Gozdarjev sin: Razlika med redakcijama

 

Gozdarjeva hiša je stala toliko v bregu nad

hiše tja v skalnati Klek in strmi Babji Zob. Posebno

velika ni bila, toda lepo čedna in snažna.

drevjem in pridno obdelanimi gredicami, po

katerih je imela posajeno pridna Gozdarka razno

zelenjavo in sočivje za domačo potrebo.

Polja pri gozdarjevi hiši nekdaj sploh ni bilo.

Ko je pa stari Primož, ded Janezov, izgubil svojo

denarjem toliko zemlje, da je zadostovalo

domačim potrebam, in ni bilo treba živeža kupovati.

naša povest.

Dedje in pradedje Janezovi so bili torej kakor

že omenjeno, resnično gozdni nadzorniki in zajedno

lovci. Gotovo je, da je hiša dobila ime po prvem

tamkaj naselil. Tako je bil vedno blizu svojega

delokroga — zaraslega Zavrha in skalnatih planin.

Gozdarjevi niso imeli torej starega opravila, da

bi nadzorovali graščinske gozde. Toda ena lastnost

Ker niso imeli lovskih pravic, hodili so pa kar tako,

tebi nič, meni nič, na lov. Tak je bil Klemen, oče

plaho srno. To jima je bil stranski prislužek, da

sta si ob nedeljah česa privoščila.

Tisto jutro, ko se je odločil prejšnji večer Janez,

da pojde na Štajersko, vstala je mati — za

opravljat živino. Ko je na skednju napolnila koš z

mrvo, da položi kravi, ko pojde mlest, postala je

Janezovo iz slame, ki je še spal, kot klada.

Mati si je otrla s predpasnikom solzo, grenko

zadela koš ter tiho odšla.

V tem je bil Klemen že tudi na nogah. Poojstril

je nekaj kolov ter šel na vrt, kjer je privezoval

ob nje mlada drevesca, da jih ne polomi

sneg.

Ko sta bila oba roditelja že pri delu, in je

mati tudi zakurila za kosilo, spal je Janez vedno

še v slami, kakor bi bil mrtev. Kar ganil se ni.

Kmalu je bilo kosilo kuhano. A predno je mati

vzela zabeljo raz ogenj, skočila je še tje na skedenj

ter klicala bolj na lahko, da ni čul oče:

in solnce gleda sem čez svetega Petra hrib!«

Mati je postala in čakala, da bi se prepričala,

ali je čul ali ne. Toda Janez je bil le tiho. Stopi

kliče. Janez nekaj zagodrnja, da se ni vedelo, ali

je vsekano ali vbodeno ter se preobrne na drugo

ko se malo potegne,« ter odide nazaj v kuhinjo.

Postavila je skledo dobro politih žgancev na

mizo, razdelila žlice, potem pa šla klicat Klemena.

Na voglu hiše se ustavi ter pokliče:

»Klemen, kosit pojdi, pa pusti privezovanje,

bodeš pa potlej, kar ti ostane. Kosilo je že na

Klemen pobere naročje starih, zlomljenih kolov

ter jih nese proti drvarnici. Tam jih nekam jezno

vrže za paž ter gre v hišo.

Toda Janeza ni bilo za mizo. Nejevoljno obesi

molitvi prične jesti, ne da bi koga čakal. Strašno

grdo se je držal. Videti je bilo, da je slabe volje.

otepal po sebi slamnate bilke, ki so se prijele

obleke. Mati je šla pred njim v sobo.

»No, kje imaš pa onega barona?« zarohnel je

neprijeten Klemenov glas.

pa vleče in dela, da ga bo prej konec. Ta bi

bila lepa.«

pa nad menoj, ki sem nedolžna. Kolikokrat

sem ti rekla: Nikar mu ne dovoli vsega, ne pasti

dobrega, pa me nisi ubogal. Zmerom sem bila le

sitna in nič nisem vedela, kako mora človek med

ljudi, da se česa nauči. Zdaj je pa naučen vseh hudobij

in zrelostij.«

»Kaj pa, stari naj bo vsega vzrok. Drugi ste

tako vsi nedolžni. No, tako ne sme biti več. Jaz bi

rad vedel, kdo je gospodar.«

V tem so se odprla vrata in Janez je vstopil.

Sedel je leno na stol ter se nerodno pripravljal k

jedi. Bil je še silno zaspan. Oče je molčal. Mati ga

je pa pokregala:

po mizi ž njo, ter jo obdrgail, ko jo je komaj krojač

iz rok dejal:«

Janez je ubogal mater ter obesil pražnjo suknjo

na žebelj.

Potem je pričel jesti. Mati ga je pa svarila z

nekako resnostjo, a vendar se je dobro poznalo, da

ki bi bila sina rada imela le dobrega — in to dosegla

le z dobroto in mehkoto. Janez je ni mogel

poslušati. Nekam jezno je vrgel žlico ob mizo, da

se je nerodno postavila na robe, ter ji je jezikal:

opominov, če sem vam tako na poti, se bom

pa spravil strani. Dober teden še potrpite.«

svetu! Naj te le vzamejo v vojake, kakor si menda

včeraj slišal pred cerkvijo. Za takega pohajkovalca

jaz ne bodem moledoval in hodil po pisarnah, da

bi si nakopal še nov križ na glavo. Le pojdi, kamor

pa nima nič časti v sebi!«

Materi je srce jelo nemirnejše biti, ko je čula

zadnji čas, dokaj nereden in neubogljiv, bil je vendar

le sin, njena kri. In ljubila ga je, kakor more