|
stran.
Ko bi prevajal kedokedó besedo za besedo,
moral bi vsaj toliko domačih besed
imeti, kolikor je tujih v izvirniku. Ako
bi nobene ne pogrešal, rekel bi, da do-domači jezik je gledè na slovar vsaj takó
mači jezik je glede na slovar vsaj tako
bogat, kakor tuji v dotičnem izvirniku.
Veče ko bi bilo tuje delo, veče bogastvo
domačega slovarja bi spoznali. Po tujem
blagu tù svoje merimo. V takem slučaji pa ne vemo, koliko domačega gradiva je ostalo [[razprto|neporabljenega]]. Navadno pa kakih besed nimamo; ne
blagu tu svoje merimo. V takem slu-
čaji [)a ne vemo, koliko domačega gra-
diva je ostalo neporabljenega. Na-
vadno pa kakih besed nimamo; ne
najdemo jih, če jih tudi iščemo po vseh
kotih cele domovine. TuTù smo prisiljeni
iz znanih korenik kako primerno sko*skovati ali pa jo celó s tujo nadomestiti.
Na en in drugi način jezik obogatimo.
vati ali pa jo (telo s tujo nadomestiti.
Vêda ima pri nas dandanes že mnogo
Na en in drugI način jezik obogatimo.
svojih umetnih izrazov uterjenih; pa mordà še več jih potrebujemo. Ako bi mi tukaj
V(>da ima pri nas dandanes že mnogo
pravila podajali za prevajanje vednostnih
svojih umetnih izrazov uterjenih ; pa mor-
da še večjih potrebujemo. Ako bi mi tukaj
pravila podajali za |»revajanje vednosinih
predmetov, opozorili bi, kakor menimo,
na izverstno in imenitno metodično sred-sredstvo, proti kateremu so se mordà vsi
narodi bolj ali menj pregreševali.
stvo, proti kateronui so se morda vsi
narodi bolj ali menj pregreševali.
VedaVêda ima svoje umetne izraze od tam,
kjer so dotični pojmi nastali. Ker pa se
(Dalje.)
kjer so dotični pojmi nastali. Ker pa se
pojmi razvijajo po obsegu in soderžanji,
imajo dandanes pogostoma drugo notranjost, nego jo kažejo [[razprto|pervotne besede]], ki so tudi za [[razprto|razvite in sčiščene]] pojme ostale. Ako mi tedaj take
imajo dandanes pogostoma drugo no-
tranjost, nego jo kažejo pervotne be-
sede, ki so tudi za razvite in sčiš-
čene pojme ostale. Ako mi tedaj take
pojme prevajamo, ne smemo gledati na
etimologijo, ampak na naglede in iz-
menepomene [[razprto|v sedanjosti]]. TakčTakó nam bo
mogoče neodvisno od tujih izrazov po-[[razprto|pomenu]] primérne besede najti ali skovati
in takó samostalno prave izraze dobiti.
menu [)rim6rne besede najti ali skovati
in tak6 samostalno prave izraze dobiti.
Letx)slovnoLeposlovno polje se navadno giblje
v neprebogatem slovarji. Na to stran
je tedaj naravno, ako narodi v p^rveinpervem
razvoji prestavljajo manjše leposlovne iz-izdelke. Taki prevodi ne bogatijo toliko
delke. Taki prevodi ne bogatijo toliko
jezika z novimi izrazi, kolikor ga gladijo
s tem, da pogostoma rabijo ene in iste
be.sedebesede v sestavah, in da pilijo jezik
v oblikah, končnicah in prednicah besed.
Leposlovna dela po tej strani pot pri-pripravljajo vêdi, ki potrebuje bogatega in
pravljajo vodi, ki ])otrebuje bogatega in
uterjenega slovarja. Iz tega vzroka je
torej i)rimernoprimérno, ako vedavêda pozneje na-nastopi v narodno književnost.
stopi v narodno književnost.
Po taki poti je hodila tudi naša knjižovnost, kakor še in ravno dandanes
^Jk 207 ^o;
1^0 taki poti je hodila tudi naša knji-
žovnost, kakor :^e in ravno dandanes
opazujemo.
Prestavljavec* se pa tudi zaveclazaveda vseh
glavnih delov, s katerimi nas slovnica
podučuje. Vidi, kakokakó si mora uterdiliuterditi
končnice sklonov pri sklanji in spre-spregatvi, razločuje zveze glagolov, pridevkov
z razločnimi skloni v tujem in domačem
gatvi, razločuje zveze ^la^^olov, pridevkov
z razločnimi skhmi v tujem in domačem
jeziku.
Slovnica je torej prestavljavcniprestavljavcu silno
potrebna že za naprej ; od druj^edruge strani
ga pa kre|)ikrepi v posebni zavednosti do-domačih slovničnih pravil. Ni čudo pa,
ako se dà prestavljavec zapeljati, kedar
mačih slovničnih pravil. Ni čudo pa,
slovnice domače dobro ne pozná. Uterjena slovnica je po takem pogoj dobrim
ako se dk j)restavljavec zapeljati, kedar
prevodom. Splošne slovnične pomanjkljivosti, spremembe in omahljivosti se tudi še
>lovrii(^e domače dobro ne poznA. Uter-
potem v prevodih kažejo, ker uterjena slovnica ni še porok, da jo vsak
jena slovnica je po takem i>ogoj dobrim
rabiti zná.
prevodom. Splošne slovnične pomanjklji-
vosti, spremembe in omahljivosti se tudi
.^e ix)teni v prevodili kažejo, ker uter-
i(*na slovnica ni še porok, da jo vsak
rabiti zna.
Le|K)slovsl.voLeposlovstvo j)apa ne kaže svoje moči
samo v slovnici in slovarji, ampak naj-najbolj v retoričnih opisavanjih, podobah in
bolj v retoričnih opisavanjih, podobah in
živem kretanji jezikovem. Kedor se je
po tuje izobrazil, in kedor se narodnega
<luhaduha v jeziku ne zaveclazavédla, je ne zasuče
l>opo domače, kedar pn^vaja«prevaja. Tujščina ga
zapeljuje; po tuje rad zakroži. Naj-[[razprto|Najlažji leposlovni izdelek je prestavljavcu na to stran nevaren.]]
Ta nevarnost traja tako dolgo, dokler
lažj.i leposlovni izdelek je pre-
stavljavcu na to stran nevaren.
Ta nevarnost, traja tako dolgo, dokler
nimamo narodne stilistike, po kateri bi
M'sè zavednostjo presajali iz tujega loga to
in ono na domače^ grede.
Slovenci še dandanes narodnega slogo-
slovja nimamo, kakor sledi taka za-
vednost sploh pozno v vsakej književ-
nosti. Ta vzrok lehkoto in težavo pri
(Dalje
l^revodih preobrača. Zaradi ix)gre-
šanja domačega slogoslovja je najnevar-
niše, ravno lef)Oslovne proizvode [)reva-
jati. Za slovarski del so najlažji, za
pravo življenje narodnega jezika so naj-
težji. Ni čudo, ako terdimo, da se po
taki poti mnogo tujega duha vrine v živi
domači jezik. To je toliko laže, kolikor
Slovenci še dandanes narodnega slogoslovja nimamo, kakor sledi taka zavednost sploh pozno v vsakej književnosti. Ta vzrok lehkoto in težavo pri
prevodih [[razprto|preobrača]]. Zaradi pogre-
šanja domačega slogoslovja je najnevarniše, ravno leposlovne proizvode prevajati. Za slovarski del so najlažji, za
pravo življenje narodnega jezika so najtežji. Ni čudo, ako terdimo, da se po taki poti mnogo tujega duha vrine v živi
domači jezik. To je toliko laže, kolikor
niža stopinja narodnega razvoja prevode
s[)rejemamosprejemamo in kolikor bolj pogostoma
se ponavlja eno in isto tuje zasukavanje
ravno v leiX)slovnihleposlovnih prevodih. Kakor je
to ponavljanje za slovarsko uterjenje dobro
in ))otrebnopotrebno, ravno tako škodljivo je za
pravi duh jezikov. Ker ]>apa nam mora
več ))itibiti do življenja nei)okvarjeneganepokvarjenega duha
v naiodnemnarodnem jeziku, nego pa do njegovih
anatomičnih delov, to je, do osamljenih
besed in oblik, moramo tudi z večim
prevdarkom svariti pred nevarnostjo, ki
nam pretipretí iz prevodov ravno na lepo-leposlovnem polji. [[razprto|To je en vzrok več
za omejenje v tem področji.]]
slovnem polji. Toje en vzrok več
za omejenje v tem področji.
Vsaj takih bo manj, ki bi si naglo
l)rezbrez premiselka upali na jirevodeprevode lepo-leposlovnih del. Tu imamo pravico prašati,
slovnih del. Tu imamo pravico prašati,
v kaki zavednosti narodnega jezika se je
že j)()kazalpokazal prestavljavec, na [)rpr. v iz-izvirnih delih. Moramo tako rekoč merilo
drugod dobiti, da se zanašamo nanj; če
virnih delih. Moramo t^iko rekoč merilo
drugodne, smo dobitigotovi, da senam zanašamoto nanjali ;ono čepo
ne. smo golovi, da nam to ali ono po
tuje zasuče in v tujem duhu tudi zanese
v domače navade.
Takega merila pri vsakem ne dobimo,
ker je mnogokedomnogokedó pervikrat nasto[)ilnastopil s pre-prevodi med pisatelje. Ta tudi ko bi bil
vodi med pisatelje. Ta tudi ko bi bil
prestavljavec znan kot pisatelj z dobrim
slogon)slogom, nam vendar ni še porok za dober
[[razprto|prevod.]] iz svoje roke.
France Pod gornik,
prih.)
(Konec.)
| 