Gozdarjev sin: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.670:
V Doselje.
 
Njegovo pismo se je glasilo tako-le:
 
<center>Dragi stariši!</center>
 
V bolnišnici sem — lepem laškem mestu Veroni.
Toda nikarte se tega ne prestrašite, marveč
veselite se! Tu je kraj spreobrnenja za-me, tu
začnem, ko mi Bog povrne ljubo zdravje, novo življenje.
Usmiljena sestra Marija pa, ki mi tako ljubeznjivo
streže, ki piše pismo mesto mene, mi je v
bridkosti najboljša tolažnica in svetovalka. Da pa
izveste, kako sem dospel v ta kraj, hočem Vam ob
kratkem povedati. Kaj več ustno, če Bog dá, da
se še kedaj srečno snidemo, zakaj slišal sem o
očetovi nesreči. — O, da bi jim Bog dal še ljubo
zdravje!
 
Kam da sem zašel na Štajerskem, že veste.
Saj so oče izvedeli zadosti, da preveč, ko so me
prišli iskat, kakor mi je povedal neki znanec, ki je
tudi tukaj na vojski. Ne dolgo po očetovem odhodu
so me vjeli, vtaknili v vojaško suknjo ter me poslali
z drugimi vred na Laško. Čisto nič mi ni bilo
za življenje — samo smrti sem si želel. Zelo sem
se razvesel, ko sem čul začetkom maja, da se v
kratkem spoprimemo s sovražnikom. Prostovoljno
sem se oglasil, da sem bil postavljen na najnevarnejše
mesto. Naloga nam je namreč bila, braniti
sovražniku vas sv. Lucijo. Poskrili smo se za zidovje
na pokopališču ter pričakovali sovražnika. Ko
je naznanil čuvaj s cerkvenega stolpa, da se bližajo
Italijani, zavriskal sem veselja, kakor tudi nekateri
drugi drzni moji tovariši. Na vseh straneh so začeli
grometi topovi, da kmalu ni bilo videti solnca,
če prav je plavalo v najlepšem svitu po jasnem
nebu. Veselo smo streljali na bližajoče se sovražnike,
katerih glavni namen je bil, prepoditi nas iz
sv. Lucije. Zato so se valile od vseh stranij ogromne
čete proti naši mali posadki. Zakaj nasprotnikov je
bilo vsaj še enkrat toliko, kakor naših, in mi smo
se morali braniti na vseh straneh. Kroglje so se
vsipale kakor toča na nas ter nam žvižgale okrog
ušes. Mnogo jih je padlo, le mene se ni hotela
usmiliti nobena kroglja, če prav sem si zelo želel
smrti. Dasiravno smo sipali neprenehoma svinčeno
zrnje na sovražnika, drli so neustrašeni Pijemontezi
kakor besni v ogenj ter nadomestovali padle vojake
vedno z novimi četami. Kmalu smo se gledali iz
očij v oči. Kakor levi smo se zakadili z nasajenimi
bajoneti vanje ter jih srečno porinili nazaj. Ali ob
tem se jim je posrečilo nas popolnoma obkoliti, da
smo bili čisto ločeni od Radeckega vojske. Tedaj
so začeli z nova streljati na nas. Zid je bil že ves
razstreljen. Le nekoliko ga je bilo še celega in za
tistim jih je bilo nekaj v zavetju. Kar pa prihrumi
težka kroglja iz topa, razbije zid ter jih podsuje
pod podrtijami. A zajedno udari tudi mene težek
kamen, da se nezavesten zgrudim na tla. Kako je
bilo dalje, ne vem. A zmagal je vendar Radecki.
 
Zvečer, po končani bitki, so prišli vojaki, da
so prenesli ranjence v bolnišnico. Pokopališče pri
sv. Luciji je bilo menda kar pokrito z mrtveci in
ranjenci. Tudi moje tovariše so izkopali izpod zida.
Mnogo jih je zaspalo pod njim na veke — a jaz
nisem bil smrtno poškodovan in sem se kmalu
zopet zavedel. Drugo jutro nas je prišel sam Radecki obiskat. Sivolasi mož je hodil med nami ter
nas tolažil, kakor skrben oče svoje bolne otroke.
Da, celo sovražnikom, katerih čete je prepodilo in
porazbilo gromenje njegovih topov, bil je tako prijazen
in dobrosrčen.
 
Ko se toliko pozdravim, da bodem mogel hoditi,
upam, da dobim odpust, ter se zopet vrnem
domov — toda ne več stari Janez. — Puška me
je zapeljala, puška me je tudi spokorila in spreobrnila.
Upam, da mi je Bog odpustil, — da mi
odpustite tudi Vi, dragi stariši!
 
::::Na srečno svidenje!
 
<p align=right>Vaš hvaležni in skesani sin
Janez.</p>
 
Verona, maja 1848.
 
Tako je pisal domov Gozdarjev sin. In ko je
brala tožna Gozdarka sinovo pismo, jokala je in
točila solze — veselja ob postelji svojega za smrt
bolnega moža. Od silnega padca ni namreč nič več
okreval, hiral in hiral je, da so menili sosedje: Kar
ugasnil bode, pa bo.
 
Ko je oče čul sinovo pismo, vzradoval se je
ter miren rekel: »O Bog, po pravici sva trpela s
sinom! A sedaj upam, da me rešiš iz doline solz.«
 
Še tistega dne je pozvonilo za sveto obhajilo.
Iz Doselja je pa hitelo staro in mlado s prižganimi
svečami na razpotje h križu, kjer so čakali gospoda
župnika, ki so šli previdit Gozdarja.
 
Ko so po svetem opravilu pokazali častitljivemu
dušnemu pastirja Janezovo pismo, pristavili so prebravši:
 
»Kako nerazumljive so božje sodbe in neizvedljiva
njegova pota.«
 
Doseljani pa, ko so za nekaj dnij stražili mrliča
pri Gozdarju, govorili so samo o vojski, o strašnem
boju pri Sv. Luciji in pa o moči cesarske vojske,
ki je tako nabrisala nemirnega Laha.
 
<center>* * *</center>
 
Štiri leta so pretekla, odkar je bil Janez vojak.
Vročega poletnega dne so na Gozdarjevem vrtu sušili
seno. Gozdar je nekaj krog dreves privetaval,
mlada Gozdarka je pa pridno Bukala grablje ter
mešala ograbek sena. Tam pod košato jablano je pa
sedela babica Mina ter pestovala veselega vnučka,
ki je bil živ, da se je smejal kot grlica - smejačica.
 
Brdka, mlada gospodinja nam ni neznana.
Janez se je moral ženiti — mati so bili prestari za
gospodinjstvo; mlade moči je bilo treba. Tedaj se
je pa spomnil Rezike — svojega angelja varuha —
katere podoba ga je otela obupa. Sklenil je, da
mora biti tudi za naprej na njegovej strani in napravila
sta se nekega dne s strijcem ter pripeljala
nevesto.
 
Rezika se ni branila iti z Janezom. Saj je med
tem časom, ko je bil on na vojski, le predobro spoznala,
zakaj se ji je toliko smilil zapeljani mladenič,
zakaj se je bala zanj ter večkrat vpletala ga celó v molitev;
spoznala je, da ga srčno ljubi. A poleg tega
si je pa tudi želela proč iz neprijetne šume, kjer ji
je bilo pogosto občevati z dokaj neobtesanimi ljudmi
ter poslušati šale, ki so vselej le bridko zadele dekletovo
rahločutno srce. Želela si je toliko bolj na
slovensko zemljo v domovje pokojne matere, katera
ji je toliko lepega pripovedovala o krasni Gorenjski.
 
Mihelj bi bil seveda imel hčer rajši doma.
Toda prerad jo je imel, da bi bil odbil prošnjo
snubačev, ko je zvedel hčerino željo. Izročil je svoj
najdražji zaklad Janezu ter mu ob slovesu rekel:
»Bog menda hoče, da je tako. Bog vaju torej obvaruj,
pa srečna bodita. Saj bi še jaz šel doli na
Kranjsko, pa sem tako naklavern postal zadnji čas,
da ne bom več dolgo. Prodal bom posestvo ter
nemirno
čakal, da me ponesó tja, kjer počiva draga
ranjca. — Ná, to le naj bo za enkrat, če mi kaj
preostane, pa tudi ne odide,« pristavil je še, ko je
dal strijcu Janezovemu Rezikino doto.
 
Tistega dne, ko so Gozdarjevi sušili seno, tretinil
je Brence vaškemu čredniku. Prišel je zavračat
kravo, ki je stegala svoj vrat na Gozdarjev vrt, postal
tam za drenovim grmom ter pomenljivo kimajoč
gledal srečno Gozdarjevo družino. Gotovo se je
spomnil sekacijona in laške vojske, pa Gozdarjevega
skrivača. V tem si je natlačil čedro in ukresal
ogenj; na to je pomolil glavo čez plot in zavpil nad
Janezom:
 
»No, danes je pa ura, danes! Tako bo seno,
kot orehova jedrca!«
 
»Saj je bomo res lepo spravili,« odvrne Gozdar.
 
»Bog varuj nesreče!«
 
Brence se je potem obrnil, počil z bičem, potegnil
dim na globoko iz svoje pipe, ki bi mu bila
kmalu ugasnila, ko je govoril z Gozdarjem, stresel
nekoliko z glavo ter dejal poluglasno: »Pa reci kdo,
da se svet ne suče!«
 
 
Vrstica 1.686 ⟶ 1.857:
[[Kategorija:19. stoletje]]
[[Kategorija: Slovenec]]
{{lifetime|||}}