Gozdarjev sin: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Vrstica 491:
so porosile materino oko. Srce ni bilo še povsem
pokvarjeno. Slaba vest ga je vznemirjala.
 
== III. ==
 
Za teden dnij sta stopala naša dva znanca,
Janez in Surga, precej hitro po strmi stezi, ki
pelje čez Zelenico ob Ljubelju na Koroško. Zgodaj
je še bilo. Pod nogami jima je škripal zmrzel sneg,
da je dostikrat Surgi izpodletelo, ker ni imel tako
nakovanih čevljev, kakor Janez. Poleg tega pa tudi
ni bil vajen poti, kakor njegov tovariš, ki je že
preteknil vse kote po planinah.
 
»Prebiti sneg pa planine in še take steze, ki
so komaj za divje koze, ne pa za ljudi,« jezil se je
Surga, ko se je pobiral s tal.
 
»Nič hudega, če se malo pripogneš,« pošali se
Janez. »Le pojdi po mojih stopinjah, pa bo dobro.
Malo še potrpi! Precej sva na vrhu.«
 
Solnce je uprav vzhajalo izza sosednih Karavank,
ko dospeta vrh Zelenice. Odprt jima je bil
pogled na Koroško, po kateri ju popelje pot na Štajersko.
Po kratkem oddihu se napotita dalje proti
Celovcu.
 
Štiri dni sta hodila do Ljubnega. Od tod sta
krenila ob potoku Lisingu v dolino, kjer je Surga
vedel za delo.
 
Zvečer dospeta do samotne, velike kmetiške
hiše, ki je stala prav v kotu vse doline, blizu izvira
Lisinga. Povsodi so se razprostirali mogočni
gozdi ter obdajali človeka na taki samoti z nekako
grozo.
 
»Sedaj sva pa dobra,« izpregovoril je Surga.
»Vendar je jedenkrat konec pasjega pota! Vidiš,
Janez, to je gostilna, kjer se kaj popleše in popije.
Tu bodemo živeli! Za jedno nama gospodar pové,
kako je z delom. Dobiva ga gotovo. Tudi starih
znancev je tukaj mnogo. Lahko bodeš govoril slovenski.
Saj še celó gospodar razume nekoliko.«
 
Prideta pred vežne dveri, ki so bile že zapahnjene.
Surga udari s pestjo po njih. Kmalu se začujejo
v veži težki koraki, ključ se obrne in med
vrati se pokaže velika postava gospodarjeva, že osivelega
Miheljna, ki je držal v roki lojevo svečo.
Mihelj izpozna Surgo kot starega znanca ter mu
stisne dobrovoljno desnico.
 
Vstopijo v sobo. Celo obmizje porastenih mož
je sedelo ob bokalu vina. Zvedavo so gledali nova
prišleca, katera je gospodar peljal v stransko sobo.
Tam so se hitro pomenili, kaj in kako zastran dela.
Mihelj jih je bil vesel, posebno še, ker mu je podjetnik
naročil, da naj mesto njega sprejme vsakega
delavca, ker se mudi, da prej ko mogoče po tej
strani opravijo ter gredó potem drugam koparit.
Obljubil jima je, da prihodnji ponedeljek precej
lahko začneta drvariti.
 
V tem jima je že prinesla Rezika, mlado, brdko
dekle, večerjo.
 
»Ker vem, da sta trudna in lačna,« ogovori ju
slovenski, »napravila sem precej večerjo, da gresta
prej k počitku.«
 
»Dobro, dobro,« poprime hitro Janez, vesel,
da je dobil deklico, s katero se bode mogel pogovoriti,
dokler se ne privadi nemščini.
 
»Saj sva že res potrebna jedi in počitka. Kaj
meniš, s Kranjskega pa tu gori, to ni kar si bodi.
Preklicano, tako sva tolkla in krevsala, da sem že
vsega naveličan.«
 
»No, se bota pa izpočila. Kranjskim korenjakom
nič ne dé taka pot. Trdni so, kakor bi bili iz
železa. Sedaj grem pa precej pripravit sobo, da
gresta lahko koj spat.«
 
Surga je vedno gledal tja v sosedno sobo. Ko
ga Janez začudeno vpraša, je-lí to dekle s Kranjskega,
ker govori tako lepo slovenski, odgovori mu
nejevoljen: »Mati je bila menda Kranjica; pa mari
so meni ženske. Le preklicano me jezi, da ni nobenega znanca. Lahko bi se človek zastonj napil.
Se vé, Kranjec je priden, da je res preveč. Te le
štajerske mrcine pijejo tukaj, Kranjci pa delajo kot
črna živina. Pa naj le! Privoščila si bodeva pa potlej
več, ko bo kaj cvenka v žepu.«
 
Vstala sta ter šla spat. Surga je gostom pri
veliki mizi voščil lahko noč, seveda po nemški.
 
Ni bilo dolgo tega, odkar sta prevzela naša
znanca delo. Neke sobote večera je bilo zbranih
nekaj drvarjev v zakajeni bajti, oddaljeni tri ure od
Miheljeve gostilne. Ogenj je gorel sredi koče na
ognjišču, kamor so ravno pristavili večerjo. Drvarji
so pa sedeli na okrog ter pušili tobak. Med njimi
sta bila tudi Janez in Surga. Surga je bil kaj vesel
ter je mnogo govoril in debelo lagal svojim tovarišem,
ki so se zadovoljno smejali ter hvalili zvitega
Surgo.
 
Janez jih pa ni razumel. Jezno se je potegnil
tje po pogradu. Sam pri sebi je pa dejal: »Če bodo
samo ta ,hinder hander' gonili, naveličal se bom
kmalu vsega. Če ne dobim skoraj tovariša, s katerim
bom mogel govoriti in s katerim udariva na
lov, pa grem domov. Naj me utaknejo v vojake.
Bolje je, da me ubije Lah, kakor da bi se tu dolgočasil.
Samo ta hudirjev Surga bo še čutil pred,
kaj se pravi, mene za nos voditi!«