Žrtva ljubosumnosti: Razlika med redakcijama

Dà, Vekoslav je blag človek. A ker vé, da nimaš ti, Grozdanka, take zibelke in posteljice, kakoršno bi bila imela pri njem, tedaj ti je pa poslal ta veliki in plemeniti dar. On se spominja mene, še je tudi grajščak, a jaz le priprosta ... kmetska ... žena!"

 

 

In nató obleče Vida v svojih visokoletéčih mislih mlado Grozdanko v dragoceno obleko. Potém jej obesi okoli vratú zlato verižico ter jej natakne majhno, z dragimi kamenčki obsuto zapéstnico. Tako okinčanega otroka pa položi v krasno zibelko ter ga občuduje, vsa zamaknena v ta kinč in kras. Zdelo se jej je, kakor da leži pred njo kraljičina, in to bi bila njena lastna hčerkica!

„Če je darilo od njega, tedaj pa tudi véš, zakaj ti ga je poslal. Ali jaz ne trpim, da bi ti sprejemala za mojega otroka darove, ki so prav za prav le tebi namenjeni in si jih le ti zaslužila. Kajti jaz vém dobro, vém predobro, zakaj pošiljajo grajščaki darila — mladim, lepim ženam!!

 

 

Izgovorivši pa zapusti sobo in gre na prosto, da si ohladi v mladej naravi vroče čelo. Danes je prvikrat zatemnela zvezda njegove sreče. Črn, gromonosen oblak se mu jo vlegel na čelo. Pred očmi se mu temni; solnce njegove sreče je nehalo sijati.

Od tega dneva ni hodil več Branko vesel po svojem lepo rastóčem polji, od sedaj ni nikdar več pobožal radosten in zadovoljen svoje lepo rejene živine v hlevu, temveč tiho in némo, upadlih očij in temnega obraza hodil je po svojem gospodarstvu, in niti najmanjše vdanosti in ljubeznivosti ni več kazal ne ljudém niti živalim.

 

 

Po dnevu kakor po noči plavala, mu je pred očmi podoba — Vekoslavova! A povrh se mu je še dozdevalo, da ni odkritosrčna proti njemu njegova lastna žena. Domišljeval si je, da vé ona več o uzroku tega darila, kakor pa si upa povedati njemu, lastnemu svojemu možu!

Ali Branko ni nič sumljivega zapazil po nočéh. Saj je Vida le po dnevu, in to večjidel le ob nedeljah govorila z grajščakom. A človek v svojej slepej strasti slika si vse v orjaškej velikosti. Ljubosumno srce si ne dá ničesar dopovedati. Vedno in povsod sumi najhujše stvari ter ne zaupa niti najbolj odkritosrčnemu človeku. In tako je bilo tudi z Brankom. On ni več zaupal v svojo ženo, on ni veroval njenim lastnim besedam, temveč zavračal je njeno ljubezen in udanost do njega, domišljujóč si, da ga le ona navidezno ljubi, a v resnici pa da je udana svojemu nekdanjemu, gosposkemu prijatelju, njegovemu sovražniku!

 

 

Tako si je odgovarjal na temna svoja vprašanja nesrečni Branko. S to mislijo, s tem strašnim čutom v srci hodil je on tiho in skrivnostno kakor koščena smrt po svojih hramih, po svojem posestvu. A tožil ni nikdar o srčnih bolečinah niti svojej materi niti svojej zakonskej družici. Kakor pa doseže vse svoj vrhunec in pride na dan, tako je moral tudi Branko napósled izprazniti svojo prepolno dušo in razodeti svoje boli, ki so ga kakor žareči ogenj pekle v srci.

Približevali so se božični prazniki. Prejšnja leta sta se vozila obádva, mož in žena, v bližnje mesto nakupovat za božič raznih daril. Ali létos ni šel njiju nobeden v mesto, temveč Branko je poslal svojo že priletno mater Jero, da nakupi nekaj za božičnico. Ali to je Vido kaj bolelo v srce, vidéč, da se njen mož noče več voziti z njo skupaj v mesto.

 

 

Prišedši nazaj v hišo, ne more se Vida več vzdržati. Ona omahne, v solze utopljena, tja po postelji in se razjoče glasno in obupno. Nikdar še jej ni tako živo segalo do srca, da se vede njen mož mrzlo in ledeno proti njej, kakor na nocejšnji večer. Človek čuti navadno ob takih svetih časih svoje notranje bolečine globje nego drugekrati, in kakor ga vsak dušni nemir najprej ob velikih praznikih premaguje, tako je tudi Vida občutila, svojo nesrečo najbolj na ta božični večer, ... Sedaj jej stopi živo pred dušo, kako vesela je v svojih dekliških letih delala jaslice za božje dete; sedaj se spomni, kako srečna je v prejšnjih časih kropila z Brankom po pohištvu ter z njim skupaj molila za blagoslov. — A nocój? Kakšen je ta večer?! ... Spomini so premagali njeno dušo in srce, ona ne more več zakrivati svoje gorjé, brezupno omahne tja po postelji in se kakor déte razjoče.

Njen krik pa vzdrami enoletno Grozdanko, in sedaj jame otrok kričati, kakor da bi čutilo in vedelo, kaj njegova uboga mati trpi. Ali mamica ni prišla nocój tešit svojega deteta. Ona ni slišala v svojej obupnosti, da jo kliče njeno edino veselje in tolažba, njena Grozdanka.

 

 

Ta krik in vik vzdrami stoprav nesrečno ženo. Vsa objokana in bleda kakor stena, mršavih las in udrtih globokih očij, prime ona za dete, izmije mu kri iz majhne rane na ročici ter jo obveže, Napósled se Grozdanka vendar uteši in mirno zaspi v materinem mehkem naročji.

 

Izgovorivši pa prime moža za roko, pogleda mu milo in ljubko s solznimi očmi v obraz ter ga iskreno poljubi. In Branko je bil premagan, on je bil ukročen. Mirno, a odločno odgovori nató svojej tovaršici:

 

 

Zvesta žena priseže nató svojemu možu, kar je zahteval, in pristavi:

„Pa lahko hodita, Branko in mati," govori Vida na pragu stojéča odhajajočemu možu in materi. „Ne pozabita moliti tudi zá-me eden ali dva očenaša. Je-li, Branko, da bodeš molil prav iskreno in pobožno za najino srečo in mir božji? Lahko hodi in misli ná-me, Branko. Lahko noč in srečen pot!"

 

 

Skrivnostna tihota nastane potém v izbi. Le ura na zidu je motila to mrtvo tišino. Sedaj pa poklekne Vida k svojej ljubej Grozdanki, ki je spala kakor angeljček v zibelki. Nežno je dihalo dete. Božji mir se je razlival nad njim, angeljska nedolžnost mu je odsevala z lica.

V take misli seje Vida čitaje večkrat utapljala ... A kar naenkrat potrka nekdo na hišna vrata. Vida se zgane in pogleda vsa prestrašena na uro. Bilo je ravno dvanajst. „Kdo bi bil neki zvunaj pri vratih?" — Še enkrat potrka. — Vido pa popade strašna slutnja in strah, in mrzla zona obleti njen život. „Kdo je le neki?", misli si žena prestrašena. — Sedaj pa še v tretje potrka, a močneje in bolj hitro, kakor poprej.

 

 

 

„Vida, jaz sem. Ne boj se. Odpri mi, pa hitro, sicer me ta strašna zverinska pošast še dojde in raztrga! Tám-le me že zasleduje. Odpri, odpri!!"