Gozdarjev sin: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.586:
me gotovo ne izgreši marsikomu tako nemila — a
meni zaželena svinčenka.«
 
Take misli so se Janezu podile po glavi. Obup
in kesanje, žalost in nekdanja drznost sta se mu
bojevali v srcu, da je bilo njegovo dušno stanje
zeló žalostno ter podobno obrastenemu gozdu, po
katerem hrumi silen vihar, ki lomi in kolje drevesa
vse vprek. — Le nekatera se mu upogibljejo, pa
zopet vstajajo ter kljubujejo njegovim navalom.
 
Krog in krog je vstajala probujena narava iz
zimskega spanja, zakaj stopali so že po lepi italski
ravnini. — Lepa spomlad je polnila marsikatero
srce z novimi nadejami in krasnimi upi, le Janez
ni želel, ni upal druzega, kakor smrt.
 
== VIII. ==
 
Avstrijske čete so bile v Italiji po vstaji v Milanu
in po odpadu Benetk v zeló nevarnem stanju.
Mnogo posadk je bilo obkoljenih od vstajnikov tako,
da se je bilo bati, da bode vojska razkosana in popolnoma
premagana. Le Mantua in Verona sta bili
še v Radeckega rokah, v tem ko je na stolpih
vseh drugih italijanskih mest že zaplapolala trobojnica
mlade Italije, katere vojsko je vodil mladi Karol
Albert, poln nade in upa, v boj zoper Avstrijce.
 
Divno je priplavalo 6. maja 1848. leta zlato
solnce izza gorâ ter posvetilo na lepo Lombardijo.
Veselo je je pozdravila narava, in drobne cvetice,
ki so komaj razvile svoje popje, obračale so s kristali
nakičene čašice proti njem, kakor da bi mu
želele dobro jutro. Škrjanec se je pa vrtil visoko v
zraku, in slavospeval svojemu stvarniku, drobeč jutranjo
pesmico.
 
Sicer je še vladala globoka tišina, in lahke
meglice, ki so legle čez noč po vinogradih, so se
topile v prvih žarkih mladega solnca.
 
Toda kmalu se je zastrlo nebo nad Verono in
sosednim gričem sv. Lucije s črno - sivimi oblaki.
Bobnelo je, da se je pretresala zemlja. Sedaj pa sedaj
se je prikradel skozi gosto meglo žareč blisk,
in namesto škrjančeve pesmice se je čul vik in krik
— kakor besnečih in umirajočih, žvenket in brenket
orožja, — ropot in topot vozov in konjskih kopit,
— vmes so pa zaorili harmonični zvoki vojne glasbe.
— Bili so tedaj Avstrijci z Italijani krvavo bitko
pri sv. Luciji.
 
Tedaj je rabil tudi Gozdarjev sin bojno orožje
prvič v pravi smoter, da je branil domovino in cesarja. Če prav je sprejel puško, do tedaj njegovo
najljubšo družico, iz rôk oblasti kot neprijetno breme,
ter iskal v vročem boju le smrti, jedine rešiteljice
iz njegovega usodnega stanja, sklenilo je dobrotno
nebo uprav nasprotno.
 
Puška, ki ga je zvodila na strmo pot zla in
hudobije, da je že skoro strmoglavil v brezno gotove
pogube, naj ga privede zopet na pravo stezo
vrlin in poštenja. Ne smrti, marveč dan novega
življenja naj mu zasije iz vročega boja!
 
Polegel je bojni vihar; solnce je zopet gledalo
na pijemontske ravnine in gorice.
 
Toda žalosten prizor je bil to!
 
Polje je bilo pomandrano, hiše požgane in zidovje
porušeno. Sredi polja so se dvigali dolgi
grobi, v katerih so spali neizdramno spanje hrabri
vojaki, katerim je svetila sablja zadnjp luč, katerim
je pél boben mrtvaško pesem.
 
A mnogo jih je še trpelo in ječalo v veliki
hiši britkosti in bolečin, v veronski bolnišnici. Med
temi je bil tudi Gozdarjev Janez. Toda ni se jezil,
da mu je prizanesla smrt, marveč voljno trpel ter
srčno hrepenel, da bi mogel videti še svoje stariše,
ali vsaj svojo mater še živo. Di bi se nekoliko
umiril ter oveselil svoje stariše, pisal je z Laškega
V Doselje.