Domačija nad vse: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| naslov= Domačija nad vse! Povest na podlagi prijateljskih pisem.
| avtor= Pavlina Pajk
| opombe=
| obdelano=
| licenca= dLib
| spisano= Družba sv. Mohorja, 1889.
Vrstica 14:
==I.==
Po krasnem jesenskem dnevu se je bil polagoma vlegel mrak nad neki majhen, a mičen trg na Slovenskem. Iz jednostropne, lepo pobeljene hiše z zelenimi polivkami stopi sedaj še jako mlada deklica, na pol še otrok, ter se vsede na kamenito klop pred hišo. Blagodejno tihoto, ki je ves popoldan vladala po trgu, motili so zdaj pa zdaj od leve in desne koraki mimogredočih ljudij. Zdelo se je, da deklica nekoga pričakuje, kajti z nemirnim očesom upira v somrak skrbno svoj pogled.
V prahu ceste so se zdaj začule mehke stopinje. Bil je bosonogi
Vola, utrujena od težkega dela, stopala sta leno mimo
Vrstica 23 ⟶ 24:
mlado tele.
užiga na nebu; žabe v bližnjem ribniku regljajo na vse grlo,
kakor da bi stavo veljalo. Vmes pa se oglaša iz bližnjega
vrta čvrsti glas ljubeznivega čerička.
Deklica postaja vedno bolj nemirna. — »
nikoder, strica«, žalostno reče ter posluša na vse strani.
Razdraženi glasovi se približujejo. Mimo gresta prepiraje se mož in žena. Kmalu za njima se giblje v somraku človeška podoba veselo si pevajoč. Njena hoja je nestanovitna, zdi se, kot bi merila dolgost in širokost ceste. Deklica
»Strica še ni, Špela«, reče dekle z jokajočim glasom, v hišo stopivši. » Danes so predolgo na lovu ostali; ko bi se jim le kaka nesreča ne bila pripetila«.
»In ravno danes«, odgovori ženica, ktero je deklica za Špelo klicala, »prišlo je več kmetov s prošnjami k stricu. Jednemu je krava zbolela in prosi pomoči, drugemu — —«
»Dober večer vsem!« zadoni v tem trenutju na hišnem pragu globok moški glas.
»Stric!« zakliče dekle veselo ter leti prišlecu naproti, »ali ste prišli? Ah, in torbica je tudi napolnjena, imeli ste li srečen lov?« — In prijela je strica za roko ter ga skoro vlekla k mizi, na kteri je stala luč.
»Jelica, Jelica, zvrnila me boš«, odgovori mož z globoko-gromečim glasom ter se utrujen spusti na stol.
To je bil prav medvedji glas, in luč, ki je zdaj prisvetila njemu v obraz, pokazala je tudi človeka medvedu podobnega. Njegovo telo ni bilo sicer veliko, a zato tembolj široko in okroglo. Pleča je imel široka in močna, velike roke so imele podobo lopat; bile so žulave in žilave ter z lasci poraščene. Na kratkih in širokokoračnih nogah se je gugala njegova postava. Imel je debelo glavo, od spredaj do vzadi plešasto, niti j eden las se ni videl na njej; človek bi bil skoro dvomil, da so na ti gladki, svetli koži bili kdaj vzrastli lasje. A kar mu je narava bila z glave vzela, povrnila mu je obilo na drugi strani: z njegove široke brade je visela dolga kodelja, mehka in gladka kot sama svila. Izpod košatih obrvij so gledale majhne, bistre oči.
Doktor Jarnej, tako so ga ljudje imenovali, bil je mož okoli petinšestdesetih let. Od kod je bil prišel, nihče ni prav vedel. Mlajši ljudje so se ga spominjali, odkar so živeli; pa tudi starejšim se je tako godilo. Vedeli so le toliko povedati, da se je bil pred davnimi leti med njimi naselil. To pa je bilo tako-le. Neka hiša sredi vasi je bila svoje dni prišla na kant. Doktor Jarnej stopi med ljudi in črez nekoliko minut je bila hiša njegova. Župljani so godrnjali na neznanega prišleca in se izogibali njega in njegove hiše. Hudo se je ubogemu doktorju s početka godilo; nobeden sosed mu ni hotel pri opravilih pomagati. Nič ni pomagalo, da je prijazno govoril z otroki, da je hodil v cerkev, da je beračem dajal vbogajme ter ni nikomur nikdar nič zalega rekel ah storil. Prestrašeni praznoverni ljudje so menili, on se hlini, da jih zamore
Doktor Jarnej se zdaj vsede za mizo, sname kapo z glave, nategne svoje kratke noge ter si jame z veliko pisano ruto pot brisati s čela.
»Te šmentane jerebice!« povzame med tem
Jelica, ki je
==II.==
Vrstica 64 ⟶ 58:
Kmalu potem je imel doktor na snažno pokriti mizi okusno pečenko, veliko skledo solate in steklenico rumenega vinca. Jelica vzame pletenico v roke ter se tiho vsede stricu nasproti. Špela streže med tem doktorju ter hodi važno sem in tja po. Zna se ji, da ji nekaj teži srce; rada bi nekaj povedala, pa si ne upa govoriti. Saj ji je bila predobro znana doktorjeva navada, ktero so morali vsi na tanko spoštovati, da kedar je on jedel, ni smel nihče besede ziniti.
Doktor je med tem časom z največjo slastjo jedel. Jelica ga z otročjim dopadjenjem opazuje in njeni drobni prstki pletejo z nenavadno urnostjo nogavico naprej.
»Je-li kaj novega v trgu?« popraša črez nekaj časa doktor; »vse zdravo? vse v redu?«
Vrstica 71 ⟶ 64:
Špelino lice se nenadoma zvedri; ona hitro neha nemirno hoditi po kuhinji; zdaj je prišel čas rešitve njenemu gibčnemu jeziku.
»Vse po starem v našem trgu«, ona hitro odgovori;
»Saj pravim jaz vedno«, nadaljuje važno, »podajte ljudem mezinec in oni zgrabijo takoj za celo roko. Dokler so gospod doktor pomagali svojim sosedom tržanom, bilo je prav pošteno in hvale vredno, ali da bi oni nekako vsegamogočni postali, ki — —«
Vrstica 77 ⟶ 70:
»Bodi tiho, klepetulja, in daj sem pisma«, preseka ji doktor besedo.
»Pa je tako, kakor pravim«, nadaljuje Špela
»Grom in strela! boš-li mi dala kdaj pisma«, zagrmi še enkrat doktor, navidezno hud.
Špela je bila sicer vajena doktorjevega zapovedujočega
Jelica porine svečnik bliže strica, da bi laže čital, potem vzame hitro naočnike iz miznice ter jih poda stricu, nekako v skrbeh
Doktor nič ne odgovori. Natakne naočnike, odpečati prvo pismo, ki mu ravno pride pod prste, ter se va-nj zagleda.
Vrstica 91 ⟶ 84:
Pri čitanju prvega in drugega pisma je doktor samo nekoliko godrnjal ter majal nevoljno z glavo, ko pa do tretjega pride, zatemni se mu čelo.
»Tako«, reče
Stopil je nekolikokrat z dolgimi koraki gor in dol po sobici ter nekaj mrmral.
»Poglejmo četrto pismo«, dostavi
»Stric, ne jezite se več zavoljo teh pisem«, prosi Jerica z mehkim otročjim, a bojazljivim glasom.
»A kaj, ne bodi še ti sitna, kakor Špela«, zavrne jo doktor okorno. »Ženske, ženske! Po vašem okusu naj bi bil človek vedno mehek kot goba, ali pa se smejal kot pust. A jeziti se je tudi včasih treba; hudir, to je moško, to je zdravo za pljuča.« — In udaril je s pestjo po širokih prsih, da so zabobnele. Skočil je smejaje se kvišku; pismo, ktero je bil ravno prečital, vtaknil je v žep, segel po suknjo in klobuk, ki sta na klinu visela, potem pa važno in resno pristavil: »Nujni pot še moram nocoj napraviti. Ti Špela pa hitro prozrači sobico za tujce in postelji postelj; mogoče, da se ne vrnem sam. — Hej, Franc«, zakliče
»In zdaj pa srečno, Jelica! Spat idi, pa ne bodi
Špela, ki je ves čas, ko je doktor svoje želje izrekaval, stala kot kip, sklene zdaj zavzeta roke in vzdihuje: »Našemu gospodu se meša v glavi, Jelica. Komaj so prišli
— Pa sobo za tujce naj bi pospravila? Koga hočejo neki še v hišo privleči? Ali nas ni že dovolj? — Pa voz sena hoče joTonetu na hribu poslati in mi sami smo ga letos tako pičlo pridelali, da bo morala živina to zimo še stradati, ako hočemo izhajati. Ubožali bodemo, to jaz prorokujem; spomni se. Jelica, mojih besed. Ne, tega bi jaz ne prestala, od tuge bi mi počilo srce. — Ah, ah, ah!« — Spustivši se na stol, pokrije si lice z zastorom ter se glasno zajoče.
»Nič se ne boj, Špela«, tolaži jo Jelica. »Gospod
A Špela je še ihtela glasneje, ne zmenivši se za tolažilne besede nedolžnega otroka.
Vrstica 114 ⟶ 105:
==III.==
»Tako, prišli smo srečno do doma. In zdaj ga prav pazljivo položite na ta-le naslonjač. Tako je prav. Koliko je pa na uri? — Pol jedne že? — Ne upam si še
Tako je govoril doktor Jarnej čveterim kmetom, ki so nezavestnega moža v hišo prinesli.
Med tem, ko so možje izpraznili vsak svoj kozarec vina, pregledaval in potipaval je doktor Jarnej nezavestnega tujca.
»Ranjen ni, hvala Bogu«, povzame
»Sekala sva s tovarišem v gozdu les«, odgovori mož, ki je bil krščen za Tomaža, »kar priteče na enkrat moj Sultan k meni, glasno lajajoč. Ker je na moje svarjenje, da naj jenja, le še bolj lajal in cvilil ter me začel
▲Sultan k meni, glasno lajajoč. Ker je na moje svarjenje, da naj jenja, le še bolj lajal in cvilil ter me začel celo po kolenih nekako pomenljivo drapati, pustiva s tovarišem delo in greva za Sultanom.
»Dobro in pametno si ravnal, Tomaž«, pohvali ga doktor Jarnej ter mu
▲Tu se Sultan ustavi. Midva stopiva v votlino in najdeva tujca na tleh ležečega. Menila sva prvi trenutek, da imava mrliča pred seboj, a potem, ko najdeva, da mu žila še rahlo bije, a rane nikjer na njem ni bilo videti, spoznala sva takoj, da je v omotici. Začela sva ga z vodo škropiti, kar pa nič ni pomagalo. Ko nama moja žena prinese ob štirih popoldne južino, poskušala sva mu nekoliko kapljic vina v usta vlivati. Nato je nesrečnik res nekoliko globje dihal. To nama je dalo upanje, da še utegneva moža smrti oteti. Hitro sklenem iti po Vas, gospod doktor, ker sem vedel, da ste Vi v takih rečeh v celem našem okraju najbolj zvedeni. Ženo s tovarišem pa sem pustil pri tujcu. Ker pa Vas nisem našel doma, napisal sem Vam oni listič, naj se Vam izroči, brž ko se z lova povrnete. No, drugo Vam je znano.«
▲»Dobro in pametno si ravnal, Tomaž«, pohvali ga doktor Jarnej ter mu poda roko v znamenje zadovoljnosti svoje, če
»In zdaj pa le pojdite vsak na svoj dom, da se še nekaj
Vrstica 134 ⟶ 123:
in upam, da ga bom čim prej oživil.«
Možje se
v kteri je hranil različna zdravila in dasi sam najbolj utrujen
in počitka potreben, začne vendar z največjo ljubeznijo baviti
Vrstica 146 ⟶ 135:
oči. Ah, kako srečen se je tedaj čutil naš blagi doktor.
Pozabil je zaspanost in zmučenost in pri vsakem novem znamenju,
da bolnik okreva, zasvetilo se mu je
ni ga blažnejšega čuta na svetu od zavesti, da smo komu
dobro storili.
Vrstica 176 ⟶ 165:
A bolj radovednost nego sočutnost je bila takrat pri
prej pozvedeti, kdo je tuji mož, in zato je celi dan bila v
nekem nemiru.
Vrstica 192 ⟶ 181:
vedno le isto govoril, le iste dogodbe ponavljal, začel je
pazljiv in ob jednem nemiren postajati. Spoznal je takoj, da
tujcu neka skrivnost srce teži, da je ona menda
zvezi z njegovo boleznijo. Zatorej ni več dovolil drugim
bdeti pri bolniku, temveč čuval in stregel mu je noč in dan sam.
Vrstica 199 ⟶ 188:
zavesti, bilo je, kje da je.
Ko mu doktor, razloživši njegovo stanje,
kje so ga našli, ter mu razkrije, kje da je, vzdihne bolnik:
»Hvala Bogu, prišel sem tedaj vendar le do tolikanj zaželenega
cilja. O, povejte mi, dragi gospod, ali Vam je morda
znano, kje v ti okolici stanuje neki doktor Jarnej.«
»Kaj hočete od njega?« popraša doktor nemirno in ob
jednem radovedno.
»Ali
pri sebi?« poprašuje na vso sapo bolnik ter seže po
doktorjevi roki. »Oh, odgovorite hitro, povejte mi vse, kar
Vrstica 217 ⟶ 206:
»Vašo hčer?« zakliče doktor iznenadjen in njegovo sicer
kot pireh rudeče lice nenadoma zabledi. — »O uboga moja
Jelica, moral te bodem izgubiti«, mrmra bolj za-se
»Ah, Vi jo poznate tudi po imenu«, zakliče tujec prijetno
Vrstica 230 ⟶ 219:
od mene, kar koli vem in znam. A zdaj se mi vidite preveč
upehani in utrujeni, da bi se o tem še dalje pomenkovala.
—
spočijete; poskusite spati, ako mogoče, in potem še le mi
boste pripovedovali vse svoje prigodbe. Jaz pa Vam tudi
Vrstica 237 ⟶ 226:
Bolnik, če ravno težko, vendar uboga ter izpije ponujano
vodo, saj je sam izprevidel, da vsaka žila v njem trepeče od
upanja,
==IV.==
Vrstica 245 ⟶ 234:
»Ali ste vendar prišli?« reče nestrpljivo, doktorja zagledavši;
»
objeti svojo drago hčerko, je strašnejša in mučnejša, kakor
če bi vedel, da je za-me za vselej izgubljena.«
Vrstica 254 ⟶ 243:
Bolnik si ni dal dvakrat veleti in začne takoj pripovedovati:
dasi še petdesetega leta nisem dovršil. Ne borbe v življenju
ali pomanjkanje, kakor bi kdo sodil, so me postarale; ime
sem, Bogu bodi hvala, vedno vsega dovolj; ampak nepremagljivo
poželenje, pohajati po svetu, neko večno hrepenenje
po čudnih prigodkih. Toda glavni in
je moja slaba vest, njen glas, ki mi vedno po ušesih
od domovine, ne bivanje med tujimi ljudmi, ne veselo življenje,
ne vedno potovanje po svetu niso mi utegnili iz duše
Vrstica 277 ⟶ 266:
sem le zato v šolo, da bi postal enkrat imeniten gospod.«
»Bil sem že osemnajst let star, ko sem za
četrti razred na realki, čudim se, da sem še tako daleč
prišel, saj se nisem učil nikdar nič, a zato tem pridneje čepel
Vrstica 291 ⟶ 280:
Kmalu potem so me vzeli k vojakom, kjer sem kot prostak
med večnim svarjenjem in zaporom doslužil postavna leta. Prišel
sem z nova
nisem hotel, temveč na pol po gosposko, na pol po kmetsko
sem živel. Niti očetovo resno svarjenje, niti bridke materine
Vrstica 300 ⟶ 289:
»Noč in dan sem pretuhtaval in delal sklepe, na kak
način bi mogel zbežati z doma. Amerika je bila moj prvi
cilj. Toda brez denarja se nisem mogel podati na tako
pot. Ker sem pa vedel, da bi od starišev nikdar za to ne
dobil potrebnega denarja, čakal sem na primerno priliko, da
Vrstica 306 ⟶ 295:
pridem do denarja.«
»Tako
županovo hčerko. In moje nagnjenje do nje je bilo
tako globoko in resnično, da sem se nenadoma lotil dela in
Vrstica 327 ⟶ 316:
»V jednem letu mi je vzela smrt troje dragih oseb:
očeta, mater in — oh! ta izguba je bila najhujši udarec, iz
kterega izvira vsa moja poznejša
mi ženico!«
Vrstica 376 ⟶ 365:
namenjen.«
»Osem milj
Proti večeru drugega dne dospem v lepo vas, obdano s
krasnim gozdom. Otrok mi je bil ravno po dolgem jokanju zaspal.«
Vrstica 391 ⟶ 380:
»Tú si spočijem nekaj ur, oči vedno na spečega otroka
»Kaj sem ondi čutil, ne bodem pripovedoval; dovolj,
ako povem, da so se stare strasti, očetova ljubezen in očetove
dolžnosti bojevale v meni.
mirno bilo kakor zdaj v spanju, vzel bi ga bil seboj do konca
pogrešalo skrbne pomoči spretnejših rok, takrat sem obupoval.
Ta misel me je z nova razburila. Ne, dete ne more
z menoj, sklenem pri sebi.«
»
na kterega sem bil napisal, da je deklica krščena za Jelico,
ter ga varno vtaknem med povoje. Še enkrat se ozrem
plaho okoli,
in ga položim na kup drv, ki so bila zložena za kočo, a
zbežim kakor besen naprej. Zbal sem se, še enkrat slišati
glas lastnega otroka, ko bi se slučajno vzbudil.«
Vrstica 424 ⟶ 413:
takoj tretji dan berem v domačem časopisu kratko vest, da
je našla neka stara beračica za svojo kočo zapuščeno dete,
na pol mrtvo od
Jarnej to deklico kot lastno k sebi.«
Vrstica 440 ⟶ 429:
»Dovolj bode za danes, ljubi mož«, reče zdaj doktor
Jarnej vidno ganjen; »pripovedovanje Vas je
jutre boste nadaljevali.«
Vrstica 456 ⟶ 445:
»Izkusil sem mnogo dobrega, a vendar nobene srečne
ure nisem več na tuji zemlji preživel. Spomin na zapuščeno
hčerkico mi je težil kot
me je spremljal po vseh mojih potih: po dnevu v najveselejše
družbe, po noči v sanjah. Bil sem najnesrečnejši
Vrstica 466 ⟶ 455:
sem se mogel podati na pot. Nekaj tisočakov tolarjev sem
si bil s pridnostjo in varčnostjo prihranil. Z njimi sem si
mislil, ako mi Bog
ustanoviti dom ter mirno z njo starost preživeti. Saj
sem kot dragoceno svetinjo še hranil oni kos časopisa, v
Vrstica 483 ⟶ 472:
»Toda rešil sem si samo življenje. Svojo potno robo
in ves denar,
»Z beračenjem, stradanjem in sto drugimi mukami
Vrstica 496 ⟶ 485:
je zdel tako znan. Ah, da! še preveč znan mi je bil, kakor
sem se kmalu zavedel. Na pol podrta koča ni sicer več stala
na svojem mestu, še
sumnje oni, ob čegar robu sem bil jaz pred štirinajstimi leti
zapustil lastnega otroka! Jaz nečloveški oče! Spomin na ta
brezsrčni čin me je vsega pretresel. Onemogel se vležem v
mah. Nisem mogel dalje. Moči so me jele zapuščati
»Kaj se je potem zgodilo z menoj, pa je Vam samim
Vrstica 515 ⟶ 504:
==V.==
»Ali ne bom Jelice še videl
jutro, brž ko je doktor prišel k njemu.
Vrstica 523 ⟶ 512:
V tem vidite z nova neskončno milost in previdnost
božjo«, dostavil je slovesno,
vodila v hišo, kjer živi Vaš otrok. Jelice pa Vam ne
morem takoj pripeljati; moram prej govoriti z njo in jo pripraviti
Vrstica 530 ⟶ 519:
let je dopolnila, in drugič, ker ljubi mene z nepopisljivo
udanostjo prave hčerke. Ona meni za trdno, da sem njen
stric, in bolelo jo bode gotovo, ako
popolnoma tuj človek in da je ona le najdenka.«
»Ali«, izgovarjal se je
s tem poplačana, da dobi nenadejano očeta, ki hoče zanaprej
le za-njo živeti in jo ljubiti.«
Vrstica 554 ⟶ 543:
Drugi dan, ko ga bolnik vpraša za Jelico, odgovori
doktor: »
najprej, da se ji še ne boste odkrili.«
Vrstica 561 ⟶ 550:
posebno jo je zabolelo, da nisem njen stric.«
»
brez Vas, predragi moj stric, ne vedela bi kaj na svetu početi.«
Vrstica 601 ⟶ 590:
govoriti, razpne on roke proti njej in kakor v sanjah ves
zmeden zakliče: »Ona je, ona, saj je moje rajnke Gabrijele
živa podoba!« —
spomnil se je nenadoma doktorjeve prošnje, naj bi se Jelici
še ne razodel. Neskončna bledoba pokrije hipoma njegovo
Vrstica 612 ⟶ 601:
je hitro, da je bil ta vsled silne presunjenosti na pol omedlel.
ter jo prime za roko, »prišel je trenutek, da ti odkrijem
še zadnjo skrivnost tvojega življenja. Ni je mogoče več dalje
Vrstica 620 ⟶ 609:
Jelica, tresoča se po vsem životu in z roko krčevito
držeč se stričeve roke, skloni se za trenutek nad bolnikom.
Potem dene roke okoli doktorjevega
besedah glasno plakajoč: »O ljubi stric, dovolite, da,
je on — moj oče.«
Doktor se lahno iznebi Jeličinega objema. Glas se mu
trese,
oče je o svojem času veliko pregrešil, a zato je tudi veliko
trpel. Trpljenje in pokora pa naklonita človeku božje
in ti j edina mu še utegneš razvedriti njegovo žalostno
življenje. Bodi mu dobra. Pozneje, ko se ga privadiš in se
prepričaš o njegovi udanosti do tebe, vem, da ga bodeš tudi
ljubila. Saj je tvoj oče, Jelica! In ne veš, kaj pomeni to
ime? —
nič še ni določeno. Naj oče popolnoma ozdravi, potem hočemo
o tem govoriti. Ti pa ostaneš vedno kakor do sedaj
moj ljubi otrok, dokler me Bog k sebi ne pokliče. Ali pa
veš, Jelica, da sem jaz že precej star? Petinšestdeset let sem
prebil, in ko pride ura ločitve od tega
misel neskončno tešila, da imaš namesto mene očeta.«
Vrstica 651 ⟶ 640:
Doktor jo je umel. Roko na njeno glavo položivši, pohvali
jo ginjen
»Bog te blagoslovi, Jelica, moj otrok«, šepetal je pri
Vrstica 664 ⟶ 653:
oče. A ti si vendar tako nezadovoljna videti.«
»Veselo življenje?« odvrne Špela zaničljivo,
v hiši pritepenca, berača, ki nič ne dela, a zato je in pije
za troje ljudi.
Vrstica 689 ⟶ 678:
skrivnem joče. In to naj bi bilo veselo življenje! — Povem
ti, Mica, da take čudne izpremembe dan za dnevom gledati
zdravju bolj škoduje, kot strup jemati.
časa naprej, umrla bom jetična, toliko se pri tem jezim in
žalostim.«
»Ali pa ima Jeličin
radovedno; »dekle je tako brhko in ljubeznivo!«
Vrstica 713 ⟶ 702:
»A povem ti, da se po celi vasi teden dnij o drugem
ne govori, kakor o zakladih Jeličinega očeta. Vsi zavidajo
tebe, Špela, češ ti bodeš darov od njega dobila, da bo kaj! .
Glejte, glejte, kako malo sme človek svetu verjeti. Pa le
pogum! Bog bode od druge strani povrnil tvoje trpljenje.
Vrstica 719 ⟶ 708:
onem svetu bolje bilo!«
»Zdaj pa moram iti k sosedom, k pekovim, da
povem, kar si mi zdaj le povedala. Ti bodo strmeli!«
In ženica je podvizala korake proti trgu, presrečna, da
bode imela dovolj tvarine raznašati.
»Mica, počakaj vendar, da skupaj greve«, kliče Špela
za njo. In ko jo
»Nič preveč okoli ne raznašaj, kar sem ti zaupala; kaj
Vrstica 735 ⟶ 725:
V Ameriki ali Afriki, ne vem prav kje, bil se je res obogatil,
ali ladija, ktera ga je v domovino pripeljala, utonila je in
pri tem je izgubil vse imetje.
Bog mu hotel pomagati na bolje! Molive jutre pri sv. maši
Mica ji to obljubi in se vsa ginjena vsled osode Jeličinega
očeta poslovi od
»Da bi se mi jezik zavozlal vselej, ko postajam jezična«,
hudovala se je Špela sama nad seboj
kaj bode zdaj Mica po trgu raztrošala! Pač prav imajo naš
gospod vselej, ko pravijo, da jezik in srce nikdar ne zastarita,
Vrstica 755 ⟶ 745:
tako revni; jesti in oblačiti se bodo mogli dovolj.«
»Pa ti li ni žal, očeta v
radovedno.
Vrstica 768 ⟶ 758:
boljši grižljej na mizi.«
In zgodilo se je tako, kakor je Jelica poročala
Njen oče je dobil omenjeno službo, in vsi so bili tega neskončno
veseli.
Vrstica 795 ⟶ 785:
Ubogi mož, kako ga je strast zaslepila! Več ni hotel
izprevideti kakor nekdaj, da se čutja ne
on in doktor uživata obadva le sad semena, ktero sta vsak
posebej vsejala. Mučil se je noč in dan z mislijo, kako bi
Vrstica 804 ⟶ 794:
si pridobi vso ljubezen svoje hčerkice.
A za sedaj je bilo
so bili njegovi dohodki tako majhni, da je sam le za silo
izhajal.
Vrstica 818 ⟶ 808:
pogovarjati, z najslajšimi imeni jo klicati ter ljubkovati,
da se ga je ona kar prestrašila. S tem čudnim vedenjem
pa jo je on
ji bil prikupoval.
Vrstica 828 ⟶ 818:
In res, še tekom istega tedna se napoti doktor v tri
ure
dospevši obišče najprej župana, ki mu je bil od nekdaj dober
prijatelj. Od njega je slišal samo pohvalne vesti o Jeličinem
očetu. Marljiv, natančen, vesten, pošten v vsakem oziru,
dopada, je njegova mračnost in vedna zamišljenost. Z nikomur
ne občuje, a zato si tem pridneje dopisuje po svetu
Vrstica 844 ⟶ 834:
misli si potem sam pri sebi. Možu se najbrž v domovini več
ne dopada; ona postaja kakor nekdaj pretesna njegovim visoko
letečim mislim. Njegova ciganska
v njem, ter bi rad z nova pohajkoval po svetu. Da ga bridka
izkušnja še ni dovolj izučila! Skoda
tudi dobrih lastnostij. Strast, strast, kdor tebe takoj v začetku
kot jedva vidljivo seme brž ne uniči, trudil se bo pozneje
zastonj izruti tvojo strupeno rastlino
Tako premišljujoč pride doktor do namenjenega stanovanja.
Jeličin oče se ne malo začudi,
pred seboj. Brž vrže neko knjigo na pismo, ktero je ravno
pisal, ter ga sprejme v največji zadregi.
Vrstica 870 ⟶ 860:
— Čemu ta nenadna, brza izprememba? — Kaj se Vam
je neugodnega pripetilo? — Ali niste dosegli vsega, po čemur
je skoz toliko let brez
ste v domovino, dasi Vam je med potoma za las pretila
smrt v morskih valovih; našli ste po čudnem potu hčerko
Vrstica 888 ⟶ 878:
je bil bled kakor stena.
»Vi imate prav«, odvrne
»popolnoma prav. Jaz sem velik nehvaležnež proti Bogu in
proti Vam, ali ne morem drugače. Čutim se tako neizmerno
Vrstica 900 ⟶ 890:
ostrega pogleda.
»Vi molčite?« povzame doktor z nova besedo,
da odgovora zastonj pričakuje. »Dobro, dovolite tedaj, da
Vam povem jaz uzrok Vaše domišljene nesreče.«
Vrstica 919 ⟶ 909:
Mož se zdaj hitro ko blisk po koncu vzravna ter se
doktorju postavi nasproti. Oči mu
ko reče z votlim glasom: »Mojega otroka, njegovo udanost
hočem celo in popolno sam imeti; to je vse, kar še k svoji
sreči zahtevam. Nočem, ne trpim«, nadaljuje vedno bolj
ognjeno, »da bi kdo drug delil z menoj nagnjenje, do
le jaz pravico. Ali me sedaj umejete, gospod doktor
in pri teh besedah ga je meril strupeno od pete do glave.
Ko to doktor začuje,
stol, z drugo pa si obriše mrzel znoj s čela. Za hip ga je
bila obšla slabost. Moževe strupene besede so prodrle kakor
Vrstica 939 ⟶ 929:
ni doživel v svojem precej dolgem življenju.
Ko se nekoliko
ali ste Vi sedaj govorili ali Vaša strast?« Jelica mora odslej naprej bivati pri meni; brez nje
Vrstica 948 ⟶ 939:
svojim zaslužkom komaj sami izhajate; kako bi potem še hčer
preživili? — V ti tesni sobici brez luči in brez zraka hočete
ubogega otroka imeti? Ali mislite, da se
deklica v kletko zapreti kakor ptica? Ali
»Morate-li res misliti, da bi svojega otroka v to revno
Vrstica 961 ⟶ 952:
doktor ves preplašen, ki že sluti, kaj misli storiti mož.
»Jasneje naj bi govoril?« odvrne Jeličin oče; »
storim to, ako me res ne umejete.«
Vrstica 969 ⟶ 960:
sebi. Brž ko dobim denar za na pot, odidem z Jelico.«
»V Ameriko hočete otroka voditi?« zavzame se doktor. —
»Ne, tega jaz nikakor ne morem dovoliti; ona bi med potoma
žalosti umrla. O Jeličini osodi imam tudi jaz še govoriti besedo.«
Vrstica 988 ⟶ 979:
»Ne ponavljajte mi, kar še predobro vem«, odvrne na
to vprašanje mož nekoliko osramočen; »za trud
ste jo imeli za njo, Vam nihče ni hvaležnejši od mene. A
kar je minilo, je minilo. Sedaj sem jaz njen oče
»In ko bi se tudi Vi proti moji želji z vso močjo upirali,
Vrstica 1.020 ⟶ 1.011:
v tujo deželo.
Obetal mu je
ustanoviti lastni svoj dom in Jelico imeti pri sebi; a le v
domovini naj ostane.
Vrstica 1.026 ⟶ 1.017:
Toda vse to ni nič pomagalo. Mož je trdovratno ostal
pri svojem sklepu, čim prej odpotovati v bogato Ameriko;
saj je on tam kakor
delovati za svojo in Jeličino srečo.
Vrstica 1.054 ⟶ 1.045:
krvavelo njeno srce.
Prizadevala si je
neizrečeno bolest, ktera ji je proti njeni volji težila srce pri
misli, da se mora ločiti od domovine.
Vrstica 1.073 ⟶ 1.064:
dežem, ki preskrbuje živež ljudem, ki daje angelja varuha
otrokom, ki naudaja z upom bolnike, on nikdar ne pozabi
na ubogo, trpeče človeško srce, ki
»To zaupanje v Boga podam ti kot spomin na pot. Ne
Vrstica 1.101 ⟶ 1.092:
ko jo doktor pri slovesu nemo pritisne na srce, nezmožen
besedice govoriti, ona glasno zaihti ter se oklene krčevito
njegovega
A to je trajalo le nekaj trenutkov. Kmalu se ohrabri,
izvije se stričevemu objemu ter podavši roko očetu reče:
» Odpustite, ljubi oče, da sem se dala od žalosti premagovati;
ali to slovo od svojega dobrotnika je bilo
življenje. Sedaj sem pripravljena z Vami iti, kamor koli želite.«
Očetu, kteremu je prej, ko je videl žalovati svojega
otroka, postajalo milo pri srcu, zasveti se zdaj od veselja
»Jaz sem vedel«, reče iskreno, »da kri ni voda in da
Vrstica 1.117 ⟶ 1.108:
nikdar ne boš kesala, da si za očetom šla v tuji svet.«
Nató se mož doktorju približa in mu
slovó, s prisiljeno prijaznostjo
doktor, kar ste za Jelico in mene storili. Bog Vam povrni
stoterokrat Vašo skrb in Vaš trud.«
Vrstica 1.135 ⟶ 1.126:
od žalosti pokrije si z rutico oči ter se tiho zajoče.
Oče jo pusti pri miru
ji bode laže postalo. Prepričan sem, da ko zagleda lepoto mest,
skoz ktera se bova vozila, tedaj bode pozabila kmalu tihi, revni
Vrstica 1.149 ⟶ 1.140:
izseljenci. Ti so hodili z nemirnostjo, ki je lastna človeku v
zadnjih trenutkih pred dolgim potovanjem, gor in dol po
pristanišču, glasno med seboj
Med njimi so postrežniki vozili brezštevilne tovore, nanašali
Vrstica 1.157 ⟶ 1.148:
Na ladiji, za odhod pripravljeni, tekali so mornarji skrbno
sem ter tja, da čim prej dovršijo zadnje priprave za na pot;
po debelih
spuščali na dno
Kamor se je
zmešnjavo, podvizanje.
Vrstica 1.167 ⟶ 1.158:
Najprej vstopijo potniki prvega in drugega razreda, za
kakih šestdeset oseb po številu. Ti so bili samo boljšega
služi v zabavo in razvedrenje, ali pa da potujejo po
kupčijskih in drugih opravkih.
Vrstica 1.174 ⟶ 1.165:
Teh je bilo kakih tri sto in med njimi sta bila tudi
naša Jelica in oče njen. Bili so zvečine samo prosti, revni
ljudje, največ delavskega
Ganljivo je bilo gledati, ko so v ladijo stopali: nekteri
jasnega, veselega obraza, neustrašeno
drugi z detetom v naročju in z ženo na strani so
gledali resno in zamišljeno; nekteri so bili bledi in upadlega
lica, a drugi sivi in onemogli od starosti. Toda vsi so pogumni
in upapolni podajali svoje vstopne liste ladijinemu komisarju.
Proti poldnevu se začne velikanska ladija gibati; dva
Vrstica 1.195 ⟶ 1.185:
videti, kakor nedoločna črta nad površino morskega obrežja.
Potniki so se podali na vrh
in klobuki še enkrat pozdravljali Evropo.
Vrstica 1.212 ⟶ 1.202:
A žalibog, da njih zadovoljnost je le kratko časa trajala.
Okoli pete ure zvečer se izpremeni prizor na ladiji. Slabo je
jelo vsakemu postajati in od vseh stranij se ni drugega
kakor bolestno vzdihovanje, drugega videlo, kakor grda prikazen
morske bolezni: silne želodčne slabosti.
Vrstica 1.231 ⟶ 1.221:
kamrico njima namenjeno.
Oče, že vajen morja, občutil je le
morske vožnje, a Jelica se je komaj držala po koncu od samih
bolečin.
Vrstica 1.252 ⟶ 1.242:
kar vidi in čuje, bila resnica, da bi tako nemirno življenje
odslej naprej bila njena osoda, da bi nikdar več ne uživala
blaženega
največ tudi v šumu, v kterem se je gibala zdaj, pogrešala,
to je bila ljubljena oseba predragega ji strica. Da bi njeno
oko nikdar več ne gledalo v njegov prijazni obraz, njeno
nikdar več ne culo krepkega, a prijetnega glasu njegovih
besed, zdelo se ji je nemogoče.
Vrstica 1.286 ⟶ 1.276:
Če ravno so jo vsled utrujenosti vsi udje boleli, ker ni
v zadnjih štirih
vendar niso njene trudne oči mogle najti zaželenega pokoja.
Nemirno se je metala po postelji, s strahom poslušaje pluskanje
vode pod svojo kamrico. A oče v bližnji postelji je
spaval
Da je le oče srečen in zadovoljen, misli si naposled ter
Vrstica 1.308 ⟶ 1.298:
==IX.==
Drugo jutro ob sedmih se je začelo na ladiji v
oživljati.
Vrstica 1.389 ⟶ 1.379:
Ta dan se prigodita na ladiji dva posebna dogodka.
Najprej se narodi deklica ubogim starišem. Potujoče gospe
so bile vsled tega močno ginjene. Brž
plesti avbice, jopice in drugi drobiž za novorojenko, gospodje
pa so med seboj nabirali denar in ga starišem darovali.
Vrstica 1.417 ⟶ 1.407:
Ljudje so bili zavoljo te vesti jako nevoljni; toliko že
mučno potovanje za več kakor jeden dan!
Vrstica 1.439 ⟶ 1.429:
A kakor so bili zdaj dnevi žalostni in dolgočasni, tem
hujše so bile noči. Samega
očesa.
Vrstica 1.484 ⟶ 1.474:
borno in trudljivo!
Zadnji dan vožnje je bil nekoliko meglen; vsled tega je ladija zakasnila svoj prihod v Nju-Jork za nekaj ur.
nobena ladija prijadrati v pristanišče kakega mesta in tako
je tudi naša »Francija« morala celo noč zvunaj na visokem
Vrstica 1.495 ⟶ 1.484:
se jim, kakor bi bili vinjeni ali pa pamet izgubili.
Noge, prej vajene premakljivih
in se dozdevajo težke ko svinec.
Vrstica 1.503 ⟶ 1.492:
uradu.
Urad je
je ladija »Francija« ravnokar srečno priplula.
V veliki daljavi pa zasveti presrečnim
velikanskih električnih morskih svetilnikov nju-jorškega pristanišča,
ki s čarobno lučjo razsvetljujejo morje daleč na okrog.
Vrstica 1.512 ⟶ 1.501:
Ne dolgo potem privesla v lahnem čolniču morski voznik,
kteri ima nalogo, ladij o v pristanišče voditi. Z gromovitimi
»
Komaj ko se drugo jutro začne daniti, bili so že potniki
Vrstica 1.521 ⟶ 1.510:
bodočo domovino, pri svitu dneva.
bi ne bilo med njimi kužnih boleznij; saj brez zdravniškega obiska
in dovoljenja ne sme nobena ladija jadrati v pristanišče.
Vrstica 1.530 ⟶ 1.519:
Vhod v nju-jorško pristanišče je nekaj vzvišenega; nemogoče
je popisati krasnega prizora, ki se nenadoma očem
odprè.
Morje je posuto z brezštevilnimi ladijami raznih narodnosti; med njimi se vidijo barčice tako majhne in krasne,
Vrstica 1.539 ⟶ 1.528:
od tega.
Planine in doline po široki {{nejasno|ok
poletnimi hišami in dvorci, ki se zdijo v ta namen postavljeni,
da privabljajo trudne potnike v svoje tihe, mirne prostore.
Srca vseh naudaja nov up in pogum, da navdušeni
Z Bogom na večno, Evropa! ako nam bode osoda
mila, nočemo več misliti
ki nas bode odškodovala za vse prestale težave. Dobri Bog
je povsod; kjer je priroda tako lepa, tam veje poseben blagoslov
nad človeštvom!
Odhod ladije in
Nobeno oko ni ostalo suho. Delili so črez pol meseca jednako
osodo, vsi so skupaj trpeli in vsi so šli neznani bodočnosti
Vrstica 1.560 ⟶ 1.548:
ladijo.
Že pri prvem koraku na suho zemljo je
pogrešal znanih prijateljskih obrazov, kterih je bil vajen v
domovini. Nihče ne pride tujcu naproti, da bi mu klical:
Vrstica 1.588 ⟶ 1.576:
Sploh je bil on prehodil le južno Ameriko, ne pa severne.
desno stran široke ceste, ki vodi v mesto, ne
potu bi naj krenil. A ker je znal angleški, pomagal si je iz
zadrege.
Vrstica 1.631 ⟶ 1.619:
Oče pogleda na uro; deset je bila minila.
»Pozno je že«, odvrne
pred dvanajsto uro se hočem predstaviti tovarniškemu predstojniku.«
Vrstica 1.673 ⟶ 1.661:
Na njegovi strani kleči v molitvi utopljena blaga, modra
deklica, in ta deklica je njegova hči! S hvaležnim čutom in
ljubeznivim pogledom
Pri tem pa s strahom zapazi, da se je ona močno izpremenila,
odkar je zapustila domovino.
Vrstica 1.687 ⟶ 1.675:
Pri tem pogledu ves zatrepeče. Bode se li menda uresničilo
doktorja Jarneja prorokovanje, da Jelica ne preživi
tujine
Pri ti misli ga naudaja čut kesu podoben, da je Jelico,
Vrstica 1.696 ⟶ 1.684:
Ko sta bila zopet z Jelico na ulici, reče on sočutno:
»Jelica, moj otrok, kako si videti bleda in trpeča! Pa kaj
ne, da nisi bolna, temveč samo utrujena od mučnega potovanja?
Le pogumno potrpi še nekaj dnij«, nadaljuje skoro
proseče, »v tem času upam, da si urediva novi dom; potem
»Vzel ti bom zanesljivo postrežkinjo, in ti boš pod njenim
Vrstica 1.706 ⟶ 1.694:
Kaj ne, Jelica?«
Ona se
udanostjo
mojega življenja in jedino prizadevanje. Kakor sem nekdaj
strica v vsem zadovoljevala, tako hočem zdaj Vas. Ravnokar
Vrstica 1.717 ⟶ 1.705:
Okó se mu pri tem užalosti.
»Jelica«, odvrne
»ti še vedno po doktorju žaluješ, ki ti vendar ni bil drugega,
kakor rednik in dobrotnik. Ali ti res ne moreta moja skrb
Vrstica 1.732 ⟶ 1.720:
»Kaj bi s časoma počela v onem starinskem, dolgočasnem
trgu, med revnimi neizobraženimi ljudmi? — Poglej to krasno,
veselo mesto;
dekleta.«
Vrstica 1.742 ⟶ 1.730:
»Oče, oče!« zakliče Jelica vidno prestrašena, »Vi ste
hudi na-me, a jaz ne vem, s čim bi Vas bila užalostila.
da bivam na Vaši strani. Ne govorite mi torej o veselicah in
lepih oblačilih; teh lahko tudi za naprej, kakor do zdaj, pogrešam.
Vrstica 1.750 ⟶ 1.738:
»Toda domovine — domovine — strica včasih še pogrešam.
O, ne bodite
stavkih; revico je jok posilil, a ker se je na obljudjeni cesti
solz sramovala in jih torej s silo premagala, spravljala je besede
Vrstica 1.757 ⟶ 1.745:
»Ne žaluj, Jelica«, prosi oče mehko; »saj je zopet vse
dobro. Hud nisem bil nikdar na te, Bog me tega čuvaj; a
»In zdaj smo prišli do cilja.«
Vrstica 1.764 ⟶ 1.752:
Bog daj svoj blagoslov!«
»
vidno ugodnostjo na vse strani; »kamor se
vrtovi, polje in morje! Tukaj hočeva tudi midva najeti
stanovanje.«
Vrstica 1.790 ⟶ 1.778:
Njene roke niso nikdar počivale; vedno so imele v hiši
opravka.
postrežem Popoldne se je učila Jelica angleškega jezika, ki
je glavni jezik v severni Ameriki, in drugih ročnih del, kterih
Vrstica 1.816 ⟶ 1.804:
Oče njen je sicer z nekim nemirom opazoval, kako
hčerka čim dalje tem bolj hujša, a ker se je ona v njegovi
da se zdravo čuti, slutil ni ali ni hotel slutiti pravega
uzroka o njenem hiranju.
Dekle je v rasti, v letih svojega razvijanja, mislil je pri
sebi; to in pa izprememba podnebja
zdravje. Naj pride enkrat pomlad, oživela in razcvela se bode
kakor roža kar črez noč.
Vrstica 1.835 ⟶ 1.823:
napaka, da ni mogel jednakomernega življenja trpeti.
Tako pa je nekaj dnij v tednu bil na potovanju in ko je
utrujen in zmučen vrnil se
ugodnost domačega ognjišča.
Vrstica 1.844 ⟶ 1.832:
tako se jih je Jelica bala.
Kedar ni bilo očeta
dnevi. Tedaj še le je prav živo čutila bridkost tujine, delo
ji ni šlo od rok in je tudi ni razvedrovalo; čutila se je
Vrstica 1.859 ⟶ 1.847:
A ona je vendar dobro vedela, da je očetovemu srcu
vse, če jo je tudi s svojo nemirno ljubeznijo in skrbjo
bolj mučil, kakor pa razveseljeval. Bila mu je torej
hvaležna že za njegovo dobro voljo in mu povračala njegovo
udanost.
Ko je tedaj po cele dneve sama
ga je
kot meseci; noči pa se je najbolj bala. Vedeti, da je oče
daleč od nje, samota, kteri je bila prepuščena, spomin na
Vrstica 1.876 ⟶ 1.864:
to je čisto umevno.
Ko se je potem oče vrnil
njenega slabega lica.
Vrstica 1.887 ⟶ 1.875:
»Moj Bog«, odgovorila je ženica malovažno, »če človek
tri do štiri dni malo ali nič ne
čemerno drži, da bi potem dobro izgledal? Ko Vas ni
Jelica vedno žaluje.«
Vrstica 1.894 ⟶ 1.882:
»Po kom?« odvrnila je služkinja čudeč se; »najbrž po
očetu. Saj ko ste Vi
A oče ni zaupal besedam svoje služkinje. Po meni gotovo
ne žaluje, misli si z bridkostjo, temveč po doktorju Jarneju.
Kedar ni mene
v spomine na domovino. Ta nesrečni doktor, da je znal tako
začarati srce mojega otroka, med tem ko se jaz zastonj trudim,
Vrstica 1.933 ⟶ 1.921:
njenim mislim in počutkom nove hrane in gibanja.«
Ubogi oče, dobro
kam drugam voditi, kajti po dnevu je bil v poslih. Jeden
večer sta v ti gostilni večerjala, drugi večer v drugi, zdaj
Vrstica 1.948 ⟶ 1.936:
šoli shajati se z veselimi tovaršicami po vrtovih in poljih,
zmotil jo je zdaj popolnoma šum obljudjenih dvoran. Iz teh
veselic je prihajala vselej
Tedaj je še le prav občutila izgubo uboge, a prelepe
Vrstica 1.963 ⟶ 1.951:
več pomoči.«
»Zdravnik méni, da
nekdanje zdravje; a kar drugim hasni,
Ti si drugačna, kakor so drugi ljudje. Ti nisi stvarjena za
društvo in zabave.«
Vrstica 1.970 ⟶ 1.958:
»Ljubi oče«, odgovorila je Jelica bojazljivo, »ako res
želite, da okrevam, lepo Vas prosim, ne vodite me več po
veselicah. Saj mi
delo mi zadostujeta.«
Vrstica 1.981 ⟶ 1.969:
»Ali, če oni dve žalujete po materi, kakor praviš, kakošen
dobiček
ti srce še bolj obtežite? — Ti potrebuješ okoli sebe veselih
in ne žalostnih obrazov.«
»Ah, oče«, odgovorila je ona
žalostnih rajši kakor pa veselih, ker vem, da pridni, blagi
ljudje navadno trpijo pod bremeni nadlog, hudobni se pa
Vrstica 1.994 ⟶ 1.982:
nepopisno grozo; strah me je med njimi.«
»Ti si čudno bitje«, dejal je
»kam prideš s časoma s svojimi nespametnimi predsodki?
se zopet prikazuje sad doktorjeve odgoje«, pristavil je bolj
veseli.«
Odslej naprej ni več vodil Jelice k veselicam, a on
sam je dobil do njih tako strast, da ni več mogel po večerji
strpeti
se je pozneje vračal
Jelica je s početkoma čuvaje potrpežljivo na-nj čakala,
a pozneje, ko je začenjal predolgo izostajati, da je včasih
pol noči minilo, a njega še ni bilo
Toda zaspala ni nikdar, dokler očeta ni bilo
Da je to vsakdanje očetovo izostajanje bila nova muka
Vrstica 2.014 ⟶ 2.002:
pa pri tem najbolj bolelo, bilo je spoznavanje, da odkar oče
dolgo v noči izostaja, ni več proti njej tako prijazen in
skrben kot nekdaj. Zdelo se ji je tudi, da postaja vselej
besedami: »Dobro došli, oče!« pozdravlja.
Ko se on neko noč nenavadno pozno vrne
ga Jelica prijazno sicer kakor vselej, samo da je z
jokajočim glasom še boječe pristavila: »Dve po polnoči bode
kmalu, oče; bila sem že
»Kaj, ti še ne spiš?« odgovoril je osorno. »Dekle v
tvojih letih bi se zdaj moralo zibati v najboljših sanjah in
ne prežati kakor policaj, kdaj prihajam
Kakor meč prodrlo je to očitanje Jelici srce.
Vrstica 2.033 ⟶ 2.021:
nemogoče.
Besedice ni
da bi se ji ne izvil najmanjši vzdih iz žalujočega srca!
Po ti noči ni več očeta pozdravljala pri njegovem povratku.
Ko
A po oni prvi svaji je začelo zaupanje med njima
omahovati.
Ona,
ni si več upala, kakor nekdaj, popraševati ga za njegove
pote in opravila; on pa se ni hotel pred njo poniževati
Vrstica 2.053 ⟶ 2.041:
Bil je krasen poletni večer. Jelica, kakor zdaj vedno,
bila je sama
Na oknu je slonela zamaknjena v razgled po krajini,
ki se je pred njo razprostirala: nebo čisto kot ribje
mesec na pol skrit v rahlih soparih je dajal podnebju neko
biserno prozračnost. Na desni strani so ležale njive in vrtovi
v najlepši rasti in cvetu, ki so polnili
zrak z mamljivo vonjavo; na levi strani se je svetilo kot zrcalo
sreberno, sinje, brezmejno morje.
Vrstica 2.071 ⟶ 2.059:
Pogled na krasno prirodo ima neskončen upliv na človeško
čuvstvovanje. On vzbuja vesele ali žalostne, blage ali nečimurne
misli in občutke, namreč takošne, kakoršnim je
nas, temveč jih samo oživlja. Tudi Jelici se je pri tem krasnem
pogledu srce še bolj užalostilo. Zamislila se je v srečno
Vrstica 2.099 ⟶ 2.087:
očetove pogube.
In vendar, sam Bog
se, storila bi bila to rada, pri vsej svoji veliki zopernosti
proti vsemu, kar ni bilo istinito. Saj se je dovolj premagovala,
dovolj mu skrivala globoke rane zavoljo izgubljene domovine.
Več ni mogla storiti. Telesno svoje
pa ni bilo v njeni moči.
Vrstica 2.112 ⟶ 2.100:
»Tujina, tujina, kako si bridka«, vzdihnila je iz globočine
svojega srca; »
znancev, — vse je hladno, brezčutno, vse tuje!«
Vrstica 2.123 ⟶ 2.111:
kajti od onega časa je videti tako suh in bled; toda
vselej, ko je hotela govoriti, posilil jo je jok. A vedela je,
da oče ne more njenih solz strpeti.
Take misli in občutki sprehajajo ubogo deklico, med
Vrstica 2.129 ⟶ 2.117:
A ona je bila zdaj slepa za vso krasoto v naravi. Solzno
in dolgo, dolgo zrla na zvezde. Saj, če je še pomoči v njenih
velikih bridkostih, le od zgoraj jo more pričakovati!
Na enkrat oblije modro nebo bledo-rudeči svit, ki se
vedno bolj razprostira po nebu in vedno bolj
prikazen predrami in prestraši Jelico. Kaj ima to pomeniti?
Vrstica 2.157 ⟶ 2.145:
Odmakne se torej od okna, zapre šipe ter po vsem
životu trepetaje
groznega plamena.
Vrstica 2.163 ⟶ 2.151:
kje so neki sedaj? Bog ne hotel, da bi bili blizu požara. O
dobrotni Bog, čuvaj mi očeta in vodi ga nepoškodovanega
V istem trenutku začuje po stopnicah njegovo težko, negotovo
Vrstica 2.173 ⟶ 2.161:
»Ah oče, predragi moj oče, kaj ne, da pridete zdravi
in nepoškodovani
»Kaj, ti si še po koncu?« začudi se oče in jo debelo, a
hudo pogleda z medlimi očmi.
pretrganih besedah, oprijemajoč se za držalo ob stopnicah,
ker mu život sem in tja omahuje.
Vrstica 2.182 ⟶ 2.170:
Ko to Jelica vidi, posili jo jok.
Da oče nikoli trezen
a kako žalosten je pogled na človeka, ki ne zna brzdati
svojega poželenja, še niti slutila ni.
Oče, z
Zbala se ga je.
Srce ji je v prsih še valovito
ji prihod očetov nov in še večji strah napravlja.
Kolena se ji
zavzeta.
»Ljubi oče«, reče
se vendar, podvizajte se priti gor, meni se dozdeva,
da tovarna gori.
»Tako me je strah; goreče žarinje priletava do naših
Vrstica 2.217 ⟶ 2.205:
kakor kip sredi sobe.
Nató se zgane. »Tovarna
»Bog pomagaj! Izgubljena je moja služba in oba postaneva
berača!«
Vrstica 2.231 ⟶ 2.219:
Ne da bi si bil v tem polletju, ko je imel dobre dohodke,
kaj prihranjeval, napravljal je zadnji čas
z nezmernim življenjem. Vse je
ni imel ne beliča v žepu!
Vrstica 2.271 ⟶ 2.259:
kot tujec zastonj obhajal vse tamošnje tovarne, prodajalnice,
kavarne, krčme, sploh vsak kraj, kjer je upal dobiti kak zaslužek,
bodi si za služabnika ali
Zastonj je povsod razkrival svoje nadloge.
Vrstica 2.278 ⟶ 2.266:
na svojo prošnjo dobival, »koliko jih vsak dan prihaja, ki se
ravno tako pritožujejo, kakor Vi! Mi pa si štejemo v dolžnost
najprej svojim domačinom pomagati in še-le
tujcem.
nedorastlo hčerjo in negotovo službo? — V domovini se
vedno laže dobiva zaslužek, kakor pa v tujini!«
Vrstica 2.296 ⟶ 2.284:
Snopič slame in staro plahto črez, ki je služila obema
za posteljo, polomljena miza, črviva klop in nekaj na pol
strtih prstenih
ni imelo goldinar vrednosti.
Vrstica 2.306 ⟶ 2.294:
A tudi pri tem poslu je našel le pičel zaslužek. Njegova
zvunanjost, bil je oblečen v oguljeno obleko, in zastradani
obraz sta vzbujala nezaupnost pri
bil ravno v največji sili in ni bilo drugega postrežnika pri
roki, le tedaj je kdo njega najel.
In tako je revež,
solncu in požiral mestni prah, komaj toliko zaslužil, da je
zvečer nakupil hlebec kruha in košček sira ali klobasico. Ta
hrana je bila jedina, ktero sta z Jelico črez dan užila.
Uboga Jelica pa je med tem ves dan sama
pri malem oknu, ki je gledalo na temno, umazano dvorišče,
in tam je pletla nogavice in zobke za na prodaj.
Vrstica 2.329 ⟶ 2.317:
Nekteri so si ogledovali zobke na vse strani in pri tem
obrekovali neokusnost obrazcev; drugim je bila pavola predebela,
onim pretanka in
kar je zahtevala. Na zadnje, ko so zobke prav zmučkali
in zamazali s potipanjem, pa so šli, ne da bi kaj kupili.
Vrstica 2.335 ⟶ 2.323:
Ko bi ne bil včasih šel mimo kak milosrčen človek,
kteremu se je v srce smilila bleda, onemogla deklica in ji
vselej brez krajcarja vrnila
A tako je dobivala k sreči skoro vsak dan toliko miloščine,
Vrstica 2.342 ⟶ 2.330:
Da je Jeličino zdravje pri tem pomanjkanju trpelo, da
razumljivo.
Njene moči so vedno bolj hirale v prsih; posebno na
srčni strani je začutila včasih močno
tega sape zmanjkovalo.
Ves dan je vzdihovala, a ko je zvečer oče
sprejemala ga je vendar vselej s smehljajočim obrazom.
Vrstica 2.355 ⟶ 2.343:
reči ne pritoži, saj je videla, da sam dovolj trpi.
Ko je zdaj oče zvečer prihajal
druge volje. Včasih utrujen in gladen, brez upanja, da bi se
mu žalostno stanje
na trpečega, hirajočega mu otroka: vse to ga je gonilo v
obup. Tedaj, če ravno je bil gladen, ni se dotaknil nobene
Vrstica 2.392 ⟶ 2.380:
Revica itak ni nič več upala in se ničesar več bala;
sploh še mislila ni na bodočnost. Pomanjkanje in bolečine
so ji bile že popolnoma
domišljala se je včasih domovine in dragega strica, proti večeru
z nestrpljivostjo čakala očetovega prihoda, dalje pa niso
več segale njene misli, želje in občutki. Bila je
Neki dan pride oče nenavadno dobre volje
»Jelica«, povzame med tem, ko je slastno jedel kos
črnega kruha, »upam dobiti službo
v neki sviloprejski tovarni kurjača nujno potrebujejo. Sklenil
sem, oglasiti se za to službo. Takoj jutre poj dem tja osebno
Vrstica 2.415 ⟶ 2.403:
»Ah, draga moja Jelica, moli Boga, da to službo dobim;
imela boš
to dvoje ti gotovo povrne zdravje.«
Vrstica 2.429 ⟶ 2.417:
»V jednem dnevu ne vem, če opravim vse«, odgovori
oče; »šest ur
je tudi, da tovarniškega ravnatelja ne najdem
da moram na-nj čakati; na vsak slučaj mora človek biti pripravljen.
No, do pojuteršnjega dne upam, da pridem nazaj.«
Vrstica 2.439 ⟶ 2.427:
»Čemu si tako pobita, ne da bi se z menoj veselila?«
poprašuje jo oče. »Saj te vendar ne bode strah biti sami
»Oče, dragi oče«, odvrne Jelica z negotovim glasom,
Vrstica 2.450 ⟶ 2.438:
»Tú ni kaj čakati. Ko bi danes ne bil tako neizmerno
truden, šel bi kar
»Meni je danes tako hudo in jutre mi gotovo še ne
bode bolje«, zašepeče Jelica bojazljivo, in debele solze ji zabliščijo
v udrtih
»Vem, da si bolna, hčerka moja«, odgovori oče pomilovalno,
»a ravno
prej najine žalostne razmere.«
Vrstica 2.470 ⟶ 2.458:
»Ali res hočete oditi?« popraša Jelica z neverjetnim
glasom. »Ah, mene je tako strah, ker Vas ne bode
hude slutnje me že več dnij naudajajo; samo danes še doma
ostanite, oče!«
»Ne jemlji mi volje in poguma«, huduje se oče. »
te bo neki strah? Saj si prejšnje čase po več dnij sama
ostajala, a o strahu mi nisi nikdar govorila. Predobro vem
da si bolna in da trpiš; to je tudi uzrok tvoje otožnosti in
bojazljivosti. Človek pa mora premagovati svoje občutke,
kedar mu pamet jasno pravi, da se mora nekaj zgoditi.«
»In zdaj srečno! Nobena sila bi me danes
vzdržala. Zagotoviti je treba čim prej najin obstanek, in ta
skrb ima pravico pred tvojo otročjo trmo. Upam, da te pri
Vrstica 2.489 ⟶ 2.477:
kakor sicer, prijazno od Jelice poslovil.
Jelica, bleda ko smrt,
očetom zaprla.
jo zabode v prsih na srčni strani tako silno, da glasno
zavpije.
▲Uspehana od bolečin vleže se v novic.
Proti poldnevu se čuti boljše; ob jednem se vzbudi v
njej silna želja po čvrstem zraku, po blagodejnih solnčnih
žarkih, po pogledu na modro
v zaduhlem hramu.
Vrstica 2.510 ⟶ 2.498:
Nad njeno glavo so visoki kostanji razprostirali svoje
gosto obraščene vršiče. Kamor koli se je njeno
povsod je videlo mične gredice živobojnih cvetlic, med vejami
pa so veselo poskakovali drobni ptički ter z ljubkim
žvrgolenjem oživljali tamošnjo tihoto.
Bil je takrat poldan;
Le sem in tja je posamezen človek sedel na kaki
klopi, bodi si bolnik ali starec, ki je, kakor ona, užival mir
Vrstica 2.526 ⟶ 2.514:
Med tem je nastajalo na vrtu vedno živahneje. Ljudje se
sprehajajo mimo nje,
bližini igrajo veseli, brezskrbni otročiči.
Vrstica 2.553 ⟶ 2.541:
Ali če Bog da, ko se oče povrne, hoče poravnati, kar
je zakrivila. Prositi ga hoče odpuščenja, da mu je hotela zabraniti
za njiju
da se ne bode za naprej nikoli več njegovim željam
zoperstavljala.
In z nasmehom na bledih ustnih udajala se je najlepšim
Vrstica 2.563 ⟶ 2.551:
A Jelica še vedno sedi na svojem mestu, kakor da ne
zapazi, da se je vlegla noč na zemljo in da je treba vrniti
se
Še le ko vrtni čuvaj prižge svetilnico njej nasproti,
Vrstica 2.586 ⟶ 2.574:
bi bila na vas že pozabila.
Kdaj sem zadnjikrat
na prijaznem stričevem vrtu,
Čudno, tedaj sem z veseljem poslušala to neubrano, a
Vrstica 2.604 ⟶ 2.592:
Med tem je postala trdna noč. Vrtni čuvaj s svetilnico
v jedni in z velikim ključem v drugi roki se približa klopi,
kjer Jelica na pol
»Hej, mlada stvar!
Pri teh besedah privzdigne svetilnico in ji posveti v
Vrstica 2.618 ⟶ 2.606:
»Kaj pa to pomeni?« mrmra čuvaj v skrbeh. Svetilnico
hitro obesi na bližnje drevo,
»Bog nebeški!« zavpije
svinec, a njeno telo na pol mrzlo. Ali je omedlela, ali pa
mrtva?«
Vrstica 2.632 ⟶ 2.620:
Jelici, da jo preiskuje.
»Dekle ne potrebuje več moje pomoči«, reče
je umrla pred najmanj poldrugo uro za srčnim mrtvudom.
Jaz nimam pri njej nič več opraviti, skrb je zdaj vaša.«
Vrstica 2.642 ⟶ 2.630:
ali kako znamenje o njeni osebi, a vsi so bili prazni.
njegovo povelje.
Vrstica 2.648 ⟶ 2.636:
mrtveca v javno mrtvaško dvorano, da se razpostavi na ogled.
Kmalu
Za nosilnico stopa nekaj radovednih ženic, živahno med
seboj razgovarjaje se o čudni smrti tuje deklice. A nobena
solza, nobena molitvica ne spremlja njenega trupla. Uboga
Jelica! — — —
Med tem je Jeličin oče, ki je bil srečno opravil svoj
Vrstica 2.659 ⟶ 2.647:
Dasi utrujen, da je komaj naprej stopal, podvizal se je,
da ne bi prepozno prišel
Jelica bode mene težko čakala, misli sam pri sebi; revica
Vrstica 2.675 ⟶ 2.663:
nekoliko duh zmotilo.
Ali ako Bog da,
hrano in ima zdravo stanovanje, to bo moja prva skrb. To
ji kmalu povrne nekdanje telesne moči in z njimi se povrnejo
Vrstica 2.714 ⟶ 2.702:
izpolnjevanje mojih poslov naj bo odslej naprej moja jedina
skrb. — In s takimi dobrimi nameni je hodil lahkega srca
dalje, vedno le na Jelico
Čutil je neskončno hrepenenje videti in objeti jo, saj
Vrstica 2.724 ⟶ 2.712:
tebi biti odslej naprej, svet ne bode imel! —
Pravijo, da nesreča blaži srce; a to ni vselej
pri nekterih redkih izvoljenih
srca, more se to zgoditi. V obče je pa upliv nesreče čisto
nasproten. Nesrečen človek drugega ne vidi in ne premišljuje,
Vrstica 2.731 ⟶ 2.719:
težave, vsled tega pa otrpne pri njem vsak drugi blagi čut,
njegova vera v pravičnost, njegovo zaupanje v Boga omedlita,
da se
V sreči pa človek povzdiguje svoje jasne oči in radostne
Vrstica 2.738 ⟶ 2.726:
hvala za vse prejete dobrote.
In le v taki duši žari
radodarnost in usmiljenje z reveži in druge lepe lastnosti.
Vrstica 2.765 ⟶ 2.753:
Jelica se je vlegla k počitku, misli si; čudno, da ni čakala
Dveri njunega stanovanja so bile zaprte, toda ne zaklenjene;
Vrstica 2.781 ⟶ 2.769:
bila je prazna.
»Jelica!« zakliče prestrašen in se
kje si?«
Vrstica 2.787 ⟶ 2.775:
z lučjo v roki, kakor da bi premišljeval, kje bi utegnila biti.
»Moj Bog«, zakliče
pripetilo, sicer bi gotovo bila
Nató se zajoče kot otrok. Solze so mu dobro storile.
Pri srcu mu laže postaja.
Čemu bi si najhujše predstavljal? misli si sam sebe
saj menda ni tako hudo, kakor sem se v prvem trenutku
zbal.
Prav mogoče, da je Jelico bilo strah biti sami
in ker je menila, da me danes še ne bode nazaj, šla je h
kakemu sosedu, da ji večer hitreje preide.
Hitro se
po Jelici, a po vsej hiši ni o njej ne duha ne sluha.
Vrstica 2.816 ⟶ 2.804:
ker je ob taki uri vrt že zaklenjen. Kaj naj tedaj počne?
Da bi
se
doma ter prehodil nekolikokrati ves oni kraj mesta blizu svojega
stanovanja; saj daleč kam ni mogla Jelica oditi, bolezen
Vrstica 2.826 ⟶ 2.814:
je srečaval, ali bi bil videl mlado, bolehno deklico; toda
vse zastonj. V največji srčni težavi, med upom in strahom,
prebil je celo noč pod prostim nebom in si
bi bila Jelica izginila. Znancev in prijateljev nista imela,
kamor bi se bila mogla podati; ostal mu je tedaj še sam up,
Vrstica 2.832 ⟶ 2.820:
cerkev zakleniti.
Ubogi mož je vsled mraza, utrujenosti,
trepetal po vseh udih, komaj da se je še držal po koncu.
In v takem stanju je čakal, gor in dol po ulicah
z največjo nestrpljivostjo jutranjega svita, da bi po cerkvah
juternico zvonili in cerkve odpirali. Najprej jo je hotel po
Vrstica 2.851 ⟶ 2.839:
Vsled neljubega slučaja se tudi s čuvajem mestnega
vrta ni mogel
je z njim.
Vrstica 2.864 ⟶ 2.852:
Povabi ga tedaj, naj stopi k njemu v hišo, da se nekoliko
oddahne; ondi mu hoče povedati, kar
mu ponudi zagrižljej od svojega obeda in kozarec vina, da
se okrepča. Še le
je že znano.
Ko Jeličin oče
ne vzdihnil, samo njegovo lice je že bolj zabledelo in
noge so mu začele otrpnevati.
Nem, s priklonjeno glavo in z očmi kakor hudodelnik
v tla uprtimi, stopa
vodnika, da mu pokaže hišo, v kteri so Jelico med druge
nepoznane mrliče na ogled razpostavili.
Ves dolgi pot ni zinil besedice, ni se ozrl ne na levo,
ne na desno,
mu je vest glasno očitala: da je sam zakrivil hčerino smrt.
Vrstica 2.885 ⟶ 2.873:
z vprašanji.
Hodila sta tedaj
četrti ure, predno sta
predmestju.
Pred velikimi vrati te hiše, skoz ktera so ljudje neprestano
reče mu, »prišla sva do cilja. Sedaj Vas moram zapustiti;
moje dolžnosti me drugam kličejo. Črez one široke stopnice
Vrstica 2.904 ⟶ 2.892:
Ko ga čuvaj zapusti, pogleda zmedeno okoli sebe, a
Črez malo trenutkov se mu na pragu sobane
prežalosten prizor.
Vrstica 2.923 ⟶ 2.911:
Tú leži onesrečen delavec, tam utopljeno dete itd. Vsi
ti mrliči, ki so si sami vzeli življenje ali ga po nesreči izgubili
in za kterih ime se ne
oseminštirideset ur občinstvu na ogled. In po tem
potu spoznavajo ljudje večjidel svoje mrtve sorodnike in znance.
Vrstica 2.931 ⟶ 2.919:
Toda kar v prvem trenutku je zagledalo na koncu dvorane,
poleg bradatega, skoro strašljivo
bledo obličje svojega otroka.
Vrstica 2.937 ⟶ 2.925:
iz prsij; silna moč ga žene k svojemu otroku. On prodere
pred sabo stoječe ljudi, da se čim prej prepriča, ali je
A na enkrat mu noge postajajo težke, glava se mu zavrti,
Vrstica 2.976 ⟶ 2.964:
Vsi so v trenutku obmolknili.
»
so Vaši sklepi popolnoma krivi, vaši upi do zadnjega goljufivi.«
Vrstica 2.985 ⟶ 2.973:
godi; a tudi to blagostanje so si gotovo z velikim trudom in
borbo pridobili, kakor se sploh godi vsakemu nepremožnemu,
predno
Evropi, ali v kterem koli drugem delu sveta.«
»Ni res, ni res!« oglasi se zdaj ob jednem več razdraženih
glasov. »V Ameriki je zaslužka na izbiro in za vsako
najmanjše delo je
»Tam tudi ne poznajo slabih letin, zemlja rodi brez velikega
Vrstica 3.015 ⟶ 3.003:
»Če tukaj nimate belega kruha, imate vsaj rženega in
koruznega; če ni mesa, je krompirja, repe, fižola; nekaj se
vedno najde za prazni želodec in
zdaj še vedno obvaroval; v Ameriki pa —.«
Vrstica 3.021 ⟶ 3.009:
umolkne, zdelo se je, kakor da bi solze premagoval, tako je bil
presunjen. — »Ali v Ameriki«, ponavljal je še enkrat s trepetajočim
glasom, »
revščine in
Ni mogoče!« sežejo kmetje jednoglasno doktorju v besedo.
»Vi nas hočete s hudimi popisi prestrašiti, da bi nam
ustavili naše namene.«
Pongrac s planine je postal v Ameriki bogataš; na
kupe svetlih srebernjakov pošilja materi vsako četrt leta
Pongrac pa je onkraj morja s seboj na pot vzel lep
Vrstica 3.035 ⟶ 3.023:
ondi z žitom tržiti in pri tem je imel srečo. Kdor pa, kakor
Vi hoče z bornimi krajcarji tja potovati, z jedinim upom na
srečen slučaj,
domovini, a še manj se pa v tujini kaj doseže.«
Vrstica 3.047 ⟶ 3.035:
živeli?«
»Korajža velja in poskusiti je treba.
kopa klobukov je sfrčala kvišku v znamenje splošnega veselja.
»Prav menijo tovariši, korajža velja!« oglasijo se
veselo še nekteri starejši možje, ki so do zdaj samo poslušali.
»Bog je povsod, tukaj in onkraj morja; smrt nas bo vendar
Vrstica 3.058 ⟶ 3.046:
»In pa s suhim grlom«, pristavi bolj tiho mlad fantalin;
zbal se je, da ne bi ga doktor čul. »Celih
nisem božje kapljice užil; ali je to življenje?!«
Vrstica 3.075 ⟶ 3.063:
»Če si z ničim na tujem postal danes gospod, ravno
tako
revščine v tujini. Brezčutno bo tuji gospod mimo tebe šel,
ko boš ti
Nerazumljivo godrnjanje je sledilo
resno slovesnostjo govorjenim besedam.
Vrstica 3.089 ⟶ 3.077:
»Zakaj pa niste branili Jeličinemu očetu preseliti se,
če je res tako preseljenje po Vašem mnenju toliko pogubljivo?«
poprašuje drzno
sodnik s prekrižanima rokama pred doktorja postavi, čakaje
odgovora.
Vrstica 3.095 ⟶ 3.083:
»Jaz, da ne bi bil branil Jeličinemu očetu?« začudi se
doktor. »Dragi moji, ravno tako sem se bojeval z njim,
kakor danes z vami. A vse je bilo zastonj!
izkušenega, dobrohotnega moža ni hotel poslušati, in kazen
za žrtvo izbrala njegovega ubogega otroka, mojo drago Jelico!
Poglejte možje solze, kterih mi ni več moči zadržavati; one
mi dan za dnevom silijo v oči, odkar sem dobil strašno vest,
da je Jelica, moj ljubljenec, v tujini vsled pomanjkanja umrla
»Bog nebeški!« bil je občni zavzeti vzklic; »je-li to
Vrstica 3.109 ⟶ 3.097:
otroka v rani grob«, pristavi doktor z votlim glasom.
Nató seže v listnico, potegne iz nje pismo ter ga
Nihče iz družbe se ni ganil, vsak je radovedno in presunjen
Vrstica 3.116 ⟶ 3.104:
Nekako bojazljivo seže kmet za ponujani list, obrne ga
nekolikokrat na vse strani, pokašlja v zadregi, a
s pohlevnim glasom
<center>{{razprto|Ljubi doktor Jarnej
<center>To pismo Vam pišem v bolnišnici, kjer bivam že blizu
pol leta.
Pri pogledu mrtvega trupla moje nesrečne Jelice zadel
me je mrtvud črez pol života; zdrav najbrž ne bodem nikdar
več, kar me
veže, nič več ne veseli; ko bi me le smrt kmalu pobrala
iz mučnega življenja.
Jelica je umrla pred pol letom, umrla
revici je počilo
In jaz, njen oče, sem nje morilec! — Ta gotovost je
Vrstica 3.140 ⟶ 3.128:
ostati v domovini!
Moj otrok, moj biser, moje veselje —je
za ktero bi bil srčno kri dal, da bi bila ostala pri življenju,
umrla je sama, zapuščena, na leseni klopi mestnega vrta!
Vrstica 3.151 ⟶ 3.139:
človeka na svetu, kakor sem jaz.
Od mene ne boste več
z jekleno močjo vsakemu, ki bi se hotel preseliti v Ameriko.
Vrstica 3.157 ⟶ 3.145:
kmeta. V meni naj vsak ima prežalosten zgled!
Z Bogom, gospod doktor, z Bogom!</center>
Ko je kmetic prečital pismo, nastala je za nekaj trenutkov
Vrstica 3.173 ⟶ 3.161:
med množico.
»Niti v sanjah ne bi hotel v Ameriki živeti,«
nekoliko pogumneje.
Vrstica 3.181 ⟶ 3.169:
»Hvala, gospod doktor, za Vaš dobri svet, in ne zamerite
nas vseh trdoglavost,« pristavi zdaj najstarejši kmet
v družbi, med tem ko se doktorju ponižno približa.
sname klobuk ter nadaljuje s slovesnim glasom:
Vrstica 3.208 ⟶ 3.196:
a radostnim glasom ter jednemu za drugim roko podaje. »Bog
bode vaš trud in prizadevanje blagoslovil; kjer pa biva njegov
blagoslov, tamkaj je tudi vselej sreča
[[Kategorija:Pavlina Pajk]]
|