Redakcija: 09:26, 18. oktober 2011 uredi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 09:34, 18. oktober 2011 uredi razveljavi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎V. Novejše urejanje →
Vrstica 1.150: enkrat silijo k peči, da si ogrejejo mrzle ude. Naši znanci se ~~j im~~jim umaknejo, in ko prinese Mihelj pijačo na mizo, prične izpraševati, kako je bilo, da ~~8ta~~sta jim zopet ušla. »Jeden nam že ne bode več nagajal. Poslali smo ga vragu v službo, da mu bo vozil oglje, ali kar hoče. Nam je pač vsejedno. Pet krogelj je dobil med rebra; mislim, da jih je dovolj.« Lovci so se krohotali surovemu pripovedovanju in eden je še pristavil: »Bolje, da ubijemo takega lovca, kakor najtežjega jelena. Kje dobimo petdeset goldinarjev za jelena, kakor za tega? Le pijmo ga, saj je bil srečen dan.« Pili, nalivali in polivali so, da je kar od mize teklo. Koliko je pa v tem trpel Gozdar, nam je lahko misliti. V toliki negotovosti živeti, v strahu za svojega sina, kateri je morebiti mrtev, ki je bil ubit, kakor divja zver. Nikogar ni bilo, da bi ga bil tolažil, da bi bil molil pri njem, ko je zadnjič izdihnil. To je preveč. Če mati to izvé, počilo jej bo žalosti srce. Da vendar nekoliko poizvé, pokliče Miheljna ter ga prosi, naj povpraša lovcev, katerega so ustrelili. »Poc Hauzo!« odgovorili so hripavo vsi na jedenkrat. »Tisti Kranjec nam je pa odnesel kosti,« nadaljeval je v kotu sedeč lovec, ki je bil menda nekak poglavar cele druhali. »Prav gotovo, da je zapisan sami hudobi, če ne, bi se bil moral ubiti, kakor visoko je skakal. Čez skale in brezna je letel, kakor bi ga bil nesel vihar! Pa kako zná streljati! Ko je najhuje tekel, zagledal je ob skali pod ruševini grmom divjo kozo, in — tresk — je zagromelo, pa se je prekucnila v brezno. Menda kar ni mogel strpeti, da bi jo bil nas kdo ustrelil. No, pa naj le počaka. Ne bo dolgo, pa bo še on šel rakom žvižgat. Da se le vreme nekoliko ustanovi, potem gremo po Poc Hauzo, ki nam je padel v »Hudo brezno«, in ga sedaj nismo mogli izvleči. Če ga ne izvlečemo ven, nam gosposka še verjela ne bo, da smo ga res spravili s poti. Zajedno bomo pa tudi malo pogledali za drugim ptičkom. Saj bo prišel gotovo kaj v dolino. V gorah mu ni obstanka. Zmrzniti mora, ali pa lakote poginiti.« Gozdarju se je odvalil težak kamen od srca, toda le za časek. »Kaj mi pomaga,« tako je mislil, »če ga sedaj niso dobili, dobé ga drugič. Ali če ga lovci ne zalezejo, ponesreči se lahko sam. K ljudém ne sme, — a v taki zimi, kakor se je pričela sedaj, premrzovatl po gorah, — je tudi nemogoče, in premagati mora največjega korenjaka.« Gozdar je želel izvedeti o sinu mnogo — natančno. Mislil je, da ga dobi pri drvarjih ter ga pregovori, da pojde ž njim domov. Toda, kako ga je varala nada. Proč si je želel iz nesrečnega kraja, — da ne bode videl, kako bodo prinesli bledega sina — mrtvega. Ko je zapregel na priganjanje in žuganje lovcev Martin dvoje krepkih kònj v velike sani, da popelje precèj vinjene proti Ljubnemu, prisedel je še Gozdar, rekši, da je drvar, ki se vrača na zimo domov. Nemo je sedel Gozdar na sanéh ter se ni menil ni za mrzlo burjo, ki je brila po dolini in mu trosila snežink v obraz, ni čul surovih šal, ki so jih uganjali lovci. Njegova duša je bivala pri nesrečnem sinu. Huda bolest mu je stiskala srce, in vznemirjala ga je vest, hoteč mu očitati, da bi bilo lahko drugače, ako bi bil on ojstreje ravnal s sinom, ter rabil večkrat očetovsko oblast, kakor preveliko ljubezen. Kako priti domov pred svojo ženo s tako žalostnim poročilom. Ne, tega bi dobra žena ne prenesla, in Gozdar je sklenil, da jej prikrije, kolikor mogoče, žalostni položaj sinov.

Gozdarjev sin: Razlika med redakcijama