Žrtva ljubosumnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 75:
„Kaj pa jo Branku, da dirja kakor da bi bil brez uma?" vpraša eden tovarišev svojega soseda.
„Ali ne vidiš ničesa?" odgovori Videški Dragan. „Poglej, kako ponosno in radostno stopa mladi grajščak Pontoni zraven Vide. Kako se jej dobrika in prilizuje! Sevéda zali plemič dopada takim deklicam bolj nego nas, kmetskih fantov eden! Ali bojim se, da ne bode Vida nikdar grajščakinja. Taki gospodje poznajo le deklice, dokler so mlade in lepe, a ko se jim osiplje venec mladostnih rož, tedaj jih pa nočejo poznati več ...
Marsiktero dekle nam je že spačil ta grajski mladič, a sedaj poskuša svojo srečo celó pri našej Vidi. Gorjé mu, ko bi bil jaz Branko. Stresel bi ga, da bi mu zobje popadali iz čeljustij. Ne spoljubilo bi se mu več pohajkovati za poštenimi kmetskimi deklicami!"
Vrstica 117:
„Bog Te obvaruj takih mislij, Branko, in sveta, mati božja! Kam si zabredel v svojej togoti in jezi! Pomisli, da čuva najvišji sodnik nad nami, Branko. Bog ne zadeni, na kaj takega le misliti!!"
„Vi lahko govorite, mati, ker ne poznate mojih belečin, ker ne véste, koliko in kako trpim. Po céle noči ne morem zatisnoti očesa, tako me dostikrat peče in skelí tú v prsih. Vedno pač mislim, da me Vida le navidezno rada ima, a v resnici pa da je udana, svojemu mladostnemu znancu in prijatelju Vekoslavu. Že kot otrok me je čestokrat prezirala in dajala onemu prednost, ne meni. A Bog ne daj, da b1 tudi mojo mladeniško ljubezen, mojo pravo moško ljubezen tako povračala. Jaz vém, da je Vida lepa, kakor nobena deklica tu blizu ne , ali ravno njene prevelike krasote se bojim. Dostikrat sem slišal, da je ženska lepota že marsikterega moža v nesrečo spravila, in tako bi lahko i mene in tudi — njo
Zatorej se pa grajskega mladiča kolikor mogoče izogibljem. Če vidim njo govoriti z njim, izognem se obéma, da me ljubomorna strast ne prevzame in si sam nesreče na glavo ne nakopljem. A zdaj imam tega dovolj. Še danes hočem storiti vsemu konec. Proti večeru grem kar k Mohoričevim in bodem takoj z njo in njenim očetom govoril odločno besedo!"
Vrstica 141:
Danes je kakor divji in zbegan hitel od crkve doimú. Še pogledal me ni. Neznosno mu je bilo videti, da me spremlja grajščakov sin in da moja lepota tudi pri gospodi nekaj veljá — Zakaj me pa ni on počakal v gruči onih mladenčev, ki so stali pri crkvenem izhodu?! Ali me ne ljubi več, ali se me sramuje?! — Že tri leta obstaja skrivna ljubezen med nama, ali nikdar mi še ni zinol besedice, da goji njegovo srce gorečo ljubav do mene!
A zadnji čas pa, ko je došel Vekoslav domú, izogiblje se Branko vidoma mene in njega. Kaj pomeni to? — Ali je iskra njegove ljubezni do mene ugasnola in se njegova udanost izpremenila v zaničevanje in sovraštvo?! — Kteremu naj tedaj zaupam, njemu ali —?"
„Meni," konča moški glas zadnje besede, ktere je deklica na pol glasno govorila pred se, menéč da je sama.
Vrstica 181:
Še bolj oprezno stopa Branko naprej. Ne opazovan pa počene, blizu prišedši, na mrzli sneg in tú kuči dve gubé kakor divja zver čakajóča v noči na svoj plen.
In sedaj sliši tih in mil glas
Ali okno se ne odpre. Vida ne sliši ali ni hotela slišati glasú nočnega vasovalca.
Vrstica 201:
Njen klic in vik pa so čuli bližajoči se mladenči, kterih petje je donelo prej Branku na uhó, in takoj so bili pred Mohoričevo hišo.
„Pojdite mi na pomoč, tovariši!" zakliče glasno Branko. „GrajŠčakovega mladiča sem tukaj le zasačil. Sodite tudi vi o tem nočnem pohajkovalci, ki krade poŠtenim deklicam čast in dobro imé. A bodimo oprezni; on je že nastavil ná-me svoj samokres ter žuga ustreliti me, če se mu približam."
„Samo sproži naj, če si upa!" zagrmi na ves glas Videški Dragan. Ta se ni bal ognja in krogle, ki švigne iz samokresa; kajti slišal je že bučati in žvižgati svinčenke iz jeklenih žrel sovražnikovih topov in pušk na krvavem bojišči. Kri mu vzkipi pri teh besedah v žilah. On misli, da je v krvavem boji pred sovražnikom, in kakor brez uma zakadi se v nasproti stoječega grajščaka.
| |||