O prevodih: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 18:
Prevodi hočejo tudi delovati na narod duševno enako izvirnikom. Potreba je torej vedeti, s kako pravico smemo književnost bogatiti s prevodi. Poveršne in aforistične misli pa tu nič ne zaležejo. Stvar moramo načelno ogledati in načelno uterditi. Le takó bomo večnim prepirom tudi tukaj vrata zaperli in prostor pridobili za druga pogajanja.
Prevodi leposlovnih proizvodov niso tako redki, kakor vednostnih del. Ravno zató se spodobi najprej leposlovnemu listu o prevodih izpregovoriti. Prašanje je pa [[razprto|skupno]] za vsa duševna dela; ne verže ga deliti
Mi po takem ne bomo naukov podajali, kakó se prevodi snujejo, pač pa pogoje, dobiček, škodo in vrednost povdarjali, ki izvirajo iz takih duševnih sredstev.
Ko bi govorili le en jezik, in ko bi imeli vsled te enojnosti tudi v pismu le en svetovni jezik, gotovo prevodov ne bi bilo treba. Vse proizvode, ki so pisani ali tiskani, bral bi lahko celi svet; bilo bi vse za vse. Pa tudi tedaj bi nikedó ne mislil na prevode, ko bi imeli [[razprto|narodi]] enako bogato književnost po vsebini in po obliki. Prevodi nam hočejo tedaj pomagati s tem, česar sami nimamo. Oni prevodi, ki se na to stran pregrešajo, ne prinašajo nam nič novega, pač pa nas slepé z nepotrebnim blagom. Že sama ta resnica nas opominja, kako moramo vedeti, česar še sami nimamo.
Vzroki, zakaj niso vsi narodi književno enako bogati, so raznoteri. Za nas so najprej znameniti oni, ki tičé v [[razprto|posebnostih]] vsakega naroda.
Posebne narodne lastnosti dajejo tudi književnosti posebno lice, ki se razločuje od drugih. Od te strani nam ugajajo najbolj oni prevodi, ki imajo svoje izvirnike pri [[razprto|sorodnih]] narodih. Narodi, ki so nam le od daleč ali pa prav malo v rodu, za nas nimajo lahko pripravnih izvirnikov. Vendar moramo
Veda obsega resnice, ki niso navezane na noben narod. Kar je enim belo, ne smé drugim černo biti. Vednostni oddelki se tedaj ne pregrešujejo proti narodnim posebnostim. Ta zakon pripušča sam na sebi prenesti vso
Logične sestave v leposlovnih proizvodih tedaj so mednarodno imetje, katerega se morajo posluževati umetniki vseh narodov enako.
Pa tudi vsebina leposlovnih del je na mnogokako stran kozmopolitična. Lirika čute izrazuje na način, kakoršen je bistveno vsem narodom enak. Lirika tedajni prijateljica enim narodom in sovražnica drugim. Zato ji načelno ne smemo
Drugi leposlovni proizvodi pa imajo že posebnosti kulturne. Zatorej se ne dajó preoblačevati v tujo obleko brezpogojno. Tu torej vidimo meje, katerih nam ni prekoračevati, ako nimamo drugih posebnih vzrokov.
Vrstica 38:
Kar doma zrase, ugaja domačincem najbolje. Po takem bi bili prevodi najnaravniši, ako jim iščemo izvirnikov pri najsorodniših narodih. Leposlovne oblike so, kakoršne so v igrah in romanih, imajo v imenovani meji vsebino, bodi-si ožega ali širjega družbinskega obsega, kakoršna je naši naravi, našemu mišljenju in čutjenju najbolj znana. Sorodnost se poprime najlaže sorodnosti.
Leposlovna dela, ki obravnavajo narodne posebnosti, ne morejo drugemu narodu ugajati, ki je tudi poseben, če je zares narod. Mi nismo Italijani in Nemci, še manj pa Francozi in Angleži po bistrosti in čustvu. Smešimo sami sebe, ako hočemo blažiti se s posebnostmi, samo drugim narodom lastnimi. Le kar imajo ti narodi zares kozmopolitičnega, je tudi za nas, ker na zadnje smo poleg druzega tudi mi še ljudjé.
Vrstica 44:
Mi torej nismo proti prevodom; kažemo pa na pogoje, pod katerimi prevode edino odobrujemo.
O prevodih [[razprto|za glediščne igre]] bi bil potreben še poseben pogovor. Opominjamo zaresno na to stran, da poklicani te naloge ne pozabijo. Drugače se bo zgodilo, da se bodo tujci našemu slepemu posnemanju smijali, in tudi pametni domačinec bode moral milovati tako početje.
a pojdimo dalje.
|