Gozdarjev sin: Razlika med redakcijama

»Kaj bo drugo leto?« prične hitro Surga, suh možiček, nekoliko zganjene postave, ter stopi v sredo. »Kdo vé, kaj bo drugo leto? vprašaš. Jaz vém, kaj bo! Vojska, sama živa vojska bo, in ljudje in cesarji se bodo vojskovali, da bo tekla kri, kakor za Belim Gradom, kakor so mi péli rajnca mati. Bog jih varuj hudega.«

 

 

»O, ti šleva nerodna,« razhudi se Surga, ter poravna kolikor mogoče svojo postavo in glasno nadaljuje: »Pa ti boš meni pravil, kedaj bo vojska, kedaj pa ne? Pa ti, ki ne véš in ne znaš na bukve brati, ter ne razumeš cesarskih popirov, — tí pa meni, ki sem hodil v šolo ter se naučil jezika, da bi kmalu gospoda pred altarjem razumel, — drva zavrharska ti!«

»Ne bode ga, Janez vam ne bo nosil puške«,

zarežal je sin na očeta. »Rajši vidim, da je vse

ter me vtaknili v vojaško suknjo. Zmerom bom hvaležen,

da sem hodil po gostilnah. Sinoči sem si jo

skrbelo, skušal je vendar ženo utolažiti, češ, saj ni

tako kakor meniš. Saj so drugod tudi pošteni ljudje.

Bode vsaj kaj izkusil ter se izpametoval.

 

zmerom neki notranji glas velel, da bi bil lahko

zaprečil vse nezgode, ko bi bil Janezu prepovedal,

dalo povod, da je vprašal:

 

lovci ne zalezejo, ponesreči se lahko sam. K ljudém

ne sme, — a v taki zimi, kakor se je pričela sedaj,

mora največjega korenjaka.«

 

sicer ni povedal vsega svoji ženi, toda že njegovo

vedenje, mračno lice in nekako skrivnostno otožno

da nima čakati nič prida. Poleg tega je pričel

Klemen bolj samotariti. Nič več ni hodil k Brencetu,

 

Zato je pa toliko bolj pogosto zahajal v trg R.

dušil mučne skrbi, ki mu jih je budila misel na

nesrečnega sina. Vsacega beriča in nedomačinca

Odkar je izgubil Janez svojega tovariša, bilo

njegovo stanje še žalostnejše. Poc Hanza je vedel

pastirske koče, zato jima ni bilo težko prikrivati se

zasledujočim lovcem. Tudi znancev je imel dovolj,

 

Ko se je zdanilo, vzdignila se je cela četa,

kjer so ga, dobivši nagrado za svoj »človekoljuben«

čin, izročili gosposki.

porušeno. Sredi polja so se dvigali dolgi

grobi, v katerih so spali neizdramno spanje hrabri

je pél boben mrtvaško pesem.

 

da mu je prizanesla smrt, marveč voljno trpel ter

srčno hrepenel, da bi mogel videti še svoje stariše,

umiril ter oveselil svoje stariše, pisal je z Laškega

 

Njegovo pismo se je glasilo tako-le: