Domačija nad vse: razlika med redakcijama

dodanih 673 zlogov ,  pred 10 leti
brez povzetka urejanja
| spisano= Družba sv. Mohorja, 1889.
| vir= dLib [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-X6ML3FBL]
}}
}}
 
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14}}
 
==I.==
Po krasnem jesenskem dnevu se je bil polagoma vlegel mrak nad neki majhen, a mičen trg na Slovenskem. Iz jednostropne, lepo pobeljene hiše z zelenimi polivkami stopi sedaj še jako mlada deklica, na pol še otrok, ter se vsede na kamenito klop pred hišo. Blagodejno tihoto, ki je ves popoldan vladala po trgu, motili so zdaj pa zdaj od leve in desne koraki mimogredočih ljudij. Zdelo se je, da deklica nekoga pričakuje, kajti z nemirnim očesom upira v somrak skrbno svoj pogled.
 
V prahu ceste so se zdaj začule mehke stopinje. Bil je bosonogi kmetic z orodjem na rami, vračajoč se počasno in tiho z dnevnega opravila. Kmalu za njim je prišla kmetica z detetom v naročju in z jerbasom polnim posod na glavi; kopica živahnih otrok se drži njenega krila.
V prahu ceste so se zdaj začule mehke stopinje. Bil je bosonogi kmetic z orodjem na rami, vračajoč se počasno in tiho z dnevnega opravila. Kmalu za njim je prišla kmetica z detetom v naročju in z jerbasom polnim posod na glavi; kopica živahnih otrok se drži njenega krila.
Vola, utrujena od težkega dela, stopala sta leno mimo
 
Vola, utrujena od težkega dela, stopala sta leno mimo
hiše, a za njima je mukala zadovoljno brhka, dobro rejena
kravica, ki se je vračala s paše, in zraven nje razuzdano poskakuje
mlado tele.
 
Nato nastane nekaj časa tihota. Zvezda za zvezdo se
Nato nastane nekaj časa tihota. Zvezda za zvezdo se
užiga na nebu; žabe v bližnjem ribniku regljajo na vse grlo,
kakor da bi stavo veljalo. Vmes pa se oglaša iz bližnjega
vrta čvrsti glas ljubeznivega čerička.
 
Deklica postaja vedno bolj nemirna. — „Se jih ni od
Deklica postaja vedno bolj nemirna. — »Se jih ni od
nikoder, strica, žalostno reče ter posluša na vse strani.
 
Razdraženi glasovi se približujejo. Mimo gresta prepiraje se mož in žena. Kmalu za njima se giblje v somraku človeška podoba veselo si pevajoč. Njena hoja je nestanovitna, zdi se, kot bi merila dolgost in širokost ceste. Deklica pre-
Razdraženi glasovi se približujejo. Mimo gresta prepiraje se mož in žena. Kmalu za njima se giblje v somraku človeška podoba veselo si pevajoč. Njena hoja je nestanovitna, zdi se, kot bi merila dolgost in širokost ceste. Deklica pre-
strašena vstane s sedeža; zapazila je, da je bil mimogredoči mož pregloboko pogledal kozarcu na dno in zato zbeži urno kot srna v hišo.
 
„Strica še ni, Špela", reče dekle z jokajočim glasom, v hišo stopivši. „ Danes so predolgo na lovu ostali; ko bi se
»Strica še ni, Špela«, reče dekle z jokajočim glasom, v hišo stopivši. » Danes so predolgo na lovu ostali; ko bi se
jim le kaka nesreča ne bila pripetila".
jim le kaka nesreča ne bila pripetila«.
„In ravno danes", odgovori ženica, ktero je deklica za Špelo klicala, „prišlo je več kmetov s prošnjami k stricu. Jednemu
 
je krava zbolela in prosi pomoči, drugemu --"
»In ravno danes«, odgovori ženica, ktero je deklica za Špelo klicala, »prišlo je več kmetov s prošnjami k stricu. Jednemu
„Dober večer vsem!" zadoni v tem trenutju na hišnem pragu globok moški glas.
je krava zbolela in prosi pomoči, drugemu --«
„Stric!" zakliče dekle veselo ter leti prišlecu naproti,
 
„ali ste prišli? Ah, in torbica je tudi napolnjena, imeli ste li
»Dober večer vsem!« zadoni v tem trenutju na hišnem pragu globok moški glas.
srečen lov?" — In prijela je strica za roko ter ga skoro
 
»Stric!« zakliče dekle veselo ter leti prišlecu naproti,
»ali ste prišli? Ah, in torbica je tudi napolnjena, imeli ste li
srečen lov?« — In prijela je strica za roko ter ga skoro
vlekla k mizi, na kteri je stala luč.
 
„Jelica, Jelica, zvrnila me boš", odgovori mož z globoko-gromečim glasom ter se utrujen spusti na stol.
»Jelica, Jelica, zvrnila me boš«, odgovori mož z globoko-gromečim glasom ter se utrujen spusti na stol.
To je bil prav medvedji glas, in luč, ki je zdaj prisvetila njemu v obraz, pokazala je tudi človeka medvedu podobnega. Njegovo telo ni bilo sicer veliko, a zato tembolj široko in okroglo. Pleča je imel široka in močna, velike roke so imele podobo lopat; bile so žulave in žilave ter z lasci poraščene. Na kratkih in širokokoračnih nogah se je gugala njegova postava. Imel je debelo glavo, od spredaj do vzadi plešasto, niti j eden las se ni videl na njej; človek bi bil skoro dvomil, da so na ti gladki, svetli koži bili kdaj vzrastli lasje. A kar mu je narava bila z glave vzela, povrnila mu je obilo na drugi strani: z njegove široke brade je visela dolga kodelja, mehka in gladka kot sama svila. Izpod košatih obrvij so gledale majhne, bistre oči. —Človek, ki ga je prvikrat videl, bil bi se lahko njegove nenavadne podobe prestrašil. Duša kakega človeka se sploh sodi po zvunanji podobi, pa pri tem človeku je bila zopet enkrat velika izjema. Naš znanec ni bil tak, kakoršen se je videl. Pod to okorno podobo je tičalo najboljše jedro, bilo najblažje srce.
 
Doktor Jarnej, tako so ga ljudje imenovali, bil je mož okoli petinšestdesetih let. Od kod je bil prišel, nihče ni prav vedel. Mlajši ljudje so se ga spominjali, odkar so živeli; pa tudi starejšim se je tako godilo. Vedeli so le toliko povedati, da se je bil pred davnimi leti med njimi naselil. To pa je bilo tako-le. Neka hiša sredi vasi je bila svoje dni prišla na kant. Doktor Jarnej stopi med ljudi in črez nekoliko minut je bila hiša njegova. Župljani so godrnjali na neznanega prišleca in se izogibali njega in njegove hiše. Hudo se je ubogemu doktorju s početka godilo; nobeden sosed mu ni hotel pri opravilih pomagati. Nič ni pomagalo, da je prijazno govoril z otroki, da je hodil v cerkev, da je beračem dajal vbogajme ter ni nikomur nikdar nič zalega rekel ah storil. Prestrašeni praznoverni ljudje so menili, on se hlini, da jih zamore potem laže napadati ter v zanjke loviti. Ko je pa enkrat v vasi nastala kužna bolezen in je doktor Jarnej z največjo ljubeznijo in postrežljivostjo lečil in zdravil bolnike, a za obilni trud ni hotel prejemati nobenega plačila, odprle so se ljudem oči. Spoznali so, da je on njihov najboljši prijatelj in dobrotnik. In niso se zmotili: že nad trideset let je bil doktor Jarnej blagoslov vsemu trgu. Zdravil je ljudi in živino, podpiral reveže z denarjem in svetom, poučeval otroke ter sploh skrbel za blagostanje celega trga. In tako ljubljen in spoštovan od vsakega, živel je doktor Jarnej srečen in zadovoljen med svojimi ter je popolnoma pozabil, da razun njega in njegovih dragih mu tržanov še drug svet stoji.
To je bil prav medvedji glas, in luč, ki je zdaj prisvetila njemu v obraz, pokazala je tudi človeka medvedu podobnega. Njegovo telo ni bilo sicer veliko, a zato tembolj široko in okroglo. Pleča je imel široka in močna, velike roke so imele podobo lopat; bile so žulave in žilave ter z lasci poraščene. Na kratkih in širokokoračnih nogah se je gugala njegova postava. Imel je debelo glavo, od spredaj do vzadi plešasto, niti j eden las se ni videl na njej; človek bi bil skoro dvomil, da so na ti gladki, svetli koži bili kdaj vzrastli lasje. A kar mu je narava bila z glave vzela, povrnila mu je obilo na drugi strani: z njegove široke brade je visela dolga kodelja, mehka in gladka kot sama svila. Izpod košatih obrvij so gledale majhne, bistre oči. —Človek, ki ga je prvikrat videl, bil bi se lahko njegove nenavadne podobe prestrašil. Duša kakega človeka se sploh sodi po zvunanji podobi, pa pri tem človeku je bila zopet enkrat velika izjema. Naš znanec ni bil tak, kakoršen se je videl. Pod to okorno podobo je tičalo najboljše jedro, bilo najblažje srce.
Doktor Jarnej se zdaj vsede za mizo, sname kapo z glave, nategne svoje kratke noge ter si jame z veliko pisano ruto pot brisati s čela.
 
„Te šmentane jerebice!" povzame med tem jeze se; „kako dolgo so pustile na-se čakati. Menil sem že, da nocoj pridem s prazno torbo in dolgim nosom domii. Od pol štirih vjutro do petih popoldne lazil sem za njimi in prežal na-nje, a niti sledii nisem mogel zapaziti o njih. Žejen in gladen,utrujen, da sem komaj lazil naprej, vrnem se nato najslabše volje proti domu. V srcu sem pa poslal vse jerebice rakom žvižgat. No, kar na enkrat, ko sem se ravno najbolj na nje hudoval, pa mi udari neki daljen šum na uho. Obrniti se, zagledati, prejeti za puško in pok, pok, bilo je v trenutku storjeno. Pred mojimi nogami je ležalo čvetero tolstih jerebic. In zdaj sem tu ter pričakujem zaslužene večerje, da utešim prazni želodec.
Doktor Jarnej, tako so ga ljudje imenovali, bil je mož okoli petinšestdesetih let. Od kod je bil prišel, nihče ni prav vedel. Mlajši ljudje so se ga spominjali, odkar so živeli; pa tudi starejšim se je tako godilo. Vedeli so le toliko povedati, da se je bil pred davnimi leti med njimi naselil. To pa je bilo tako-le. Neka hiša sredi vasi je bila svoje dni prišla na kant. Doktor Jarnej stopi med ljudi in črez nekoliko minut je bila hiša njegova. Župljani so godrnjali na neznanega prišleca in se izogibali njega in njegove hiše. Hudo se je ubogemu doktorju s početka godilo; nobeden sosed mu ni hotel pri opravilih pomagati. Nič ni pomagalo, da je prijazno govoril z otroki, da je hodil v cerkev, da je beračem dajal vbogajme ter ni nikomur nikdar nič zalega rekel ah storil. Prestrašeni praznoverni ljudje so menili, on se hlini, da jih zamore potem laže napadati ter v zanjke loviti. Ko je pa enkrat v vasi nastala kužna bolezen in je doktor Jarnej z največjo ljubeznijo in postrežljivostjo lečil in zdravil bolnike, a za obilni trud ni hotel prejemati nobenega plačila, odprle so se ljudem oči. Spoznali so, da je on njihov najboljši prijatelj in dobrotnik. In niso se zmotili: že nad trideset let je bil doktor Jarnej blagoslov vsemu trgu. Zdravil je ljudi in živino, podpiral reveže z denarjem in svetom, poučeval otroke ter sploh skrbel za blagostanje celega trga. In tako ljubljen in spoštovan od vsakega, živel je doktor Jarnej srečen in zadovoljen med svojimi ter je popolnoma pozabil, da razun njega in njegovih dragih mu tržanov še drug svet stoji.
Jelica, ki je smeje se ves čas poslušala doktorja in jerebice jemala iz torbice, skoči zdaj po koncu, da postreže stricu z
 
Doktor Jarnej se zdaj vsede za mizo, sname kapo z glave, nategne svoje kratke noge ter si jame z veliko pisano ruto pot brisati s čela.
 
»Te šmentane jerebice!« povzame med tem jeze se; »kako dolgo so pustile na-se čakati. Menil sem že, da nocoj pridem s prazno torbo in dolgim nosom domii. Od pol štirih vjutro do petih popoldne lazil sem za njimi in prežal na-nje, a niti sledii nisem mogel zapaziti o njih. Žejen in gladen,utrujen, da sem komaj lazil naprej, vrnem se nato najslabše volje proti domu. V srcu sem pa poslal vse jerebice rakom žvižgat. No, kar na enkrat, ko sem se ravno najbolj na nje hudoval, pa mi udari neki daljen šum na uho. Obrniti se, zagledati, prejeti za puško in pok, pok, bilo je v trenutku storjeno. Pred mojimi nogami je ležalo čvetero tolstih jerebic. In zdaj sem tu ter pričakujem zaslužene večerje, da utešim prazni želodec.
 
Jelica, ki je smeje se ves čas poslušala doktorja in jerebice jemala iz torbice, skoči zdaj po koncu, da postreže stricu z
večerjo.
 
==II.==
 
Kmalu potem je imel doktor na snažno pokriti mizi okusno pečenko, veliko skledo solate in steklenico rumenega vinca. Jelica vzame pletenico v roke ter se tiho vsede stricu nasproti. Spela streže med tem doktorju ter hodi važno sem in tja po. Zna se ji, da ji nekaj teži srce; rada bi nekaj povedala, pa si ne upa govoriti. Saj ji je bila predobro znana doktorjeva navada, ktero so morali vsi na tanko spoštovati, da kedar je on jedel, ni smel nihče besede ziniti.
Kmalu potem je imel doktor na snažno pokriti mizi okusno pečenko, veliko skledo solate in steklenico rumenega vinca. Jelica vzame pletenico v roke ter se tiho vsede stricu nasproti. Špela streže med tem doktorju ter hodi važno sem in tja po. Zna se ji, da ji nekaj teži srce; rada bi nekaj povedala, pa si ne upa govoriti. Saj ji je bila predobro znana doktorjeva navada, ktero so morali vsi na tanko spoštovati, da kedar je on jedel, ni smel nihče besede ziniti.
Doktor je med tem časom z največjo slastjo jedel. Jelica ga z otročjim dopadjenjem opazuje in njeni drobni prstki
 
Doktor je med tem časom z največjo slastjo jedel. Jelica ga z otročjim dopadjenjem opazuje in njeni drobni prstki
pletejo z nenavadno urnostjo nogavico naprej.
 
„Je-li kaj novega v trgu?" popraša črez nekaj časa doktor; „vse zdravo? vse v redu?"
»Je-li kaj novega v trgu?« popraša črez nekaj časa doktor; »vse zdravo? vse v redu?«
Špelino lice se nenadoma zvedri; ona hitro neha nemirno hoditi po kuhinji; zdaj je prišel čas rešitve njenemu gibčnemu jeziku.
 
„Vse po starem v našem trgu", ona hitro odgovori; ..ali jaz stavim svojo glavo, da bode v teh pismih, ki so črez dan prišla na kup, zopet kaj moledovanja in beračenja." — To izrekši, vzame s police več pisem ter jih nekako sovražno ogleduje na vse strani.
Špelino lice se nenadoma zvedri; ona hitro neha nemirno hoditi po kuhinji; zdaj je prišel čas rešitve njenemu gibčnemu jeziku.
„Saj pravim jaz vedno", nadaljuje važno, „podajte ljudem mezinec in oni zgrabijo takoj za celo roko. Dokler so gospod doktor pomagali svojim sosedom tržanom, bilo je prav pošteno in hvale vredno, ali da bi oni nekako vsegamogočni postali, ki — —"
 
„Bodi tiho, klepetulja, in daj sem pisma", preseka ji doktor besedo.
»Vse po starem v našem trgu«, ona hitro odgovori; ..ali jaz stavim svojo glavo, da bode v teh pismih, ki so črez dan prišla na kup, zopet kaj moledovanja in beračenja.« — To izrekši, vzame s police več pisem ter jih nekako sovražno ogleduje na vse strani.
„Pa je tako, kakor pravim", nadaljuje Spela neustraseno, a pisem še ne da iz rok. „Ono malo človeče iz Zagorja, ki je še lani v jeseni trdil proti planinskemu Petru, da Vaša neznana preteklost skriva gotovo kaj čudnega v sebi, drznil se je danes sem priti in prositi pomoči v neki denarni zadregi. No, jaz sem bila huda in rekla — —"
 
„Grom in strela! boš-li mi dala kdaj pisma", zagrmi še enkrat doktor, navidezno hud.
»Saj pravim jaz vedno«, nadaljuje važno, »podajte ljudem mezinec in oni zgrabijo takoj za celo roko. Dokler so gospod doktor pomagali svojim sosedom tržanom, bilo je prav pošteno in hvale vredno, ali da bi oni nekako vsegamogočni postali, ki — —«
Spela je bila sicer vajena doktorjevega zapovedujočega glasii, stresla se je pa vendar vselej, ko je on, kakor zdaj, nenadoma na njo zarjul. Ona spusti torej hitro pisma iz rok in se tresoča vsede na stol.
 
Jelica porine svečnik bliže strica, da bi laže čital, potem vzame hitro naočnike iz miznice ter jih poda stricu, nekako v skrbeh rekoč: „Kaj ne, stric, da nocoj ne pojdete več z doma, ko bi tudi kdo Vaše pomoči potreboval ? Tako utrujeni ste in tako pozno je že."
»Bodi tiho, klepetulja, in daj sem pisma«, preseka ji doktor besedo.
Doktor nič ne odgovori. Natakne naočnike, odpečati prvo pismo, ki mu ravno pride pod prste, ter se va-nj zagleda.
 
Špela ga pazljivo opazuje, kakor da hoče iz črt na njegovem obrazu posneti, kaj je v pismu zapisano.
»Pa je tako, kakor pravim«, nadaljuje Špela neustraseno, a pisem še ne da iz rok. »Ono malo človeče iz Zagorja, ki je še lani v jeseni trdil proti planinskemu Petru, da Vaša neznana preteklost skriva gotovo kaj čudnega v sebi, drznil se je danes sem priti in prositi pomoči v neki denarni zadregi. No, jaz sem bila huda in rekla — —«
Pri čitanju prvega in drugega pisma je doktor samo nekoliko godrnjal ter majal nevoljno z glavo, ko pa do tretjega pride, zatemni se mu čelo.
 
„Tako", reče nato polglasno, „pogorel mu je skedenj. Prav se mu godi; škoda le, da tudi hiša ne. Zakaj me ni ubogal, ko sem mu čestokrat svetoval, naj bi si zavaroval dom? Za letos je berač, popolnoma berač. Ne trohice sena, ne bilke slame, da bi pokladal živini! Kam vodi lahkomiselnost ljudi! Grom in strela! prav se mu godi."
»Grom in strela! boš-li mi dala kdaj pisma«, zagrmi še enkrat doktor, navidezno hud.
Stopil je nekolikokrat z dolgimi koraki gor in dol po sobici ter nekaj mrmral.
 
„Poglejmo četrto pismo", dostavi nato mirneje ter se zopet vsede.
Špela je bila sicer vajena doktorjevega zapovedujočega glasii, stresla se je pa vendar vselej, ko je on, kakor zdaj, nenadoma na njo zarjul. Ona spusti torej hitro pisma iz rok in se tresoča vsede na stol.
„Stric, ne jezite se več zavoljo teh pisem", prosi Jerica z mehkim otročjim, a bojazljivim glasom.
 
„A kaj, ne bodi še ti sitna, kakor Špela", zavrne jo doktor okorno. „Ženske, ženske! Po vašem okusu naj bi bil človek vedno mehek kot goba, ali pa se smejal kot pust. A jeziti se je tudi včasih treba; hudir, to je moško, to je zdravo za pljuča." — In udaril je s pestjo po širokih prsih, da so zabobnele. Skočil je smejaje se kvišku; pismo, ktero je bil ravno prečital, vtaknil je v žep, segel po suknjo in klobuk, ki sta na klinu visela, potem pa važno in resno pristavil: „Nujni pot še moram nocoj napraviti. Ti Špela pa hitro prozrači sobico za tujce in postelji postelj; mogoče, da se ne vrnem sam. — Hej, Franc", zakliče nato mlademu fantu, domačemu hlapcu, ki je ravno stopil črez prag, „jutre za rana pelji hitro nekaj centov sena Tonetu na hribu, ki je dave pogorel. Vreden sicer ni nobene pomoči, ker me ni hotel ubogati, a škoda je lepe živine, da bi jo pustili stradati."
Jelica porine svečnik bliže strica, da bi laže čital, potem vzame hitro naočnike iz miznice ter jih poda stricu, nekako v skrbeh rekoč: »Kaj ne, stric, da nocoj ne pojdete več z doma, ko bi tudi kdo Vaše pomoči potreboval ? Tako utrujeni ste in tako pozno je že.«
„In zdaj pa srečno, Jelica! Spat idi, pa ne bodi za-me nič v skrbeh; jutre pri zajuterku se zopet vidiva. — Z
 
Bogom, Špela; opravljaj lepo, kar sem ti naročil, pav se ne drži tako kislo, kakor da bi bila grizla pelin. — Ženske, ženske! Ha, ha, ha!" — In šel je.
Doktor nič ne odgovori. Natakne naočnike, odpečati prvo pismo, ki mu ravno pride pod prste, ter se va-nj zagleda.
Špela, ki je ves čas, ko je doktor svoje želje izrekaval, stala kot kip, sklene zdaj zavzeta roke in vzdihuje: „Našemu gospodu se meša v glavi, Jelica. Komaj so prišli domii utrujeni in zmučeni, pa že zopet odidejo, a še ne povedo, kam.
 
— Pa sobo za tujce naj bi pospravila? Koga hočejo neki še v hišo privleči? Ali nas ni že dovolj? — Pa voz sena hoče joTonetu na hribu poslati in mi sami smo ga letos tako pičlo pridelali, da bo morala živina to zimo še stradati, ako hočemo izhajati. Ubožali bodemo, to jaz prorokujem; spomni se. Jelica, mojih besed. Ne, tega bi jaz ne prestala, od tuge bi mi počilo srce. — Ah, ah, ah!" — Spustivši se na stol, pokrije si lice z zastorom ter se glasno zajoče.
Špela ga pazljivo opazuje, kakor da hoče iz črt na njegovem obrazu posneti, kaj je v pismu zapisano.
„Nič se ne boj, Špela", tolaži jo Jelica. „Gospod župnikso z leče čestokrat pravili, da kdor ubogemu daje, Bogu
 
daje. Bog pa ničesar noče zastonj; on vse z dvojno mero povrača."
Pri čitanju prvega in drugega pisma je doktor samo nekoliko godrnjal ter majal nevoljno z glavo, ko pa do tretjega pride, zatemni se mu čelo.
A Spela je še ihtela glasneje, ne zmenivši se za tolažilne besede nedolžnega otroka.
 
»Tako«, reče nato polglasno, »pogorel mu je skedenj. Prav se mu godi; škoda le, da tudi hiša ne. Zakaj me ni ubogal, ko sem mu čestokrat svetoval, naj bi si zavaroval dom? Za letos je berač, popolnoma berač. Ne trohice sena, ne bilke slame, da bi pokladal živini! Kam vodi lahkomiselnost ljudi! Grom in strela! prav se mu godi.«
 
Stopil je nekolikokrat z dolgimi koraki gor in dol po sobici ter nekaj mrmral.
 
»Poglejmo četrto pismo«, dostavi nato mirneje ter se zopet vsede.
 
»Stric, ne jezite se več zavoljo teh pisem«, prosi Jerica z mehkim otročjim, a bojazljivim glasom.
 
»A kaj, ne bodi še ti sitna, kakor Špela«, zavrne jo doktor okorno. »Ženske, ženske! Po vašem okusu naj bi bil človek vedno mehek kot goba, ali pa se smejal kot pust. A jeziti se je tudi včasih treba; hudir, to je moško, to je zdravo za pljuča.« — In udaril je s pestjo po širokih prsih, da so zabobnele. Skočil je smejaje se kvišku; pismo, ktero je bil ravno prečital, vtaknil je v žep, segel po suknjo in klobuk, ki sta na klinu visela, potem pa važno in resno pristavil: »Nujni pot še moram nocoj napraviti. Ti Špela pa hitro prozrači sobico za tujce in postelji postelj; mogoče, da se ne vrnem sam. — Hej, Franc«, zakliče nato mlademu fantu, domačemu hlapcu, ki je ravno stopil črez prag, »jutre za rana pelji hitro nekaj centov sena Tonetu na hribu, ki je dave pogorel. Vreden sicer ni nobene pomoči, ker me ni hotel ubogati, a škoda je lepe živine, da bi jo pustili stradati.«
 
»In zdaj pa srečno, Jelica! Spat idi, pa ne bodi za-me nič v skrbeh; jutre pri zajuterku se zopet vidiva. — Z
Bogom, Špela; opravljaj lepo, kar sem ti naročil, pav se ne drži tako kislo, kakor da bi bila grizla pelin. — Ženske, ženske! Ha, ha, ha!« — In šel je.
 
Špela, ki je ves čas, ko je doktor svoje želje izrekaval, stala kot kip, sklene zdaj zavzeta roke in vzdihuje: »Našemu gospodu se meša v glavi, Jelica. Komaj so prišli domii utrujeni in zmučeni, pa že zopet odidejo, a še ne povedo, kam.
— Pa sobo za tujce naj bi pospravila? Koga hočejo neki še v hišo privleči? Ali nas ni že dovolj? — Pa voz sena hoče joTonetu na hribu poslati in mi sami smo ga letos tako pičlo pridelali, da bo morala živina to zimo še stradati, ako hočemo izhajati. Ubožali bodemo, to jaz prorokujem; spomni se. Jelica, mojih besed. Ne, tega bi jaz ne prestala, od tuge bi mi počilo srce. — Ah, ah, ah!« — Spustivši se na stol, pokrije si lice z zastorom ter se glasno zajoče.
 
»Nič se ne boj, Špela«, tolaži jo Jelica. »Gospod župnikso z leče čestokrat pravili, da kdor ubogemu daje, Bogu
daje. Bog pa ničesar noče zastonj; on vse z dvojno mero povrača.«
 
A Špela je še ihtela glasneje, ne zmenivši se za tolažilne besede nedolžnega otroka.
==III.==
 
„Tako, prišli smo srečno do doma. In zdaj ga prav pazljivo položite na ta-le naslonjač. Tako je prav. Koliko je pa na uri? — Pol jedne že? — Ne upam si še Spele vzbujati, sicer bo zopet sodnji dan v hiši. Naj se naspi, potem bo laže prenašala novi udarec, da sem ji bolnega gosta privedel v hišo."
»Tako, prišli smo srečno do doma. In zdaj ga prav pazljivo položite na ta-le naslonjač. Tako je prav. Koliko je pa na uri? — Pol jedne že? — Ne upam si še Spele vzbujati, sicer bo zopet sodnji dan v hiši. Naj se naspi, potem bo laže prenašala novi udarec, da sem ji bolnega gosta privedel v hišo.«
Tako je govoril doktor Jarnej čveterim kmetom, ki so nezavestnega moža v hišo prinesli. Nato vzame iz shrambe steklenico vina ter jo pred nje postavi rekoč: „Tu imate za trenutek le toliko, da si poplahnete grlo; več vam ne moremdati, ker ga nimam pri roki. Pridite pa zato prihodnjo nedeljo na majhno južino, saj že dolgo nismo skupaj sedeli, da bi se nekoliko pomenili."
 
Med tem, ko so možje izpraznili vsak svoj kozarec vina, pregledaval in potipaval je doktor Jarnej nezavestnega tujca.
Tako je govoril doktor Jarnej čveterim kmetom, ki so nezavestnega moža v hišo prinesli. Nato vzame iz shrambe steklenico vina ter jo pred nje postavi rekoč: »Tu imate za trenutek le toliko, da si poplahnete grlo; več vam ne moremdati, ker ga nimam pri roki. Pridite pa zato prihodnjo nedeljo na majhno južino, saj že dolgo nismo skupaj sedeli, da bi se nekoliko pomenili.«
„Banjen ni, hvala Bogu", povzame nato zopet besedo, „a revež ima želodec popolnoma prazen, kar znači, da nesrečnik ni najmanj tri dni ničesar použil; onemogel je od slabosti. — To se mi čudno zdi. Mož je sicer precej dobro rejen, čedno oblečen, in njegova zvunanjost sploh kaže, da je boljšega stami. Žepe ima tudi prazne", nadaljuje, pregledujoč tujcu vse žepe; „niti jednega listka, niti žepne rute, ničesar ni, kar bi moglo vsaj nekoliko razjasniti njegove okoliščine. Res, čudna prikazen to. — Povejte mi, Tomaž, kako ste ga pa zasledili?"
 
„Sekala sva s tovarišem v gozdu les", odgovori mož, ki je bil krščen za Tomaža, „kar priteče na enkrat moj
Med tem, ko so možje izpraznili vsak svoj kozarec vina, pregledaval in potipaval je doktor Jarnej nezavestnega tujca.
 
»Ranjen ni, hvala Bogu«, povzame nato zopet besedo, »a revež ima želodec popolnoma prazen, kar znači, da nesrečnik ni najmanj tri dni ničesar použil; onemogel je od slabosti. — To se mi čudno zdi. Mož je sicer precej dobro rejen, čedno oblečen, in njegova zvunanjost sploh kaže, da je boljšega stami. Žepe ima tudi prazne«, nadaljuje, pregledujoč tujcu vse žepe; »niti jednega listka, niti žepne rute, ničesar ni, kar bi moglo vsaj nekoliko razjasniti njegove okoliščine. Res, čudna prikazen to. — Povejte mi, Tomaž, kako ste ga pa zasledili?«
 
»Sekala sva s tovarišem v gozdu les«, odgovori mož, ki je bil krščen za Tomaža, »kar priteče na enkrat moj
Sultan k meni, glasno lajajoč. Ker je na moje svarjenje, da naj jenja, le še bolj lajal in cvilil ter me začel celo po kolenih nekako pomenljivo drapati, pustiva s tovarišem delo in greva za Sultanom.
 
Kako četrt ure nas zvesta žival vodi po gozdu, veselo pred nama skakajoč, ko prideva do znane votline pod pečino.
Kako četrt ure nas zvesta žival vodi po gozdu, veselo pred nama skakajoč, ko prideva do znane votline pod pečino.
Tu se Sultan ustavi. Midva stopiva v votlino in najdeva tujca na tleh ležečega. Menila sva prvi trenutek, da imava mrliča pred seboj, a potem, ko najdeva, da mu žila še rahlo bije, a rane nikjer na njem ni bilo videti, spoznala sva takoj, da je v omotici. Začela sva ga z vodo škropiti, kar pa nič ni pomagalo. Ko nama moja žena prinese ob štirih popoldne južino, poskušala sva mu nekoliko kapljic vina v usta vlivati. Nato je nesrečnik res nekoliko globje dihal. To nama je dalo upanje, da še utegneva moža smrti oteti. Hitro sklenem iti po Vas, gospod doktor, ker sem vedel, da ste Vi v takih rečeh v celem našem okraju najbolj zvedeni. Ženo s tovarišem pa sem pustil pri tujcu. Ker pa Vas nisem našel doma, napisal sem Vam oni listič, naj se Vam izroči, brž ko se z lova povrnete. No, drugo Vam je znano."
Tu se Sultan ustavi. Midva stopiva v votlino in najdeva tujca na tleh ležečega. Menila sva prvi trenutek, da imava mrliča pred seboj, a potem, ko najdeva, da mu žila še rahlo bije, a rane nikjer na njem ni bilo videti, spoznala sva takoj, da je v omotici. Začela sva ga z vodo škropiti, kar pa nič ni pomagalo. Ko nama moja žena prinese ob štirih popoldne južino, poskušala sva mu nekoliko kapljic vina v usta vlivati. Nato je nesrečnik res nekoliko globje dihal. To nama je dalo upanje, da še utegneva moža smrti oteti. Hitro sklenem iti po Vas, gospod doktor, ker sem vedel, da ste Vi v takih rečeh v celem našem okraju najbolj zvedeni. Ženo s tovarišem pa sem pustil pri tujcu. Ker pa Vas nisem našel doma, napisal sem Vam oni listič, naj se Vam izroči, brž ko se z lova povrnete. No, drugo Vam je znano.«
„Dobro in pametno si ravnal, Tomaž", pohvali ga doktor Jarnej ter mu poda roko v znamenje zadovoljnosti svoje, če
»Dobro in pametno si ravnal, Tomaž«, pohvali ga doktor Jarnej ter mu poda roko v znamenje zadovoljnosti svoje, če
revežu z božjo pomočjo življenje rešimo, gre le tvoji bistroumnosti hvala."
revežu z božjo pomočjo življenje rešimo, gre le tvoji bistroumnosti hvala.«
„In zdaj pa le pojdite vsak na svoj dom, da se še nekaj
 
»In zdaj pa le pojdite vsak na svoj dom, da se še nekaj
ur naspite. Tuji mož ostane med tem pod mojim varstvom
in upam, da ga bom čim prej oživil."«
 
Možje se nato razidejo. Doktor pa odpre brž omaro,
v kteri je hranil različna zdravila in dasi sam najbolj utrujen
in počitka potreben, začne vendar z največjo ljubeznijo baviti
se z bolnikom.
 
In res, njegov trud in njegovo prizadevanje nista bila
zastonj. Vsled prijetne toplote, drganja po životu in vlivanja
ni ga blažnejšega čuta na svetu od zavesti, da smo komu
dobro storili.
 
Ko je drugo jutro doktorjeva družina vstajala, bil je tuji
mož že rešen smrti, a nezavest ga še ni bila zapustila.
 
Špela se je močno prestrašila, zvedevši, da se je črez
noč hiša za jednega človeka pomnožila in ta je še povrh bil
bolnik! Njeno besedovanje in tugovanje je bilo brez konca
in kraja.
 
Doktor jo je mirno poslušal, ne da bi zinil besedice.
Saj je dobro poznal Spelo ter vedel, da ima ona, dasi jezična
in godrnjava, vendar le dobro srce.
 
In res, potem ko se je zarotila, da ne bode stregla
bolniku, ker ima skrbi in dela s hišnim gospodarstvom črez
jokala nekaj ur, začela je z dušo in telesom skrbeti za bolnega
tujca.
 
Vedno je pošiljala Jelico pogledavat k bolniku, ali že
okreva, ali pride kmalu k zavesti; vedno mu je prinašala
prej izgubljene moči dobil. Doktor ji je moral celo braniti, kajti
njena prevelika skrb za bolnika bi mu lahko bila še v škodo.
 
A bolj radovednost nego sočutnost je bila takrat pri
Speli uzrok njene pretirane milosrčnosti. Ona je hotela čim
prej pozvedeti, kdo je tuji mož, in zato je celi dan bila v
nekem nemiru.
 
Tujec je med tem le polagoma okreval, a predno je
prišel k popolni zavesti, minilo je nekaj dnij. Tresla ga je
hčerki; govoril je o Ameriki, o nevihti na morju in o
drugih zmedenih rečeh.
 
Doktor Jarnej, ki je največ čuval pri njegovem vzglavju
in mu torej ni ušla nijedna njegovih besed, ni se s početkoma
zvezi z njegovo boleznijo. Zatorej ni več dovolil drugim
bdeti pri bolniku, temveč čuval in stregel mu je noč in dan sam.
 
Prvo jasno vprašanje, ktero je stavil bolnik, prišedši k
zavesti, bilo je, kje da je.
 
Ko mu doktor, razloživši njegovo stanje, pove, kako in
kje so ga našli, ter mu razkrije, kje da je, vzdihne bolnik:
„Hvala»Hvala Bogu, prišel sem tedaj vendar le do tolikanj zaželenega
cilja. O, povejte mi, dragi gospod, ali Vam je morda
znano, kje v ti okolici stanuje neki doktor Jarnej.
 
„Kaj hočete od njega?" popraša doktor nemirno in ob
»Kaj hočete od njega?« popraša doktor nemirno in ob
jednem radovedno.
 
„Ali že živi? — Pa kako živi? — Ali nima neke najdenke
»Ali že živi? — Pa kako živi? — Ali nima neke najdenke
pri sebi?" poprašuje na vso sapo bolnik ter seže po
pri sebi?« poprašuje na vso sapo bolnik ter seže po
doktorjevi roki. „Oh, odgovorite hitro, povejte mi vse, kar
doktorjevi roki. »Oh, odgovorite hitro, povejte mi vse, kar
veste o njem. Ko bi Vi vedeli, koliko sem prestal, da pridem
do cilja, da najdem doktorja in njegovo najdenko, mojo jedino
hčer!"«
 
„Vašo hčer?" zakliče doktor iznenadjen in njegovo sicer
»Vašo hčer?« zakliče doktor iznenadjen in njegovo sicer
kot pireh rudeče lice nenadoma zabledi. — „0 uboga moja
kot pireh rudeče lice nenadoma zabledi. — »O uboga moja
Jelica, moral te bodem izgubiti", mrmra bolj za-se nato.
Jelica, moral te bodem izgubiti«, mrmra bolj za-se nato.
„Ah, Vi jo poznate tudi po imenu", zakliče tujec prijetno
 
zadet in njegove oči veselja zažare. — „0, povejte mi
»Ah, Vi jo poznate tudi po imenu«, zakliče tujec prijetno
zadet in njegove oči veselja zažare. — »O, povejte mi
tedaj, ljubi gospod, vse, kar veste o njej. Ali še ona živi?
— Pa kje? — Ali je srečna? — Pridna?"«
 
Doktor zadobi med tem prejšnjo mirnost, a neka pobitost
se mu bere na obrazu. S prijaznim, toda nekoliko negotovim
glasom odgovori: „Prosim»Prosim Vas, ljubi mož, upokojite
se; Vaše razburjenje Vam še utegne škodovati. Vse zveste
od mene, kar koli vem in znam. A zdaj se mi vidite preveč
spočijete; poskusite spati, ako mogoče, in potem še le mi
boste pripovedovali vse svoje prigodbe. Jaz pa Vam tudi
obetam, na tanko odgovoriti na Vaša vprašanja."«
 
Bolnik, če ravno težko, vendar uboga ter izpije ponujano
vodo, saj je sam izprevidel, da vsaka žila v njem trepeče od
Ko se doktor Jarnej črez nekaj ur povrne k bolniku,
sedel je ta na blazinah v postelji, na-nj čakajoč.
 
„Ali ste vendar prišli?" reče nestrpljivo, doktorja zagledavši;
»Ali ste vendar prišli?« reče nestrpljivo, doktorja zagledavši;
„ nisem mogel zaspati. Negotovost, ali bodem mogel
» nisem mogel zaspati. Negotovost, ali bodem mogel
objeti svojo drago hčerko, je strašnejša in mučnejša, kakor
če bi vedel, da je za-me za vselej izgubljena."«
 
Doktor nič ne odvrne. Primakne stol k postelji ter resno
izpregovori: „Zdaj»Zdaj tedaj povejte, kaj vam teži srce. A prosim,
da pri tem bolj ko mogoče na tanko in resnično govorite."«
 
Bolnik si ni dal dvakrat veleti in začne takoj pripovedovati:
,,Vi vidite pred seboj že popolno zastarelega moža,
od domovine, ne bivanje med tujimi ljudmi, ne veselo življenje,
ne vedno potovanje po svetu niso mi utegnili iz duše
izbrisati spomina na pregreho mojo."«
 
„Gospod, jaz sem veliko pregrešil, toda ne iz hudobije,
»Gospod, jaz sem veliko pregrešil, toda ne iz hudobije,
temveč iz lahkomiselnosti. Pravi uzrok mojemu razuzdanemu
življenju pa je bila moja slaba odgoja. Bogatih kmetov jedini
stan se mi je zdel prenizek. Postal sem študent, toda črez
vse slab, kar se lahko razume, ker nisem bil ukaželj en; hodil
sem le zato v šolo, da bi postal enkrat imeniten gospod."«
 
„Bil sem že osemnajst let star, ko sem za silo izgotovil
»Bil sem že osemnajst let star, ko sem za silo izgotovil
četrti razred na realki, čudim se, da sem še tako daleč
prišel, saj se nisem učil nikdar nič, a zato tem pridneje čepel
nad zabavnimi knjigami."«
 
„Moje berilo je bilo vedno slabo in pretirano, mladini
»Moje berilo je bilo vedno slabo in pretirano, mladini
jako škodljivo. V moji mladi razvneti glavi se je vzbujala
vedno bolj želja, kaj jednakega preživeti, kakor sem čital v
solze me niso mogle spraviti na pravo pot. Saj sem do dobra
čutil, da bi bilo pri meni zastonj, lotiti se pametnega, poštenega
življenja; v njem bi itak dolgo ne strpel."«
 
„Noč in dan sem pretuhtaval in delal sklepe, na kak
»Noč in dan sem pretuhtaval in delal sklepe, na kak
način bi mogel zbežati z doma. Amerika je bila moj prvi
cilj. Toda brez denarja se nisem mogel podati na tako dol
dobil potrebnega denarja, čakal sem na primerno priliko, da
po poštenem ali nepoštenem potu, to mi je bilo vse jedno,
pridem do denarja."«
 
„Tako čakajoč zagledam se v mlado, lepo, pridno in pošteno
»Tako čakajoč zagledam se v mlado, lepo, pridno in pošteno
županovo hčerko. In moje nagnjenje do nje je bilo
tako globoko in resnično, da sem se nenadoma lotil dela in
poštenega življenja, samo da morem njo dobiti za ženico."«
 
„In res, leto pozneje sem bil njen presrečni mož. Živel
»In res, leto pozneje sem bil njen presrečni mož. Živel
sem z njo v najlepšem srčnem sporazumljenju. O, kako presrečni
so bili moji ubogi stariši, da se je njihov sin tako nepričakovano
sklep, nikdar več odstraniti se od pravega pota, pozabiti vse
svoje nečimurne, brezpametne nekdanje namene in želje ter
odslej živeti in delati samo za blagor svojih dragih."«
 
„Ali, ah, ah, da ima sreča tako kratke noge, daje človeška
»Ali, ah, ah, da ima sreča tako kratke noge, daje človeška
volja tako slabotna in nestalna, da ima strast tako moč in
oblast do čednosti!"«
 
„V jednem letu mi je vzela smrt troje dragih oseb:
»V jednem letu mi je vzela smrt troje dragih oseb:
očeta, mater in — oh! ta izguba je bila najhujši udarec, iz
kterega izvira vsa moja poznejša nesreča—zvesto, predrago
mi ženico!"«
 
„Ona je umrla, a zato mi hčerkico pustila v spomin.
»Ona je umrla, a zato mi hčerkico pustila v spomin.
Izgubil sem Gabrijelo, a dobil Jelico."
Izgubil sem Gabrijelo, a dobil Jelico.«
„Moj obup je bil takrat neskončen. Kakor črez noč
 
padel sem iz svojih jasnih nebes v temno brezdno."
»Moj obup je bil takrat neskončen. Kakor črez noč
„Čednost je bila v meni še premalo ukoreninjena, da
padel sem iz svojih jasnih nebes v temno brezdno.«
 
»Čednost je bila v meni še premalo ukoreninjena, da
bi me bila mogla tolažiti v moji nesreči. Ona mi ni bila prirojena,
niti je nastala v borbah in težavah življenja mojega,
za trenutek omehčal, a zadušiti ni mogel v meni skrivnih
naklepov. Čutil sem vedno strastneje, da moram zapustiti
domovino."«
 
„ Prodal sem gospodarstvo, in lepa svota denarja, ktero
»Prodal sem gospodarstvo, in lepa svota denarja, ktero
sem iz njega izkupil, zagotovila mi je za nekaj časa brezskrbno
življenje tudi onkraj morja."«
 
„Toda kaj početi z otrokom? —Ah, nesrečni trenutek,
»Toda kaj početi z otrokom? —Ah, nesrečni trenutek,
v kterem je dozorel v meni sklep, ki sem ga tudi brezsrčno
izvršil."«
 
„Noč je bila, ko s potno torbo v jedni roki, s štirimesečnim
»Noč je bila, ko s potno torbo v jedni roki, s štirimesečnim
detetom v drugi zapustim domačo vas, rekoč, da
sem si drugje nakupil novo gospodarstvo."«
 
„Sosedje niso sicer prav zaupali mojim besedam, a branili
»Sosedje niso sicer prav zaupali mojim besedam, a branili
mi niso. Potoval sem torej tako obložen celo noč in ves
poslednji dan."«
 
„Otrok je postajal vedno nemirnejši. Ravnal sem najbrž
»Otrok je postajal vedno nemirnejši. Ravnal sem najbrž
nerodno z njim, in tudi mleko, ktero sem bil vzel seboj, bil
je že vse izpil."«
 
„Z otrokom sem postajal tudi jaz čim bolj nevoljen.
»Z otrokom sem postajal tudi jaz čim bolj nevoljen.
Tako naprej hoditi, čutil sem, da je nemogoče, in vendar še
nisem imel poguma, da bi otroka zapustil, kakor sem bil
namenjen."«
 
„Osem milj hoda sem bil že oddaljen od svoje domačije.
»Osem milj hoda sem bil že oddaljen od svoje domačije.
Proti večeru drugega dne dospem v lepo vas, obdano s
krasnim gozdom. Otrok mi je bil ravno po dolgem jokanju zaspal."«
 
„Kraj mi je bil sicer po imenu znan, a ljudje v njem
»Kraj mi je bil sicer po imenu znan, a ljudje v njem
popolnoma tuji."
popolnoma tuji.«
„V vas nisem šel, temveč se ustavil pred vasjo ob
 
»V vas nisem šel, temveč se ustavil pred vasjo ob
gozdnem robu, kjer je blizu stala majhna, na pol podrta kočica,
v kteri je, kakor se mi je videlo, nekdo prebival."«
 
„Pomladanska večerna sapa je pihala prijetno skoz gosto
»Pomladanska večerna sapa je pihala prijetno skoz gosto
smrečje ter me vabila k dobrodejnemu počitku."
smrečje ter me vabila k dobrodejnemu počitku.«
„Tii si spočijem nekaj ur, oči vedno na spečega otroka
 
upirajoč."
»Tú si spočijem nekaj ur, oči vedno na spečega otroka
„Kaj sem ondi čutil, ne bodem pripovedoval; dovolj,
upirajoč.«
 
»Kaj sem ondi čutil, ne bodem pripovedoval; dovolj,
ako povem, da so se stare strasti, očetova ljubezen in očetove
dolžnosti bojevale v meni. Da, ko bi dete vedno tako
pogrešalo skrbne pomoči spretnejših rok, takrat sem obupoval.
Ta misel me je z nova razburila. Ne, dete ne more
z menoj, sklenem pri sebi."«
 
„Nato otroka strastno poljubim, zavijem stotak v papir,
»Nato otroka strastno poljubim, zavijem stotak v papir,
na kterega sem bil napisal, da je deklica krščena za Jelico,
ter ga varno vtaknem med povoje. Še enkrat se ozrem
in ga položim na kup drv, ki so bila zložena za kočo, a nato
zbežim kakor besen naprej. Zbal sem se, še enkrat slišati
glas lastnega otroka, ko bi se slučajno vzbudil."«
 
„Tekel sem dalje, ne oziraje se na levo, ne na desno,
»Tekel sem dalje, ne oziraje se na levo, ne na desno,
vedno naprej, naprej po temnem gozdu."
vedno naprej, naprej po temnem gozdu.«
„Kako dolgo sem potem hodil, ne vem. Solnce je visoko
 
»Kako dolgo sem potem hodil, ne vem. Solnce je visoko
že stalo, ko dospem na pol mrtev od truda in notranjega
nemira v majhno mesto. Tam si najmem v gostilni sobo.
Menil sem ondi ostati nekaj dnij, da se okrepčam, predno se
podam na daljni pot. Tudi sem upal med tem po časopisih
zvedeti osodo mojega zapuščenega otroka."«
 
„V ta namen sem kupoval dan za dnevom časopise ter
»V ta namen sem kupoval dan za dnevom časopise ter
jih s trepetom od konca do kraja pregledaval. In res. že
takoj tretji dan berem v domačem časopisu kratko vest, da
je našla neka stara beračica za svojo kočo zapuščeno dete,
na pol mrtvo od gladu in mraza, in da je vzel neki doktor
Jarnej to deklico kot lastno k sebi."«
 
„Tedaj se mi odvali težek kamen od srca."
»Tedaj se mi odvali težek kamen od srca.«
„Moja prva pot je bila potem v cerkev in ne prej in
 
»Moja prva pot je bila potem v cerkev in ne prej in
ne pozneje nisem v dolgem svojem življenju več tako iskreno
molil, kakor tedaj."«
 
„A potem dalje, dalje črez morje proti toliko zaželenemu
»A potem dalje, dalje črez morje proti toliko zaželenemu
cilju." —
cilju.« —
 
Tu preneha bolnik pripovedovati. Utrujen zapre oči in
jame težko sopsti.
 
„Dovolj bode za danes, ljubi mož", reče zdaj doktor
»Dovolj bode za danes, ljubi mož«, reče zdaj doktor
Jarnej vidno ganjen; „pripovedovanje Vas je zelo utrudilo,
Jarnej vidno ganjen; »pripovedovanje Vas je zelo utrudilo,
jutre boste nadaljevali."
jutre boste nadaljevali.«
 
A bolnik dobi nenadoma nove moči; vzdigne hitro glavo,
upre oči v doktorja, rekoč skoro prestrašen: „Do»Do jutre naj
bi čakal, pravite? — Ali pa ve bolnik, ali ima jutre pred
seboj? — O ne, ne, ta teža mi mora enkrat od srca, saj
sem kmalu pri koncu."«
 
„Prišel sem srečno v Ameriko", nadaljuje potem, „ondi
»Prišel sem srečno v Ameriko«, nadaljuje potem, »ondi
sem prepotoval kot mešetar celo deželo, večkrat si pridobil
veliko premoženje, a zopet vsled nesrečnih podvzetij na
novo ubožal."«
 
„Izkusil sem mnogo dobrega, a vendar nobene srečne
»Izkusil sem mnogo dobrega, a vendar nobene srečne
ure nisem več na tuji zemlji preživel. Spomin na zapuščeno
hčerkico mi je težil kot mora srce; očitajoči glas slabe vesti
me je spremljal po vseh mojih potih: po dnevu v najveselejše
družbe, po noči v sanjah. Bil sem najnesrečnejši
človek na svetu."«
 
„Kolikokrat sem se hotel vrniti v domovino, a vselej
»Kolikokrat sem se hotel vrniti v domovino, a vselej
so me zadržavale različne zapreke. Vendar, z božjo pomočjo,
po dolgih štirinajstih letih srčnih borb in bridkega kesanja
sem kot dragoceno svetinjo še hranil oni kos časopisa, v
kterem je bil imenovan isti doktor, ki je bil mojo hčer k
sebi vzel. Upal sem tedaj trdno, najti njega in pa njo."«
 
„A človek obrača, Bog pa obrne. Med potoma je zadela
»A človek obrača, Bog pa obrne. Med potoma je zadela
ladijo, ki me je peljala v domovino, strašna nesreča. Že
proti koncu našega potovanja v Evropo zadela se je v nevihti
v drugo njej naproti prihajajočo ladijo ter se vsled tega
potopila."«
 
„Od tri sto potovalcev si je otelo življenje le kakih petdeset,
»Od tri sto potovalcev si je otelo življenje le kakih petdeset,
ki so znali plavati. Med onimi srečno rešenimi sem bil
tudi jaz."«
 
„Toda rešil sem si samo življenje. Svojo potno robo
»Toda rešil sem si samo življenje. Svojo potno robo
in ves denar, celo oni kos časopisa, vse je utonilo v morje."
in ves denar, celo oni kos časopisa, vse je utonilo v morje.«
„Z beračenjem, stradanjem in sto drugimi mukami
 
»Z beračenjem, stradanjem in sto drugimi mukami
potoval sem potem peš ne vem kako dolgo, do tega kraja v
domovino, čegar ime sem si bil dobro utisnil v spomin."«
 
„Cim bliže sem prihajal, tem bolj sem podvizal svoje
»Čim bliže sem prihajal, tem bolj sem podvizal svoje
korake. Bal sem se, da bi obnemogel, še predno pridem do
zaželenega cilja, saj že nisem bil tri dni skoro ničesar použil."«
 
„Nenadoma dospem do zaraščenega gozda. Kraj se mi
»Nenadoma dospem do zaraščenega gozda. Kraj se mi
je zdel tako znan. Ah, da! še preveč znan mi je bil, kakor
sem se kmalu zavedel. Na pol podrta koča ni sicer več stala
zapustil lastnega otroka! Jaz nečloveški oče! Spomin na ta
brezsrčni čin me je vsega pretresel. Onemogel se vležem v
mah. Nisem mogel dalje. Moči so me jele zapuščati. . . ."«
 
„Kaj se je potem zgodilo z menoj, pa je Vam samim
»Kaj se je potem zgodilo z menoj, pa je Vam samim
najbolj znano."
najbolj znano.«
„In zdaj bivam v topli sobici, počivam na mehkih blazinah,
 
»In zdaj bivam v topli sobici, počivam na mehkih blazinah,
imajoč Vas, blagi gospod, v svoji bližini, ki tako po
očetovsko za-me skrbite! O ljubi Bog, kako in kdaj sem jaz
grešnik zaslužil tolike milosti?"«
 
In nesrečni mož si je pokril lice z rokami ter se kakor
dete glasno razjokal.
==V.==
 
„Ali»Ali ne bom Jelice še videl'?"« poprašal je bolnik drugo
jutro, brž ko je doktor prišel k njemu.
 
Doktor je bil namreč potem, ko je mož svojo povest
dokončal, tujcu naznanil, da je on isti doktor, ki je bil njegovo
sirotico vzel v svoje varstvo.
 
V tem vidite z nova neskončno milost in previdnost
božjo"«, dostavil je slovesno, ,,ktera je Vas, nezavestnega, naravnost
vodila v hišo, kjer živi Vaš otrok. Jelice pa Vam ne
morem takoj pripeljati; moram prej govoriti z njo in jo pripraviti
udanostjo prave hčerke. Ona meni za trdno, da sem njen
stric, in bolelo jo bode gotovo, ako zve, da sem njeni rodbini
popolnoma tuj človek in da je ona le najdenka."«
 
„Ali", izgovarjal se je nato tujec, „njena bolest bode
»Ali«, izgovarjal se je nato tujec, »njena bolest bode
s tem poplačana, da dobi nenadejano očeta, ki hoče zanaprej
le za-njo živeti in jo ljubiti."«
 
Doktor ni na to brž odgovoril. Pokašljal je nekolikokrat
v zadregi, a potem resno dejal: „Ona»Ona najde očeta, ki
še le hoče za-njo skrbeti in jo ljubiti, ali kteri se še do zdaj
za njo nič brigal ni. Menda vendar ne zahtevate od nje, da
bi Vam z odprtimi rokami letela naproti, kakor bodete najbrž
Vi storili?"«
 
„Vi ste ji tujec, dasi pravi oče, in kakor njo poznam,
»Vi ste ji tujec, dasi pravi oče, in kakor njo poznam,
ne bode Vam tako hitro nagnjena."
ne bode Vam tako hitro nagnjena.«
„Vi prav govorite, vedno prav", odvrne mož z bridko
 
udanostjo. „Storite z menoj in z njo, kakor mislite; saj za
»Vi prav govorite, vedno prav«, odvrne mož z bridko
Bogom hočem le Vam odslej naprej zaupati in Vas ubogati."
udanostjo. »Storite z menoj in z njo, kakor mislite; saj za
Bogom hočem le Vam odslej naprej zaupati in Vas ubogati.«
 
Potolažen zapusti potem doktor za oni večer bolnika.
 
Drugi dan, ko ga bolnik vpraša za Jelico, odgovori
doktor: » Jelico boste kmalu videli, a obljubiti mi morate
najprej, da se ji še ne boste odkrili."«
 
„Sinoči sem ji z jako težkim srcem razodel, kaj da je
»Sinoči sem ji z jako težkim srcem razodel, kaj da je
in kako sem jo bil našel. Kako se je revica bridko jokala;
posebno jo je zabolelo, da nisem njen stric."«
 
„ Saj me ne boste zato iz hiše odposlali", reklaje ihte; „oh,
» Saj me ne boste zato iz hiše odposlali«, reklaje ihte; »oh,
brez Vas, predragi moj stric, ne vedela bi kaj na svetu početi."
brez Vas, predragi moj stric, ne vedela bi kaj na svetu početi.«
„Srce se mi je krčilo pri tem prizoru, dasi jaz sicer
 
»Srce se mi je krčilo pri tem prizoru, dasi jaz sicer
nisem občutljiv. Kajti vedite, ljubi mož, da Vašemu otroku
jaz nisem nikdar še jedne same solze prizadel. Vajen sem
ust, v znamenje notranje zadovoljnosti. Saj sem jo tudi
ljubil kakor lastnega otroka, in če ji tudi nisem tega nikdar
z ljubkovanjem kazal, vedela je prav dobro, kako mi je draga."«
 
„Zato mi je ta njena prva žalost presunila dušo. In
»Zato mi je ta njena prva žalost presunila dušo. In
tedaj tudi nisem imel še poguma, odkriti ji, da ste Vi njen oče."
tedaj tudi nisem imel še poguma, odkriti ji, da ste Vi njen oče.«
„Naj se Vas nekoliko privadi in potem —."
 
Tii doktor umolkne. Vrata so se ravno odprla, in Jelica,
»Naj se Vas nekoliko privadi in potem —.«
 
Tú doktor umolkne. Vrata so se ravno odprla, in Jelica,
cvetoča kakor jutranja zarja, stopila je v sobo.
 
„Prinesla sem Vam zajuterk, ljubi mož", reče ona z
»Prinesla sem Vam zajuterk, ljubi mož«, reče ona z
nekoliko plašnim, a ljubeznivim glasom ter postavi čašo
kave na mizo pri bolnikovi postelji. „Stric»Stric so mi dovolili,
obiskati Vas"«, nadaljuje ona, „ker»ker pravijo, da boste kmalu
popolnoma zdravi, kar nas vse v hiši toliko veseli. Kaj ne
da, ljubi stric?"«
 
To izrekši, pogleda doktorja z nepopisljivo iskrenostjo,
a potem takoj zmedena povesi oči in močno zarudi. Uboga
pri ti besedi prišla v zadrego. Saj je vedela, da tiči laž v
tem imenu, a ona do sedaj laži še poznala ni!
 
Ko je bolnik tako nenadejano zagledal Jelico, vzpel se
je više, uprl željno oči v njo ter jo nekaj trenutkov z na
na njegovem obrazu barve menjavale. Ko pa deklica neha
govoriti, razpne on roke proti njej in kakor v sanjah ves
zmeden zakliče: „Ona»Ona je, ona, saj je moje rajnke Gabrijele
živa podoba!"« — Nato se mož strese in roke mu omahnejo;
spomnil se je nenadoma doktorjeve prošnje, naj bi se Jelici
še ne razodel. Neskončna bledoba pokrije hipoma njegovo
upadlo lice in onemogel skloni glavo v blazino nazaj.
 
„Kaj je to bilo, stric?" reče zdaj deklica silno prestrašena
»Kaj je to bilo, stric?« reče zdaj deklica silno prestrašena
ter se hitro odmakne od bolnikove postelje.
 
Doktor, zelo vznemirjen, približa se bolniku. Spoznal
Doktor, zeló vznemirjen, približa se bolniku. Spoznal
je hitro, da je bil ta vsled silne presunjenosti na pol omedlel.
 
Nato se obrne k deklici: „Jelica", tako jo resno ogovori
Nato se obrne k deklici: »Jelica«, tako jo resno ogovori
ter jo prime za roko, „prišel je trenutek, da ti odkrijem
ter jo prime za roko, »prišel je trenutek, da ti odkrijem
še zadnjo skrivnost tvojega življenja. Ni je mogoče več dalje
zakrivati, Bog hoče tako! — Dobro poglej tega nesrečnega moža
in povej, ali ti srce pri tem pogledu ne daje ničesa slutiti?"«
 
Jelica, tresoča se po vsem životu in z roko krčevito
držeč se stričeve roke, skloni se za trenutek nad bolnikom.
Potem dene roke okoli doktorjevega vratu in prosi v pretrganih
besedah glasno plakajoč: „0»O ljubi stric, dovolite, da
, ostanem vedno pri Vas. Bojim se tega moža, dasi slutim, da
je on — moj oče."«
 
Doktor se lahno iznebi Jeličinega objema. Glas se mu
trese, oko mu je rosno, ko odvrne polglasno: » Jelica, tvoj
oče je o svojem času veliko pregrešil, a zato je tudi veliko
trpel. Trpljenje in pokora pa naklonita človeku božje usmili
veš, Jelica, da sem jaz že precej star? Petinšestdeset let sem
prebil, in ko pride ura ločitve od tega sveta, bode me ta
misel neskončno tešila, da imaš namesto mene očeta."«
 
„Jelica, Jelica", klical je zdaj slabotni bolnikov glas.
»Jelica, Jelica«, klical je zdaj slabotni bolnikov glas.
 
Deklica pri tem klicu zatrepeta. S priklonjeno glavo
se približa postelji, počasi se nagne nad bolnika ter ga rahlo
a žalostno pogleda, kakor da ga hoče vprašati, je-li
tako prav storila.
 
Doktor jo je umel. Roko na njeno glavo položivši, pohvali
jo ginjen rekoč: „Lepo»Lepo si storila, Jelica!"«
 
„Bog te blagoslovi, Jelica, moj otrok", šepetal je pri
»Bog te blagoslovi, Jelica, moj otrok«, šepetal je pri
tem bolnik in njegovo lice se je začelo oživljati.
 
==VI.==
 
„Zakaj»Zakaj si pa danes tako zamišljena, Špela?"« poprašala
je kakih štirinajst dnij po zadnjih dogodbah stara ženica prijateljico
svojo, ko ste se sešli pri studencu. „Saj»Saj je, kakor
se govori, pri Vas zdaj veselo življenje, odkar biva v hiši Jeličin
oče. A ti si vendar tako nezadovoljna videti."«
 
„Veselo življenje?" odvrne Špela zaničljivo, ,,ker imamo
»Veselo življenje?« odvrne Špela zaničljivo, ,,ker imamo
v hiši pritepenca, berača, ki nič ne dela, a zato je in pije
za troje ljudi.
 
„Berač, Jeličin oče?" začudi se ženica in jo debelo pogleda;
»Berač, Jeličin oče?« začudi se ženica in jo debelo pogleda;
„saj pravijo, da je neizmerno denarja prinesel iz
»saj pravijo, da je neizmerno denarja prinesel iz
Amerike."
Amerike.«
„Bog se usmili, kako lažnjiv je svet!" odvrne Spela.
 
,,Prazen želodec in pa raztrgano obleko je prinesel seboj,
»Bog se usmili, kako lažnjiv je svet!« odvrne Špela.
drugega nič. — Pri nas da bi bilo veselo življenje?" ponavljala
»Prazen želodec in pa raztrgano obleko je prinesel seboj,
je še enkrat Špela vsa razdražena. „Povem ti, Mica,
drugega nič. — Pri nas da bi bilo veselo življenje?« ponavljala
je še enkrat Špela vsa razdražena. »Povem ti, Mica,
da večjega nereda in nemira še ni bilo v naši hiši, kar pomnim.
Jaz mislim, da se mojemu rajnkemu možu v njegovem temnem
zdravju bolj škoduje, kot strup jemati. Ce gre to še nekaj
časa naprej, umrla bom jetična, toliko se pri tem jezim in
žalostim."«
 
„Ali pa ima Jeličin oce hčerko rad?" pozveduje ženica
»Ali pa ima Jeličin oce hčerko rad?« pozveduje ženica
radovedno; „dekle je tako brhko in ljubeznivo!"
radovedno; »dekle je tako brhko in ljubeznivo!«
„Kad, rad", odvrne Špela osorno. „Prosim te, da mi
 
»Rad, rad«, odvrne Špela osorno. »Prosim te, da mi
ne govoriš o očetovi ljubezni sploh. Očetje ljubijo svoje otroke
le tako dolgo, dokler jim je to v razvedrenje in zabavo.
govorim o dobri duši mojega rajnkega moža, Bog ga imej v
svoji milosti: on, da, ljubil je resnično najinega jedinega
otroka. A taki možje so redki, prave bele vrane."«
 
In pri spominu na svojega rajnkega moža, s kterirn pa
se je dan za dnevom svajala, brisala si je z zastorom oči.
 
„Bog pomagaj! kakošne novosti sem danes zvedela",
»Bog pomagaj! kakošne novosti sem danes zvedela«,
dostavi starka in maje sivo glavo; „zastonj nisem imela nocoj
dostavi starka in maje sivo glavo; »zastonj nisem imela nocoj
tako čudnih sanj."
tako čudnih sanj.«
„A povem ti, da se po celi vasi teden dnij o drugem
 
»A povem ti, da se po celi vasi teden dnij o drugem
ne govori, kakor o zakladih Jeličinega očeta. Vsi zavidajo
tebe, Špela, češ ti bodeš darov od njega dobila, da bo kaj! . .
pogum! Bog bode od druge strani povrnil tvoje trpljenje.
Težava za težavo, tako gre v ti solzni dolini. Da bi le na
onem svetu bolje bilo!"«
 
„Zdaj pa moram iti k sosedom, k pekovim, da.jim
»Zdaj pa moram iti k sosedom, k pekovim, da.jim
povem, kar si mi zdaj le povedala. Ti bodo strmeli!"
povem, kar si mi zdaj le povedala. Ti bodo strmeli!«
In ženica je podvizala korake proti trgu, presrečna, da
bode imela dovolj tvarine raznašati.
 
„Mica, počakaj vendar, da skupaj greve", kliče Špela
»Mica, počakaj vendar, da skupaj greve«, kliče Špela
za njo. In ko jo dospe, reče nekoliko v zadregi:
 
-Nič preveč okoli ne raznašaj, kar sem ti zaupala; kaj
»Nič preveč okoli ne raznašaj, kar sem ti zaupala; kaj
češ, skrb in premnogo dela me včasih razburi, da vse bolj
mračno vidim, kakor je v resnici. Saj vendar upam, da postane
pri tem je izgubil vse imetje. Ees, pomilovanja je vreden.
Bog mu hotel pomagati na bolje! Molive jutre pri sv. maši
ieden očenaš v ta namen; Mica, dobro delo bove storili s tem."«
 
Mica ji to obljubi in se vsa ginjena vsled osode Jeličinega
očeta poslovi od Spele.
 
„Da bi se mi jezik zavozlal vselej, ko postajam jezična",
»Da bi se mi jezik zavozlal vselej, ko postajam jezična«,
hudovala se je Spela sama nad seboj domu grede. „Bog zna,
hudovala se je Špela sama nad seboj domu grede. »Bog zna,
kaj bode zdaj Mica po trgu raztrošala! Pač prav imajo naš
gospod vselej, ko pravijo, da jezik in srce nikdar ne zastarita,
posebno pri ženskah ne. Kaj bi zdaj dala, da bi ne bila
proti Mici obrekovala domačinov. Da sem jo morala srečati!"«
 
Ko stopi Špela v hišo, pride ji Jelica z veselim obrazom
naproti rekoč: „Oče»Oče so dobili zaželeno tajniško službo in
takoj pojutrešnjem bodo že službo prevzeli. Pa kako so tega
veseli, ne morem Vam dopovedati. Vsaj zdaj ne bodo več
tako revni; jesti in oblačiti se bodo mogli dovolj."«
 
„Pa ti li ni žal, očeta v novic izgubiti?" popraša Spela
»Pa ti li ni žal, očeta v novic izgubiti?« popraša Špela
radovedno.
 
Jelica nekoliko zarudi: „Saj nas bodo vsako nedeljo
Jelica nekoliko zarudi: »Saj nas bodo vsako nedeljo
obiskovali in če mogoče, tudi včasih med tednom", izgovarja
obiskovali in če mogoče, tudi včasih med tednom«, izgovarja
se ona; „saj veste, Spela, da sem vendar najrajši pri stricu",
se ona; »saj veste, Špela, da sem vendar najrajši pri stricu«,
pristavi polglasno.
 
„To je res vesela novost", meni Spela zadovoljna; „ona
»To je res vesela novost«, meni Špela zadovoljna; »ona
je vredna, da bi danes krape pekli in raco zaklali. Pojdi v
kuhinjo pomagat mi, Jelica! Naj bode danes očetu na čast
boljši grižljej na mizi."«
 
In zgodilo se je tako, kakor je Jelica poročala Šj>eli.
Njen oče je dobil omenjeno službo, in vsi so bili tega neskončno
veseli.
 
Preteklo je tako nekaj mesecev. Jeličin oče je prihajal
redno vsako nedeljo k doktorju in tedaj so se vsi skupaj
prav dobro imeli.
 
Jelica mu je bila sicer dobra in udana, ali vendar je
njena ljubezen bila tudi še zmirom pri starem doktorju Jarneju
z dušo in srcem.
 
Njen oče je to kmalu spoznal. Spočetka je prenašal to
mirno; saj mu je pamet jasno pravila, da Jelica čisto naravno
čuti. Ali ni ona z doktorjem preživela celo svoje življenje,
posebno pa otročja leta, ki so za čuvstva toliko pomenljiva,
a z njim je komaj le nekaj mesecev občevala!"«
 
Toda pozneje je začel vsled tega postajati vedno bolj
nemiren. Pamet je omahovala ter dajala prostor nezaupnosti,
ktera bi pa naj po božji in človeški pravici, kakor si je domišljeval,
le njemu pripadala.
 
Ubogi mož, kako ga je strast zaslepila! Več ni hotel
izprevideti kakor nekdaj, da se čutja ne dado prisiljevati, da
posebej vsejala. Mučil se je noč in dan z mislijo, kako bi
izpodrinil svojega tekmeca.
 
Ko bi Jelico mogel k sebi vzeti, da bi ona na doktorja
pozabila, mislil je pri sebi, to bi bil jedini pripomoček, da
si pridobi vso ljubezen svoje hčerkice.
 
A za sedaj je bilo celo nemogoče to misel izvršiti. Saj
so bili njegovi dohodki tako majhni, da je sam le za silo
izhajal.
 
Ta skrb ga je delala vsak dan bolj resnega, čemernega,
neprijaznega. Lice mu je z nova upadalo, oči so vedno
temneje gledale in z njegove zvunanjosti je bila brati največja
pobitost.
 
Ko je sedaj zahajal k doktorju, bilo je njegovo vedenje
jako neprijetno in izpremenljivo. Nekaj časa je bil tih, razmišljen,
pa jo je on nevede še bolj od sebe pahal, ne pa da bi se
ji bil prikupoval.
 
Doktor ga je z vedno večjim nemirom opazoval.
 
Ta človek je zopet padel v oblast kake strasti ter nekaj
nespametnega kuje, mislil si je s strahom pri samem sebi in
je sklenil, z njim o tem čim prej govoriti.
 
In res, še tekom istega tedna se napoti doktor v tri
ure hoda oddaljeni trg, kjer je Jeličin oče služboval. Tja
prijatelj. Od njega je slišal samo pohvalne vesti o Jeličinem
očetu. Marljiv, natančen, vesten, pošten v vsakem oziru, gla23
sila se je županova sodba. „Jedino»Jedino, kar se mi pri njem ne
dopada, je njegova mračnost in vedna zamišljenost. Z nikomur
ne občuje, a zato si tem pridneje dopisuje po svetu
ter dobiva tudi različna pisma. Zdi se mi, da prihajajo vsa
iz tujih dežel."«
 
Doktor je vedel dovolj. Poslovi se od župana ter gre
naravnost v stanovanje Jeličinega očeta.
 
Tedaj v službi ne tiči uzrok njegove nezadovoljnosti,
misli si potem sam pri sebi. Možu se najbrž v domovini več
kot jedva vidljivo seme brž ne uniči, trudil se bo pozneje
zastonj izruti tvojo strupeno rastlino !
 
Tako premišljujoč pride doktor do namenjenega stanovanja.
 
Jeličin oče se ne malo začudi, videč nenadoma doktorja
pred seboj. Brž vrže neko knjigo na pismo, ktero je ravno
pisal, ter ga sprejme v največji zadregi.
 
„Dragi prijatelj", začne takoj doktor brez posebnih
»Dragi prijatelj«, začne takoj doktor brez posebnih
uvodov, „Vi se gotovo čudite o mojem nepričakovanem prihodu,
uvodov, »Vi se gotovo čudite o mojem nepričakovanem prihodu,
kakor se jaz čudim Vaši nenadejani izpremembi. In
ravno zato, da si to začudjenje razložim, prišel sem Vas danes
obiskavat."«
 
„Ze dva meseca niste več oni srečni mož, ki ste bili
»Že dva meseca niste več oni srečni mož, ki ste bili
na početku najinega znanstva. Kam je nenadoma izginila
Vaša zadovoljnost, Vaša prijetnost v družbi, Vaša ljubeznivost
preskrbuje. — Kaj hočete več božjih darov? — Ali se ne
spominjate, v kako revnem stanu so Vas pobrali milosrčni
ljudje?"«
 
Ko je začel doktor govoriti, spustil se je mož na stol
ter si zakril lice z rokami; ko pa je končal in se ustavil
pred njega, čakaje odgovora, povzdigne on počasi obraz, ki
je bil bled kakor stena.
 
„Vi imate prav", odvrne nato s trepetajočim glasom,
»Vi imate prav«, odvrne nato s trepetajočim glasom,
»popolnoma prav. Jaz sem velik nehvaležnež proti Bogu in
proti Vam, ali ne morem drugače. Čutim se tako neizmerno
nesrečnega."«
 
„In zakaj ste nesrečni, če smem vprašati?" huduje se
»In zakaj ste nesrečni, če smem vprašati?« huduje se
doktor.
 
Mož ničesar ne odgovori; obraz njegov se zatemni, žile
na čelu se napenjajo, z očmi pa se skrbno izogiblje doktorjevega
ostrega pogleda.
 
„Vi molčite?" povzame doktor z nova besedo, videč,
»Vi molčite?« povzame doktor z nova besedo, videč,
da odgovora zastonj pričakuje. „Dobro, dovolite tedaj, da
da odgovora zastonj pričakuje. »Dobro, dovolite tedaj, da
Vam povem jaz uzrok Vaše domišljene nesreče."
Vam povem jaz uzrok Vaše domišljene nesreče.«
„Človeško življenje, dragi prijatelj", nadaljuje potem s
 
prijaznejšim, a resnim glasom, „je srečno ali nesrečno, kakor
»Človeško življenje, dragi prijatelj«, nadaljuje potem s
prijaznejšim, a resnim glasom, »je srečno ali nesrečno, kakor
ga stvarja njegova nrav: to je čuvstvo in odgoja. Vi, kakor
smem soditi po tem kratkem času, kar Vas poznam, in pa
prihajata iz zvunanjih izvirov. Komaj se Vam izpolni jedna
želja, že drugo gojite in tako mučite v jednomer sebe in še
one, ki so z Vami v bližnji dotiki."«
 
„Ali morete tajiti, da na novo kujete skrivne naklepe,
»Ali morete tajiti, da na novo kujete skrivne naklepe,
ki utegnejo Vas in morda še koga drugega v nesrečo pahniti?"
ki utegnejo Vas in morda še koga drugega v nesrečo pahniti?«
 
Mož se zdaj hitro ko blisk po koncu vzravna ter se
doktorju postavi nasproti. Oči mu žare, ustnice zatrepečejo,
ko reče z votlim glasom: „Mojega»Mojega otroka, njegovo udanost
hočem celo in popolno sam imeti; to je vse, kar še k svoji
sreči zahtevam. Nočem, ne trpim"«, nadaljuje vedno bolj
ognjeno, „da»da bi kdo drug delil z menoj nagnjenje, do kteregaimam
le jaz pravico. Ali me sedaj umejete, gospod doktor ?"«
in pri teh besedah ga je meril strupeno od pete do glave.
 
Ko to doktor začuje, podpre si život z jedno roko na
stol, z drugo pa si obriše mrzel znoj s čela. Za hip ga je
meč v njegovo občutno srce, in vsled tega se je njegova zavest
za trenutek zatemnila.
 
Tedaj to je bilo plačilo, da je svoje dni pobral zapuščeno
sirotico, da je za njo po očetovsko štirinajst let skrbel,
tudi njenemu očetu? — Ne, tako grde nehvaležnosti še
ni doživel v svojem precej dolgem življenju.
 
Ko se nekoliko zave od bridke osupnjenosti, reče žalostno:»Prijatelj, ali ste Vi sedaj govorili ali Vaša strast?"
Ko se nekoliko zave od bridke osupnjenosti, reče žalostno:«Prijatelj, ali ste Vi sedaj govorili ali Vaša strast?«
 
Jelica mora odslej naprej bivati pri meni; brez nje
mi ni živeti"«, glasil se je razdraženi odgovor strastnega moža.
 
„Ali kako jo hočete pri sebi imeti", odgovori doktor
»Ali kako jo hočete pri sebi imeti«, odgovori doktor
navidezno mirno, „ko Vam k temu vsega primanjkuje? S
navidezno mirno, »ko Vam k temu vsega primanjkuje? S
svojim zaslužkom komaj sami izhajate; kako bi potem še hčer
preživili? — V ti tesni sobici brez luči in brez zraka hočete
ubogega otroka imeti? Ali mislite, da se da štirinajstletna
deklica v kletko zapreti kakor ptica? Ali —•."«
 
„Morate-li res misliti, da bi svojega otroka v to revno
»Morate-li res misliti, da bi svojega otroka v to revno
luknjo zaprl!" seže mu mož v besedo in se porogljivo nasmeje.
luknjo zaprl!« seže mu mož v besedo in se porogljivo nasmeje.
„Za svojo in njeno boljšo bodočnost sem, hvala Bogu,
»Za svojo in njeno boljšo bodočnost sem, hvala Bogu,
že poskrbel; kmalu bodem zmožen dajati ji, česar koli poželi,
samo z menoj mora, kamor jaz hočem!"«
 
„Mož, Vi me spravite danes še v obup s svojim čudnim
»Mož, Vi me spravite danes še v obup s svojim čudnim
govorjenjem. Govorite jasneje, jaz Vas ne umejem", zakliče
govorjenjem. Govorite jasneje, jaz Vas ne umejem«, zakliče
doktor ves preplašen, ki že sluti, kaj misli storiti mož.
 
„Jasneje naj bi govoril?" odvrne Jeličin oče; „ dobro,
»Jasneje naj bi govoril?« odvrne Jeličin oče; » dobro,
storim to, ako me res ne umejete."
storim to, ako me res ne umejete.«
„Ravno sem dobil poročilo iz Nju-Jorka", nadaljuje on,
 
„da tam že Čaka na-me izvrstna služba mešeterska pri neki
»Ravno sem dobil poročilo iz Nju-Jorka«, nadaljuje on,
»da tam že Čaka na-me izvrstna služba mešeterska pri neki
imenitni tovarni. Sprejel sem jo, kakor se razume, samo ob
sebi. Brž ko dobim denar za na pot, odidem z Jelico."«
 
„ V Ameriko hočete otroka voditi?" zavzame se doktor. —
»V Ameriko hočete otroka voditi?« zavzame se doktor. —
„Ne, tega jaz nikakor ne morem dovoliti; ona bi med potoma
»Ne, tega jaz nikakor ne morem dovoliti; ona bi med potoma
žalosti umrla. O Jeličini osodi imam tudi jaz še govoriti besedo."
žalosti umrla. O Jeličini osodi imam tudi jaz še govoriti besedo.«
„Vi? — Kdo ste pa Vi, da si upate zoperstavljati se
 
očetovi volji?" zakliče Jeličin oče z nagubančenim čelom in
»Vi? — Kdo ste pa Vi, da si upate zoperstavljati se
očetovi volji?« zakliče Jeličin oče z nagubančenim čelom in
groznim pogledom.
 
Doktor si razpne suknjo ter globoko vzdihne. Zdelo se
mu je, da mu sape zmanjkuje. Ni bil vajen prepirov, in ta
razdraženi dvogovor je blagočutnega starca popolnoma potrl.
 
„Da ste Vi Jeličin oče, a jaz njej le tuj človek, to vem",
»Da ste Vi Jeličin oče, a jaz njej le tuj človek, to vem«,
odvrne mirno doktor po dolgem, neugodnem molčanju. „Toda
odvrne mirno doktor po dolgem, neugodnem molčanju. »Toda
jaz sem jo rešil pogubne smrti in celih štirinajst let sem
čuval njeno življenje in jo redil in vzgajal. Kaj pa ste Vi
storili za svojo hčer? Povejte mi to?"«
 
„Ne ponavljajte mi, kar še predobro vem", odvrne na
»Ne ponavljajte mi, kar še predobro vem«, odvrne na
to vprašanje mož nekoliko osramočen; „za trud iu skrb, ki
to vprašanje mož nekoliko osramočen; »za trud iu skrb, ki
ste jo imeli za njo, Vam nihče ni hvaležnejši od mene. A
kar je minilo, je minilo. Sedaj sem jaz njen oče tii in le
menije odslej dolžnost, skrbeti za bodočnost svojega otroka."«
 
„In ko bi se tudi Vi proti moji želji z vso močjo upirali,
»In ko bi se tudi Vi proti moji želji z vso močjo upirali,
nič bi Vam ne pomagalo; očetova beseda bi vendar obveljala!"
nič bi Vam ne pomagalo; očetova beseda bi vendar obveljala!«
„Jaz grem", reče doktor popolnoma uničen ter seže po
 
klobuk. „Vidim, da danes ni z Vami razumno govoriti, preveč
»Jaz grem«, reče doktor popolnoma uničen ter seže po
klobuk. »Vidim, da danes ni z Vami razumno govoriti, preveč
ste razdraženi. Samo ponavljam Vam še enkrat, da Jelice
do Amerike žive ne privedete, predobro jo poznam. In tako
bi jo Vi, njen oče, vsled svoje prenapetosti in lahkomiselnosti
še drugikrat vrgli v smrtno nevarnost."«
 
„In zdaj sem Vam povedal dovolj, Vi pa storite, kakor
»In zdaj sem Vam povedal dovolj, Vi pa storite, kakor
Vam Vaše očetovsko srce svetuje."
Vam Vaše očetovsko srce svetuje.«
„Srečno za danes!"
 
»Srečno za danes!«
 
In z životom omahujoč, tako je bil presunjen, odide.
 
Po tem viharnem pogovoru so prišli za naše znance nemirni
dnevi.
 
Doktor Jarnej in Jeličin oče sta imela še več jednakih
razdraženih pogovorov, pri kterih je doktor z vsemi pripomočki
poskušal odvrniti moža od nesrečne misli, preseliti se
v tujo deželo.
 
Obetal mu je celo stalen mesečni dohodek, da bi si mogel
ustanoviti lastni svoj dom in Jelico imeti pri sebi; a le v
domovini naj ostane.
 
Toda vse to ni nič pomagalo. Mož je trdovratno ostal
pri svojem sklepu, čim prej odpotovati v bogato Ameriko;
saj je on tam kakor doma in le tam more torej uspešno
delovati za svojo in Jeličino srečo.
 
Ubogi doktor ni si več vedel pomagati. Znal je, da če
bi tudi dalje korake storil, vse bi nič ne pomagalo, kajti
očetova želja bi pri vsem tem vendar le obveljala.
 
Udal se je torej v božjo voljo ter zaupal v ubogljivost
in mirnost Jeličino in pa v njeno mladost, da se kmalu uda
v svojo osodo in se privadi novi domovini.
 
Jedina skrb mu je zdaj še bila, kako naj pripravi Jelico
na to, da bode morala svoje dosedanje življenje izpremeniti,
očeta. Le potem bode, tako si je mislil, laže prebila ločitev
od svojih dragih oseb in izgubo domovine svoje.
 
Ne bodemo popisovali, kako se je prestrašilo ubogo
dekle začuvši, da mora za očetom v daljni, komaj po imenu
In tako se je udala v očetovo voljo, če ravno je pri tem
krvavelo njeno srce.
 
Prizadevala si je celo skrivati ljudem, posebno pa očetu,
neizrečeno bolest, ktera ji je proti njeni volji težila srce pri
misli, da se mora ločiti od domovine.
 
Doktorjeve tolažilne besede in dobri nauki so jo močno
tolažili. — „Bodi»Bodi ti odslej naprej dober očetov angelj"«, prigovarjal
ji je med drugim, „ki»ki mu naj čuva, tolaži in blaži
življenje. Brez tebe bi bil oče zopet, kakor nekdaj, zelo nesrečen;
zašel bi morda zopet na kriva pota; ker pa tebe iz
dežem, ki preskrbuje živež ljudem, ki daje angelja varuha
otrokom, ki naudaja z upom bolnike, on nikdar ne pozabi
na ubogo, trpeče človeško srce, ki va-nj zaupa."«
 
„To zaupanje v Boga podam ti kot spomin na pot. Ne
»To zaupanje v Boga podam ti kot spomin na pot. Ne
bom ti priporočal, da bi ostala vedno blaga, dobra in poštena;
te naloge nimam od sedaj več izpolnjevati, ker boš imela na
svoji strani očeta za voditelja."«
 
„Obljubi mi le. da se bodeš pogostoma spominjala mene,
»Obljubi mi le. da se bodeš pogostoma spominjala mene,
in prepričan sem, da te bode spomin na resnega, odkritosrčnega
starega doktorja, ki te je vedno le k dobremu vodil,
čuval tudi zanaprej vsake pregrehe."«
 
Z jednakimi zlata vrednimi opomini je učil doktor Jelico
zadnje dneve pred njenim odhodom, ki se je hitro, še
zdeli ti dnevi dolgi; nestrpno je čakal na določeno uro odhoda
svojega.
 
Jelica se je bila v zadnjih štirinajstih dnevih duševno
razvila za najmanj dve leti. Izginil je z njenega obličja
njenih očij, kij so jasno kazale, da si je svesta resnobnosti
življenja svojega, ki jo čaka zanaprej.
 
S solznimi očmi, a brez glasnega ihtenja in vzdihovanja
poslovi se na dan določenega odhoda od svojih dragih. Le
besedice govoriti, ona glasno zaihti ter se oklene krčevito
njegovega vratii.
 
A to je trajalo le nekaj trenutkov. Kmalu se ohrabri,
izvije se stričevemu objemu ter podavši roko očetu reče:
» Odpustite, ljubi oče, da sem se dala od žalosti premagovati;
ali to slovo od svojega dobrotnika je bilo slovo za celo
življenje. Sedaj sem pripravljena z Vami iti, kamor koli želite."«
 
Očetu, kteremu je prej, ko je videl žalovati svojega
otroka, postajalo milo pri srcu, zasveti se zdaj od veselja oko.
 
„Jaz sem vedel", reče iskreno, „da kri ni voda in da
»Jaz sem vedel«, reče iskreno, »da kri ni voda in da
moja hči ima srce in razum na pravem mestu. Pojdi, Jelica,
voz že čaka, da naju pripelje na kolodvor. Upam, da se
nikdar ne boš kesala, da si za očetom šla v tuji svet."«
 
Nato se mož doktorju približa in mu poda roko v
Nató se mož doktorju približa in mu poda roko v
slovo, s prisiljeno prijaznostjo rekoč: „Hvala za vse, gospod
slovó, s prisiljeno prijaznostjo rekoč: »Hvala za vse, gospod
doktor, kar ste za Jelico in mene storili. Bog Vam povrni
stoterokrat Vašo skrb in Vaš trud."«
 
Doktor položi svojo roko, ki je bila mrzla ko led, v
njegovo in komaj slišno odvrne: „Storil»Storil sem rad; z Bogom
in srečen pot!"« In ko je to govoril, upirale so se njegove
oči z nepopisljivim izrazom na Jeličino ko stena bledo obličje.
 
Oče pa zdaj Jelico hitro prime za roko, potegne jo za
seboj, privzdigne v voz ter zaukaže vozniku hitro pognati.
 
Ko voz v največjem teku driči skoz trg, postajajo po
cesti in na pragih ljudje, pozdravljaje odhajajočo deklico. A
Jelica ne vidi zadnjega pozdrava dobrih tržanov. Premagana
od žalosti pokrije si z rutico oči ter se tiho zajoče.
 
Oče jo pusti pri miru misleč si: Naj se najoče, potem
ji bode laže postalo. Prepričan sem, da ko zagleda lepoto mest,
pristanišču, glasno med seboj govoreč, suvaje drug drugega,
nestrpljivc- čakajoč ukaza, da smejo stopiti na ladij o.
 
Med njimi so postrežniki vozili brezštevilne tovore, nanašali
zaboje, na desno in levo svarjajoč ljudi, naj se izogibljejo.
 
Na ladiji, za odhod pripravljeni, tekali so mornarji skrbno
sem ter tja, da čim prej dovršijo zadnje priprave za na pot;
po debelih vrveh so z velikim ropotom in z neverjetno urnostjo
spuščali na dno ladij e pertljago potovalcev.
 
Kamor se je oko ozrlo, povsod je zagledalo nered,
zmešnjavo, podvizanje.
 
Okoli desete ure se je dalo znamenje, stopiti na ladijo.
 
Najprej vstopijo potniki prvega in drugega razreda, za
kakih šestdeset oseb po številu. Ti so bili samo boljšega
služi v zabavo in razvedrenje, ali pa da potujejo po
kupčijskih in drugih opravkih.
 
Za njimi so prišli potniki tretjega razreda, sami izseljenci.
Teh je bilo kakih tri sto in med njimi sta bila tudi
naša Jelica in oče njen. Bili so zvečine samo prosti, revni
ljudje, največ delavskega stanu.
 
Ganljivo je bilo gledati, ko so v ladijo stopali: nekteri
jasnega, veselega obraza, neustrašeno idoč v neznano bodočnost;
in upapolni podajali svoje vstopne liste ladijinemu
komisarju.
 
Proti poldnevu se začne velikanska ladija gibati; dva
strela iz topa naznanita čas njenega odhoda.
 
Gromoviti hura! in z Bogom! odmeva po zraku od
Gromoviti hurá! in z Bogom! odmeva po zraku od
radovedne množice na pristanišču. Parobrod se med tem
vedno hitreje naprej pomika. Njega sprednji del se obrne
proti zapadu ter teče brzo, kakor puščica, po neizmernem morju.
 
Crez malo časa ni bilo od evropske zemlje drugega
Črez malo časa ni bilo od evropske zemlje drugega
videti, kakor nedoločna črta nad površino morskega obrežja.
 
Potniki so se podali na vrh ladij e in ondi z rutami
in klobuki še enkrat pozdravljali Evropo.
 
„Z Bogom, suha zemlja! Z Bogom Evropa! Bog vas
»Z Bogom, suha zemlja! Z Bogom Evropa! Bog vas
čuvaj, znance in prijatelje!" klicali so iz dna srca in solze
čuvaj, znance in prijatelje!« klicali so iz dna srca in solze
so od ginjenosti stopale trpinu kakor bogatinu v oči.
 
Toda kmalu se razvedrijo. Lepota prozračnega morja,
na kterem so se solčni žarki z mnogobrojnimi barvami kakor
času, ter se posmehovali onim, ki so se že zdaj bali morske
bolezni.
 
A žalibog, da njih zadovoljnost je le kratko časa trajala.
Okoli pete ure zvečer se izpremeni prizor na ladiji. Slabo je
kakor bolestno vzdihovanje, drugega videlo, kakor grda prikazen
morske bolezni: silne želodčne slabosti.
 
Huda je morska bolezen; bolnik mora po sili neprestano
jesti, sicer so njegove bolečine še hujše.
 
Ob osmih zvečer jim pride naproti druga ladija; ladiji
ste druga drugo pozdravljali z umetnimi ognji; krasen pogled!
 
Ob devetih so šli vsi potniki k počitku, kakor je bil
zaukazal ladijin stotnik. Ali, o Bog, kakošen je bil ta počitek!
komaj gibal; a poleg tega je še trpel vsak o prej imenovani
bolezni.
 
Tudi Jelica in njen oče sta se podala k počitku v
kamrico njima namenjeno.
 
Oče, že vajen morja, občutil je le mimogrede nasledek
morske vožnje, a Jelica se je komaj držala po koncu od samih
bolečin.
 
Trpela je sploh v onih štirih dnevih, odkar je bila na
potovanju, telesnih muk in duševnih razdraženostij toliko, da
je bila vsa zmučena in zmedena.
 
V njeni glavi so se trli obilni utisi od vsega, kar je v tem
kratkem času preživela.
 
Videla je toliko tujih mest, velikih in manjših; cula
v toliko različnih jezikih govoriti, srečavala samo tuje obraze
morje, po njem se z neko grozo prvikrat vozila, a
zdaj jo še napada ta strašna bolezen!
 
Ubogi neizkušeni deklici se je zdelo, kakor da bi v
jednomer sanjala; ona ni mogla skoro zapopasti, da bi vse,
nikdar več ne culo krepkega, a prijetnega glasu njegovih
besed, zdelo se ji je nemogoče.
 
Še le zdaj, v temni noči prepuščena lastnim mislim in
čuvstvom, začutila je, da je ta izguba med vsemi izgubami
najhujša.
 
In v resnici, ni je večje izgube na svetu, kakor če kdo
izgubi stariše ali drage sorodnike. In doktor je vselej Jelici
s svojo skrbjo in ljubeznijo nadomestoval roditelje in sorodnike
ob jednem.
 
Vse druge izgube, bodi si prijateljev in znancev, za
kolikor bi tudi bridke bile, so lažje, ker njih korenine niso
so nam bili, odkar pomnimo. V najdaljših spominih najdemo
njih glasove, njih nauke, njih tolažbe.
 
Ah, kake izpremembe so se v njej zgodile vsled tega,
ker je očeta ubogala! — Kam je nenadoma izbežal njen neskaljeni,
blaženi duševni mir, njena brezskrbnost in zadovoljnost?
 
„Ko bi mogla vsaj zaspati", vzdihovala je na tihem,
»Ko bi mogla vsaj zaspati«, vzdihovala je na tihem,
„pozabila bi vendar za nekaj časa svoje gorje".
»pozabila bi vendar za nekaj časa svoje gorje«.
 
In v ozko posteljo skrčena, stisnila je z močjo oči, da
bi jo spanec hitreje premagal.
 
Če ravno so jo vsled utrujenosti vsi udje boleli, ker ni
v zadnjih štirih dneh sicer spala kakor po posameznih urah,
vode pod svojo kamrico. A oče v bližnji postelji je
spaval zelo sladko, kakor je sodila po njegovem brcanju.
 
Da je le oče srečen in zadovoljen, misli si naposled ter
začne iskreno moliti, da bi ji Bog dal moči prenašati svojo
osodo in da bi ostala vedno dobra, zvesta, poslušna hči.
 
Ah, vera! ona je ženski duša, ona je njen pogum, njen
up, njena največja tolažba in obramba! Kajti ženska je na
kakor moški ceniti sladkost in pomoč vere, kakor tudi najbolj
umeje najnežnejša in najvzvišenejša čutila.
 
In v molitvi je tudi Jeličina še otroška duša našla pokoj
v prvih bridkostih svojega življenja; toda po toliko potrebnem
Drugo jutro ob sedmih se je začelo na ladiji v novic
oživljati.
 
Potniki, ko so vstajali iz postelje, čutili so se vsi bolnejši
in bolj zmučeni, kakor prejšnji večer; z bledih in
prestali. Obedna soba je bila zategavoljo skoro prazna, nihče
ni maral za zajuterk.
 
Tudi nebo je bilo odložilo svoj včerajšnji veseli obraz:
temno in megleno se je pripravljalo na dež.
 
Zopet so se srečali s tujo ladij o, a ker je to bilo po
dnevu, pozdravljali ste se ladiji z razobešenimi zastavami.
 
Proti poldnevu zagledajo potniki obali majhnih otokov;
ta pogled jih je nekoliko razvedril. A potem zopet celi dan
slabem razpoloženju; vidijo se samo žalostni, trpeči, dolgočasni
obrazi.
 
Tretji dan se je začelo nebo jasniti. Vjutro je bila
obedna soba zopet napolnjena; potniki, ki so bili več ali
manj dobro spali, čutili so se čvrsteje in boljše volje ter so
se živahno med seboj pogovarjali, in sicer največ o spanju.
 
Spati pomeni toliko, kakor utešiti notranje razvnetje,
odložiti delavno orodje, upokojiti dušo, zadušiti strast, povrniti
v pogumnega, blagega človeka. Tako se je glasilo
mnenje vseh potnikov, izobraženih kakor priprostih.
 
Med tem postaja vreme čim dalje tem jasneje, in v
veliko veselje in razvedrenje potnikov so skoz dve celi uri
obdajali ladijo krasni morski ptiči.
 
Morski ptiči so veliki kakor žrjavi, beli kot golobje,
samo da so njihove noge racam podobne in kljun je na zvunanjo
stran rudeč, na notranjo pa rumen.
 
Proti štirim popoldne je začenjal hud veter pihati; podnebje
je bilo sicer še čisto, ali valovi so se vedno više vzdigovali.
vetra nastala silna burja, nebo se je pooblačilo in mornarji
so slutili nevihto.
 
Kako je vreme izpremenljivo na morju ! Valovi so vedno
siloviteje razsajali in metali ladijo sem ter tja.
 
Ljudje na njej niso več mogli stati po koncu. In ko so
večerjali, morali so se z nogami mize krepko držati, krožnike
pa v roki imeti, sicer bi se zvrnili. — Ono noč so bdeli
potniki v obedni sobi, nihče si ni upal iti v kamrico spavat.
 
Proti jutru se poleže nevihta, začela je ugodna sapa pihati.
 
Razburjenost potnikov se pomiri; utrujeni in zmučeni
se še le tedaj podajo k počitku.
 
Po dnevu je postajalo vreme vedno lepše in tudi dobra
volja se je z njim povračala potnikom.
 
Oni dan so uživali nov čaroben prizor. Okoli desetih
vjutro, ravno ko so solnčni žarki z najkrasnejšim srebernim
v valove z neverjetno urnostjo skakali, da je belo se peneča
voda pluskala visoko na vrh.
 
Ta dan so srečali belgijsko ladijo ter se z njo zopet z
zastavami pozdravljali.
 
Tako srečavanje ladij je bilo potujočim vselej v veliko
veselje, rekli bi skoro v tolažbo. Saj so videli, da so tudi
pretresujejo tudi druge ob jednoistem času jednaka čutjenja
v upu in strahu.
 
Ta dan se prigodita na ladiji dva posebna dogodka.
Najprej se narodi deklica ubogim starišem. Potujoče gospe
plesti avbice, jopice in drugi drobiž za novorojenko, gospodje
pa so med seboj nabirali denar in ga starišem darovali.
 
Pozneje pa je poginil krasen konj v vrednosti okoli tri
tisoč goldinarjev. Vrgli so ga v vodo, a vsi brez izjeme so
lastnika vsled te škode pomilovali.
 
Sploh so ljudje na morju jako občutljivi; vsaka malenkost
jih gane. Veselje in žalovanje posameznega človeka postaja
da so si vsi ljudje na zemlji bratje, otroci jednega očeta, dasi
so po stanu, odgoji in premoženju toliko različni.
 
Nato je nastalo neugodno vreme, kije nekaj dnij trajalo.
Nató je nastalo neugodno vreme, kije nekaj dnij trajalo.
Najprej je deževalo, potem je sneg zapadel in od severa je
pihal tako hud in oster veter, da se je ladija komaj naprej
pomikala.
 
Potnike je zeblo; z oblekami, ktere so imeli seboj, niso
se mogli dovolj ubraniti mrazu.
 
Ladija se je vsled tega zakasnila najmanj kakih 30 ur in
bode tedaj več kakor petnajst dnij do Nju-Jorka potrebovala.
 
Ljudje so bili zavoljo te vesti jako nevoljni; toliko že
hrepene po suhi zemlji, a zdaj se jim nenadoma podaljša to
mučno potovanje za več kakor jeden dan!
 
Dolg čas že vsem postaja. Vsled neugodnega vremena
ne morejo več biti na vrhu ladije, na kterem so uživali jedino
razvedrenje v tem pustem življenju: krasen pogled.
 
Mineta dva, trije dnevi, a vreme se še noče spametovati,
na veliko žalost vsem. Dež lije neprestano, morje je silno
razkačeno, valovi velikanski.
 
V trenutju, ko se je burja nekoliko utešila, povabi poveljnik
potnike na vrh ladije, da vidijo krasno-grozovito vrvenje
Na vso moč se držijo drug drugega za roke, da bi jih ne
zvrnili valovi, ki so visoko kakor gore švigali mimo ladije.
 
S strmečimi očmi gledajo v to divje igranje morskih
valov ter skoro jednoglasno zakličejo zavzeti: „Usmiljeni»Usmiljeni
Bog, pomagaj nam!"« ter bežijo v zaduhle prostore v ladiji.
 
A kakor so bili zdaj dnevi žalostni in dolgočasni, tem
hujše so bile noči. Samega strahii ni nihče mogel zatisniti
očesa.
 
Vihar je tulil in besno razsajal; celo noč je metal ladijo
s tako silo sem ter tja, da so ljudje malo da ne popadali
s postelje. Valovi so bučali z divjim šumenjem ter
butali v mala okenca na ladiji, da je bilo groza poslušati.
 
To je bila zopet strašna noč! S temi besedami so potem
drug drugega vjutro pozdravljali. — O suha zemlja, o suha
ki priplavajo s severa. In če se ladija v nje zaleti, zdrobi
se lahko ter v nekterih minutah tudi utone.
 
Ker je celo noč močno snežilo in zmrzovalo, imela je
vjutro naša ladija ledeno skorjo in vrvi na njej so bile pokrite
z ledom dva palca debelim.
 
Toda tudi ta nevarni pot so bili z božjo pomočjo srečno
prejadrali.
 
Čim bolj se je zdaj ladija približevala svojemu cilju,
tem jasnejše je postajalo nebo, tem milejše vreme so imeli.
Viharji so ponehavali, morje se je upokojevalo, pihal je jug,
ki je delal zrakovje toplo in prijetno.
 
Samo po jutrih in večerih je gosta megla delala parobrodu
preglavico, ker ni videl pota pred seboj; bali so se
vsled tega v novic zamude.
 
Ugodna vremenska izprememba in zavest, da kmalu
dospejo zdravi in nepoškodovani do zaželenega cilja, dasi jim
od jutra do večera. Skrb za negotovo bodočnost se je umaknila
veselju, da so si življenje ohranili.
 
Kako rad človek živi, če je tudi njegovo stanje še tako
borno in trudljivo!
 
Zadnji dan vožnje je bil nekoliko meglen; vsled tega je ladija zakasnila svoj prihod v Nju-Jork za nekaj ur. Dospela
Zadnji dan vožnje je bil nekoliko meglen; vsled tega je ladija zakasnila svoj prihod v Nju-Jork za nekaj ur. DoŠpela
je tja, ko je bila že popolna tema. Po noči pa ne sme
nobena ladija prijadrati v pristanišče kakega mesta in tako
je tudi naša „Francija"»Francija« morala celo noč zvunaj na visokem
morju drugega dne pričakovati.
 
Nepopisljivo neprijeten je občutek, ki naudaja morske
potnike, ko se ladija ustavi. Parobrodovo ropotanje, kteremu
je njihovo uho že bilo privajeno, na enkrat preneha. Zdi
se jim, kakor bi bili vinjeni ali pa pamet izgubili.
 
Noge, prej vajene premakljivih tal, stoje zdaj pri miru
in se dozdevajo težke ko svinec.
 
Ko se nekoliko iznebijo neprijetnih počutkov, podajo
se potniki na vrh, da pogledajo, kako ladija z bengaličnimi
ognji, rudečimi in modrimi, naznanja prihod svoj telegrafskemu
uradu.
 
Urad je nato brž brzojavil iz Nju-Jorka v Haver, da
je ladija „Francija"»Francija« ravnokar srečno priplula.
 
V veliki daljavi pa zasveti presrečnim potnikoin šest
velikanskih električnih morskih svetilnikov nju-jorškega pristanišča,
ki s čarobno lučjo razsvetljujejo morje daleč na okrog.
 
Ne dolgo potem privesla v lahnem čolniču morski voznik,
kteri ima nalogo, ladij o v pristanišče voditi. Z gromovitimi
„hura"»hura«'-klici sprejmejo potniki svojega rešitelja.
 
Komaj ko se drugo jutro začne daniti, bili so že potniki
po koncu.
 
Danes ureduje vsak bolj ko mogoče svojo opravo, a
potem se podvizajo na vrh ladije, da vidijo Nju-Jork, svojo
bodočo domovino, pri svitu dneva.
 
Nato pride zdravnik, da vsakega posameznega preišče, ali
bi ne bilo med njimi kužnih boleznij; saj brez zdravniškega obiska
in dovoljenja ne sme nobena ladija jadrati v pristanišče.
 
Še le potem se velikanska ladija počasi in ponosno pomika
naprej.
 
Vhod v nju-jorško pristanišče je nekaj vzvišenega; nemogoče
je popisati krasnega prizora, ki se nenadoma očem
odpre.
 
Morje je posuto z brezštevilnimi ladijami raznih narodnosti; med njimi se vidijo barčice tako majhne in krasne,
da se zdijo prave otroške igrače.
 
Breg morja bi se dal nekoliko primerjati planinskemu
delu naše slovenske zemlje, samo da je nju-jorški še čarovnejši
od tega.
 
Planine in doline po široki ok' ' ;o posute s prijaznimi
poletnimi hišami in dvorci, ki se zdijo v ta namen postavljeni,
da privabljajo trudne potnike v svoje tihe, mirne
prostore.
 
Srca vseh naudaja nov up in pogum, da navdušeni zakliČejo:
Z Bogom na večno, Evropa! ako nam bode osoda
je povsod; kjer je priroda tako lepa, tam veje poseben blagoslov
nad človeštvom!
 
Odhod ladije in slovo med potniki je vse do solz ganilo.
Nobeno oko ni ostalo suho. Delili so črez pol meseca jednako
naproti. Ko bi se po preteku jednega leta vsi zopet
sešli, v kakošnih okoliščinah bi se pač le našli?!
 
Taki in jednaki občutki so vsakega naudajali, ko so zapuščali
ladijo.
 
Že pri prvem koraku na suho zemljo je nehote vsak
pogrešal znanih prijateljskih obrazov, kterih je bil vajen v
domovini. Nihče ne pride tujcu naproti, da bi mu klical:
„Dobro»Dobro došel!"«
 
Kako tujca pri tem zaboli srce!
 
Samo davkarski uradnik se s strogim obrazom približa,
z neuljudnim glasom zahtevajoč potno pertljago, dajo preišče.
 
In tako je izginila mahoma navdušenost naših potnikov
do lepot njihove nove pomorske domovine; vsak vidi zdaj
smo do tukaj zasledovali, svoji osodi; vrnimo se k našima
dvema znancema.
 
Tudi Jelico in njenega očeta najdemo v gneči tujcev,
ravno na suho stopivših.
 
Dasi je Jeličin oče bival že štirinajst let v Ameriki,
vendar je bil v Nju-Jorku popolnoma tuj; v tem mestu še
ni bil nikdar.
 
Sploh je bil on prehodil le južno Ameriko, ne pa severne.
Zato se tudi on, kakor drugi, ozira zdaj na levo in
potu bi naj krenil. A ker je znal angleški, pomagal si je iz
zadrege.
 
Vzemši v roko naslov tovarne, v kteri je bil v službo
najet, poprašuje zdaj tega, zdaj onega mimogredočega, kod
vodi pot do naznanjene ulice, kjer stoji tovarna.
 
In hodila sta potem z Jelico več ko dobro uro med
mnogobrojno množico živahnega mesta, predno sta našla dotično
ulico.
 
Jelica si ogleduje med potoma s plašnim, a radovednim
očesom hiše, med tem ko hodi njen oče ves zamišljen naprej.
 
Zdelo se je, da ga novost mesta nič ne zanima; le sem
ter tja se je ustavil za trenutek, pogledal površno okoli sebe,
proti Jelici delal kratke opazke, a potem tiho korakal dalje.
 
Mesto Nju-Jork je čisto po drugem načrtu postavljeno,
kakor evropska mesta. Hiše so nižje, kakor po naših glavnih
mestih; one so večinoma z rudečo barvo pobarvane ter imajo
zelene polke.
 
Hišne dveri niso pri tleh, temveč nekoliko više; šest do
osem stopnic vodi do njih. Pred hišo, na ulični strani, ima
vsaka hiša čveterooglati kos zemljišča, ki ni večji od jedne
rjuhe in koder so nasajene cvetlice.
 
Trgov je mnogo in prostornih; cerkev je brezštevilnih,
toda skoro vse so luteranske, katoliških je le malo. Da se
pa morejo te od drugih razločevati, imajo na stolpu križ,
dočim so luteranske gole.
 
Ravno sta korakala Jelica in njen oče mimo neke katoliške
cerkve.
 
Jelica poprosi očeta, da bi stopila v cerkev ter se priporočila
božjemu varstvu.
 
Oče pogleda na uro; deset je bila minila.
 
„Pozno je že", odvrne nato; „mudil bi se nerad, ker še
»Pozno je že«, odvrne nato; »mudil bi se nerad, ker še
pred dvanajsto uro se hočem predstaviti tovarniškemu predstojniku."
pred dvanajsto uro se hočem predstaviti tovarniškemu predstojniku.«
 
Vendar ji ni prošnje odbil. Šla sta v cerkev, kjer se je
ravno sveta maša čitala.
 
Jelico je prijetno iznenadila pobožnost, ktero je ondi
videla. Cula je namreč večkrat pripovedovati, da po velikih
zbranim duhom, da se nihče niti ne gane, da vsi spoštljivo
poklekajo pri povzdigovanju!
 
„Ah da, zdaj pomnim, kar so mi stric dejali pred mojim
»Ah da, zdaj pomnim, kar so mi stric dejali pred mojim
odhodom: da ljubi Bog in dobri verni ljudje bivajo povsod!"
odhodom: da ljubi Bog in dobri verni ljudje bivajo povsod!«
 
S hvaležnim srcem se potem iskreno zahvali nebeškemu
očetu, da je našla v mestu, kjer živijo večjidel luteranci, tudi
kraj, kjer bo smela in mogla svoje krščanske dolžnosti,
kterih je že iz otročjih let bila vajena, izpolnjevati.
 
Tudi očetu je nenadoma postalo nekako čudno-milo j}ri
Tudi očetu je nenadoma postalo nekako čudno-milo pri
srcu. . Ona slovesna tihota, ki je lastna božjim hramom, ona
srcu. Ona slovesna tihota, ki je lastna božjim hramom, ona
do srca segajoča pobožnost, s ktero se izvršuje vsako katoliško
opravilo, ono resnobno in spoštljivo obnašanje vernikov,
a največ solze, ktere je videl bliščati v očesu svojega otroka,
presunile so ga do živega.
 
Kakor nikdar poprej, čutil je zdaj, da biva nad nami
vsemogočni milosrčni vladar sveta, ki ne zavrže prošnje skesanega
srca.
 
Komaj pred pol letom je bil on še tako neizmerno nesrečen; taval je samoten po svetu, spremljevan jedino od
svoje težke vesti. Up in strah pa, da-li bode kdaj Bog uslišal
njegovo gorečo željo in mu povrnil od njega zapuščeno hčer,
hotela sta mu včasih pamet zmešati. A kako mu je pa zdaj?
 
Na njegovi strani kleči v molitvi utopljena blaga, modra
deklica, in ta deklica je njegova hči! S hvaležnim čutom in
Pri tem pa s strahom zapazi, da se je ona močno izpremenila,
odkar je zapustila domovino.
 
Lice prej belo-rudeče je zdaj rumeno in upadlo; oči so
s temno črto obrobljene in udrte.
 
Postava, prej ravna ko sveča in gibčna ko vosek, je
zdaj nekoliko pripognjena, a obleke se ne držijo več kot
nekdaj života; očividno je bilo, da je ona med tem močno
shujšala.
 
Pri tem pogledu ves zatrepeče. Bode se li menda uresničilo
doktorja Jarneja prorokovanje, da Jelica ne preživi
tujine ?!
 
Pri ti misli ga naudaja čut kesu podoben, da je Jelico,
še nežno rastlino, odtrgal mili svoji domovini.
 
V tem trenutju je bila maša končana. Ljudje zapustijo
cerkev in on se vzdrami iz temnih občutkov.
 
Ko sta bila zopet z Jelico na ulici, reče on sočutno:
Jelica moj otrok, kako si videti bleda in trpeča! Pa kaj
ne da nisi bolna, temveč samo utrujena od mučnega potovanja?
Le pogumno potrpi še nekaj dnij"«, nadaljuje skoro
proseče, „v»v tem času upam, da si urediva novi dom; potem
bočeva živeti mirno, srečno, družbinsko življenje."«
 
„Vzel ti bom zanesljivo postrežkinjo, in ti boš pod njenim
»Vzel ti bom zanesljivo postrežkinjo, in ti boš pod njenim
vodstvom pridno gospodarila in osrečevala svojega očeta.
Kaj ne, Jelica?"«
 
Ona se nato milo nasmehne ter odgovori z otročjo presrčno
udanostjo : „Da»Da, oče! Vas osrečevati bode odslej namen
mojega življenja in jedino prizadevanje. Kakor sem nekdaj
strica v vsem zadovoljevala, tako hočem zdaj Vas. Ravnokar
sem to Bogu za trdno obljubila."«
 
Pri besedici „stric" je komaj slišno vzdihnila, a vendar
Pri besedici »stric« je komaj slišno vzdihnila, a vendar
ni njenemu očetu ušel ta izraz srčne bolesti.
 
Oko se mu pri tem užalosti.
Okó se mu pri tem užalosti.
„Jelica", odvrne nato z nekoliko razdraženim glasom,
 
„ti še vedno po doktorju žaluješ, ki ti vendar ni bil drugega,
»Jelica«, odvrne nato z nekoliko razdraženim glasom,
»ti še vedno po doktorju žaluješ, ki ti vendar ni bil drugega,
kakor rednik in dobrotnik. Ali ti res ne moreta moja skrb
in ljubezen njega nadomestiti?"«
 
„Pomisli, Jelica", nadaljuje prijazneje, zapazivši, da se
»Pomisli, Jelica«, nadaljuje prijazneje, zapazivši, da se
je ona prestrašila njegovega ostrega govorjenja, „pomisli, da
je ona prestrašila njegovega ostrega govorjenja, »pomisli, da
je doktor že star mož in po tem takem tudi dolgo ne bode
mogel več živeti. A kaj bi potem bilo s teboj ? Ravno o
pravem času sem prišel po tebe. Zdaj si še mlada in se torej
laže privadiš novi domovini, tujemu podnebju, navadam in
sploh bolj olikanemu življenju, za ktero si ti stvarjena."«
 
„Kaj bi s časoma počela v onem starinskem, dolgočasnem
»Kaj bi s časoma počela v onem starinskem, dolgočasnem
trgu, med revnimi neizobraženimi ljudmi? — Poglej to krasno,
veselo mesto; tii, tri je kraj stvarjen za osrečevanje mladega
dekleta."«
 
„Vzel ti bom učiteljico, da se naučiš angleškega jezika
»Vzel ti bom učiteljico, da se naučiš angleškega jezika
in sploh to popraviš, kar je doktor zamudil pri tvoji odgoji.
Kupoval ti bom lepih oblačil, vodil te na sprehode in zabave,
a samo, Jelica draga, bodi mi vesela. Ne delaj mi
težkega srca s svojim trpečim, žalostnim obrazom."«
 
„Oče, oče!" zakliče Jelica vidno prestrašena, „Vi ste
»Oče, oče!« zakliče Jelica vidno prestrašena, »Vi ste
hudi na-me, a jaz ne vem, s čim bi Vas bila užalostila. Ve40
rujte mi, da sem Bogu zelo hvaležna, da sem Vas našla in
lepih oblačilih; teh lahko tudi za naprej, kakor do zdaj, pogrešam.
Da le Vas imam in Vas zadovoljnega vidim, to me
osrečuje dovolj."«
 
„Toda domovine — domovine — strica včasih še pogrešam.
»Toda domovine — domovine — strica včasih še pogrešam.
O, ne bodite zato hudi", nadaljuje v pretrganih
O, ne bodite zato hudi«, nadaljuje v pretrganih
stavkih; revico je jok posilil, a ker se je na obljudjeni cesti
solz sramovala in jih torej s silo premagala, spravljala je besede
komaj iz ust.
 
„Ne žaluj, Jelica", prosi oče mehko; „saj je zopet vse
»Ne žaluj, Jelica«, prosi oče mehko; »saj je zopet vse
dobro. Hud nisem bil nikdar na te, Bog me tega čuvaj; a
raci bi te videl veselo in srečno, to je vse, kar me teži."«
 
„In zdaj smo prišli do cilja."
»In zdaj smo prišli do cilja.«
„Glej, v tem velikem poslopju bodem odslej služboval,
 
Bog daj svoj blagoslov!"
»Glej, v tem velikem poslopju bodem odslej služboval,
„ Krasna je tod okolica, kaj ne?" nadaljuje, oziraje se z
Bog daj svoj blagoslov!«
vidno ugodnostjo na vse strani; „kamor se oko ozre, povsod
 
» Krasna je tod okolica, kaj ne?« nadaljuje, oziraje se z
vidno ugodnostjo na vse strani; »kamor se oko ozre, povsod
vrtovi, polje in morje! Tukaj hočeva tudi midva najeti
stanovanje."«
 
„In sedaj le pogumno naprej, slednji čas je že." In
»In sedaj le pogumno naprej, slednji čas je že.« In
stopila sta v pridvorje v tovarni.
 
stanovanje z dvema sobama in kuhinjo, majhno sicer, a čedno
in s krasnim razgledom.
 
Oče je dobil od svojega gospodarja nekaj predplače na
roko, da si more nakupiti najpotrebnejšega pohištva. Tudi
lastnosti, ki so lastne angleškemu narodu, vendar pa
poštena in vestna v izvrševanju svojih poslov.
 
Jelica, dasi še jako mlada, skazovala se je kmalu kot
pridna gospodinja.
 
Njene roke niso nikdar počivale; vedno so imele v hiši
opravka. Zato je tudi bil najlepši red povsod in oče dobro
je glavni jezik v severni Ameriki, in drugih ročnih del, kterih
se je brzo in veselo naučila.
 
In tako je ona od jutra do večera vedno bila pri delu.
To je tudi za njen duševni mir bilo mnogo vredno. Med
vednimi opravki je manj čutila bolest po domovini, ktero je
njeno srce toliko trpelo.
 
Sploh je ona znala svoje občutke tako dobro zakrivati,
da nihče ni slutil, kako se ji pri srcu godi.
 
Bila je videti mirna, zadovoljna, dasi je človek tudi na
njenih ustnih zastonj iskal oni blaženi, srečni nasmehljaj, ki
je lasten prvi brezskrbni mladosti.
 
Tudi ni nikdar proti nikomur govorila o domovini in
o tamošnjih njej ljubili osebah, nikdar se proti nikomur o
čem pritoževala.
 
In vendar je njeno lice vedno bolj bledelo, v njenih
očeh je vedno bolj ugaševal mladostni ogenj.
 
Oče njen je sicer z nekim nemirom opazoval, kako
hčerka čim dalje tem bolj hujša, a ker se je ona v njegovi
da se zdravo čuti, slutil ni ali ni hotel slutiti pravega
uzroka o njenem hiranju.
 
Dekle je v rasti, v letih svojega razvijanja, mislil je pri
sebi; to in pa izprememba podnebja zelo upliva na njeno
zdravje. Naj pride enkrat pomlad, oživela in razcvela se bode
kakor roža kar črez noč.
 
In tako je njima čas navidezno prijetno in mirno tekel.
 
On je bil zadovoljen v svoji službi, ktera mu je veliko
nesla; bil je tako rekoč v svojem življu, ker je kot mešetar
hodil veliko okoli.
 
Družbinsko jednolično življenje bi ga bilo sicer s časoma
gotovo utrudilo, ker v njegovem značaju je že bila ukoreninjena
utrujen in zmučen vrnil se domii, užival je s slastjo mir in
ugodnost domačega ognjišča.
 
Zato se je zdaj čutil srečnega ter prosil Boga, da bi
Zató se je zdaj čutil srečnega ter prosil Boga, da bi
mu ta sreča ostala stanovitna.
 
Kakor pa se je oče svojih tedenskih potov veselil, ravno
tako se jih je Jelica bala.
 
Kedar ni bilo očeta doma, bili so za njo vselej hudi
dnevi. Tedaj še le je prav živo čutila bridkost tujine, delo
ji ni šlo od rok in je tudi ni razvedrovalo; čutila se je
osamljeno, zapuščeno, nesrečno.
 
Poleg tega je njeno mlado srce bilo vedno v skrbeh zavoljo
očeta. O Bog, da bi se mu le na potovanju kaka nesreča
ne pripetila, vzdihovala je neprestano. Kaj bi tedaj
počela sirota v tem daljnem tujem svetu brez njega?
 
Kajti ona se je zdaj bila s pravo otročjo udanostjo
oklenila očeta, če tudi niso bile njemu dane lastnosti, koga
osrečevati, tem manj pa nežno dekle.
 
A ona je vendar dobro vedela, da je očetovemu srcu
vse, če jo je tudi s svojo nemirno ljubeznijo in skrbjo nehote
hvaležna že za njegovo dobro voljo in mu povračala njegovo
udanost.
 
Ko je tedaj po cele dneve sama doma ostajala, pogrešala
ga je zelo. Ure so se ji zdele kot dnevi dolge, dnevi
Da je njeno zdravje pri teh duševnih borbah trpelo,
to je čisto umevno.
 
Ko se je potem oče vrnil domu, prestrašil se je vselej
njenega slabega lica.
 
„Jelica, ali si bila med mojo nenavzočnostjo bolna?"
»Jelica, ali si bila med mojo nenavzočnostjo bolna?«
poprašal je potem preplašen; „najdem te shujšano. Najbrž si
poprašal je potem preplašen; »najdem te shujšano. Najbrž si
se z delom preveč mučila."
se z delom preveč mučila.«
Nato je še popraševal služkinjo po uzroku Jeličinega
 
Nató je še popraševal služkinjo po uzroku Jeličinega
shujšanja.
 
„Moj Bog", odgovorila je ženica malovažno, „če človek
»Moj Bog«, odgovorila je ženica malovažno, »če človek
tri do štiri dni malo ali nič ne je, vedno v sobi tiči in se
čemerno drži, da bi potem dobro izgledal? Ko Vas ni doma,
Jelica vedno žaluje."«
 
„Žaluje? Po kom?" pozvedaval je on iznenadjen.
»Žaluje? Po kom?« pozvedaval je on iznenadjen.
„Po kom?" odvrnila je služkinja čudeč se; „najbrž po
 
očetu. Saj ko ste Vi doma, je vselej vesela."
»Po kom?« odvrnila je služkinja čudeč se; »najbrž po
očetu. Saj ko ste Vi doma, je vselej vesela.«
 
A oče ni zaupal besedam svoje služkinje. Po meni gotovo
ne žaluje, misli si z bridkostjo, temveč po doktorju Jarneju.
osrečevati, a pri tem se začel močno bati, da ne bi Jelica
resno obolela.
 
V kratkem se je čutil ravno tako nezadovoljnega, kakor
pred nekterimi meseci, predno je odpotoval v Ameriko.
 
Med tem je prišla pomlad, prišlo je poletje, a Jeličino lice
se ni razcvetelo, kakor je oče upal, temveč venelo je vedno bolj.
 
Dal je zdravnika poklicati.
 
Ta je našel, da Jelica trpi na srčni bolezni.
 
,,Ali je ta bolezen nevarna?" pozveduje prestrašen oče.
»Ali je ta bolezen nevarna?« pozveduje prestrašen oče.
„Nevarna in ne nevarna, kakor hočete", bil je odgovor.
 
„Ako jo boste, kakor do zdaj, prepuščali sami sebi, to je v
»Nevarna in ne nevarna, kakor hočete«, bil je odgovor.
»Ako jo boste, kakor do zdaj, prepuščali sami sebi, to je v
oblasti lastnim mislim in počutkom, utegne bolezen nevarna
postati. Kajti njeno hiranje ni drugega, kakor nasledek hudega
srčnega udarca in neizpolnjenega hrepenenja. Vsled
tega je padla otožnosti v oblast, ktera pa ji utegne pri njenih
nežnih letih biti osodepolna."«
 
„Dekle potrebuje razvedrenja, veliko gibanja na prostem,
»Dekle potrebuje razvedrenja, veliko gibanja na prostem,
a posebno občevanja z mladimi, veselimi ljudmi."
a posebno občevanja z mladimi, veselimi ljudmi.«
„Kakor mi pravite, ona biva večji del dneva sama;
 
»Kakor mi pravite, ona biva večji del dneva sama;
nihče ni, ki bi se z njo bavil, razvedril jo ter tako dajal
njenim mislim in počutkom nove hrane in gibanja."«
 
Ubogi oče, dobro meneč, začel je zdaj Jelico vsak večer
kam drugam voditi, kajti po dnevu je bil v poslih. Jeden
sta tu poslušala godbo, zdaj si ondi ogledala ples, obiskovala
gledališča itd.
 
Jelica je vsled teh vsakdanjih ponočnih pohodov izgubivala
najboljši del noči, posvečene prvemu, najbolj zdravemu
spanju. Vrhu tega se je v onih nenavadnih društvih jako
dolgočasila.
 
Vajena že iz otročjih let le prostega življenja na deželi,
kjer ni poznavala drugih zabav, kakor po dokončani
zmotil jo je zdaj popolnoma šum obljudjenih dvoran. Iz teh
veselic je prihajala vselej domu telesno in duševno zmučena.
 
Tedaj je še le prav občutila izgubo uboge, a prelepe
svoje domovine, tedaj je spoznavala veliko razliko med prostimi,
nepopačenimi ljudmi, svojimi ljubimi rojaki in pa oholo,
gizdavo mestno gospodo.
 
Oče je tudi kmalu izprevidel, da po tem potu ne doseže
pri Jelici zaželenega uspeha. Bil je vsled tega ves obupen.
 
„Za Boga, Jelica", rekel je na pol nevoljen, na pol
»Za Boga, Jelica«, rekel je na pol nevoljen, na pol
pobit, „povej vendar, kaj naj storim, da te zopet zdravo in
pobit, »povej vendar, kaj naj storim, da te zopet zdravo in
veselo vidim, kakor si bila nekdaj pri stricu. Jaz si ne vem
več pomoči."«
 
„Zdravnik meni, da samo razvedrenje ti utegne povrniti
»Zdravnik méni, da samo razvedrenje ti utegne povrniti
nekdanje zdravje; a kar drugim hasni, Škoduje tebi!
Ti si drugačna, kakor so drugi ljudje. Ti nisi stvarjena za
društvo in zabave."«
 
„Ljubi oče", odgovorila je Jelica bojazljivo, „ako res
»Ljubi oče«, odgovorila je Jelica bojazljivo, »ako res
želite, da okrevam, lepo Vas prosim, ne vodite me več po
veselicah. Saj mi doma ni dolg čas. Vaše društvo in pa moje
delo mi zadostujeta."«
 
„Ako pa res želite, da včasih v družbo zahajam, potem
»Ako pa res želite, da včasih v družbo zahajam, potem
dovolite, da se seznanim s hčerama tovarniškega čuvaja, ki
ste v mojih letih. Revici ste pred kratkim mater izgubili;
vidite se mi tako zapuščeni in srce me vedno k njima vleče.
Poleg naju stanujete, in tako bi se utegnile pogostoma shajati.
Slutim, da bi se v njiju družbi čutila srečno."«
 
„Ali, če oni dve žalujete po materi, kakor praviš, kakošen
»Ali, če oni dve žalujete po materi, kakor praviš, kakošen
dobiček bodešti od njiju imela?" ugovarja ji oče. „Da
dobiček bodešti od njiju imela?« ugovarja ji oče. »Da
ti srce še bolj obtežite? — Ti potrebuješ okoli sebe veselih
in ne žalostnih obrazov."«
 
„Ah, oče", odgovorila je ona nato, „jaz bivam v društvu
»Ah, oče«, odgovorila je ona nato, »jaz bivam v društvu
žalostnih rajši kakor pa veselih, ker vem, da pridni, blagi
ljudje navadno trpijo pod bremeni nadlog, hudobni se pa
veselijo."«
 
„Ono razuzdano veselje in zoperni smeh, ki ga opazujem
»Ono razuzdano veselje in zoperni smeh, ki ga opazujem
vsak večer po društvih, kamor me Vi vodite, vzbujata v meni
nepopisno grozo; strah me je med njimi."«
 
„Ti si čudno bitje", dejal je nato oče majaje z glavo;
»Ti si čudno bitje«, dejal je nato oče majaje z glavo;
„kam prideš s časoma s svojimi nespametnimi predsodki? Tii
»kam prideš s časoma s svojimi nespametnimi predsodki? Tii
se zopet prikazuje sad doktorjeve odgoje", pristavil je bolj
se zopet prikazuje sad doktorjeve odgoje«, pristavil je bolj
za-se. — „Stori, kar misliš", dejal je naposled, „če le tebe
za-se. — »Stori, kar misliš«, dejal je naposled, »če le tebe
veseli."
veseli.«
 
Odslej naprej ni več vodil Jelice k veselicam, a on
sam je dobil do njih tako strast, da ni več mogel po večerji
strpeti doma. Hodil je tedaj vsak večer z doma, a vsak dan
se je pozneje vračal domu.
 
Jelica je s početkoma čuvaje potrpežljivo na-nj čakala,
a pozneje, ko je začenjal predolgo izostajati, da je včasih
pol noči minilo, a njega še ni bilo domii, vlegla se je k počitku.
Toda zaspala ni nikdar, dokler očeta ni bilo domii.
 
Da je to vsakdanje očetovo izostajanje bila nova muka
razumni in občutljivi deklici, to je lahko umljivo. Kar jo je
skrben kot nekdaj. Zdelo se ji je tudi, da postaja vselej ne45
voljen, ko ga ona vsako noč pri njegovem povratku s prijaznimi
besedami: „Dobro»Dobro došli, oče!"« pozdravlja.
 
Ko se on neko noč nenavadno pozno vrne domu, pozdravi
ga Jelica prijazno sicer kakor vselej, samo da je z
jokajočim glasom še boječe pristavila: „Dve»Dve po polnoči bode
kmalu, oče; bila sem že zelo nemirna, ker Vas tako dolgo ni bilo."«
 
„Kaj, ti še ne spiš?" odgovoril je osorno. „Dekle v
»Kaj, ti še ne spiš?« odgovoril je osorno. »Dekle v
tvojih letih bi se zdaj moralo zibati v najboljših sanjah in
ne prežati kakor policaj, kdaj prihajam domii."«
 
Kakor meč prodrlo je to očitanje Jelici srce.
 
Da bi se usta, ki so do zdaj vedno le nežne besede
imela, na enkrat tako strogo izrazila, zdelo se ji je neverjetno,
nemogoče.
 
Besedice ni nato odvrnila, temveč s silo je stisnila ustnici,
da bi se ji ne izvil najmanjši vzdih iz žalujočega srca!
 
Po ti noči ni več očeta pozdravljala pri njegovem povratku.
Ko gaje cula priti, delala se je vedno, kakor da s]u.
 
A po oni prvi svaji je začelo zaupanje med njima
omahovati.
 
Ona, boječ se, dati v novic povod razdraženemu besedovanju,
ni si več upala, kakor nekdaj, popraševati ga za njegove
ter biti prvi, ki bi roko podal k prejšnjemu, medsebojnemu
zaupanju.
 
In pri tem sta trpela oba, a Jelica največ.
 
Bil je krasen poletni večer. Jelica, kakor zdaj vedno,
bila je sama doma.
 
Na oknu je slonela zamaknjena v razgled po krajini,
ki se je pred njo razprostirala: nebo čisto kot ribje oko,
zrak z mamljivo vonjavo; na levi strani se je svetilo kot zrcalo
sreberno, sinje, brezmejno morje.
 
Iz šumenja valov in šepetanja dreves pa so nastajali
čudno ubrani glasovi, godbi podobni.
 
In slednjič so robovi temnih gor v daljavi dajali v polmraku
celi okolici nekaj sanjarskega, sladko-otožnega.
 
Pogled na krasno prirodo ima neskončen upliv na človeško
čuvstvovanje. On vzbuja vesele ali žalostne, blage ali nečimurne
pogledu srce še bolj užalostilo. Zamislila se je v srečno
preteklost in jo primerjala tožni sedanjosti.
 
Nekdaj se je imela za siroto, a vendar je bila črez vse
srečna; sedaj ima očeta in vendar — ah, niti v mislih si ni
upala gojiti slabo mnenje o lastnem očetu.
 
Izpremenil se je bil sicer oče zadnji čas v obnašanju
proti njej, ali pa ni bila menda tega sama najbolj kriva?
od tedaj se začenja doba njegove malomarnosti proti njej in
od takrat se čuti ona dvakrat nesrečnejšo, kakor je bila poprej.
 
Prej je pogrešala samo domovino, ljubega strica in
drage znance; sedaj pa žaluje po svojem jedinem še ostalem
saj ji pravi razum, da pot, po kterem on hodi, utegne ga še
duševno in telesno pogubiti.
 
Revica je očitala zdaj sebi krivdo lastne nesreče in
očetove pogube.
 
In vendar, sam Bog ve, da ko bi ji bilo dano hliniti
se, storila bi bila to rada, pri vsej svoji veliki zopernosti
Več ni mogla storiti. Telesno svoje shujsanje odvračati
pa ni bilo v njeni moči.
 
A kar se je zgodilo, ni se dalo več popraviti. Ko bi
vsaj zaupnega človeka poznala, kteremu bi potoževala svoje
skrbi in ga prosila, naj bi očeta pregovarjal k prejšnjemu
zglednemu življenju!
 
„Tujina, tujina, kako si bridka", vzdihnila je iz globočine
»Tujina, tujina, kako si bridka«, vzdihnila je iz globočine
svojega srca; „tii ni sočutnih prijateljev in postrežljivih
svojega srca; »tii ni sočutnih prijateljev in postrežljivih
znancev, — vse je hladno, brezčutno, vse tuje!"
znancev, — vse je hladno, brezčutno, vse tuje!«
 
Ona je bila še tako mlada, tako neizkušena, da drugega
ni znala v očetovo poboljšanje storiti, kakor na skrivnem jokati
se in moliti.
 
Kolikokrat je bila sklenila, prav lepo ga prositi, da ne
bi vsako noč tako izostajal, češ ponočevanje mu gotovo škoduje;
vselej, ko je hotela govoriti, posilil jo je jok. A vedela je,
da oče ne more njenih solz strpeti. čemii ga tedaj dražiti?
 
Take misli in občutki sprehajajo ubogo deklico, med
tem ko jo najčarovnejša noč obdaje.
 
A ona je bila zdaj slepa za vso krasoto v naravi. Solzno
oko je povzdignila proti nebu, pobožno sklenila oveneli roki
in dolgo, dolgo zrla na zvezde. Saj, če je še pomoči v njenih
velikih bridkostih, le od zgoraj jo more pričakovati!
 
Na enkrat oblije modro nebo bledo-rudeči svit, ki se
vedno bolj razprostira po nebu in vedno bolj žari. Ta čudna
prikazen predrami in prestraši Jelico. Kaj ima to pomeniti?
 
Plašno se ozira okoli in pri tem zapazi na oni strani,
kjer je stala tovarna, gost, vedno temnejši, vedno višji dim.
 
Objeduem začuje v tihi noči zmeden krik in vpitje prestrašenih
Ob jednem začuje v tihi noči zmeden krik in vpitje prestrašenih
glasov.
 
Bog nebeški, tovarna gori! domisli si ona vsa preplašena.
 
In res, v istem trenutju so švignili iz dima posamezni
ognjeni žari in^se čim dalje tembolj pomnoževali, vedno više
bila že cela okolica razsvetljena od krvavo-rudečega, črez vse
žalostnega svita.
 
Zrak je postajal čim dalje toplejši, tako da Jelici ni bilo
več strpeti na oknu; bilo ji je, kakor da bi glavo držala blizu
pri peči žareči.
 
Odmakne se torej od okna, zapre šipe ter po vsem
životu trepetaje zre s preplašenimi očmi na divje igranje
groznega plamena.
 
Nenadoma se vzdrami iz otrpnelosti. „Oče, moj oče,
Nenadoma se vzdrami iz otrpnelosti. »Oče, moj oče,
kje so neki sedaj? Bog ne hotel, da bi bili blizu požara. O
dobrotni Bog, čuvaj mi očeta in vodi ga nepoškodovanega
domii"«, vzdihuje iz globočine duše svoje.
 
V istem trenutku začuje po stopnicah njegovo težko, negotovo
hojo.
 
Kakor da bi se ji kamen odvalil od srca, postaja ji
nenadoma laže pri srcu; brž vzame svečnik in hiti očetu
naproti.
 
„Ah oče, predragi moj oče, kaj ne, da pridete zdravi
»Ah oče, predragi moj oče, kaj ne, da pridete zdravi
in nepoškodovani domii?" popraša ga prestrašena.
in nepoškodovani domii?« popraša ga prestrašena.
„Kaj, ti si še po koncu?" začudi se oče in jo debelo, a
 
hudo pogleda z medlimi očmi. ,.Zakaj še ne spiš?" jeclja v
»Kaj, ti si še po koncu?« začudi se oče in jo debelo, a
hudo pogleda z medlimi očmi. ,.Zakaj še ne spiš?« jeclja v
pretrganih besedah, oprijemajoč se za držalo ob stopnicah,
ker mu život sem in tja omahuje.
 
Ko to Jelica vidi, posili jo jok.
 
Da oče nikoli trezen domu ne prihaja, vedela je predobro;
a kako žalosten je pogled na človeka, ki ne zna brzdati
svojega poželenja, še niti slutila ni.
 
Oče, z omahujočiin životom, zdel se ji je strahovita prikazen.
Zbala se ga je.
 
Srce ji je v prsih še valovito bilo vsled požara, a zdaj
ji prihod očetov nov in še večji strah napravlja.
 
Kolena se ji šibe, tema se ji dela pred očmi, tako je
zavzeta.
 
„Ljubi oče", reče nato z vso silo premagujoč se, „o zavedite
»Ljubi oče«, reče nato z vso silo premagujoč se, »o zavedite
se vendar, podvizajte se priti gor, meni se dozdeva,
da tovarna gori.''
 
„Tako me je strah; goreče žarinje priletava do naših
»Tako me je strah; goreče žarinje priletava do naših
oken; šipe so že tako vroče, da se vsak trenutek bojim, da
ne bi počile."«
 
In prijemši očeta za roko, da mu pomaga hoditi, ona
glasno zajoče.
 
„Gori? — Gori?" zadere se oče, ki je le na pol razumel
»Gorí? — Gorí?« zadere se oče, ki je le na pol razumel
pomen Jeličinih besed; „saj je povsod tema, ti bedasti
pomen Jeličinih besed; »saj je povsod tema, ti bedasti
otrok! Ognja nikjer ne vidim."
otrok! Ognja nikjer ne vidim.«
„Oh pridite, pridite, oče", sili Jelica in ga z vso močjo
 
»Oh pridite, pridite, oče«, sili Jelica in ga z vso močjo
potegne naprej.
 
Ko prideta v zgornji hram, v kterem je vsled požara
bilo bolj svetlo kakor po dnevu, obstane oče nekaj trenutkov
kakor kip sredi sobe.
 
Nato se zgane. „Tovarna gori, Jelica", zavpije zavzet.
Nató se zgane. »Tovarna gori, Jelica«, zavpije zavzet.
„Bog pomagaj! Izgubljena je moja služba in oba postaneva
»Bog pomagaj! Izgubljena je moja služba in oba postaneva
berača!"
berača!«
 
Onemogel se spusti na stol in si zakrije lice z rokami.
 
Strašni pogled velikega požara ga je bil mahoma streznil.
Kakor črne pošasti stali so v trenutju pred njegovo dušo
kje hoče zdaj najti drugega primernega zaslužka? In če zaslužek
odpade, s čim naj v bodoče preživlja sebe in hčerko?
 
Ne da bi si bil v tem polletju, ko je imel dobre dohodke,
kaj prihranjeval, napravljal je zadnji čas celo dolgove
z nezmernim življenjem. Vse je sj>roti porabljeval in za jutre
ni imel ne beliča v žepu!
 
Zavest žugajoče mu sile in slaba vest ste mu hoteli
pamet zmešati.
 
Skočil je kvišku in hodil z dolgimi koraki gor in dol
po sobi, mrmraje nerazumljive besede.
 
Na enkrat se ustavi pred Jelico, ki se je v kotu sobe
tiho, a bridko jokala.
 
„Ubogi otrok", dejal je bolj obupno, kakor pomilovalno,
»Ubogi otrok«, dejal je bolj obupno, kakor pomilovalno,
„kako žalostne dneve ti je tvoj oče priskrbel! V sreči me
»kako žalostne dneve ti je tvoj oče priskrbel! V sreči me
nisi ljubila, v nesreči pa me bodeš sovražila; prav boš storila,
saj boljšega nisem zaslužil."«
 
„Oče, bodite tihi; ne govorite tako groznih besed", seže
»Oče, bodite tihi; ne govorite tako groznih besed«, seže
mu Jelica zavzeta v besedo in stopa za očetom, ki je z nova
nemirno korakal po sobi. „Da»Da ste le živi in zdravi; ljubi
Bog naju ne bode zapustil. Kar pa mojo ljubezen do Vas
zadeva, bode odslej še večja, ker —"«.
 
Zastonj bi bila dalje govorila. Kakor da bi se on bal
presrčnih besed svojega otroka, seže nenadoma za klobuk in
hiti kakor brez uma črez stopnice in gre od doma.
 
==XII.==
 
Zgodilo se je, kakor je oče slutil. Ker je tovarna pogorela,
bilo je več kakor tri sto delavcev na enkrat brez kruha.
 
A menda nihče ni tako bridko občutil te nesreče, kakor
Jeličin oče.
 
Drugi domači ljudje iz Nju-Jorka so našli jeden boljši,
drugi slabši, ali vendar vsak svoj zaslužek; Jeličin oče pa je
kavarne, krčme, sploh vsak kraj, kjer je upal dobiti kak zaslužek,
bodi si za služabnika ali celo za hlapca.
 
Zastonj je povsod razkrival svoje nadloge.
 
„Ljubi mož", tak je bil odgovor, kterega je navadno
»Ljubi mož«, tak je bil odgovor, kterega je navadno
na svojo prošnjo dobival, „koliko jih vsak dan prihaja, ki se
na svojo prošnjo dobival, »koliko jih vsak dan prihaja, ki se
ravno tako pritožujejo, kakor Vi! Mi pa si štejemo v dolžnost
najprej svojim domačinom pomagati in še-le potem
tujcem. Čemii ste se podali iz domovine na tak daljen pot z
nedorastlo hčerjo in negotovo službo? — V domovini se
vedno laže dobiva zaslužek, kakor pa v tujini!"«
 
S temi besedami ga je vsak odpravil ter ga drugam
napotil, in tako je šlo naprej več kakor štirinajst dnij. Med
perilo, sploh vse, kar je imelo le količkaj cene, da sta se
preživila.
 
Prejšnje čedno stanovanje sta takoj zamenila z majhnim,
temnim, mokrotnim podzemskim hramom. A še ta je bil
skoro prazen.
 
Snopič slame in staro plahto črez, ki je služila obema
za posteljo, polomljena miza, črviva klop in nekaj na pol
strtih prstenih posod bilo je vse njuno pohištvo. Vse skupaj
ni imelo goldinar vrednosti.
 
Ko sta bila tedaj vse razprodala, a oče še vedno ni bil
dobil zaslužka, ni si znal druge pomoči, kakor da je hodil
ves dan po mestnih ulicah in se mimogredočim ponujal za
postrežnika.
 
A tudi pri tem poslu je našel le pičel zaslužek. Njegova
zvunanjost, bil je oblečen v oguljeno obleko, in zastradani
bil ravno v največji sili in ni bilo drugega postrežnika pri
roki, le tedaj je kdo njega najel.
 
In tako je revež, potem ko se je ves dan pekel na
solncu in požiral mestni prah, komaj toliko zaslužil, da je
zvečer nakupil hlebec kruha in košček sira ali klobasico. Ta
hrana je bila jedina, ktero sta z Jelico črez dan užila.
 
Uboga Jelica pa je med tem ves dan sama doma čepela
pri malem oknu, ki je gledalo na temno, umazano dvorišče,
in tam je pletla nogavice in zobke za na prodaj.
 
Proti večeru pa, ko so bile ulice najbolj obljudjene,
hodila je sprehajalcem ponujat svoje pridelke.
 
A koliko poniževanja je revica pri tem trpela! Največ
ljudij še je pogledalo ni; drugi so se zaničljivo ozirali na
njene izdelke in malomarno dejali: Ba, take zobke hodi kam
na kmete prodajat, ne semkaj v Nju-Jork!
 
Nekteri so si ogledovali zobke na vse strani in pri tem
obrekovali neokusnost obrazcev; drugim je bila pavola predebela,
kar je zahtevala. Na zadnje, ko so zobke prav zmučkali
in zamazali s potipanjem, pa so šli, ne da bi kaj kupili.
 
Ko bi ne bil včasih šel mimo kak milosrčen človek,
kteremu se je v srce smilila bleda, onemogla deklica in ji
zato vrgel v naročje majhen denar vbogajme, bila bi se Jelica
vselej brez krajcarja vrnila domii.
 
A tako je dobivala k sreči skoro vsak dan toliko miloščine,
da je mogla kupiti mleka za zajuterk.
 
Da je Jeličino zdravje pri tem pomanjkanju trpelo, da
tli molčimo o njenih notranjih duševnih bolečinah, to je čisto
razumljivo.
 
Njene moči so vedno bolj hirale v prsih; posebno na
srčni strani je začutila včasih močno boclenje, da ji je vsled
tega sape zmanjkovalo.
 
Ves dan je vzdihovala, a ko je zvečer oče domu prihajal,
sprejemala ga je vendar vselej s smehljajočim obrazom.
 
Bila se je odločila, da se proti njemu nikdar več o nobeni
reči ne pritoži, saj je videla, da sam dovolj trpi.
 
Ko je zdaj oče zvečer prihajal domii, bil je vsakokrat
druge volje. Včasih utrujen in gladen, brez upanja, da bi se
noč brez spanja upiral odprte oči v tmino in premišljeval
o svoji nesreči.
 
Zakaj nisi poslušal prijateljskega sveta doktorja Jarneja?
očitala mu je težka vest; svaril in prosil te je dovolj, da ne
bi se podal v daljno tujino ali vsaj Jelice ne jemal seboj?
Sam si kriv lastne in Jeličine nesreče?
 
Nadloge, ktere Bog pošilja, človek laže prenaša, kakor
one, ki si jih z lastno lahkomiselnostjo sam na glavo nakoplje.
 
Tudi njega je bolj ko sama nesreča ta misel spravljala
v obup.
 
Včasih pa, ko je zaslužil nekaj krajcarjev več, kakor
druge dneve, in se mu je zdelo, da je Jelica boljša videti
kakor sicer, naudajal ga je zopet up, da se bode še vse na
bolje obrnilo.
 
V Ameriki, mislil si je pri sebi, ni nič nenavadnega, da
človek, ki je danes še milijonar, je jutre že berač, in da postane
božal in miloval je Jelico, prosil jo, naj potrpi nekoliko,
kajti gotovo pridejo njima boljši dnevi.
 
Jelica se mu je tedaj dobrohotno nasmehnila in mu bila
hvaležna za vsako prijazno besedo.
 
Revica itak ni nič več upala in se ničesar več bala;
sploh še mislila ni na bodočnost. Pomanjkanje in bolečine
z nestrpljivostjo čakala očetovega prihoda, dalje pa niso
več segale njene misli, želje in občutki. Bila je zato preslabotna.
 
Neki dan pride oče nenavadno dobre volje domii.
 
„Jelica", povzame med tem, ko je slastno jedel kos
»Jelica«, povzame med tem, ko je slastno jedel kos
črnega kruha, „upam dobiti službo, čital sem v časopisu, da
črnega kruha, »upam dobiti službo, čital sem v časopisu, da
v neki sviloprejski tovarni kurjača nujno potrebujejo. Sklenil
sem, oglasiti se za to službo. Takoj jutre poj dem tja osebno
se ponujat, kajti s pismi se malo ali nič ne opravi."«
 
„Bil sem tudi že pri svojem nekdanjem gospodarju pogorele
»Bil sem tudi že pri svojem nekdanjem gospodarju pogorele
tovarne, da mi v ta namen napiše spričevalo in priporočilno
pismo. Prijazni gospod mi je rad ustregel, in oboje
že v žepu imam."«
 
„Služba ni sicer kaj posebneg zaslužil bom vendar
»Služba ni sicer kaj posebneg zaslužil bom vendar
toliko, da bova imela za pošteno življenje; pozneje, ako Bog
da, najde se kaj boljšega."«
 
„Ah, draga moja Jelica, moli Boga, da to službo dobim;
»Ah, draga moja Jelica, moli Boga, da to službo dobim;
imela boš potem zopet čedno stanovanje in boljšo hrano, in
to dvoje ti gotovo povrne zdravje."«
 
„Kako si danes rumena", nadaljuje v skrbeh, „gotovo
»Kako si danes rumena«, nadaljuje v skrbeh, »gotovo
še nisi nič jedla. Revica ti!"
še nisi nič jedla. Revica ti!«
„In ravno danes nisem h kruhu nič drugega nakupil;
 
»In ravno danes nisem h kruhu nič drugega nakupil;
prihraniti sem hotel nekaj krajcarjev za jutranji dan, da
imam med potoma kaj ugrizniti."«
 
„Ali boste dolgo izostali, oče?" pozveduje Jelica z nekim
»Ali boste dolgo izostali, oče?« pozveduje Jelica z nekim
trepetom po vseh udih.
 
„V jednem dnevu ne vem, če opravim vse", odgovori
»V jednem dnevu ne vem, če opravim vse«, odgovori
oče; „šest ur hoda tja, šest nazaj, je že dvanajst ur. Mogoče
oče; »šest ur hoda tja, šest nazaj, je že dvanajst ur. Mogoče
je tudi, da tovarniškega ravnatelja ne najdem doma, pa
da moram na-nj čakati; na vsak slučaj mora človek biti pripravljen.
No, do pojuteršnjega dne upam, da pridem nazaj."«
 
Jelica ni na to nič odgovorila, a nagnila je žalostno
glavo in tožno vzdihnila.
 
„Cemu si tako pobita, ne da bi se z menoj veselila?"
»Čemu si tako pobita, ne da bi se z menoj veselila?«
poprašuje jo oče. „Saj te vendar ne bode strah biti sami
poprašuje jo oče. »Saj te vendar ne bode strah biti sami
doma? Jeden dan in jedna noč kmalu pretečeta."
doma? Jeden dan in jedna noč kmalu pretečeta.«
„Oče, dragi oče", odvrne Jelica z negotovim glasom,
 
kakor da si ne upa izreči svoje misli: „ko bi jutre še ne
»Oče, dragi oče«, odvrne Jelica z negotovim glasom,
odšli, pojuteršnjem menda; jaz —".
kakor da si ne upa izreči svoje misli: »ko bi jutre še ne
„Ali si ob pamet?" seže ji oče nevoljen v besedo. „Bom
odšli, pojuteršnjem menda; jaz —«.
 
»Ali si ob pamet?« seže ji oče nevoljen v besedo. »Bom
li menda čakal, da mi pride kdo drug poprej ter mi odnese
zaželeno službo?"«
 
„Tii ni kaj čakati. Ko bi danes ne bil tako neizmerno
»Tú ni kaj čakati. Ko bi danes ne bil tako neizmerno
truden, šel bi kar nocoj na pot."
truden, šel bi kar nocoj na pot.«
„Meni je danes tako hudo in jutre mi gotovo še ne
 
bode bolje", zašepeče Jelica bojazljivo, in debele solze ji zabliščijo
»Meni je danes tako hudo in jutre mi gotovo še ne
bode bolje«, zašepeče Jelica bojazljivo, in debele solze ji zabliščijo
v udrtih očeh.
 
„Vem, da si bolna, hčerka moja", odgovori oče pomilovalno,
»Vem, da si bolna, hčerka moja«, odgovori oče pomilovalno,
„a ravno zato si moram prizadevati, da zboljšam čim
»a ravno zato si moram prizadevati, da zboljšam čim
prej najine žalostne razmere."
prej najine žalostne razmere.«
„Kako hočeš ozdraveti pri najini veliki revščini! —
 
»Kako hočeš ozdraveti pri najini veliki revščini! —
Tako življenje, kakor ga midva že blizu dva meseca imava,
ne privoščil bi največjemu sovražniku."«
 
Drugo jutro za rana vzbudi oče Jelico iz spanja.
 
„Z Bogom, Jelica", reče z upapolnim veselim obrazom;
»Z Bogom, Jelica«, reče z upapolnim veselim obrazom;
„jaz se že odpravljam, da se prej povrnem."
»jaz se že odpravljam, da se prej povrnem.«
„Ali res hočete oditi?" popraša Jelica z neverjetnim
 
glasom. „Ah, mene je tako strah, ker Vas ne bode doma;
»Ali res hočete oditi?« popraša Jelica z neverjetnim
glasom. »Ah, mene je tako strah, ker Vas ne bode doma;
hude slutnje me že več dnij naudajajo; samo danes še doma
ostanite, oče!"«
 
„Ne jemlji mi volje in poguma", huduje se oče. „Cesa
»Ne jemlji mi volje in poguma«, huduje se oče. »Cesa
te bo neki strah? Saj si prejšnje čase po več dnij sama doma
ostajala, a o strahu mi nisi nikdar govorila. Predobro vem.
da si bolna in da trpiš; to je tudi uzrok tvoje otožnosti in
bojazljivosti. Človek pa mora premagovati svoje občutke,
kedar mu pamet jasno pravi, da se mora nekaj zgoditi."«
 
„In zdaj srečno! Nobena sila bi me danes doma ne
»In zdaj srečno! Nobena sila bi me danes doma ne
vzdržala. Zagotoviti je treba čim prej najin obstanek, in ta
skrb ima pravico pred tvojo otročjo trmo. Upam, da te pri
svojem povratku najdem pametnejšo in boljše volje."«
 
Pri teh besedah odide vidno razdražen, ne da bi se bil,
kakor sicer, prijazno od Jelice poslovil.
 
Jelica, bleda ko smrt, zre dolgo v vrata, ki so se za
očetom zaprla. Nato hoče vstati iz postelje, a pri tem gibanju
jo zabode v prsih na srčni strani tako silno, da glasno
zavpije.
 
 
Uspehana od bolečin vleže se v novic.
Proti poldnevu se čuti boljše; ob jednem se vzbudi v
žarkih, po pogledu na modro nebo; zdelo se ji je, da jo zaduši
v zaduhlem hramu.
 
Nato se obleče in gre na prosto.
Nató se obleče in gre na prosto.
 
Ne daleč od njunega stanovanja je bil krasni mestni
vrt. Tja se počasnih korakov napoti.
 
Ko pride v senco vrtnega gozda, vsede se na klop. Ah,
kako dobro ji je storil ta počitek v lepi božji naravi!
 
Nad njeno glavo so visoki kostanji razprostirali svoje
gosto obraščene vršiče. Kamor koli se je njeno oko ozrlo,
pa so veselo poskakovali drobni ptički ter z ljubkim
žvrgolenjem oživljali tamošnjo tihoto.
 
Bil je takrat poldan; zato ni bilo na vrtu videti sprehajalcev.
Le sem in tja je posamezen človek sedel na kaki
klopi, bodi si bolnik ali starec, ki je, kakor ona, užival mir
in toploto jesenskega sobica.
 
Ure so prehajale, a Jelica se ne more ločiti od prijaznega
kraja. Zdi se ji, da ji tam oživita duh in telo; saj
kakor že davno ne, danes čuti zanimanje do vsega, kar jo
obdaja.
 
Med tem je nastajalo na vrtu vedno živahneje. Ljudje se
sprehajajo mimo nje, jdopi se vedno bolj posedajo in v njeni
bližini igrajo veseli, brezskrbni otročiči.
 
Pri pogledu srečnih, zadovoljnih obrazov postaja Jelici
nekako tesno pri srcu. Hrepenenje po sreči, po zdravju, po
notranji zadovoljnosti jo naudaja.
 
Spomni se očeta, ki je zadnji čas postal proti njej zopet
dober in skrben, in imeti dobrega roditelja, ali ni to otroku
v veliko srečo?
 
Srce ji pri ti misli močneje bije; ona čuti, da zavest o
očetovi ljubezni do nje tudi njo osrečuje.
 
Ah, in ko bi ljubi Bog ji vrnil nekdanje zdravje in dal
očetu zaželeno službo, kako mirno in zadovoljno življenje bi
tudi ona imela. Smejala bi se in bila bi vesela, kakor oni
ljudje, ki se po vrtu sprehajajo.
 
Ubogi oče, kje neki zdaj hodi? — Ali kaj na njo misli?
— Kako je obžalovala, da mu je delala težko srce pri odhodu.
 
Ali njej je bilo sinoči in davi na smrt hudo, in neizrekljiva
otožnost jo je bila prevzela.
 
Ali če Bog da, ko se oče povrne, hoče poravnati, kar
je zakrivila. Prositi ga hoče odpuščenja, da mu je hotela zabraniti
da se ne bode za naprej nikoli več njegovim željam
zoper stavljala.
 
In z nasmehom na bledih ustnih udajala se je najlepšim
mislim za prihodnjost.
 
Med tem nastane mrak. Vrt je postajal vedno bolj samoten.
A Jelica še vedno sedi na svojem mestu, kakor da ne
zapazi, da se je vlegla noč na zemljo in da je treba vrniti
se domii.
 
Še le ko vrtni čuvaj prižge svetilnico njej nasproti,
vzdrami se.
 
Prestrašena hoče vstati, da bi odšla, a noge so ji težke
ko svinec in zaspanec jo premaguje, da glavo še komaj po
koncu drži.
 
Strah jo je skoro vedno bolj nastajajoče teme.
 
Visoka drevesa so dobivala podobo črnih velikanov, netopiri
frčijo neprijetno čivkaje mimo nje in se neprestano
zaletavajo v debla drevesna, zdaj pa zdaj se čujejo iz daljave
nedoločni otožni glasovi.
 
S početkoma si ne more razjasniti, kaj bi to bilo; še
le po dolgem premišljevanju spozna v njih pevanje čričkov
in brnenje nočnih metuljev!
 
Ah, moji nekdanji dragi znanci! misli si ginjena, skoro
bi bila na vas že pozabila.
 
Kdaj sem zadnjikrat cula vaše ljubke glasove? V domovini
na prijaznem stričevem vrtu, potem nikoli več.
 
Čudno, tedaj sem z veseljem poslušala to neubrano, a
mično petje, danes pa me ono z grozo naudaja. V domovini,
v domovini ima pač vsaka najmanjša stvar svoj posebni čar.
 
Ali te bom še kdaj videla, preljubi moj domači trg?
 
Ko se je v to misel zamaknila, zdi se ji nenadoma, da
je v domovini, da objema strica, da se od veselja na njegovih
prsih zajoče, in pri tem objemu ji preide zavest. Ali
je bila zaspala?! — — —
 
==XIII.==
v jedni in z velikim ključem v drugi roki se približa klopi,
kjer Jelica na pol sloneč z zaprtimi očmi sedi.
 
„Hej, mlada stvar! tii ni mesta za spanje! Treba je
»Hej, mlada stvar! tii ni mesta za spanje! Treba je
domii iti; čas je, da zaklenem vrt", zarenči čuvaj njo zagledavši.
domii iti; čas je, da zaklenem vrt«, zarenči čuvaj njo zagledavši.
 
Pri teh besedah privzdigne svetilnico in ji posveti v
obraz, da se hitreje vzbudi.
 
A ker se ona pri vsem tem še ne gane, strese jo nekoliko
za ramo.
 
Pri tem dotipu se Jelica zgrudi na klop.
 
„Kaj pa to pomeni?" mrmra čuvaj v skrbeh. Svetilnico
»Kaj pa to pomeni?« mrmra čuvaj v skrbeh. Svetilnico
hitro obesi na bližnje drevo, potem pa privzdigne Jelico.
 
„Bog nebeški!" zavpije nato zavzet, „dekle je težko ko
»Bog nebeški!« zavpije nato zavzet, »dekle je težko ko
svinec, a njeno telo na pol mrzlo. Ali je omedlela, ali pa
mrtva?"«
 
Nato položi njeno truplo na klop in se brzih korakov
Nató položi njeno truplo na klop in se brzih korakov
oddaljuje.
 
Za manj kakor četrt ure se povrne z več ljudmi.
 
Majhen, starikav gospod, okrajni zdravnik, približa se
Jelici, da jo preiskuje.
 
„Dekle ne potrebuje več moje pomoči", reče nato; „revica
»Dekle ne potrebuje več moje pomoči«, reče nato; »revica
je umrla pred najmanj poldrugo uro za srčnim mrtvudom.
Jaz nimam pri njej nič več opraviti, skrb je zdaj vaša."«
 
Pri teh besedah odda mrliča policaju, ki je bil z zdravnikom
vred prišel.
 
Policaj preišče vse njene žepe, da li najde kakov sled
ali kako znamenje o njeni osebi, a vsi so bili prazni.
 
Nato pokliče dva človeka, ki sta z nosilnico čakala na
njegovo povelje.
 
Ta položita Jelico v nosilnico, in policaj jima ukaže nesti
mrtveca v javno mrtvaško dvorano, da se razpostavi na ogled.
 
Kmalu potem nesejo mrtvo Jelico z vrta.
 
Za nosilnico stopa nekaj radovednih ženic, živahno med
seboj razgovarjaje se o čudni smrti tuje deklice. A nobena
solza, nobena molitvica ne spremlja njenega trupla. Uboga
Jelica!
 
Med tem je Jeličin oče, ki je bil srečno opravil svoj
posel in dobil zaželeno službo, veselega srca korakal proti domu.
 
Dasi utrujen, da je komaj naprej stopal, podvizal se je,
da ne bi prepozno prišel domu.
 
Jelica bode mene težko čakala, misli sam pri sebi; revica
je danes gotovo celi dan nemirna vsled mojega odhoda in
negotove službe.
 
Sploh mi ona dela zadnji čas veliko skrb in nemir.
Vidim jo močno izpremenjeno. Njeno prej bledo lice je postalo
rumeno, oči ima udrte in žareče od nekega čudnega
ognja; njeno obnašanje pa mi je prava uganka.
 
Ona, ki je bila vselej potrpljiva, pametna in razumna
kot dozorela ženica, postala je nenadoma čemerna, bojazljiva,
mehkužna in svojeglavna kot dete. Jaz mislim, da ji je pomanjkanje
nekoliko duh zmotilo.
 
Ali ako Bog da, sedaj bode drugače. Da dobiva tečno
hrano in ima zdravo stanovanje, to bo moja prva skrb. To
ji kmalu povrne nekdanje telesne moči in z njimi se povrnejo
tudi druge njene dobre duševne lastnosti.
 
Uboga moja hčerka, šepetal je ginjen in skesan ob
jednem, koliko si v tem kratkem času najinega skupnega
tedaj pregrešil, ko sem te zanemarjal zahajajoč v slabo družbo.
Saj od one dobe si začela vidno hirati.
 
Ali z božjo pomočjo hočem sedaj popraviti, kar sem
zakrivil; upam, da ni prepozno.
 
Bridke izkušnje zadnjega časa so me popolnoma spametovale;
ni me več strah, da bi kdaj zopet zabredel v
stare grehe.
 
Sedaj predobro vem, kam zajde človek po slabi tovaršiji;
sedaj si hočem dobro zapomniti, da kedar se človeku
dobro godi, naj nikakor denarja ne zapravlja, temveč naj ga
prihranjuje za stiske in nadloge, ki ga utegnejo zadeti.
 
Ko bi bil svoj čas le majhen del svojega zaslužka deval
na stran, ne bilo bi mi sedaj trebalo s hčerjo vred dva meseca
stradati.
 
O Bog nebeški, kako strašni so bili ti dnevi, vzdihnil
je z grozo in zatrepetal po vsem životu; le tebi gre hvala,
če sva pri tem še živa ostala, posebno Jelica, ta slabotni otrok!
 
Hvala, dobrotni oče ti! da si mene, že tolikokrat izgubljenega
starega grešnika, z nova sprejel v svoje milostno
skrb. — In s takimi dobrimi nameni je hodil lahkega srca
dalje, vedno le na Jelico misleč.
 
Čutil je neskončno hrepenenje videti in objeti jo, saj
se je bil davi brez prijazne besede poslovil od nje. To obnašanje
pa jo je gotovo hudo zadelo; ona je tako občutljiva!
 
Jelica, Jelica, take brezčutnosti od moje strani se nimaš
več bati; boljšega, ljubeznivejšega očeta, kakor hočem jaz
tebi biti odslej naprej, svet ne bode imel! —
 
Pravijo, da nesreča blaži srce; a to ni vselej res. Samo
pri nekterih redkih izvoljenih ljudeh, ki so milega, nežnega
njegova vera v pravičnost, njegovo zaupanje v Boga omedlita,
da se nevede ugrezne v obup.
 
V sreči pa človek povzdiguje svoje jasne oči in radostne
misli proti nebu, in pri tem čuti hvaležna njegova duša, da
biva tam gori mogočno, dobrotno bitje, kteremu gre dolžna
hvala za vse prejete dobrote.
 
In le v taki duši žari potem sočutje za tuje bolečine,
radodarnost in usmiljenje z reveži in druge lepe lastnosti.
 
Tako se je godilo tudi Jeličinemu očetu. V nesreči se
Takó se je godilo tudi Jeličinemu očetu. V nesreči se
je udajal takoj obupu in tedaj je pozabil popolnoma na Boga;
v sreči pa se je njegovo srce omehčalo in se hvaležno obračalo
do onega, od kterega je čutil, da vse dobro prihaja.
 
Neki čut veselja in strahu ga nenadoma prevzame, ko
Neki čut veselja in strahú ga nenadoma prevzame, ko
zagleda hišo, kjer je v podzemskih prostorih bilo njegovo
stanovanje.
 
Veselil se je čim prej povedati Jelici o srečnem uspehu
svojega potovanja in se zbal, da ne bi Jelice našel shujšane.
 
Saj še dobro pomni, kako se mu je pritoževala davi,
da ji je tako neskončno hudo, a on, v skrbeh, da bi čim prej
se oglasil zavoljo službe, ni se tedaj še zmenil ne za njeno
pritožbo.
 
Deveta ura je ravno bila iz zvonika bližnje cerkve, ko
pride pred hišni prag.
 
Iz posameznih oken je svetila luč, a okno njegovega
stanovanja je bilo temno.
 
Jelica se je vlegla k počitku, misli si; čudno, da ni čakala
na-me, kakor je vselej storila.
 
Dveri njunega stanovanja so bile zaprte, toda ne zaklenjene;
on stopi v sobo z veselim pozdravom: „Dober»Dober
večer, Jelica, prišel sem prej, kakor sem upal, in prinesem
ti dobre novosti.
 
A na njegov pozdrav ni bilo odgovora; lastne njegove
besede so le votlo odmevale v pol praznem hramu.
 
Da bi že spala? misli si vznemirjen in išče po žepih
užigalice, ker na mizi ni stal svečnik kakor sicer.
 
Ko si napravi luč, bilje njegov prvi pogled na posteljo;
bila je prazna.
 
„Jelica!" zakliče prestrašen in se ozre po sobi, ,,Jelica,
»Jelica!« zakliče prestrašen in se ozre po sobi, ,,Jelica,
kje si?"
kje si?«
Potem stoji bridko iznenadjen nekaj tremitkov sredi sobe
 
Potém stoji bridko iznenadjen nekaj tremitkov sredi sobe
z lučjo v roki, kakor da bi premišljeval, kje bi utegnila biti.
 
„Moj Bog", zakliče nato presunjen; „Jelici se je nekaj
»Moj Bog«, zakliče nato presunjen; »Jelici se je nekaj
pripetilo, sicer bi gotovo bila doma."
pripetilo, sicer bi gotovo bila doma.«
Nato se zajoče kot otrok. Solze so mu dobro storile.
 
Nató se zajoče kot otrok. Solze so mu dobro storile.
Pri srcu mu laže postaja.
 
Čemu bi si najhujše predstavljal? misli si sam sebe tolažeč,
saj menda ni tako hudo, kakor sem se v prvem trenutku
zbal.
 
Prav mogoče, da je Jelico bilo strah biti sami doma,
in ker je menila, da me danes še ne bode nazaj, šla je h
kakemu sosedu, da ji večer hitreje preide.
 
Hitro se poda od stanovanja do stanovanja, poprašujoč
po Jelici, a po vsej hiši ni o njej ne duha ne sluha.
 
Večina stanovnikov isti dan še Jelice videla ni; nekterim
se je zdelo, da so jo videli pri oknu sedeti; stara ženica
jo je srečala okoli poldneva v veži, ko je ravno šla z doma.
 
Neki mali deklici se je dozdevalo, da bi jo bila videla
sedeti na neki klopi v drevoredu mestnega vrta, a za gotovo
ni mogla trditi.
 
Ubogi oče je po tem takem vedel ravno toliko, kakor
poprej. Da bi jo šel na mestni vrt iskat, bilo je prepozno,
ker je ob taki uri vrt že zaklenjen. Kaj naj tedaj počne?
 
Da bi doma celo noč v taki negotovosti prebil ali pa
se celo podal k počitku, ni mu bilo mogoče, šel je rajši z
stanovanja; saj daleč kam ni mogla Jelica oditi, bolezen
bi ji ne bila dopuščala.
 
Preiskal je vsak kotiček, pogledal na vsako klop, ki je
stala po mestnih nasadih, popraševal vsakega policaja, kterega
zadnji, da se je dala iz neprevidnosti v mestni vrt ali v kako
cerkev zakleniti.
 
Ubogi mož je vsled mraza, utrujenosti, gladu in nemira
trepetal po vseh udih, komaj da se je še držal po koncu.
 
In v takem stanju je čakal, gor in dol po ulicah hodeč,
z največjo nestrpljivostjo jutranjega svita, da bi po cerkvah
juternico zvonili in cerkve odpirali. Najprej jo je hotel po
cerkvah iskati, saj mestnega vrta pred sedmo uro itak ne odpirajo.
 
Odkar je živel, ni bil še prestal tako mučne in dolge
noči; kakošen še le bode prihodnji dan? — Upal je sicer
rešila, a pri vsem tem upu je bilo njegovo srce nemirno,
najtemnejše slutnje so ga naudajale.
 
In kakor je bilo ponočno iskanje brezuspešno, tako je
bilo tudi dnevno. Jelice ni našel nikjer, ne po cerkvah, ne
na mestnem vrtu, in nihče mu ni znal o njej povedati kaj.
 
Vsled neljubega slučaja se tudi s čuvajem mestnega
vrta ni mogel siliti; od njega je upal kaj gotovega zvedeti.
Se le opoldne, potem ko je celo uro prežal na-nj, sešel se
je z njim.
 
čuvaj je kmalu uganil iz njegovih besed, da išče mož
Čuvaj je kmalu uganil iz njegovih besed, da išče mož
ono deklico, ktero je bil on sam sinoči na vrtu mrtvo našel.
Bil je tedaj v zadregi z odgovorom.
 
Kar na enkrat nesrečnemu očetu odkriti osodo njegovega
otroka, zdelo se mu je brezsrčno; saj je videl, kako
hudo trpi.
 
Povabi ga tedaj, naj stopi k njemu v hišo, da se nekoliko
oddahne; ondi mu hoče povedati, kar ve o njej. Nato
se okrepča. Še le potem mu začne pripovedovati, kar nam
je že znano.
 
Ko Jeličin oče zve osodo svoje hčere, ni se ne razjokal,
ne vzdihnil, samo njegovo lice je že bolj zabledelo in
noge so mu začele otrpnevati.
 
Nem, s priklonjeno glavo in z očmi kakor hudodelnik
v tla uprtimi, stopa potem za čuvajem, ki se mu ponudi za
vodnika, da mu pokaže hišo, v kteri so Jelico med druge
nepoznane mrliče na ogled razpostavili.
 
Ves dolgi pot ni zinil besedice, ni se ozrl ne na levo,
ne na desno, meneč, da mu mora vsak brati na licu, kar
mu je vest glasno očitala: da je sam zakrivil hčerino smrt.
 
Čuvaju se je pa ubogi mož preveč smilil, da bi ga nadlegoval
z vprašanji.
 
Hodila sta tedaj molče drug poleg drugega več ko tri
četrti ure, predno sta dospeladoŠpela do velike samotne hiše v oddaljenem
predmestju.
 
Pred velikimi vrati te hiše, skoz ktera so ljudje neprestano
ven in noter hodili, ustavi se čuvaj. ,,Ljubi mož"«,
reče mu, „prišla»prišla sva do cilja. Sedaj Vas moram zapustiti;
moje dolžnosti me drugam kličejo. Črez one široke stopnice
idite navzgor in takoj v prvem nadstropju stoji dvorana, kamor
smo Vašo deklico zanesli."«
 
„Bog Vas tolaži; drugega ne morem storiti za Vas." In
»Bog Vas tolaži; drugega ne morem storiti za Vas.« In
ne da bi čakal na odgovor, obrne se hitro in se podviza čim
prej priti z onega žalostnega kraja.
 
Jeličin oče zatrepeče po vsem životu pri tem naznanilu.
Zdelo se je, kakor da bi se bil vzbudil iz težkih sanj.
 
Ko ga čuvaj zapusti, pogleda zmedeno okoli sebe, a
pote.ms silo stopi v vežo osodepolne hiše.
 
Črez malo trenutkov se mu na pragu sobane odpre
prežalosten prizor.
 
Na odrih, mizam podobnih, ležijo na golih deskah drug
poleg drugega mrliči vseh stanov, spolov in starostij.
 
Pri nogah vsakega je deščica, na kteri je zapisano, kje
in kdaj so mrtveca našli.
 
Poleg raztrganega capina leži mladeneč v najokusnejši
obleki in zraven njega samokres. Poleg revno oblečene ženice,
bogato oblečena gospa, ktera se je iz neznanih uzrokov v
gozdu zastrupila.
 
Tii leži onesrečen delavec, tam utopljeno dete itd. Vsi
Tú leži onesrečen delavec, tam utopljeno dete itd. Vsi
ti mrliči, ki so si sami vzeli življenje ali ga po nesreči izgubili
in za kterih ime se ne ve, razpostavljajo se pred pokopom
oseminštirideset ur občinstvu na ogled. In po tem
potu spoznavajo ljudje večjidel svoje mrtve sorodnike in znance.
 
Z nekim strahom je oko Jeličinega očeta šlo od vrste
do vrste.
 
Toda kar v prvem trenutku je zagledalo na koncu dvorane,
poleg bradatega, skoro strašljivo izgledaj očega mrliča
bledo obličje svojega otroka.
 
Vzdih, bučenju podoben, iztrga se mu pri tem pogledu
iz prsij; silna moč ga žene k svojemu otroku. On prodere
pred sabo stoječe ljudi, da se čim prej prepriča, ali je
res mrtva, ali pa menda samo v nezavesti leži njegova hčerka.
 
A na enkrat mu noge postajajo težke, glava se mu zavrti,
pred očmi se mu stori mrak in z velikim tleskom se
je bila minila in pomlad v svojem najkrasnejšem oblačilu iz
cvetja in zelenjave je zaljšala prirodo.
 
Od daljne Amerike smo prišli zopet na ljuba slovenska
tla.
 
V trgu, kjer je začela naša pripovest, najde ona tudi
svoj konec.
 
Na vrt doktorja Jarneja vas vodim; tam, pod veliko jablano,
ki stoji ravno v najlepšem cvetu, najdemo veliko društvo.
 
Na leseni klopi sedi doktor Jarnej obdan od množice
kmetov, in kakor se je sodilo iz njihovega živahnega obnašanja,
v važnem pogovoru.
 
Doktor se je bil zelo izpremenil v tem času, kar ga
Doktor se je bil zeló izpremenil v tem času, kar ga
nismo videli. Njegovo gladko-rudeče lice od nekdaj je bilo
bledo in polno gub, njegova prej le na pol siva brada je
bila zdaj bela kot sneg, njegova še pred tremi četrtletji ravna
postava je bila sključena in hoja nestalna.
 
Iz udrtega očesa pa se je znalo, da je neka dušna pobitost,
neka skrita bol napravila ono brzo in žalostno izpremembo.
 
V glasno in razdraženo govorjenje kmetov je zadonel
nenadoma nevoljni doktorjev glas.
 
Vsi so v trenutku obmolknili.
 
„Povem vam še enkrat", dejal je vidno utrujen, „da
»Povem vam še enkrat«, dejal je vidno utrujen, »da
so Vaši sklepi popolnoma krivi, vaši upi do zadnjega goljufivi."
so Vaši sklepi popolnoma krivi, vaši upi do zadnjega goljufivi.«
„Vi imate čisto krive zapopadke o Ameriki in ste krivo
 
poučeni o življenju izseljencev."
»Vi imate čisto krive zapopadke o Ameriki in ste krivo
„Med sto rodbinami se menda komaj desetim dobro
poučeni o življenju izseljencev.«
 
»Med sto rodbinami se menda komaj desetim dobro
godi; a tudi to blagostanje so si gotovo z velikim trudom in
borbo pridobili, kakor se sploh godi vsakemu nepremožnemu,
predno jaride do blagostanja, naj si bode to v Ameriki ali
Evropi, ali v kterem koli drugem delu sveta."«
 
„Ni res, ni res!" oglasi se zdaj ob jednem več razdraženih
»Ni res, ni res!« oglasi se zdaj ob jednem več razdraženih
glasov. „V Ameriki je zaslužka na izbiro in za vsako
glasov. »V Ameriki je zaslužka na izbiro in za vsako
najmanjše delo je j>laea izvrstna."
najmanjše delo je j>laea izvrstna.«
„Tam tudi ne poznajo slabih letin, zemlja rodi brez velikega
 
truda, nimajo davkov in —".
»Tam tudi ne poznajo slabih letin, zemlja rodi brez velikega
„Ker nam Bog že nekaj let zaporedoma pošilja slaba
truda, nimajo davkov in —«.
leta, razpeli bi vi hitro peroti in se domovini izneverili!"
 
»Ker nam Bog že nekaj let zaporedoma pošilja slaba
leta, razpeli bi vi hitro peroti in se domovini izneverili!«
preseče doktor besedovanje razdraženih kmetov.
 
„Sram vas bodi, da tako malo ljubite domača tla, da
»Sram vas bodi, da tako malo ljubite domača tla, da
tako malo zaupate v božjo previdnost."
tako malo zaupate v božjo previdnost.«
„Prišla bodo zopet boljša leta, saj po nevihti vselej
 
»Prišla bodo zopet boljša leta, saj po nevihti vselej
solnce prisije in tako hudo nas tudi ni Bog še zapustil, da
ne bi imeli za živež."«
 
„Hudo vas res mučijo skrbi, davek je hud gospodar in
»Hudo vas res mučijo skrbi, davek je hud gospodar in
želodcu se tudi nekoliko tesneje kakor nekdaj godi; ali pa
menda mislite, da bodete živeli v Ameriki kakor ptički, prosti
vseh skrbij in trudov?"«
 
„Kako se, ljubi moji, motite; da bi vas le mogel prepričati!"
»Kako se, ljubi moji, motite; da bi vas le mogel prepričati!«
„Če tukaj nimate belega kruha, imate vsaj rženega in
 
»Če tukaj nimate belega kruha, imate vsaj rženega in
koruznega; če ni mesa, je krompirja, repe, fižola; nekaj se
vedno najde za prazni želodec in gladu nas je mili Bog do
zdaj še vedno obvaroval; v Ameriki pa —."«
 
Glas mu postane na enkrat negotov, nekaj trenutkov
umolkne, zdelo se je, kakor da bi solze premagoval, tako je bil
presunjen. — „Ali»Ali v Ameriki"«, ponavljal je še enkrat s trepetajočim
glasom, „umre»umre jih stotine in stotine na dan vsled
revščine in gladi."«
 
Ni mogoče!" sežejo kmetje jednoglasno doktorju v besedo.
Ni mogoče!« sežejo kmetje jednoglasno doktorju v besedo.
Vi nas hočete s hudimi popisi prestrašiti, da bi nam
ustavili naše namene."«
 
Pongrac s planine je postal v Ameriki bogataš; na
kupe svetlih srebernjakov pošilja materi vsako četrt leta domii."«
 
Pongrac pa je onkraj morja s seboj na pot vzel lep
denar"«, pravi doktor, „celih»celih šest tisoč goldinarjev; začel je
ondi z žitom tržiti in pri tem je imel srečo. Kdor pa, kakor
Vi hoče z bornimi krajcarji tja potovati, z jedinim upom na
srečen slučaj, gorje temu. Iz nič ni nič! Iz nič ni nič, ne v
domovini, a še manj se pa v tujini kaj doseže."«
 
„Ta je pa prazna", drznejo se nekteri iz družbe ugovarjati;
»Ta je pa prazna«, drznejo se nekteri iz družbe ugovarjati;
„v Ameriki da ima človek le zdravo telo, trdno voljo
»v Ameriki da ima človek le zdravo telo, trdno voljo
k delu in pridne roke, pa je sreča njegova, zaslužek se mu
sam na vse strani ponuja, pa še kako masten!"«
 
„čemu bi torej stradali v domovini in pri tem delali
»Čemu bi torej stradali v domovini in pri tem delali
kakor črna živina, če bi v Ameriki za tisti trud lahko po gosposko
živeli?"«
 
„Korajža velja in poskusiti je treba. Zivio!" in cela
»Korajža velja in poskusiti je treba. Zivio!« in cela
kopa klobukov je sfrčala kvišku v znamenje splošnega veselja.
 
„Prav menijo tovariši, korajža velja!" oglasijo se nato
»Prav menijo tovariši, korajža velja!« oglasijo se nato
veselo še nekteri starejši možje, ki so do zdaj samo poslušali.
„Bog»Bog je povsod, tukaj in onkraj morja; smrt nas bo vendar
le pobrala, ko naša ura pride. Vsaj teh par let, ki bodemo
še nosili breme svojega življenja, ne bodemo okoli tavali s
praznimi želodci."«
 
„In pa s suhim grlom", pristavi bolj tiho mlad fantalin;
»In pa s suhim grlom«, pristavi bolj tiho mlad fantalin;
zbal se je, da ne bi ga doktor čul. „Celih Štirinajst dnij
zbal se je, da ne bi ga doktor čul. »Celih Štirinajst dnij
nisem božje kapljice užil; ali je to življenje?!"
nisem božje kapljice užil; ali je to življenje?!«
„Krčma, krčma, ta vam gre po glavi, in ta je tudi
 
uzrok vaše nezadovoljnosti", odvrne zdaj doktor ves pobit,
»Krčma, krčma, ta vam gre po glavi, in ta je tudi
ko je čul ono opazko, in maje žalostno z glavo. „Ali se
uzrok vaše nezadovoljnosti«, odvrne zdaj doktor ves pobit,
ko je čul ono opazko, in maje žalostno z glavo. »Ali se
res, dragi moji, ne da zadovoljno živeti, ako se po dvakrat,
trikrat na teden v krčmo ne zahaja? Ali ni dovolj enkrat
na teden in če ni drugače, tudi vsakih štirinajst dnij ? —
Dajte rajši otrokom za kruh, kakor pa krčmarjem za žganje,
in kdor ne more poliča plačati, naj pa bo s četrtinko zadovoljen."«
 
„Potrpite, strpite vendar še nekaj časa; prišla bodo zopet
»Potrpite, strpite vendar še nekaj časa; prišla bodo zopet
rodovitnejša leta in zadovoljnost se povrne med vas. A za
Boga, proč z nespametno mislijo, potovati v Ameriko!"«
 
„Ce si z ničim na tujem postal danes gospod, ravno
»Če si z ničim na tujem postal danes gospod, ravno
tako nevede in hitro si lahko j utre berač. A Bog vas čuvaj
revščine v tujini. Brezčutno bo tuji gospod mimo tebe šel,
ko boš ti gladil umiral."«
 
Nerazumljivo godrnjanje je sledilo nato doktorjevim z
resno slovesnostjo govorjenim besedam.
 
Nekteri so začenjali omahovati v svojem sklepu in se
polglasno med seboj posvetovali; drugi pa so se trmoglavno
držali svojega namena in poskušali z novimi dokazi tovariše
v starem sklepu utrditi.
 
„Zakaj pa niste branili Jeličinemu očetu preseliti se,
»Zakaj pa niste branili Jeličinemu očetu preseliti se,
če je res tako preseljenje po Vašem mnenju toliko pogubljivo?"
če je res tako preseljenje po Vašem mnenju toliko pogubljivo?«
poprašuje drzno kmetic sivolas in se kakor strogi
sodnik s prekrižanima rokama pred doktorja postavi, čakaje
odgovora.
 
„Jaz, da ne bi bil branil Jeličinemu očetu?" začudi se
»Jaz, da ne bi bil branil Jeličinemu očetu?« začudi se
doktor. „Dragi moji, ravno tako sem se bojeval z njim,
doktor. »Dragi moji, ravno tako sem se bojeval z njim,
kakor danes z vami. A vse je bilo zastonj! Svet starega,
izkušenega, dobrohotnega moža ni hotel poslušati, in kazen
Poglejte možje solze, kterih mi ni več moči zadržavati; one
mi dan za dnevom silijo v oči, odkar sem dobil strašno vest,
da je Jelica, moj ljubljenec, v tujini vsled pomanjkanja umrla !"«
 
„Bog nebeški!" bil je občni zavzeti vzklic; „je-li to
»Bog nebeški!« bil je občni zavzeti vzklic; »je-li to
mogoče?"
mogoče?«
„Hrepenenje po domu, pomanjkanje, glad, spravili so
 
otroka v rani grob", pristavi doktor z votlim glasom.
»Hrepenenje po domu, pomanjkanje, glad, spravili so
Nato seže v listnico, potegne iz nje pismo ter ga molče
otroka v rani grob«, pristavi doktor z votlim glasom.
 
Nató seže v listnico, potegne iz nje pismo ter ga molče
poda najstarejšemu kmetu, da ga prečita.
 
Nihče iz družbe se ni ganil, vsak je radovedno in presunjen
zrl v osodepolno pismo iz Amerike.
 
Nekako bojazljivo seže kmet za ponujani list, obrne ga
nekolikokrat na vse strani, pokašlja v zadregi, a potem začne
s pohlevnim glasom citati:
 
Ljubi doktor Jarnej !
 
To pismo Vam pišem v bolnišnici, kjer bivam že blizu
pol leta.
 
Pri pogledu mrtvega trupla moje nesrečne Jelice zadel
me je mrtvud črez pol života; zdrav najbrž ne bodem nikdar
veže, nič več ne veseli; ko bi me le smrt kmalu pobrala
iz mučnega življenja.
 
Jelica je umrla pred pol letom, umrla gladii, pomanjkanja;
revici je počilo srce!
 
In jaz, njen oče, sem nje morilec! — Ta gotovost je
strašna! Noben pekel na onem svetu ne more biti hujši, kakor
oni, ki ga v prsih nosim.
 
O Bog, o Bog, da Vas nisem ubogal, da nisem hotel
ostati v domovini!
 
Moj otrok, moj biser, moje veselje —je gladii umrl! Ona,
za ktero bi bil srčno kri dal, da bi bila ostala pri življenju,
umrla je sama, zapuščena, na leseni klopi mestnega vrta!
Pamet se mi meša pri ti misli.
 
Odpustite, blagi gospod doktor, odpustite! Vem, koliko
boste trpeli, ko zveste njeno smrt. O, ne kolnite mi; kazen
sem trpel, odkar bivam v Ameriki in ni ga nesrečnejšega
človeka na svetu, kakor sem jaz.
 
Od mene ne boste več Culi glasu, a zarotim Vas, branite
z jekleno močjo vsakemu, ki bi se hotel preseliti v Ameriko.
 
Amerika ni stvarjena za pošteni, ponižni značaj slovenskega
kmeta. V meni naj vsak ima prežalosten zgled!
 
Z Bogom, gospod doktor, z Bogom!
 
Ko je kmetic prečital pismo, nastala je za nekaj trenutkov
grobna tihota.
 
Kmetje, vidno ginjeni, gledali so nemo drug drugega,
a znalo se je vsakemu, da bi rad kaj povedal, pa da ne ve,
kako bi začel.
 
„ Ljubi moji", pretrga zdaj doktor to neugodno molčanje,
»Ljubi moji«, pretrga zdaj doktor to neugodno molčanje,
„upam, da česar niso moje prošnje in dokazi mogli
»upam, da česar niso moje prošnje in dokazi mogli
doseči, doseglo je to kratko, a prežalostno pismo."
doseči, doseglo je to kratko, a prežalostno pismo.«
„Jaz v domovini ostanem", oglasi se zdaj bojazljiv glas
 
»Jaz v domovini ostanem«, oglasi se zdaj bojazljiv glas
med množico.
 
-Niti v sanjah ne bi hotel v Ameriki živeti," meni drugi
»Niti v sanjah ne bi hotel v Ameriki živeti,« meni drugi
nekoliko pogumneje.
 
„Jaz tudi ne, jaz tudi ne!" zagotavljajo zaporedoma
»Jaz tudi ne, jaz tudi ne!« zagotavljajo zaporedoma
posamezni glasovi.
 
„Hvala, gospod doktor, za Vaš dobri svet, in ne zamerite
»Hvala, gospod doktor, za Vaš dobri svet, in ne zamerite
nas vseh trdoglavost," pristavi zdaj najstarejši kmet
nas vseh trdoglavost,« pristavi zdaj najstarejši kmet
v družbi, med tem ko se doktorju ponižno približa. Nato
sname klobuk ter nadaljuje s slovesnim glasom:
 
„V imenu vseh pričujočih Vam obetam, da se nikdar
»V imenu vseh pričujočih Vam obetam, da se nikdar
več ne bomo dali motiti od nesrečne misli, izseliti se od tod.
Ravnati se hočemo po Vaših nasvetih: bolj marljivo se dela
poprijeti in pridnejše gospodariti z zaslužkom."«
 
„V ubogi, a črez vse nam dragi domovini hočemo do konca
»V ubogi, a črez vse nam dragi domovini hočemo do konca
dnij ostati; strah nas ne bode truda, trpljenja in pomanjkanja!"
dnij ostati; strah nas ne bode truda, trpljenja in pomanjkanja!«
„Živeli so naši predniki, pozabil tudi nas mili Bog ne
 
bode. — Živela slovenska domovina!"
»Živeli so naši predniki, pozabil tudi nas mili Bog ne
„Živela! živela!" zakličejo zdaj kakor iz jednega grla
bode. — Živela slovenska domovina!«
 
»Živela! živela!« zakličejo zdaj kakor iz jednega grla
vsi pričujoči.
 
„Gospoda doktorja Jarneja, našega dobrotnika in svetovalca
»Gospoda doktorja Jarneja, našega dobrotnika in svetovalca
naj Bog ohrani še mnogo, mnogo let!" navdušeni
naj Bog ohrani še mnogo, mnogo let!« navdušeni
pristavijo.
 
Doktor vstane s sedeža, privzdigne glavo, in po dolgem
času mu zopet zablišči žar veselja v očesu.
 
„Hvala, hvala vam, dragi tržaui", odvrne z negotovim,
»Hvala, hvala vam, dragi tržani«, odvrne z negotovim,
a radostnim glasom ter jednemu za drugim roko podaje. „B°g
a radostnim glasom ter jednemu za drugim roko podaje. »Bog
bode vaš trud in prizadevanje blagoslovil; kjer pa biva njegov
blagoslov, tamkaj je tudi vselej sreča doma!"«
 
[[Kategorija:Pavlina Pajk]]
182

urejanj