Gozdarjev sin: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 934:
bi ne bilo treba.
Za dva dni, kar je bila prodana krava Gozdarju,
sedeli so na večer pri Brencetu doseljski
možje krog gorke peči ter se menili o vojski, ki se
bo menda spomladi pričela. Tudi Klemen je bil med
njimi.
≫No Klemen, kaj ne, ti težko čakaš spomladi,
da se ti spravijo izpod nog tiste presnete pijavke«,
obgovori Brence Gozdarja.
≫Ko bi moral do spomladi imeti požeruhe, prodajo
in pojedo mi vse ti nebodijihtreba«, prične
Klemen.
Toda hitro mu prestriže besedo Brencetov France
ves v jezi:
≫Slišite Gozdarjevi, kaj vam jaz pravim. Mi
fantje smo se tako zmenili, če vam je prav, da bomo
•a zmirom spodili mrcine kosmate iz vasi. Lejte,
na kaj sem predsinočnim naletel. Gori le v Delih
sem hosto drobil, pa sem se malo zakasnil. Ko sem
ae v mraka vračal, stopil sem mimogrede h kovaču
pogledat, če je že popravil cepinu zrno. In notri je
sedel tisti spak od Adama, pa nam je take užigal
in pravil, da smo se mu vsi smejali in norce brili
ž njim. Ko sem šel potem tam-le za Novinovim
plotom domov, čul sem nekaj tiho klicati. Da bi
te — koga pa nosi tod okoli? Pa ne iztiče kdo
okog Marjaničinega okna? mislim si ter skočim tiho
čez plot. Pod oknom se je videla dolga postava.
Jaz postojim za voglom. Toliko je bilo še svetlo,
da sem ga spoznal po tisti veliki čaki, veste eden
vaših vojakov je bil. Tolika jeza me popade, da poprimem
cepin tesneje ter skočim proti njemu. Ali
on me je tudi začul in odnesel v dolgih skokih
zdravo kožo. Vidite, tako ne dajo miru nobenemu
človeku. Da pa ne bodo sleparili okrog dekličev,
za to bomo skrbeli mi doselški fantje. Nametali
j im jih bomo ob prvi priložnosti na hrbte, da bodo
pravili po svetu, kako jo znajo Doseljani zagosti.«
≫Nikar, France, tega ne smete storiti. Imejte
pamet! Kdo drugi bi trpel potem, kakor vi sami?
Ti vas gredo tožit iu vsi morate nositi puško.«
Tako jih je modro svaril Gozdar.
≫Saj se jih moramo odkrižati z lepa. Jutri
grem v B * ter povem, da jih dalje ne moremo
imeti. Rekel bom pa tudi, da grem sam po JaHeza,
če ni drugače. Ako hoče, da mu ne bo treba hoditi
z malho po svetu, naj se vrne. Ce mu je v
vojsko iti, naj bo, kakor je božja volja. Ko bi bil
pred pameten, bi bilo pa vse dobro.«
čez dva dni pride korporal, ki je dovedel neljube
goste ter jih zopet odpelje. Na ulici so srečali
Brencetovega Franceta, ki je drva peljal. Strašno
ga je pogledal eden izmed njih in nekaj pobuzaral.
France je pa udaril po koDju ter siknil med zobmi:
≫Boga zahvali, da greš iz Doselja. Če bi se bil še
dalje potikal tod okoli, pokazal bi ti bil gotovo, da
bi bil vedel, kaj se pravi pošteno dekle motiti.«
V.
Mrzla burja, katera je vrtela in raznašala snežinke,
ki so po malem naletavale na vse strani, je
brila zimsko popoldne. V Miheljnovi gostilni so sedeli
štirji možje pri debeli hrastovi mizi, ki je bila
pomaknjena k peči.
„TaKo, praviš, da so šli danes lovit Poc Hanzo
in pa tistega Kranjca, ki je prej drvaril todi?«
vprašal je mož, na čegar obrazu se je brala tiha
žalost. Čelo mu je bilo zgubano v resne poteze,
nekaj temuega — kakor oblak hudih skrbij, je
leglo po njem, ko se je ozrl na Mibeljna ter pričakoval
odgovora. To je bil naš znanec Gozdar, ki
je prišel na Štajersko poizvedovat po sinu. Toda
povedal ni nikomur, da je nesrečni oče razvpitega
tatinskega lovca, ki s Poc Hanzo kljubuje vsej gosposki.
.Danes, da«, odgovori mu Mibelj. .Pa jaz se
bojim, da jih res zalotijo. Ne bota se nadejala, da
bi v tem vremenu kdo lazil za njima. Le poglejte,
kakovo je zunaj I Saj bo še vse Bkupaj zamedlo
gori v planini.' Pa naj jih le! Ona dva jo bota že
unesia, tista golazen od lovcev naj pa le pomrzne
v grmovju. Kaj bi se poganjal za judeževe denarje.
Vsak ima pravico streljati, ne pa samo gospoda!«
.Kaj si rekel, Mihelj, za judeževe denarje? Ali
je mar odmenjeno plačilo tistemu, ki jih vjame,
kali?«
.Seveda je. Lej no, kaj še nisi slišal tega?
No, se ve, nisi se pač dosti mudil drugod. Ti si
hitel, da bi preje fanta dobil ter ga peljal domov
starišem. — Skoda zanj, če ga dob￡ v pest, meni
se prav smili. Ali vjeli ga pa bodo. Sto goldinatjer
dobi vsak, ki pripelje enega iz teh-le dveh h gosposki,
za oba pa še enkrat toliko. Za mrtvega pa
ie petdeset. Vidiš, to je pa lep zaslužek za tiste
zelenoe. Samo judežev denar je to, tako jaz rečem,
nečem ga, če bi mi bilo tudi precej iti ob beraški
palici po svetu.«
| |||