Redakcija: 10:20, 18. oktober 2011 uredi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 10:28, 18. oktober 2011 uredi razveljavi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎VII. Novejše urejanje →
Vrstica 1.507: Janez se je hvaležno in nekako ponosno ozrl na Miheljna, češ, pravo si govoril. Pavlu je pa zažugal Mihelj: »Ti pa nikar ne misli, če si zlodejsko izdal Janeza, da boš sedaj sleparil okrog Miheljna ter zalezoval našo Reziko. Dobro si zapomni: Od danes ne smeš več prestopiti praga moje hiše, dokler sem jaz gospodar!« Ko se je zdanilo, vzdignila se je cela četa, rzela Janeza v sredo ter so ga tirali v bližnji trg, kjer so ga, dobivši nagrado za svoj »človekoljuben« čin, izročili gosposki. Toda Janez ni dolgo ostal na Štajerskem. Država je potrebovala krepkih močij, da se ubrani sovražnikom. In Janez je bil čvrst mladenič, da mu ga ni bilo vrstnika. Ker so poleg tega še izvedeli, da je skrivač, poslali so ga precej sredi zime z nekaterimi drugimi Kranjci, katere so tudi zalotili na Štajerskem, kjer so se hoteli prikriti gosposki, v Ljubljano, da se izvežbajo v orožju. Zakaj nujno je bilo treba spomladi 1848. leta krepkih vojakov. Posadka, kateri, je zapovedoval feldmaršal grof Radecki s svojo odločnostjo in poveljniško izvedenostjo, je lahko zadušila uporni ogenj, ki se je zablisnil sedaj tu, sedaj tam po Italiji. Toda kaj je koristilo, če se ni videl plamen, a v osrčju je pa vedno še tlelo. Treba je bilo le pravega vetra, pripravnega vzroka in vstaja bi vsplamtela kakor mogočen požar, ki ga ni moči zadušiti z malimi močmi. In ta prilika se je ponudila Italijanom 1848. leta. Francoskim prekucijam so sledili nemiri v Avstriji. V središču in na obodu je donel krik nezadovoljnosti ter skušal osvoboditi se starih postav. Treba je bilo torej slavnemu vojskovodji izdatne podpore, da pribori zopet dvoglavnemu avstrijskemu orlu prostost, da bode svobodno krilil nad prelepo Benečijo in krasno Lombardijo. Odrinile so torej na novo zbrane čete iz Ljubljane, ko so bile kranjske ledine in gore še večina s snegom pokrite. In uprav zato ni bilo popotovanje težavno, kakor v hudi poletni vročini. Niti gladu, niti vročine in žeje jim ni bilo trpeti; na večer so pa dobili pri gostoljubnih slovenskih kmetih, katerim so se smilili sinovi, gredoči na boj, gorke odeje, da niso prezebovali po noči. Na tem potu je našel Janez slučajno nekega večera tovariša Franceta, s katerim sta bila znana že doma. Vjeli so ga kot skrivača in ga vtaknili v vojaško suknjo. Da se nista že pred dobila, je bilo pač vzrok to, da so jih le v malih oddelkih vadili v orožju ter jih nikdar niso izpustili iz vojašnice, boječ se, da bi jo zopet ne popihali domov. Le-ta mu je povedal žalostno vest, da se mu je oče ponesrečil, ko se je vračal po noči iz R., tako, da bo le težko še kedaj okreval, če že ni ugasnil. Janeza je pretresla ta novica bolj, kakor sto in in sto opominov in prošenj. Žalosten je bil ter se ni dosti menil za sovojake. Nekam malomarno je šel na vojsko. »Kaj hočem na svetu,« mislil si je, »očeta bodem pokopal in mati bodo gotovo žalosti umrli — in morda še predno se vrnem domov. In vsega sem kriv gotovo jaz — vsaj kar morem sklepati iz Francetovega poročila. Kri za kri, glavo za glavo! To je velikanski greh, in le s smrtjo morem nekoliko zadostiti! Naj me prodere laška kroglja — čim preje tem bolje. Veselo hočem iti prvi v boj, da me gotovo ne izgreši marsikomu tako nemila — a meni zaželena svinčenka.«

Gozdarjev sin: Razlika med redakcijama