Domačija nad vse: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
M8urja (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
M8urja (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 4:
| naslov= Domačija nad vse! Povest na podlagi prijateljskih pisem.
| avtor= Pavlina Pajk
| opombe= urejaDvanajsto M8urjapoglavje je napačno numerirano.
| obdelano= 14
| licenca= dLib
| spisano= Družba sv. Mohorja, 1889.
Vrstica 14:
 
==I.==
 
Po krasnem jesenskem dnevu se je bil polagoma vlegel mrak nad neki majhen, a mičen trg na Slovenskem. Iz jednostropne, lepo pobeljene hiše z zelenimi polivkami stopi sedaj še jako mlada deklica, na pol še otrok, ter se vsede na kamenito klop pred hišo. Blagodejno tihoto, ki je ves popoldan vladala po trgu, motili so zdaj pa zdaj od leve in desne koraki mimogredočih ljudij. Zdelo se je, da deklica nekoga pričakuje, kajti z nemirnim očesom upira v somrak skrbno svoj pogled.
 
V prahu ceste so se zdaj začule mehke stopinje. Bil je bosonogi kmetickmetič z orodjem na rami, vračajoč se počasno in tiho z dnevnega opravila. Kmalu za njim je prišla kmetica z detetom v naročju in z jerbasom polnim posod na glavi; kopica živahnih otrok se drži njenega krila.
 
Vola, utrujena od težkega dela, stopala sta leno mimo
Vrstica 23 ⟶ 24:
mlado tele.
 
NatoNató nastane nekaj časa tihota. Zvezda za zvezdo se
užiga na nebu; žabe v bližnjem ribniku regljajo na vse grlo,
kakor da bi stavo veljalo. Vmes pa se oglaša iz bližnjega
vrta čvrsti glas ljubeznivega čerička.
 
Deklica postaja vedno bolj nemirna. — »SeŠe jih ni od
nikoder, strica«, žalostno reče ter posluša na vse strani.
 
Razdraženi glasovi se približujejo. Mimo gresta prepiraje se mož in žena. Kmalu za njima se giblje v somraku človeška podoba veselo si pevajoč. Njena hoja je nestanovitna, zdi se, kot bi merila dolgost in širokost ceste. Deklica pre-prestrašena vstane s sedeža; zapazila je, da je bil mimogredoči mož pregloboko pogledal kozarcu na dno in zato zbeži urno kot srna v hišo.
strašena vstane s sedeža; zapazila je, da je bil mimogredoči mož pregloboko pogledal kozarcu na dno in zato zbeži urno kot srna v hišo.
 
»Strica še ni, Špela«, reče dekle z jokajočim glasom, v hišo stopivši. » Danes so predolgo na lovu ostali; ko bi se jim le kaka nesreča ne bila pripetila«.
jim le kaka nesreča ne bila pripetila«.
 
»In ravno danes«, odgovori ženica, ktero je deklica za Špelo klicala, »prišlo je več kmetov s prošnjami k stricu. Jednemu je krava zbolela in prosi pomoči, drugemu — —«
je krava zbolela in prosi pomoči, drugemu --«
 
»Dober večer vsem!« zadoni v tem trenutju na hišnem pragu globok moški glas.
 
»Stric!« zakliče dekle veselo ter leti prišlecu naproti, »ali ste prišli? Ah, in torbica je tudi napolnjena, imeli ste li srečen lov?« — In prijela je strica za roko ter ga skoro vlekla k mizi, na kteri je stala luč.
»ali ste prišli? Ah, in torbica je tudi napolnjena, imeli ste li
srečen lov?« — In prijela je strica za roko ter ga skoro
vlekla k mizi, na kteri je stala luč.
 
»Jelica, Jelica, zvrnila me boš«, odgovori mož z globoko-gromečim glasom ter se utrujen spusti na stol.
 
To je bil prav medvedji glas, in luč, ki je zdaj prisvetila njemu v obraz, pokazala je tudi človeka medvedu podobnega. Njegovo telo ni bilo sicer veliko, a zato tembolj široko in okroglo. Pleča je imel široka in močna, velike roke so imele podobo lopat; bile so žulave in žilave ter z lasci poraščene. Na kratkih in širokokoračnih nogah se je gugala njegova postava. Imel je debelo glavo, od spredaj do vzadi plešasto, niti j eden las se ni videl na njej; človek bi bil skoro dvomil, da so na ti gladki, svetli koži bili kdaj vzrastli lasje. A kar mu je narava bila z glave vzela, povrnila mu je obilo na drugi strani: z njegove široke brade je visela dolga kodelja, mehka in gladka kot sama svila. Izpod košatih obrvij so gledale majhne, bistre oči. —Človek— Človek, ki ga je prvikrat videl, bil bi se lahko njegove nenavadne podobe prestrašil. Duša kakega človeka se sploh sodi po zvunanji podobi, pa pri tem človeku je bila zopet enkrat velika izjema. Naš znanec ni bil tak, kakoršen se je videl. Pod to okorno podobo je tičalo najboljše jedro, bilo najblažje srce.
 
Doktor Jarnej, tako so ga ljudje imenovali, bil je mož okoli petinšestdesetih let. Od kod je bil prišel, nihče ni prav vedel. Mlajši ljudje so se ga spominjali, odkar so živeli; pa tudi starejšim se je tako godilo. Vedeli so le toliko povedati, da se je bil pred davnimi leti med njimi naselil. To pa je bilo tako-le. Neka hiša sredi vasi je bila svoje dni prišla na kant. Doktor Jarnej stopi med ljudi in črez nekoliko minut je bila hiša njegova. Župljani so godrnjali na neznanega prišleca in se izogibali njega in njegove hiše. Hudo se je ubogemu doktorju s početka godilo; nobeden sosed mu ni hotel pri opravilih pomagati. Nič ni pomagalo, da je prijazno govoril z otroki, da je hodil v cerkev, da je beračem dajal vbogajme ter ni nikomur nikdar nič zalega rekel ah storil. Prestrašeni praznoverni ljudje so menili, on se hlini, da jih zamore potempotém laže napadati ter v zanjke loviti. Ko je pa enkrat v vasi nastala kužna bolezen in je doktor Jarnej z največjo ljubeznijo in postrežljivostjo lečil in zdravil bolnike, a za obilni trud ni hotel prejemati nobenega plačila, odprle so se ljudem oči. Spoznali so, da je on njihov najboljši prijatelj in dobrotnik. In niso se zmotili: že nad trideset let je bil doktor Jarnej blagoslov vsemu trgu. Zdravil je ljudi in živino, podpiral reveže z denarjem in svetom, poučeval otroke ter sploh skrbel za blagostanje celega trga. In tako ljubljen in spoštovan od vsakega, živel je doktor Jarnej srečen in zadovoljen med svojimi ter je popolnoma pozabil, da razun njega in njegovih dragih mu tržanov še drug svet stoji.
 
Doktor Jarnej se zdaj vsede za mizo, sname kapo z glave, nategne svoje kratke noge ter si jame z veliko pisano ruto pot brisati s čela.
 
»Te šmentane jerebice!« povzame med tem jezejezé se; »kako dolgo so pustile na-se čakati. Menil sem že, da nocoj pridem s prazno torbo in dolgim nosom domiidomú. Od pol štirih vjutro do petih popoldne lazil sem za njimi in prežal na-nje, a niti slediisledú nisem mogel zapaziti o njih. Žejen in gladen,utrujen, da sem komaj lazil naprej, vrnem se natonató najslabše volje proti domu. V srcu sem pa poslal vse jerebice rakom žvižgat. No, kar na enkrat, ko sem se ravno najbolj na nje hudoval, pa mi udari neki daljen šum na uho. Obrniti se, zagledati, prejeti za puško in pok, pok, bilo je v trenutku storjeno. Pred mojimi nogami je ležalo čvetero tolstih jerebic. In zdaj sem tu ter pričakujem zaslužene večerje, da utešim prazni želodec.
 
Jelica, ki je smejesmejé se ves čas poslušala doktorja in jerebice jemala iz torbice, skoči zdaj po koncu, da postreže stricu z večerjo.
večerjo.
 
==II.==
Vrstica 64 ⟶ 58:
Kmalu potem je imel doktor na snažno pokriti mizi okusno pečenko, veliko skledo solate in steklenico rumenega vinca. Jelica vzame pletenico v roke ter se tiho vsede stricu nasproti. Špela streže med tem doktorju ter hodi važno sem in tja po. Zna se ji, da ji nekaj teži srce; rada bi nekaj povedala, pa si ne upa govoriti. Saj ji je bila predobro znana doktorjeva navada, ktero so morali vsi na tanko spoštovati, da kedar je on jedel, ni smel nihče besede ziniti.
 
Doktor je med tem časom z največjo slastjo jedel. Jelica ga z otročjim dopadjenjem opazuje in njeni drobni prstki pletejo z nenavadno urnostjo nogavico naprej.
pletejo z nenavadno urnostjo nogavico naprej.
 
»Je-li kaj novega v trgu?« popraša črez nekaj časa doktor; »vse zdravo? vse v redu?«
Vrstica 71 ⟶ 64:
Špelino lice se nenadoma zvedri; ona hitro neha nemirno hoditi po kuhinji; zdaj je prišel čas rešitve njenemu gibčnemu jeziku.
 
»Vse po starem v našem trgu«, ona hitro odgovori; ..ali jaz stavim svojo glavo, da bode v teh pismih, ki so črez dan prišla na kup, zopet kaj moledovanja in beračenja.« — To izrekši, vzame s police več pisem ter jih nekako sovražno ogleduje na vse strani.
 
»Saj pravim jaz vedno«, nadaljuje važno, »podajte ljudem mezinec in oni zgrabijo takoj za celo roko. Dokler so gospod doktor pomagali svojim sosedom tržanom, bilo je prav pošteno in hvale vredno, ali da bi oni nekako vsegamogočni postali, ki — —«
Vrstica 77 ⟶ 70:
»Bodi tiho, klepetulja, in daj sem pisma«, preseka ji doktor besedo.
 
»Pa je tako, kakor pravim«, nadaljuje Špela neustrasenoneustrašeno, a pisem še ne da iz rok. »Ono malo človeče iz Zagorja, ki je še lani v jeseni trdil proti planinskemu Petru, da Vaša neznana preteklost skriva gotovo kaj čudnega v sebi, drznil se je danes sem priti in prositi pomoči v neki denarni zadregi. No, jaz sem bila huda in rekla — —«
 
»Grom in strela! boš-li mi dala kdaj pisma«, zagrmi še enkrat doktor, navidezno hud.
 
Špela je bila sicer vajena doktorjevega zapovedujočega glasiiglasú, stresla se je pa vendar vselej, ko je on, kakor zdaj, nenadoma na njo zarjul. Ona spusti torej hitro pisma iz rok in se tresoča vsede na stol.
 
Jelica porine svečnik bliže strica, da bi laže čital, potem vzame hitro naočnike iz miznice ter jih poda stricu, nekako v skrbeh rekočrekóč: »Kaj ne, stric, da nocoj ne pojdete več z doma, ko bi tudi kdo Vaše pomoči potreboval ? Tako utrujeni ste in tako pozno je že.«
 
Doktor nič ne odgovori. Natakne naočnike, odpečati prvo pismo, ki mu ravno pride pod prste, ter se va-nj zagleda.
Vrstica 91 ⟶ 84:
Pri čitanju prvega in drugega pisma je doktor samo nekoliko godrnjal ter majal nevoljno z glavo, ko pa do tretjega pride, zatemni se mu čelo.
 
»Tako«, reče natonató polglasno, »pogorel mu je skedenj. Prav se mu godi; škoda le, da tudi hiša ne. Zakaj me ni ubogal, ko sem mu čestokrat svetoval, naj bi si zavaroval dom? Za letos je berač, popolnoma berač. Ne trohice sena, ne bilke slame, da bi pokladal živini! Kam vodi lahkomiselnost ljudi! Grom in strela! prav se mu godi.«
 
Stopil je nekolikokrat z dolgimi koraki gor in dol po sobici ter nekaj mrmral.
 
»Poglejmo četrto pismo«, dostavi natonató mirneje ter se zopet vsede.
 
»Stric, ne jezite se več zavoljo teh pisem«, prosi Jerica z mehkim otročjim, a bojazljivim glasom.
 
»A kaj, ne bodi še ti sitna, kakor Špela«, zavrne jo doktor okorno. »Ženske, ženske! Po vašem okusu naj bi bil človek vedno mehek kot goba, ali pa se smejal kot pust. A jeziti se je tudi včasih treba; hudir, to je moško, to je zdravo za pljuča.« — In udaril je s pestjo po širokih prsih, da so zabobnele. Skočil je smejaje se kvišku; pismo, ktero je bil ravno prečital, vtaknil je v žep, segel po suknjo in klobuk, ki sta na klinu visela, potem pa važno in resno pristavil: »Nujni pot še moram nocoj napraviti. Ti Špela pa hitro prozrači sobico za tujce in postelji postelj; mogoče, da se ne vrnem sam. — Hej, Franc«, zakliče natonató mlademu fantu, domačemu hlapcu, ki je ravno stopil črez prag, »jutre za rana pelji hitro nekaj centov sena Tonetu na hribu, ki je dave pogorel. Vreden sicer ni nobene pomoči, ker me ni hotel ubogati, a škoda je lepe živine, da bi jo pustili stradati.«
 
»In zdaj pa srečno, Jelica! Spat idi, pa ne bodi za-me nič v skrbeh; jutre pri zajuterku se zopet vidiva. — Z Bogom, Špela; opravljaj lepo, kar sem ti naročil, pav se ne drži tako kislo, kakor da bi bila grizla pelin. — Ženske, ženske! Ha, ha, ha!« — In šel je.
Bogom, Špela; opravljaj lepo, kar sem ti naročil, pav se ne drži tako kislo, kakor da bi bila grizla pelin. — Ženske, ženske! Ha, ha, ha!« — In šel je.
 
Špela, ki je ves čas, ko je doktor svoje želje izrekaval, stala kot kip, sklene zdaj zavzeta roke in vzdihuje: »Našemu gospodu se meša v glavi, Jelica. Komaj so prišli domiidomú utrujeni in zmučeni, pa že zopet odidejo, a še ne povedopovedó, kam.
— Pa sobo za tujce naj bi pospravila? Koga hočejo neki še v hišo privleči? Ali nas ni že dovolj? — Pa voz sena hoče joTonetu na hribu poslati in mi sami smo ga letos tako pičlo pridelali, da bo morala živina to zimo še stradati, ako hočemo izhajati. Ubožali bodemo, to jaz prorokujem; spomni se. Jelica, mojih besed. Ne, tega bi jaz ne prestala, od tuge bi mi počilo srce. — Ah, ah, ah!« — Spustivši se na stol, pokrije si lice z zastorom ter se glasno zajoče.
 
»Nič se ne boj, Špela«, tolaži jo Jelica. »Gospod župniksožupnik so z lečelece čestokrat pravili, da kdor ubogemu daje, Bogu daje. Bog pa ničesar noče zastonj; on vse z dvojno mero povrača.«
daje. Bog pa ničesar noče zastonj; on vse z dvojno mero povrača.«
 
A Špela je še ihtela glasneje, ne zmenivši se za tolažilne besede nedolžnega otroka.
Vrstica 114 ⟶ 105:
==III.==
 
»Tako, prišli smo srečno do doma. In zdaj ga prav pazljivo položite na ta-le naslonjač. Tako je prav. Koliko je pa na uri? — Pol jedne že? — Ne upam si še SpeleŠpele vzbujati, sicer bo zopet sodnji dan v hiši. Naj se naspi, potem bo laže prenašala novi udarec, da sem ji bolnega gosta privedel v hišo.«
 
Tako je govoril doktor Jarnej čveterim kmetom, ki so nezavestnega moža v hišo prinesli. NatoNató vzame iz shrambe steklenico vina ter jo pred nje postavi rekoč: »Tu imate za trenutek le toliko, da si poplahnete grlo; več vam ne moremdatimorem dati, ker ga nimam pri roki. Pridite pa zato prihodnjo nedeljo na majhno južino, saj že dolgo nismo skupaj sedeli, da bi se nekoliko pomenili.«
 
Med tem, ko so možje izpraznili vsak svoj kozarec vina, pregledaval in potipaval je doktor Jarnej nezavestnega tujca.
 
»Ranjen ni, hvala Bogu«, povzame natonató zopet besedo, »a revež ima želodec popolnoma prazen, kar znači, da nesrečnik ni najmanj tri dni ničesar použil; onemogel je od slabosti. — To se mi čudno zdi. Mož je sicer precej dobro rejen, čedno oblečen, in njegova zvunanjost sploh kaže, da je boljšega stamistanú. Žepe ima tudi prazne«, nadaljuje, pregledujoč tujcu vse žepe; »niti jednega listka, niti žepne rute, ničesar ni, kar bi moglo vsaj nekoliko razjasniti njegove okoliščine. Res, čudna prikazen to. — Povejte mi, Tomaž, kako ste ga pa zasledili?«
 
»Sekala sva s tovarišem v gozdu les«, odgovori mož, ki je bil krščen za Tomaža, »kar priteče na enkrat moj Sultan k meni, glasno lajajoč. Ker je na moje svarjenje, da naj jenja, le še bolj lajal in cvilil ter me začel celoceló po kolenih nekako pomenljivo drapati, pustiva s tovarišem delo in greva za Sultanom.
 
TuKako četrt ure nas zvesta žival vodi po gozdu, veselo pred nama skakajoč, ko prideva do znane votline pod pečino. Tú se Sultan ustavi. Midva stopiva v votlino in najdeva tujca na tleh ležečega. Menila sva prvi trenutek, da imava mrliča pred seboj, a potem, ko najdeva, da mu žila še rahlo bije, a rane nikjer na njem ni bilo videti, spoznala sva takoj, da je v omotici. Začela sva ga z vodo škropiti, kar pa nič ni pomagalo. Ko nama moja žena prinese ob štirih popoldne južino, poskušala sva mu nekoliko kapljic vina v usta vlivati. NatoNató je nesrečnik res nekoliko globje dihal. To nama je dalo upanje, da še utegneva moža smrti oteti. Hitro sklenem iti po Vas, gospod doktor, ker sem vedel, da ste Vi v takih rečeh v celem našem okraju najbolj zvedeni. Ženo s tovarišem pa sem pustil pri tujcu. Ker pa Vas nisem našel domadomá, napisal sem Vam oni listič, naj se Vam izroči, brž ko se z lova povrnete. No, drugo Vam je znano.«
»Sekala sva s tovarišem v gozdu les«, odgovori mož, ki je bil krščen za Tomaža, »kar priteče na enkrat moj
Sultan k meni, glasno lajajoč. Ker je na moje svarjenje, da naj jenja, le še bolj lajal in cvilil ter me začel celo po kolenih nekako pomenljivo drapati, pustiva s tovarišem delo in greva za Sultanom.
 
»Dobro in pametno si ravnal, Tomaž«, pohvali ga doktor Jarnej ter mu podapodá roko v znamenje zadovoljnosti svoje, če revežu z božjo pomočjo življenje rešimo, gre le tvoji bistroumnosti hvala.«
Kako četrt ure nas zvesta žival vodi po gozdu, veselo pred nama skakajoč, ko prideva do znane votline pod pečino.
Tu se Sultan ustavi. Midva stopiva v votlino in najdeva tujca na tleh ležečega. Menila sva prvi trenutek, da imava mrliča pred seboj, a potem, ko najdeva, da mu žila še rahlo bije, a rane nikjer na njem ni bilo videti, spoznala sva takoj, da je v omotici. Začela sva ga z vodo škropiti, kar pa nič ni pomagalo. Ko nama moja žena prinese ob štirih popoldne južino, poskušala sva mu nekoliko kapljic vina v usta vlivati. Nato je nesrečnik res nekoliko globje dihal. To nama je dalo upanje, da še utegneva moža smrti oteti. Hitro sklenem iti po Vas, gospod doktor, ker sem vedel, da ste Vi v takih rečeh v celem našem okraju najbolj zvedeni. Ženo s tovarišem pa sem pustil pri tujcu. Ker pa Vas nisem našel doma, napisal sem Vam oni listič, naj se Vam izroči, brž ko se z lova povrnete. No, drugo Vam je znano.«
»Dobro in pametno si ravnal, Tomaž«, pohvali ga doktor Jarnej ter mu poda roko v znamenje zadovoljnosti svoje, če
revežu z božjo pomočjo življenje rešimo, gre le tvoji bistroumnosti hvala.«
 
»In zdaj pa le pojdite vsak na svoj dom, da se še nekaj
Vrstica 134 ⟶ 123:
in upam, da ga bom čim prej oživil.«
 
Možje se natonató razidejo. Doktor pa odpre brž omaro,
v kteri je hranil različna zdravila in dasi sam najbolj utrujen
in počitka potreben, začne vendar z največjo ljubeznijo baviti
Vrstica 146 ⟶ 135:
oči. Ah, kako srečen se je tedaj čutil naš blagi doktor.
Pozabil je zaspanost in zmučenost in pri vsakem novem znamenju,
da bolnik okreva, zasvetilo se mu je okookó. Pač res,
ni ga blažnejšega čuta na svetu od zavesti, da smo komu
dobro storili.
Vrstica 176 ⟶ 165:
 
A bolj radovednost nego sočutnost je bila takrat pri
SpeliŠpeli uzrok njene pretirane milosrčnosti. Ona je hotela čim
prej pozvedeti, kdo je tuji mož, in zato je celi dan bila v
nekem nemiru.
Vrstica 192 ⟶ 181:
vedno le isto govoril, le iste dogodbe ponavljal, začel je
pazljiv in ob jednem nemiren postajati. Spoznal je takoj, da
tujcu neka skrivnost srce teži, da je ona menda celoceló v nekaki
zvezi z njegovo boleznijo. Zatorej ni več dovolil drugim
bdeti pri bolniku, temveč čuval in stregel mu je noč in dan sam.
Vrstica 199 ⟶ 188:
zavesti, bilo je, kje da je.
 
Ko mu doktor, razloživši njegovo stanje, povepové, kako in
kje so ga našli, ter mu razkrije, kje da je, vzdihne bolnik:
»Hvala Bogu, prišel sem tedaj vendar le do tolikanj zaželenega
cilja. O, povejte mi, dragi gospod, ali Vam je morda
znano, kje v ti okolici stanuje neki doktor Jarnej.«
 
»Kaj hočete od njega?« popraša doktor nemirno in ob
jednem radovedno.
 
»Ali žeše živi? — Pa kako živi? — Ali nima neke najdenke
pri sebi?« poprašuje na vso sapo bolnik ter seže po
doktorjevi roki. »Oh, odgovorite hitro, povejte mi vse, kar
Vrstica 217 ⟶ 206:
»Vašo hčer?« zakliče doktor iznenadjen in njegovo sicer
kot pireh rudeče lice nenadoma zabledi. — »O uboga moja
Jelica, moral te bodem izgubiti«, mrmra bolj za-se natonató.
 
»Ah, Vi jo poznate tudi po imenu«, zakliče tujec prijetno
Vrstica 230 ⟶ 219:
od mene, kar koli vem in znam. A zdaj se mi vidite preveč
upehani in utrujeni, da bi se o tem še dalje pomenkovala.
NateNáte, izpijte nekoliko vode, da se pomirite in se nekaj ur
spočijete; poskusite spati, ako mogoče, in potem še le mi
boste pripovedovali vse svoje prigodbe. Jaz pa Vam tudi
Vrstica 237 ⟶ 226:
Bolnik, če ravno težko, vendar uboga ter izpije ponujano
vodo, saj je sam izprevidel, da vsaka žila v njem trepeče od
upanja, strahustrahú in radosti.
 
==IV.==
Vrstica 245 ⟶ 234:
 
»Ali ste vendar prišli?« reče nestrpljivo, doktorja zagledavši;
» nisem mogel zaspati. Negotovost, ali bodem mogel
objeti svojo drago hčerko, je strašnejša in mučnejša, kakor
če bi vedel, da je za-me za vselej izgubljena.«
Vrstica 254 ⟶ 243:
 
Bolnik si ni dal dvakrat veleti in začne takoj pripovedovati:
,,»Vi vidite pred seboj že popolno zastarelega moža,
dasi še petdesetega leta nisem dovršil. Ne borbe v življenju
ali pomanjkanje, kakor bi kdo sodil, so me postarale; ime
sem, Bogu bodi hvala, vedno vsega dovolj; ampak nepremagljivo
poželenje, pohajati po svetu, neko večno hrepenenje
po čudnih prigodkih. Toda glavni in uajsilnejšinajsilnejši uzrok zastarelosti
je moja slaba vest, njen glas, ki mi vedno po ušesih
donidoní in me spremlja že celih štirinajst let. Ne oddaljenost
od domovine, ne bivanje med tujimi ljudmi, ne veselo življenje,
ne vedno potovanje po svetu niso mi utegnili iz duše
Vrstica 277 ⟶ 266:
sem le zato v šolo, da bi postal enkrat imeniten gospod.«
 
»Bil sem že osemnajst let star, ko sem za silosílo izgotovil
četrti razred na realki, čudim se, da sem še tako daleč
prišel, saj se nisem učil nikdar nič, a zato tem pridneje čepel
Vrstica 291 ⟶ 280:
Kmalu potem so me vzeli k vojakom, kjer sem kot prostak
med večnim svarjenjem in zaporom doslužil postavna leta. Prišel
sem z nova domiidomú, v križ in nadlogo ubogim starisem. Delati
nisem hotel, temveč na pol po gosposko, na pol po kmetsko
sem živel. Niti očetovo resno svarjenje, niti bridke materine
Vrstica 300 ⟶ 289:
»Noč in dan sem pretuhtaval in delal sklepe, na kak
način bi mogel zbežati z doma. Amerika je bila moj prvi
cilj. Toda brez denarja se nisem mogel podati na tako doldolgo
pot. Ker sem pa vedel, da bi od starišev nikdar za to ne
dobil potrebnega denarja, čakal sem na primerno priliko, da
Vrstica 306 ⟶ 295:
pridem do denarja.«
 
»Tako čakajoččakajóč zagledam se v mlado, lepo, pridno in pošteno
županovo hčerko. In moje nagnjenje do nje je bilo
tako globoko in resnično, da sem se nenadoma lotil dela in
Vrstica 327 ⟶ 316:
»V jednem letu mi je vzela smrt troje dragih oseb:
očeta, mater in — oh! ta izguba je bila najhujši udarec, iz
kterega izvira vsa moja poznejša nesreča—zvestonesreča — zvesto, predrago
mi ženico!«
 
Vrstica 376 ⟶ 365:
namenjen.«
 
»Osem milj hodahodá sem bil že oddaljen od svoje domačije.
Proti večeru drugega dne dospem v lepo vas, obdano s
krasnim gozdom. Otrok mi je bil ravno po dolgem jokanju zaspal.«
Vrstica 391 ⟶ 380:
 
»Tú si spočijem nekaj ur, oči vedno na spečega otroka
upirajočupirajóč
 
»Kaj sem ondi čutil, ne bodem pripovedoval; dovolj,
ako povem, da so se stare strasti, očetova ljubezen in očetove
dolžnosti bojevale v meni. Da, ko bi dete vedno tako
mirno bilo kakor zdaj v spanju, vzel bi ga bil seboj do konca
svetasvetá. A kedar je začelo tako neusmiljeno vpiti, ker je revče
pogrešalo skrbne pomoči spretnejših rok, takrat sem obupoval.
Ta misel me je z nova razburila. Ne, dete ne more
z menoj, sklenem pri sebi.«
 
»NatoNató otroka strastno poljubim, zavijem stotak v papir,
na kterega sem bil napisal, da je deklica krščena za Jelico,
ter ga varno vtaknem med povoje. Še enkrat se ozrem
plaho okoli, aHali ni koga videti blizu; potem pa zgrabim dete
in ga položim na kup drv, ki so bila zložena za kočo, a natonató
zbežim kakor besen naprej. Zbal sem se, še enkrat slišati
glas lastnega otroka, ko bi se slučajno vzbudil.«
Vrstica 424 ⟶ 413:
takoj tretji dan berem v domačem časopisu kratko vest, da
je našla neka stara beračica za svojo kočo zapuščeno dete,
na pol mrtvo od gladugladú in mraza, in da je vzel neki doktor
Jarnej to deklico kot lastno k sebi.«
 
Vrstica 440 ⟶ 429:
 
»Dovolj bode za danes, ljubi mož«, reče zdaj doktor
Jarnej vidno ganjen; »pripovedovanje Vas je zelozeló utrudilo,
jutre boste nadaljevali.«
 
Vrstica 456 ⟶ 445:
»Izkusil sem mnogo dobrega, a vendar nobene srečne
ure nisem več na tuji zemlji preživel. Spomin na zapuščeno
hčerkico mi je težil kot moramôra srce; očitajoči glas slabe vesti
me je spremljal po vseh mojih potih: po dnevu v najveselejše
družbe, po noči v sanjah. Bil sem najnesrečnejši
Vrstica 466 ⟶ 455:
sem se mogel podati na pot. Nekaj tisočakov tolarjev sem
si bil s pridnostjo in varčnostjo prihranil. Z njimi sem si
mislil, ako mi Bog da milost in še hčerko pri življenju najdem,
ustanoviti dom ter mirno z njo starost preživeti. Saj
sem kot dragoceno svetinjo še hranil oni kos časopisa, v
Vrstica 483 ⟶ 472:
 
»Toda rešil sem si samo življenje. Svojo potno robo
in ves denar, celoceló oni kos časopisa, vse je utonilo v morje.«
 
»Z beračenjem, stradanjem in sto drugimi mukami
Vrstica 496 ⟶ 485:
je zdel tako znan. Ah, da! še preveč znan mi je bil, kakor
sem se kmalu zavedel. Na pol podrta koča ni sicer več stala
na svojem mestu, še slediisledú ni bilo o njej, ali gozd je bil brez
sumnje oni, ob čegar robu sem bil jaz pred štirinajstimi leti
zapustil lastnega otroka! Jaz nečloveški oče! Spomin na ta
brezsrčni čin me je vsega pretresel. Onemogel se vležem v
mah. Nisem mogel dalje. Moči so me jele zapuščati. . .
 
»Kaj se je potem zgodilo z menoj, pa je Vam samim
Vrstica 515 ⟶ 504:
==V.==
 
»Ali ne bom Jelice še videl'?« poprašal je bolnik drugo
jutro, brž ko je doktor prišel k njemu.
 
Vrstica 523 ⟶ 512:
 
V tem vidite z nova neskončno milost in previdnost
božjo«, dostavil je slovesno, ,,»ktera je Vas, nezavestnega, naravnost
vodila v hišo, kjer živi Vaš otrok. Jelice pa Vam ne
morem takoj pripeljati; moram prej govoriti z njo in jo pripraviti
Vrstica 530 ⟶ 519:
let je dopolnila, in drugič, ker ljubi mene z nepopisljivo
udanostjo prave hčerke. Ona meni za trdno, da sem njen
stric, in bolelo jo bode gotovo, ako zvezvé, da sem njeni rodbini
popolnoma tuj človek in da je ona le najdenka.«
 
»Ali«, izgovarjal se je natonató tujec, »njena bolest bode
s tem poplačana, da dobi nenadejano očeta, ki hoče zanaprej
le za-njo živeti in jo ljubiti.«
Vrstica 554 ⟶ 543:
 
Drugi dan, ko ga bolnik vpraša za Jelico, odgovori
doktor: » Jelico boste kmalu videli, a obljubiti mi morate
najprej, da se ji še ne boste odkrili.«
 
Vrstica 561 ⟶ 550:
posebno jo je zabolelo, da nisem njen stric.«
 
» Saj me ne boste zato iz hiše odposlali«, reklajerekla je ihteihté; »oh,
brez Vas, predragi moj stric, ne vedela bi kaj na svetu početi.«
 
Vrstica 601 ⟶ 590:
govoriti, razpne on roke proti njej in kakor v sanjah ves
zmeden zakliče: »Ona je, ona, saj je moje rajnke Gabrijele
živa podoba!« — NatoNató se mož strese in roke mu omahnejo;
spomnil se je nenadoma doktorjeve prošnje, naj bi se Jelici
še ne razodel. Neskončna bledoba pokrije hipoma njegovo
Vrstica 612 ⟶ 601:
je hitro, da je bil ta vsled silne presunjenosti na pol omedlel.
 
NatoNató se obrne k deklici: »Jelica«, tako jo resno ogovori
ter jo prime za roko, »prišel je trenutek, da ti odkrijem
še zadnjo skrivnost tvojega življenja. Ni je mogoče več dalje
Vrstica 620 ⟶ 609:
Jelica, tresoča se po vsem životu in z roko krčevito
držeč se stričeve roke, skloni se za trenutek nad bolnikom.
Potem dene roke okoli doktorjevega vratuvratú in prosi v pretrganih
besedah glasno plakajoč: »O ljubi stric, dovolite, da,
, ostanem vedno pri Vas. Bojim se tega možamožá, dasi slutim, da
je on — moj oče.«
 
Doktor se lahno iznebi Jeličinega objema. Glas se mu
trese, okookó mu je rosno, ko odvrne polglasno: » Jelica, tvoj
oče je o svojem času veliko pregrešil, a zato je tudi veliko
trpel. Trpljenje in pokora pa naklonita človeku božje usmiliusmiljenje
eni e in mu odpuščanje pridobita. On je zelozeló nesrečen, Jelica
in ti j edina mu še utegneš razvedriti njegovo žalostno
življenje. Bodi mu dobra. Pozneje, ko se ga privadiš in se
prepričaš o njegovi udanosti do tebe, vem, da ga bodeš tudi
ljubila. Saj je tvoj oče, Jelica! In ne veš, kaj pomeni to
ime? — GledeGledé tvoje prihodnjosti pa se ni treba vznemirjati,
nič še ni določeno. Naj oče popolnoma ozdravi, potem hočemo
o tem govoriti. Ti pa ostaneš vedno kakor do sedaj
moj ljubi otrok, dokler me Bog k sebi ne pokliče. Ali pa
veš, Jelica, da sem jaz že precej star? Petinšestdeset let sem
prebil, in ko pride ura ločitve od tega svetasvetá, bode me ta
misel neskončno tešila, da imaš namesto mene očeta.«
 
Vrstica 651 ⟶ 640:
 
Doktor jo je umel. Roko na njeno glavo položivši, pohvali
jo ginjen rekočrekóč: »Lepo si storila, Jelica!«
 
»Bog te blagoslovi, Jelica, moj otrok«, šepetal je pri
Vrstica 664 ⟶ 653:
oče. A ti si vendar tako nezadovoljna videti.«
 
»Veselo življenje?« odvrne Špela zaničljivo, ,,»ker imamo
v hiši pritepenca, berača, ki nič ne dela, a zato je in pije
za troje ljudi.
Vrstica 689 ⟶ 678:
skrivnem joče. In to naj bi bilo veselo življenje! — Povem
ti, Mica, da take čudne izpremembe dan za dnevom gledati
zdravju bolj škoduje, kot strup jemati. CeČe gre to še nekaj
časa naprej, umrla bom jetična, toliko se pri tem jezim in
žalostim.«
 
»Ali pa ima Jeličin oceoče hčerko rad?« pozveduje ženica
radovedno; »dekle je tako brhko in ljubeznivo!«
 
Vrstica 713 ⟶ 702:
»A povem ti, da se po celi vasi teden dnij o drugem
ne govori, kakor o zakladih Jeličinega očeta. Vsi zavidajo
tebe, Špela, češ ti bodeš darov od njega dobila, da bo kaj! . ..
Glejte, glejte, kako malo sme človek svetu verjeti. Pa le
pogum! Bog bode od druge strani povrnil tvoje trpljenje.
Vrstica 719 ⟶ 708:
onem svetu bolje bilo!«
 
»Zdaj pa moram iti k sosedom, k pekovim, da. jim
povem, kar si mi zdaj le povedala. Ti bodo strmeli!«
 
In ženica je podvizala korake proti trgu, presrečna, da
bode imela dovolj tvarine raznašati.
 
»Mica, počakaj vendar, da skupaj greve«, kliče Špela
za njo. In ko jo dospedospé, reče nekoliko v zadregi:
 
»Nič preveč okoli ne raznašaj, kar sem ti zaupala; kaj
Vrstica 735 ⟶ 725:
V Ameriki ali Afriki, ne vem prav kje, bil se je res obogatil,
ali ladija, ktera ga je v domovino pripeljala, utonila je in
pri tem je izgubil vse imetje. EesRes, pomilovanja je vreden.
Bog mu hotel pomagati na bolje! Molive jutre pri sv. maši
iedenjeden očenaš v ta namen; Mica, dobro delo bove storili s tem.«
 
Mica ji to obljubi in se vsa ginjena vsled osode Jeličinega
očeta poslovi od SpeleŠpele.
 
»Da bi se mi jezik zavozlal vselej, ko postajam jezična«,
hudovala se je Špela sama nad seboj domudomú gredegredé. »Bog zna,
kaj bode zdaj Mica po trgu raztrošala! Pač prav imajo naš
gospod vselej, ko pravijo, da jezik in srce nikdar ne zastarita,
Vrstica 755 ⟶ 745:
tako revni; jesti in oblačiti se bodo mogli dovolj.«
 
»Pa ti li ni žal, očeta v novicnovič izgubiti?« popraša Špela
radovedno.
 
Vrstica 768 ⟶ 758:
boljši grižljej na mizi.«
 
In zgodilo se je tako, kakor je Jelica poročala Šj>eliŠpeli.
Njen oče je dobil omenjeno službo, in vsi so bili tega neskončno
veseli.
Vrstica 795 ⟶ 785:
 
Ubogi mož, kako ga je strast zaslepila! Več ni hotel
izprevideti kakor nekdaj, da se čutja ne dadodadó prisiljevati, da
on in doktor uživata obadva le sad semena, ktero sta vsak
posebej vsejala. Mučil se je noč in dan z mislijo, kako bi
Vrstica 804 ⟶ 794:
si pridobi vso ljubezen svoje hčerkice.
 
A za sedaj je bilo celoceló nemogoče to misel izvršiti. Saj
so bili njegovi dohodki tako majhni, da je sam le za silo
izhajal.
Vrstica 818 ⟶ 808:
pogovarjati, z najslajšimi imeni jo klicati ter ljubkovati,
da se ga je ona kar prestrašila. S tem čudnim vedenjem
pa jo je on nevedenevedé še bolj od sebe pahal, ne pa da bi se
ji bil prikupoval.
 
Vrstica 828 ⟶ 818:
 
In res, še tekom istega tedna se napoti doktor v tri
ure hodahodá oddaljeni trg, kjer je Jeličin oče služboval. Tja
dospevši obišče najprej župana, ki mu je bil od nekdaj dober
prijatelj. Od njega je slišal samo pohvalne vesti o Jeličinem
očetu. Marljiv, natančen, vesten, pošten v vsakem oziru, gla23glasila
sila se je županova sodba. »Jedino, kar se mi pri njem ne
dopada, je njegova mračnost in vedna zamišljenost. Z nikomur
ne občuje, a zato si tem pridneje dopisuje po svetu
Vrstica 844 ⟶ 834:
misli si potem sam pri sebi. Možu se najbrž v domovini več
ne dopada; ona postaja kakor nekdaj pretesna njegovim visoko
letečim mislim. Njegova ciganska nravnráv se gotovo zopet vzbuja
v njem, ter bi rad z nova pohajkoval po svetu. Da ga bridka
izkušnja še ni dovolj izučila! Skoda možamožá, kteri ima sicer
tudi dobrih lastnostij. Strast, strast, kdor tebe takoj v začetku
kot jedva vidljivo seme brž ne uniči, trudil se bo pozneje
zastonj izruti tvojo strupeno rastlino !
 
Tako premišljujoč pride doktor do namenjenega stanovanja.
 
Jeličin oče se ne malo začudi, videčvidéč nenadoma doktorja
pred seboj. Brž vrže neko knjigo na pismo, ktero je ravno
pisal, ter ga sprejme v največji zadregi.
Vrstica 870 ⟶ 860:
— Čemu ta nenadna, brza izprememba? — Kaj se Vam
je neugodnega pripetilo? — Ali niste dosegli vsega, po čemur
je skoz toliko let brez minimirú hrepenelo Vaše srce? — Dospeli
ste v domovino, dasi Vam je med potoma za las pretila
smrt v morskih valovih; našli ste po čudnem potu hčerko
Vrstica 888 ⟶ 878:
je bil bled kakor stena.
 
»Vi imate prav«, odvrne natonató s trepetajočim glasom,
»popolnoma prav. Jaz sem velik nehvaležnež proti Bogu in
proti Vam, ali ne morem drugače. Čutim se tako neizmerno
Vrstica 900 ⟶ 890:
ostrega pogleda.
 
»Vi molčite?« povzame doktor z nova besedo, videčvidéč,
da odgovora zastonj pričakuje. »Dobro, dovolite tedaj, da
Vam povem jaz uzrok Vaše domišljene nesreče.«
Vrstica 919 ⟶ 909:
 
Mož se zdaj hitro ko blisk po koncu vzravna ter se
doktorju postavi nasproti. Oči mu žarežaré, ustnice zatrepečejo,
ko reče z votlim glasom: »Mojega otroka, njegovo udanost
hočem celo in popolno sam imeti; to je vse, kar še k svoji
sreči zahtevam. Nočem, ne trpim«, nadaljuje vedno bolj
ognjeno, »da bi kdo drug delil z menoj nagnjenje, do kteregaimamkterega imam
le jaz pravico. Ali me sedaj umejete, gospod doktor
in pri teh besedah ga je meril strupeno od pete do glave.
 
Ko to doktor začuje, podprepodpré si život z jedno roko na
stol, z drugo pa si obriše mrzel znoj s čela. Za hip ga je
bila obšla slabost. Moževe strupene besede so prodrle kakor
Vrstica 939 ⟶ 929:
ni doživel v svojem precej dolgem življenju.
 
Ko se nekoliko zavezavé od bridke osupnjenosti, reče žalostno:« »Prijatelj,
ali ste Vi sedaj govorili ali Vaša strast?«
 
Jelica mora odslej naprej bivati pri meni; brez nje
Vrstica 948 ⟶ 939:
svojim zaslužkom komaj sami izhajate; kako bi potem še hčer
preživili? — V ti tesni sobici brez luči in brez zraka hočete
ubogega otroka imeti? Ali mislite, da se da štirinajstletna
deklica v kletko zapreti kakor ptica? Ali —•
 
»Morate-li res misliti, da bi svojega otroka v to revno
Vrstica 961 ⟶ 952:
doktor ves preplašen, ki že sluti, kaj misli storiti mož.
 
»Jasneje naj bi govoril?« odvrne Jeličin oče; » dobro,
storim to, ako me res ne umejete.«
 
Vrstica 969 ⟶ 960:
sebi. Brž ko dobim denar za na pot, odidem z Jelico.«
 
»V Ameriko hočete otroka voditi?« zavzame se doktor. —
»Ne, tega jaz nikakor ne morem dovoliti; ona bi med potoma
žalosti umrla. O Jeličini osodi imam tudi jaz še govoriti besedo.«
Vrstica 988 ⟶ 979:
 
»Ne ponavljajte mi, kar še predobro vem«, odvrne na
to vprašanje mož nekoliko osramočen; »za trud iuin skrb, ki
ste jo imeli za njo, Vam nihče ni hvaležnejši od mene. A
kar je minilo, je minilo. Sedaj sem jaz njen oče tii in le
menijemeni je odslej dolžnost, skrbeti za bodočnost svojega otroka.«
 
»In ko bi se tudi Vi proti moji želji z vso močjo upirali,
Vrstica 1.020 ⟶ 1.011:
v tujo deželo.
 
Obetal mu je celoceló stalen mesečni dohodek, da bi si mogel
ustanoviti lastni svoj dom in Jelico imeti pri sebi; a le v
domovini naj ostane.
Vrstica 1.026 ⟶ 1.017:
Toda vse to ni nič pomagalo. Mož je trdovratno ostal
pri svojem sklepu, čim prej odpotovati v bogato Ameriko;
saj je on tam kakor domadomá in le tam more torej uspešno
delovati za svojo in Jeličino srečo.
 
Vrstica 1.054 ⟶ 1.045:
krvavelo njeno srce.
 
Prizadevala si je celoceló skrivati ljudem, posebno pa očetu,
neizrečeno bolest, ktera ji je proti njeni volji težila srce pri
misli, da se mora ločiti od domovine.
Vrstica 1.073 ⟶ 1.064:
dežem, ki preskrbuje živež ljudem, ki daje angelja varuha
otrokom, ki naudaja z upom bolnike, on nikdar ne pozabi
na ubogo, trpeče človeško srce, ki va-nj zaupa.«
 
»To zaupanje v Boga podam ti kot spomin na pot. Ne
Vrstica 1.101 ⟶ 1.092:
ko jo doktor pri slovesu nemo pritisne na srce, nezmožen
besedice govoriti, ona glasno zaihti ter se oklene krčevito
njegovega vratiivratú.
 
A to je trajalo le nekaj trenutkov. Kmalu se ohrabri,
izvije se stričevemu objemu ter podavši roko očetu reče:
» Odpustite, ljubi oče, da sem se dala od žalosti premagovati;
ali to slovo od svojega dobrotnika je bilo slovoslovó za celo
življenje. Sedaj sem pripravljena z Vami iti, kamor koli želite.«
 
Očetu, kteremu je prej, ko je videl žalovati svojega
otroka, postajalo milo pri srcu, zasveti se zdaj od veselja okookó.
 
»Jaz sem vedel«, reče iskreno, »da kri ni voda in da
Vrstica 1.117 ⟶ 1.108:
nikdar ne boš kesala, da si za očetom šla v tuji svet.«
 
Nató se mož doktorju približa in mu podapodá roko v
slovó, s prisiljeno prijaznostjo rekočrekóč: »Hvala za vse, gospod
doktor, kar ste za Jelico in mene storili. Bog Vam povrni
stoterokrat Vašo skrb in Vaš trud.«
Vrstica 1.135 ⟶ 1.126:
od žalosti pokrije si z rutico oči ter se tiho zajoče.
 
Oče jo pusti pri miru mislečmisléč si: Naj se najoče, potem
ji bode laže postalo. Prepričan sem, da ko zagleda lepoto mest,
skoz ktera se bova vozila, tedaj bode pozabila kmalu tihi, revni
Vrstica 1.149 ⟶ 1.140:
izseljenci. Ti so hodili z nemirnostjo, ki je lastna človeku v
zadnjih trenutkih pred dolgim potovanjem, gor in dol po
pristanišču, glasno med seboj govorečgovoréč, suvaje drug drugega,
nestrpljivc-nestrpljivo čakajoč ukaza, da smejo stopiti na ladij oladijo.
 
Med njimi so postrežniki vozili brezštevilne tovore, nanašali
Vrstica 1.157 ⟶ 1.148:
Na ladiji, za odhod pripravljeni, tekali so mornarji skrbno
sem ter tja, da čim prej dovršijo zadnje priprave za na pot;
po debelih vrvehvrvéh so z velikim ropotom in z neverjetno urnostjo
spuščali na dno ladij eladije pertljago potovalcev.
 
Kamor se je okookó ozrlo, povsod je zagledalo nered,
zmešnjavo, podvizanje.
 
Vrstica 1.167 ⟶ 1.158:
Najprej vstopijo potniki prvega in drugega razreda, za
kakih šestdeset oseb po številu. Ti so bili samo boljšega
stanustanú; z njihovih obrazov se je znalo, da jim to daljno potovanje
služi v zabavo in razvedrenje, ali pa da potujejo po
kupčijskih in drugih opravkih.
Vrstica 1.174 ⟶ 1.165:
Teh je bilo kakih tri sto in med njimi sta bila tudi
naša Jelica in oče njen. Bili so zvečine samo prosti, revni
ljudje, največ delavskega stanustanú.
 
Ganljivo je bilo gledati, ko so v ladijo stopali: nekteri
jasnega, veselega obraza, neustrašeno idočidóč v neznano bodočnost;
drugi z detetom v naročju in z ženo na strani so
gledali resno in zamišljeno; nekteri so bili bledi in upadlega
lica, a drugi sivi in onemogli od starosti. Toda vsi so pogumni
in upapolni podajali svoje vstopne liste ladijinemu komisarju.
komisarju.
 
Proti poldnevu se začne velikanska ladija gibati; dva
Vrstica 1.195 ⟶ 1.185:
videti, kakor nedoločna črta nad površino morskega obrežja.
 
Potniki so se podali na vrh ladij eladije in ondi z rutami
in klobuki še enkrat pozdravljali Evropo.
 
Vrstica 1.212 ⟶ 1.202:
A žalibog, da njih zadovoljnost je le kratko časa trajala.
Okoli pete ure zvečer se izpremeni prizor na ladiji. Slabo je
jelo vsakemu postajati in od vseh stranij se ni drugega culočulo
kakor bolestno vzdihovanje, drugega videlo, kakor grda prikazen
morske bolezni: silne želodčne slabosti.
Vrstica 1.231 ⟶ 1.221:
kamrico njima namenjeno.
 
Oče, že vajen morja, občutil je le mimogredemimogredé nasledek
morske vožnje, a Jelica se je komaj držala po koncu od samih
bolečin.
Vrstica 1.252 ⟶ 1.242:
kar vidi in čuje, bila resnica, da bi tako nemirno življenje
odslej naprej bila njena osoda, da bi nikdar več ne uživala
blaženega mirumirú tihega, srečnega domačega trga! A kar je
največ tudi v šumu, v kterem se je gibala zdaj, pogrešala,
to je bila ljubljena oseba predragega ji strica. Da bi njeno
oko nikdar več ne gledalo v njegov prijazni obraz, njeno uhouhó
nikdar več ne culo krepkega, a prijetnega glasu njegovih
besed, zdelo se ji je nemogoče.
Vrstica 1.286 ⟶ 1.276:
 
Če ravno so jo vsled utrujenosti vsi udje boleli, ker ni
v zadnjih štirih dnehdnéh sicer spala kakor po posameznih urah,
vendar niso njene trudne oči mogle najti zaželenega pokoja.
Nemirno se je metala po postelji, s strahom poslušaje pluskanje
vode pod svojo kamrico. A oče v bližnji postelji je
spaval zelozeló sladko, kakor je sodila po njegovem brcanjuhrčanju.
 
Da je le oče srečen in zadovoljen, misli si naposled ter
Vrstica 1.308 ⟶ 1.298:
==IX.==
 
Drugo jutro ob sedmih se je začelo na ladiji v novicnovič
oživljati.
 
Vrstica 1.389 ⟶ 1.379:
Ta dan se prigodita na ladiji dva posebna dogodka.
Najprej se narodi deklica ubogim starišem. Potujoče gospe
so bile vsled tega močno ginjene. Brž začnozačnó šivati perilo,
plesti avbice, jopice in drugi drobiž za novorojenko, gospodje
pa so med seboj nabirali denar in ga starišem darovali.
Vrstica 1.417 ⟶ 1.407:
 
Ljudje so bili zavoljo te vesti jako nevoljni; toliko že
hrepenehrepené po suhi zemlji, a zdaj se jim nenadoma podaljša to
mučno potovanje za več kakor jeden dan!
 
Vrstica 1.439 ⟶ 1.429:
 
A kakor so bili zdaj dnevi žalostni in dolgočasni, tem
hujše so bile noči. Samega strahiistrahú ni nihče mogel zatisniti
očesa.
 
Vrstica 1.484 ⟶ 1.474:
borno in trudljivo!
 
Zadnji dan vožnje je bil nekoliko meglen; vsled tega je ladija zakasnila svoj prihod v Nju-Jork za nekaj ur. DoŠpelaDospela je tja, ko je bila že popolna tema. Po noči pa ne sme
je tja, ko je bila že popolna tema. Po noči pa ne sme
nobena ladija prijadrati v pristanišče kakega mesta in tako
je tudi naša »Francija« morala celo noč zvunaj na visokem
Vrstica 1.495 ⟶ 1.484:
se jim, kakor bi bili vinjeni ali pa pamet izgubili.
 
Noge, prej vajene premakljivih taltál, stojestojé zdaj pri miru
in se dozdevajo težke ko svinec.
 
Vrstica 1.503 ⟶ 1.492:
uradu.
 
Urad je natonató brž brzojavil iz Nju-Jorka v Haver, da
je ladija »Francija« ravnokar srečno priplula.
 
V veliki daljavi pa zasveti presrečnim potnikoinpotnikom šest
velikanskih električnih morskih svetilnikov nju-jorškega pristanišča,
ki s čarobno lučjo razsvetljujejo morje daleč na okrog.
Vrstica 1.512 ⟶ 1.501:
Ne dolgo potem privesla v lahnem čolniču morski voznik,
kteri ima nalogo, ladij o v pristanišče voditi. Z gromovitimi
»hurahurá«' -klici sprejmejo potniki svojega rešitelja.
 
Komaj ko se drugo jutro začne daniti, bili so že potniki
Vrstica 1.521 ⟶ 1.510:
bodočo domovino, pri svitu dneva.
 
NatoNató pride zdravnik, da vsakega posameznega preišče, ali
bi ne bilo med njimi kužnih boleznij; saj brez zdravniškega obiska
in dovoljenja ne sme nobena ladija jadrati v pristanišče.
Vrstica 1.530 ⟶ 1.519:
Vhod v nju-jorško pristanišče je nekaj vzvišenega; nemogoče
je popisati krasnega prizora, ki se nenadoma očem
odprè.
odpre.
 
Morje je posuto z brezštevilnimi ladijami raznih narodnosti; med njimi se vidijo barčice tako majhne in krasne,
Vrstica 1.539 ⟶ 1.528:
od tega.
 
Planine in doline po široki {{nejasno|ok' '|okolci }};oso posute s prijaznimi
poletnimi hišami in dvorci, ki se zdijo v ta namen postavljeni,
da privabljajo trudne potnike v svoje tihe, mirne prostore.
prostore.
 
Srca vseh naudaja nov up in pogum, da navdušeni zakliČejozakličejo:
Z Bogom na večno, Evropa! ako nam bode osoda
mila, nočemo več misliti na-te. Tii bodemo našli domovino,
ki nas bode odškodovala za vse prestale težave. Dobri Bog
je povsod; kjer je priroda tako lepa, tam veje poseben blagoslov
nad človeštvom!
 
Odhod ladije in slovoslovó med potniki je vse do solz ganilo.
Nobeno oko ni ostalo suho. Delili so črez pol meseca jednako
osodo, vsi so skupaj trpeli in vsi so šli neznani bodočnosti
Vrstica 1.560 ⟶ 1.548:
ladijo.
 
Že pri prvem koraku na suho zemljo je nehotenehoté vsak
pogrešal znanih prijateljskih obrazov, kterih je bil vajen v
domovini. Nihče ne pride tujcu naproti, da bi mu klical:
Vrstica 1.588 ⟶ 1.576:
 
Sploh je bil on prehodil le južno Ameriko, ne pa severne.
ZatoZató se tudi on, kakor drugi, ozira zdaj na levo in
desno stran široke ceste, ki vodi v mesto, ne vedevedé, po kterem
potu bi naj krenil. A ker je znal angleški, pomagal si je iz
zadrege.
Vrstica 1.631 ⟶ 1.619:
Oče pogleda na uro; deset je bila minila.
 
»Pozno je že«, odvrne natonató; »mudil bi se nerad, ker še
pred dvanajsto uro se hočem predstaviti tovarniškemu predstojniku.«
 
Vrstica 1.673 ⟶ 1.661:
Na njegovi strani kleči v molitvi utopljena blaga, modra
deklica, in ta deklica je njegova hči! S hvaležnim čutom in
ljubeznivim pogledom zrezrè zdaj na Jelico in jo dolgo opazuje.
Pri tem pa s strahom zapazi, da se je ona močno izpremenila,
odkar je zapustila domovino.
Vrstica 1.687 ⟶ 1.675:
Pri tem pogledu ves zatrepeče. Bode se li menda uresničilo
doktorja Jarneja prorokovanje, da Jelica ne preživi
tujine ?!
 
Pri ti misli ga naudaja čut kesu podoben, da je Jelico,
Vrstica 1.696 ⟶ 1.684:
 
Ko sta bila zopet z Jelico na ulici, reče on sočutno:
»Jelica, moj otrok, kako si videti bleda in trpeča! Pa kaj
ne, da nisi bolna, temveč samo utrujena od mučnega potovanja?
Le pogumno potrpi še nekaj dnij«, nadaljuje skoro
proseče, »v tem času upam, da si urediva novi dom; potem
bočevahočeva živeti mirno, srečno, družbinsko življenje.«
 
»Vzel ti bom zanesljivo postrežkinjo, in ti boš pod njenim
Vrstica 1.706 ⟶ 1.694:
Kaj ne, Jelica?«
 
Ona se natonató milo nasmehne ter odgovori z otročjo presrčno
udanostjo : »Da, oče! Vas osrečevati bode odslej namen
mojega življenja in jedino prizadevanje. Kakor sem nekdaj
strica v vsem zadovoljevala, tako hočem zdaj Vas. Ravnokar
Vrstica 1.717 ⟶ 1.705:
Okó se mu pri tem užalosti.
 
»Jelica«, odvrne natonató z nekoliko razdraženim glasom,
»ti še vedno po doktorju žaluješ, ki ti vendar ni bil drugega,
kakor rednik in dobrotnik. Ali ti res ne moreta moja skrb
Vrstica 1.732 ⟶ 1.720:
»Kaj bi s časoma počela v onem starinskem, dolgočasnem
trgu, med revnimi neizobraženimi ljudmi? — Poglej to krasno,
veselo mesto; tii, tri je kraj stvarjen za osrečevanje mladega
dekleta.«
 
Vrstica 1.742 ⟶ 1.730:
 
»Oče, oče!« zakliče Jelica vidno prestrašena, »Vi ste
hudi na-me, a jaz ne vem, s čim bi Vas bila užalostila. Ve40Verujte
rujte mi, da sem Bogu zelozeló hvaležna, da sem Vas našla in
da bivam na Vaši strani. Ne govorite mi torej o veselicah in
lepih oblačilih; teh lahko tudi za naprej, kakor do zdaj, pogrešam.
Vrstica 1.750 ⟶ 1.738:
 
»Toda domovine — domovine — strica včasih še pogrešam.
O, ne bodite zatozató hudi«, nadaljuje v pretrganih
stavkih; revico je jok posilil, a ker se je na obljudjeni cesti
solz sramovala in jih torej s silo premagala, spravljala je besede
Vrstica 1.757 ⟶ 1.745:
»Ne žaluj, Jelica«, prosi oče mehko; »saj je zopet vse
dobro. Hud nisem bil nikdar na te, Bog me tega čuvaj; a
racirad bi te videl veselo in srečno, to je vse, kar me teži.«
 
»In zdaj smo prišli do cilja.«
Vrstica 1.764 ⟶ 1.752:
Bog daj svoj blagoslov!«
 
» Krasna je tod okolica, kaj ne?« nadaljuje, oziraje se z
vidno ugodnostjo na vse strani; »kamor se okookó ozreozrè, povsod
vrtovi, polje in morje! Tukaj hočeva tudi midva najeti
stanovanje.«
Vrstica 1.790 ⟶ 1.778:
 
Njene roke niso nikdar počivale; vedno so imele v hiši
opravka. ZatoZató je tudi bil najlepši red povsod in oče dobro
postrežem Popoldne se je učila Jelica angleškega jezika, ki
je glavni jezik v severni Ameriki, in drugih ročnih del, kterih
Vrstica 1.816 ⟶ 1.804:
Oče njen je sicer z nekim nemirom opazoval, kako
hčerka čim dalje tem bolj hujša, a ker se je ona v njegovi
pričuj očnostipričujočnosti vedno kazala veselo ter mu zmirom zagotavljala,
da se zdravo čuti, slutil ni ali ni hotel slutiti pravega
uzroka o njenem hiranju.
 
Dekle je v rasti, v letih svojega razvijanja, mislil je pri
sebi; to in pa izprememba podnebja zelozeló upliva na njeno
zdravje. Naj pride enkrat pomlad, oživela in razcvela se bode
kakor roža kar črez noč.
Vrstica 1.835 ⟶ 1.823:
napaka, da ni mogel jednakomernega življenja trpeti.
Tako pa je nekaj dnij v tednu bil na potovanju in ko je
utrujen in zmučen vrnil se domiidomú, užival je s slastjo mir in
ugodnost domačega ognjišča.
 
Vrstica 1.844 ⟶ 1.832:
tako se jih je Jelica bala.
 
Kedar ni bilo očeta domadomá, bili so za njo vselej hudi
dnevi. Tedaj še le je prav živo čutila bridkost tujine, delo
ji ni šlo od rok in je tudi ni razvedrovalo; čutila se je
Vrstica 1.859 ⟶ 1.847:
 
A ona je vendar dobro vedela, da je očetovemu srcu
vse, če jo je tudi s svojo nemirno ljubeznijo in skrbjo nehotenehoté
bolj mučil, kakor pa razveseljeval. Bila mu je torej
hvaležna že za njegovo dobro voljo in mu povračala njegovo
udanost.
 
Ko je tedaj po cele dneve sama domadomá ostajala, pogrešala
ga je zelozeló. Ure so se ji zdele kot dnevi dolge, dnevi
kot meseci; noči pa se je najbolj bala. Vedeti, da je oče
daleč od nje, samota, kteri je bila prepuščena, spomin na
Vrstica 1.876 ⟶ 1.864:
to je čisto umevno.
 
Ko se je potem oče vrnil domudomú, prestrašil se je vselej
njenega slabega lica.
 
Vrstica 1.887 ⟶ 1.875:
 
»Moj Bog«, odgovorila je ženica malovažno, »če človek
tri do štiri dni malo ali nič ne je, vedno v sobi tiči in se
čemerno drži, da bi potem dobro izgledal? Ko Vas ni domadomá,
Jelica vedno žaluje.«
 
Vrstica 1.894 ⟶ 1.882:
 
»Po kom?« odvrnila je služkinja čudeč se; »najbrž po
očetu. Saj ko ste Vi domadomá, je vselej vesela.«
 
A oče ni zaupal besedam svoje služkinje. Po meni gotovo
ne žaluje, misli si z bridkostjo, temveč po doktorju Jarneju.
Kedar ni mene domadomá, uživa svojo svobodo s tem, da se utopi
v spomine na domovino. Ta nesrečni doktor, da je znal tako
začarati srce mojega otroka, med tem ko se jaz zastonj trudim,
Vrstica 1.933 ⟶ 1.921:
njenim mislim in počutkom nove hrane in gibanja.«
 
Ubogi oče, dobro menečmenéč, začel je zdaj Jelico vsak večer
kam drugam voditi, kajti po dnevu je bil v poslih. Jeden
večer sta v ti gostilni večerjala, drugi večer v drugi, zdaj
Vrstica 1.948 ⟶ 1.936:
šoli shajati se z veselimi tovaršicami po vrtovih in poljih,
zmotil jo je zdaj popolnoma šum obljudjenih dvoran. Iz teh
veselic je prihajala vselej domudomú telesno in duševno zmučena.
 
Tedaj je še le prav občutila izgubo uboge, a prelepe
Vrstica 1.963 ⟶ 1.951:
več pomoči.«
 
»Zdravnik méni, da samosamó razvedrenje ti utegne povrniti
nekdanje zdravje; a kar drugim hasni, Škoduješkoduje tebi!
Ti si drugačna, kakor so drugi ljudje. Ti nisi stvarjena za
društvo in zabave.«
Vrstica 1.970 ⟶ 1.958:
»Ljubi oče«, odgovorila je Jelica bojazljivo, »ako res
želite, da okrevam, lepo Vas prosim, ne vodite me več po
veselicah. Saj mi domadomá ni dolg čas. Vaše društvo in pa moje
delo mi zadostujeta.«
 
Vrstica 1.981 ⟶ 1.969:
 
»Ali, če oni dve žalujete po materi, kakor praviš, kakošen
dobiček bodeštibodeš ti od njiju imela?« ugovarja ji oče. »Da
ti srce še bolj obtežite? — Ti potrebuješ okoli sebe veselih
in ne žalostnih obrazov.«
 
»Ah, oče«, odgovorila je ona natonató, »jaz bivam v društvu
žalostnih rajši kakor pa veselih, ker vem, da pridni, blagi
ljudje navadno trpijo pod bremeni nadlog, hudobni se pa
Vrstica 1.994 ⟶ 1.982:
nepopisno grozo; strah me je med njimi.«
 
»Ti si čudno bitje«, dejal je natonató oče majaje z glavo;
»kam prideš s časoma s svojimi nespametnimi predsodki? Tii
se zopet prikazuje sad doktorjeve odgoje«, pristavil je bolj
za-se. — »Stori, kar misliš«, dejal je naposled, »če le tebe
veseli.«
 
Odslej naprej ni več vodil Jelice k veselicam, a on
sam je dobil do njih tako strast, da ni več mogel po večerji
strpeti domadomá. Hodil je tedaj vsak večer z doma, a vsak dan
se je pozneje vračal domudomú.
 
Jelica je s početkoma čuvaje potrpežljivo na-nj čakala,
a pozneje, ko je začenjal predolgo izostajati, da je včasih
pol noči minilo, a njega še ni bilo domiidomú, vlegla se je k počitku.
Toda zaspala ni nikdar, dokler očeta ni bilo domiidomú.
 
Da je to vsakdanje očetovo izostajanje bila nova muka
Vrstica 2.014 ⟶ 2.002:
pa pri tem najbolj bolelo, bilo je spoznavanje, da odkar oče
dolgo v noči izostaja, ni več proti njej tako prijazen in
skrben kot nekdaj. Zdelo se ji je tudi, da postaja vselej ne45nevoljen,
voljen, ko ga ona vsako noč pri njegovem povratku s prijaznimi
besedami: »Dobro došli, oče!« pozdravlja.
 
Ko se on neko noč nenavadno pozno vrne domudomú, pozdravi
ga Jelica prijazno sicer kakor vselej, samo da je z
jokajočim glasom še boječe pristavila: »Dve po polnoči bode
kmalu, oče; bila sem že zelozeló nemirna, ker Vas tako dolgo ni bilo.«
 
»Kaj, ti še ne spiš?« odgovoril je osorno. »Dekle v
tvojih letih bi se zdaj moralo zibati v najboljših sanjah in
ne prežati kakor policaj, kdaj prihajam domiidomú
 
Kakor meč prodrlo je to očitanje Jelici srce.
Vrstica 2.033 ⟶ 2.021:
nemogoče.
 
Besedice ni natonató odvrnila, temveč s silo je stisnila ustnici,
da bi se ji ne izvil najmanjši vzdih iz žalujočega srca!
 
Po ti noči ni več očeta pozdravljala pri njegovem povratku.
Ko gajega culaje čula priti, delala se je vedno, kakor da s]uslu.
 
A po oni prvi svaji je začelo zaupanje med njima
omahovati.
 
Ona, boječbojéč se, dati v novicnovič povod razdraženemu besedovanju,
ni si več upala, kakor nekdaj, popraševati ga za njegove
pote in opravila; on pa se ni hotel pred njo poniževati
Vrstica 2.053 ⟶ 2.041:
 
Bil je krasen poletni večer. Jelica, kakor zdaj vedno,
bila je sama domadomá.
 
Na oknu je slonela zamaknjena v razgled po krajini,
ki se je pred njo razprostirala: nebo čisto kot ribje okookó,
mesec na pol skrit v rahlih soparih je dajal podnebju neko
biserno prozračnost. Na desni strani so ležale njive in vrtovi
v najlepši rasti in cvetu, ki so polnili Čvrstičvrsti, a nekoliko težki
zrak z mamljivo vonjavo; na levi strani se je svetilo kot zrcalo
sreberno, sinje, brezmejno morje.
Vrstica 2.071 ⟶ 2.059:
Pogled na krasno prirodo ima neskončen upliv na človeško
čuvstvovanje. On vzbuja vesele ali žalostne, blage ali nečimurne
misli in občutke, namreč takošne, kakoršnim je naj46najbolj
bolj njegova duša nagnjena. Priroda ne stvarja občutkov v
nas, temveč jih samo oživlja. Tudi Jelici se je pri tem krasnem
pogledu srce še bolj užalostilo. Zamislila se je v srečno
Vrstica 2.099 ⟶ 2.087:
očetove pogube.
 
In vendar, sam Bog ve, da ko bi ji bilo dano hliniti
se, storila bi bila to rada, pri vsej svoji veliki zopernosti
proti vsemu, kar ni bilo istinito. Saj se je dovolj premagovala,
dovolj mu skrivala globoke rane zavoljo izgubljene domovine.
Več ni mogla storiti. Telesno svoje shujsanjeshujšanje odvračati
pa ni bilo v njeni moči.
 
Vrstica 2.112 ⟶ 2.100:
 
»Tujina, tujina, kako si bridka«, vzdihnila je iz globočine
svojega srca; »tii ni sočutnih prijateljev in postrežljivih
znancev, — vse je hladno, brezčutno, vse tuje!«
 
Vrstica 2.123 ⟶ 2.111:
kajti od onega časa je videti tako suh in bled; toda
vselej, ko je hotela govoriti, posilil jo je jok. A vedela je,
da oče ne more njenih solz strpeti. čemiičemú ga tedaj dražiti?
 
Take misli in občutki sprehajajo ubogo deklico, med
Vrstica 2.129 ⟶ 2.117:
 
A ona je bila zdaj slepa za vso krasoto v naravi. Solzno
okookó je povzdignila proti nebu, pobožno sklenila oveneli roki
in dolgo, dolgo zrla na zvezde. Saj, če je še pomoči v njenih
velikih bridkostih, le od zgoraj jo more pričakovati!
 
Na enkrat oblije modro nebo bledo-rudeči svit, ki se
vedno bolj razprostira po nebu in vedno bolj žarižarí. Ta čudna
prikazen predrami in prestraši Jelico. Kaj ima to pomeniti?
 
Vrstica 2.157 ⟶ 2.145:
 
Odmakne se torej od okna, zapre šipe ter po vsem
životu trepetaje zrezrè s preplašenimi očmi na divje igranje
groznega plamena.
 
Vrstica 2.163 ⟶ 2.151:
kje so neki sedaj? Bog ne hotel, da bi bili blizu požara. O
dobrotni Bog, čuvaj mi očeta in vodi ga nepoškodovanega
domiidomú«, vzdihuje iz globočine duše svoje.
 
V istem trenutku začuje po stopnicah njegovo težko, negotovo
Vrstica 2.173 ⟶ 2.161:
 
»Ah oče, predragi moj oče, kaj ne, da pridete zdravi
in nepoškodovani domiidomú?« popraša ga prestrašena.
 
»Kaj, ti si še po koncu?« začudi se oče in jo debelo, a
hudo pogleda z medlimi očmi. ,.»Zakaj še ne spiš?« jeclja v
pretrganih besedah, oprijemajoč se za držalo ob stopnicah,
ker mu život sem in tja omahuje.
Vrstica 2.182 ⟶ 2.170:
Ko to Jelica vidi, posili jo jok.
 
Da oče nikoli trezen domudomú ne prihaja, vedela je predobro;
a kako žalosten je pogled na človeka, ki ne zna brzdati
svojega poželenja, še niti slutila ni.
 
Oče, z omahujočiinomahujočim životom, zdel se ji je strahovita prikazen.
Zbala se ga je.
 
Srce ji je v prsih še valovito bilobílo vsled požara, a zdaj
ji prihod očetov nov in še večji strah napravlja.
 
Kolena se ji šibešibé, tema se ji dela pred očmi, tako je
zavzeta.
 
»Ljubi oče«, reče natonató z vso silo premagujoč se, »o zavedite
se vendar, podvizajte se priti gor, meni se dozdeva,
da tovarna gori.''«
 
»Tako me je strah; goreče žarinje priletava do naših
Vrstica 2.217 ⟶ 2.205:
kakor kip sredi sobe.
 
Nató se zgane. »Tovarna gorigorí, Jelica«, zavpije zavzet.
»Bog pomagaj! Izgubljena je moja služba in oba postaneva
berača!«
Vrstica 2.231 ⟶ 2.219:
 
Ne da bi si bil v tem polletju, ko je imel dobre dohodke,
kaj prihranjeval, napravljal je zadnji čas celoceló dolgove
z nezmernim življenjem. Vse je sj>rotisproti porabljeval in za jutre
ni imel ne beliča v žepu!
 
Vrstica 2.271 ⟶ 2.259:
kot tujec zastonj obhajal vse tamošnje tovarne, prodajalnice,
kavarne, krčme, sploh vsak kraj, kjer je upal dobiti kak zaslužek,
bodi si za služabnika ali celoceló za hlapca.
 
Zastonj je povsod razkrival svoje nadloge.
Vrstica 2.278 ⟶ 2.266:
na svojo prošnjo dobival, »koliko jih vsak dan prihaja, ki se
ravno tako pritožujejo, kakor Vi! Mi pa si štejemo v dolžnost
najprej svojim domačinom pomagati in še-le potempotém
tujcem. ČemiiČemú ste se podali iz domovine na tak daljen pot z
nedorastlo hčerjo in negotovo službo? — V domovini se
vedno laže dobiva zaslužek, kakor pa v tujini!«
Vrstica 2.296 ⟶ 2.284:
Snopič slame in staro plahto črez, ki je služila obema
za posteljo, polomljena miza, črviva klop in nekaj na pol
strtih prstenih posodposôd bilo je vse njuno pohištvo. Vse skupaj
ni imelo goldinar vrednosti.
 
Vrstica 2.306 ⟶ 2.294:
A tudi pri tem poslu je našel le pičel zaslužek. Njegova
zvunanjost, bil je oblečen v oguljeno obleko, in zastradani
obraz sta vzbujala nezaupnost pri ljudehljudéh. Le kdor je
bil ravno v največji sili in ni bilo drugega postrežnika pri
roki, le tedaj je kdo njega najel.
 
In tako je revež, potempotém ko se je ves dan pekel na
solncu in požiral mestni prah, komaj toliko zaslužil, da je
zvečer nakupil hlebec kruha in košček sira ali klobasico. Ta
hrana je bila jedina, ktero sta z Jelico črez dan užila.
 
Uboga Jelica pa je med tem ves dan sama domadomá čepela
pri malem oknu, ki je gledalo na temno, umazano dvorišče,
in tam je pletla nogavice in zobke za na prodaj.
Vrstica 2.329 ⟶ 2.317:
Nekteri so si ogledovali zobke na vse strani in pri tem
obrekovali neokusnost obrazcev; drugim je bila pavola predebela,
onim pretanka in zatozató so ji ponujali polovico tega,
kar je zahtevala. Na zadnje, ko so zobke prav zmučkali
in zamazali s potipanjem, pa so šli, ne da bi kaj kupili.
Vrstica 2.335 ⟶ 2.323:
Ko bi ne bil včasih šel mimo kak milosrčen človek,
kteremu se je v srce smilila bleda, onemogla deklica in ji
zatozató vrgel v naročje majhen denar vbogajme, bila bi se Jelica
vselej brez krajcarja vrnila domiidomú.
 
A tako je dobivala k sreči skoro vsak dan toliko miloščine,
Vrstica 2.342 ⟶ 2.330:
 
Da je Jeličino zdravje pri tem pomanjkanju trpelo, da
tli molčimo o njenih notranjih duševnih bolečinah, to je čisto
razumljivo.
 
Njene moči so vedno bolj hirale v prsih; posebno na
srčni strani je začutila včasih močno boclenjebodenje, da ji je vsled
tega sape zmanjkovalo.
 
Ves dan je vzdihovala, a ko je zvečer oče domudomú prihajal,
sprejemala ga je vendar vselej s smehljajočim obrazom.
 
Vrstica 2.355 ⟶ 2.343:
reči ne pritoži, saj je videla, da sam dovolj trpi.
 
Ko je zdaj oče zvečer prihajal domiidomú, bil je vsakokrat
druge volje. Včasih utrujen in gladen, brez upanja, da bi se
mu žalostno stanje zboljsalozboljšalo, a poleg vsega tega še pogled
na trpečega, hirajočega mu otroka: vse to ga je gonilo v
obup. Tedaj, če ravno je bil gladen, ni se dotaknil nobene
Vrstica 2.392 ⟶ 2.380:
Revica itak ni nič več upala in se ničesar več bala;
sploh še mislila ni na bodočnost. Pomanjkanje in bolečine
so ji bile že popolnoma otopileotôpile mišljenje. Kakor v sanjah
domišljala se je včasih domovine in dragega strica, proti večeru
z nestrpljivostjo čakala očetovega prihoda, dalje pa niso
več segale njene misli, želje in občutki. Bila je zatozató preslabotna.
 
Neki dan pride oče nenavadno dobre volje domiidomú.
 
»Jelica«, povzame med tem, ko je slastno jedel kos
črnega kruha, »upam dobiti službo,. čitalČital sem v časopisu, da
v neki sviloprejski tovarni kurjača nujno potrebujejo. Sklenil
sem, oglasiti se za to službo. Takoj jutre poj dem tja osebno
Vrstica 2.415 ⟶ 2.403:
 
»Ah, draga moja Jelica, moli Boga, da to službo dobim;
imela boš potempotém zopet čedno stanovanje in boljšo hrano, in
to dvoje ti gotovo povrne zdravje.«
 
Vrstica 2.429 ⟶ 2.417:
 
»V jednem dnevu ne vem, če opravim vse«, odgovori
oče; »šest ur hodahodá tja, šest nazaj, je že dvanajst ur. Mogoče
je tudi, da tovarniškega ravnatelja ne najdem domadomá, pa
da moram na-nj čakati; na vsak slučaj mora človek biti pripravljen.
No, do pojuteršnjega dne upam, da pridem nazaj.«
Vrstica 2.439 ⟶ 2.427:
»Čemu si tako pobita, ne da bi se z menoj veselila?«
poprašuje jo oče. »Saj te vendar ne bode strah biti sami
domadomá? Jeden dan in jedna noč kmalu pretečeta.«
 
»Oče, dragi oče«, odvrne Jelica z negotovim glasom,
Vrstica 2.450 ⟶ 2.438:
 
»Tú ni kaj čakati. Ko bi danes ne bil tako neizmerno
truden, šel bi kar nocojnocój na pot.«
 
»Meni je danes tako hudo in jutre mi gotovo še ne
bode bolje«, zašepeče Jelica bojazljivo, in debele solze ji zabliščijo
v udrtih očehočéh.
 
»Vem, da si bolna, hčerka moja«, odgovori oče pomilovalno,
»a ravno zatozató si moram prizadevati, da zboljšam čim
prej najine žalostne razmere.«
 
Vrstica 2.470 ⟶ 2.458:
 
»Ali res hočete oditi?« popraša Jelica z neverjetnim
glasom. »Ah, mene je tako strah, ker Vas ne bode domadomá;
hude slutnje me že več dnij naudajajo; samo danes še doma
ostanite, oče!«
 
»Ne jemlji mi volje in poguma«, huduje se oče. »CesaČesa
te bo neki strah? Saj si prejšnje čase po več dnij sama domadomá
ostajala, a o strahu mi nisi nikdar govorila. Predobro vem.,
da si bolna in da trpiš; to je tudi uzrok tvoje otožnosti in
bojazljivosti. Človek pa mora premagovati svoje občutke,
kedar mu pamet jasno pravi, da se mora nekaj zgoditi.«
 
»In zdaj srečno! Nobena sila bi me danes domadomá ne
vzdržala. Zagotoviti je treba čim prej najin obstanek, in ta
skrb ima pravico pred tvojo otročjo trmo. Upam, da te pri
Vrstica 2.489 ⟶ 2.477:
kakor sicer, prijazno od Jelice poslovil.
 
Jelica, bleda ko smrt, zrezrè dolgo v vrata, ki so se za
očetom zaprla. NatoNató hoče vstati iz postelje, a pri tem gibanju
jo zabode v prsih na srčni strani tako silno, da glasno
zavpije.
 
Uspehana od bolečin vleže se v novicnovič.
 
Uspehana od bolečin vleže se v novic.
Proti poldnevu se čuti boljše; ob jednem se vzbudi v
njej silna želja po čvrstem zraku, po blagodejnih solnčnih
žarkih, po pogledu na modro nebonebó; zdelo se ji je, da jo zaduši
v zaduhlem hramu.
 
Vrstica 2.510 ⟶ 2.498:
 
Nad njeno glavo so visoki kostanji razprostirali svoje
gosto obraščene vršiče. Kamor koli se je njeno okookó ozrlo,
povsod je videlo mične gredice živobojnih cvetlic, med vejami
pa so veselo poskakovali drobni ptički ter z ljubkim
žvrgolenjem oživljali tamošnjo tihoto.
 
Bil je takrat poldan; zatozató ni bilo na vrtu videti sprehajalcev.
Le sem in tja je posamezen človek sedel na kaki
klopi, bodi si bolnik ali starec, ki je, kakor ona, užival mir
Vrstica 2.526 ⟶ 2.514:
 
Med tem je nastajalo na vrtu vedno živahneje. Ljudje se
sprehajajo mimo nje, jdopiklopi se vedno bolj posedajo in v njeni
bližini igrajo veseli, brezskrbni otročiči.
 
Vrstica 2.553 ⟶ 2.541:
Ali če Bog da, ko se oče povrne, hoče poravnati, kar
je zakrivila. Prositi ga hoče odpuščenja, da mu je hotela zabraniti
za njiju obehobéh bodočnost tako važen pot, in mu obljubiti,
da se ne bode za naprej nikoli več njegovim željam
zoperstavljala.
zoper stavljala.
 
In z nasmehom na bledih ustnih udajala se je najlepšim
Vrstica 2.563 ⟶ 2.551:
A Jelica še vedno sedi na svojem mestu, kakor da ne
zapazi, da se je vlegla noč na zemljo in da je treba vrniti
se domiidomú.
 
Še le ko vrtni čuvaj prižge svetilnico njej nasproti,
Vrstica 2.586 ⟶ 2.574:
bi bila na vas že pozabila.
 
Kdaj sem zadnjikrat culačula vaše ljubke glasove? V domovini
na prijaznem stričevem vrtu, potempotém nikoli več.
 
Čudno, tedaj sem z veseljem poslušala to neubrano, a
Vrstica 2.604 ⟶ 2.592:
Med tem je postala trdna noč. Vrtni čuvaj s svetilnico
v jedni in z velikim ključem v drugi roki se približa klopi,
kjer Jelica na pol slonečslonéč z zaprtimi očmiočmí sedi.
 
»Hej, mlada stvar! tii ni mesta za spanje! Treba je
domiidomú iti; čas je, da zaklenem vrt«, zarenči čuvaj njo zagledavši.
 
Pri teh besedah privzdigne svetilnico in ji posveti v
Vrstica 2.618 ⟶ 2.606:
 
»Kaj pa to pomeni?« mrmra čuvaj v skrbeh. Svetilnico
hitro obesi na bližnje drevo, potempotém pa privzdigne Jelico.
 
»Bog nebeški!« zavpije natonató zavzet, »dekle je težko ko
svinec, a njeno telo na pol mrzlo. Ali je omedlela, ali pa
mrtva?«
Vrstica 2.632 ⟶ 2.620:
Jelici, da jo preiskuje.
 
»Dekle ne potrebuje več moje pomoči«, reče natonató; »revica
je umrla pred najmanj poldrugo uro za srčnim mrtvudom.
Jaz nimam pri njej nič več opraviti, skrb je zdaj vaša.«
Vrstica 2.642 ⟶ 2.630:
ali kako znamenje o njeni osebi, a vsi so bili prazni.
 
NatoNató pokliče dva človeka, ki sta z nosilnico čakala na
njegovo povelje.
 
Vrstica 2.648 ⟶ 2.636:
mrtveca v javno mrtvaško dvorano, da se razpostavi na ogled.
 
Kmalu potempotém nesejo mrtvo Jelico z vrta.
 
Za nosilnico stopa nekaj radovednih ženic, živahno med
seboj razgovarjaje se o čudni smrti tuje deklice. A nobena
solza, nobena molitvica ne spremlja njenega trupla. Uboga
Jelica! — — —
 
Med tem je Jeličin oče, ki je bil srečno opravil svoj
Vrstica 2.659 ⟶ 2.647:
 
Dasi utrujen, da je komaj naprej stopal, podvizal se je,
da ne bi prepozno prišel domudomú.
 
Jelica bode mene težko čakala, misli sam pri sebi; revica
Vrstica 2.675 ⟶ 2.663:
nekoliko duh zmotilo.
 
Ali ako Bog da, sedajsedáj bode drugače. Da dobiva tečno
hrano in ima zdravo stanovanje, to bo moja prva skrb. To
ji kmalu povrne nekdanje telesne moči in z njimi se povrnejo
Vrstica 2.714 ⟶ 2.702:
izpolnjevanje mojih poslov naj bo odslej naprej moja jedina
skrb. — In s takimi dobrimi nameni je hodil lahkega srca
dalje, vedno le na Jelico mislečmisléč.
 
Čutil je neskončno hrepenenje videti in objeti jo, saj
Vrstica 2.724 ⟶ 2.712:
tebi biti odslej naprej, svet ne bode imel! —
 
Pravijo, da nesreča blaži srce; a to ni vselej resrés. Samo
pri nekterih redkih izvoljenih ljudehljudéh, ki so milega, nežnega
srca, more se to zgoditi. V obče je pa upliv nesreče čisto
nasproten. Nesrečen človek drugega ne vidi in ne premišljuje,
Vrstica 2.731 ⟶ 2.719:
težave, vsled tega pa otrpne pri njem vsak drugi blagi čut,
njegova vera v pravičnost, njegovo zaupanje v Boga omedlita,
da se nevedenevedé ugrezne v obup.
 
V sreči pa človek povzdiguje svoje jasne oči in radostne
Vrstica 2.738 ⟶ 2.726:
hvala za vse prejete dobrote.
 
In le v taki duši žari potempotém sočutje za tuje bolečine,
radodarnost in usmiljenje z reveži in druge lepe lastnosti.
 
Vrstica 2.765 ⟶ 2.753:
 
Jelica se je vlegla k počitku, misli si; čudno, da ni čakala
na-me, kakor je vselej storila.
 
Dveri njunega stanovanja so bile zaprte, toda ne zaklenjene;
Vrstica 2.781 ⟶ 2.769:
bila je prazna.
 
»Jelica!« zakliče prestrašen in se ozreozrè po sobi, ,,Jelica,
kje si?«
 
Vrstica 2.787 ⟶ 2.775:
z lučjo v roki, kakor da bi premišljeval, kje bi utegnila biti.
 
»Moj Bog«, zakliče natonató presunjen; »Jelici se je nekaj
pripetilo, sicer bi gotovo bila domadomá
 
Nató se zajoče kot otrok. Solze so mu dobro storile.
Pri srcu mu laže postaja.
 
Čemu bi si najhujše predstavljal? misli si sam sebe tolažečtolažéč,
saj menda ni tako hudo, kakor sem se v prvem trenutku
zbal.
 
Prav mogoče, da je Jelico bilo strah biti sami domadomá,
in ker je menila, da me danes še ne bode nazaj, šla je h
kakemu sosedu, da ji večer hitreje preide.
 
Hitro se podapodá od stanovanja do stanovanja, poprašujočpoprašujóč
po Jelici, a po vsej hiši ni o njej ne duha ne sluha.
 
Vrstica 2.816 ⟶ 2.804:
ker je ob taki uri vrt že zaklenjen. Kaj naj tedaj počne?
 
Da bi domadomá celo noč v taki negotovosti prebil ali pa
se celoceló podal k počitku, ni mu bilo mogoče, šel je rajši z
doma ter prehodil nekolikokrati ves oni kraj mesta blizu svojega
stanovanja; saj daleč kam ni mogla Jelica oditi, bolezen
Vrstica 2.826 ⟶ 2.814:
je srečaval, ali bi bil videl mlado, bolehno deklico; toda
vse zastonj. V največji srčni težavi, med upom in strahom,
prebil je celo noč pod prostim nebom in si tritrl glavo, kam
bi bila Jelica izginila. Znancev in prijateljev nista imela,
kamor bi se bila mogla podati; ostal mu je tedaj še sam up,
Vrstica 2.832 ⟶ 2.820:
cerkev zakleniti.
 
Ubogi mož je vsled mraza, utrujenosti, gladugladú in nemira
trepetal po vseh udih, komaj da se je še držal po koncu.
 
In v takem stanju je čakal, gor in dol po ulicah hodečhodéč,
z največjo nestrpljivostjo jutranjega svita, da bi po cerkvah
juternico zvonili in cerkve odpirali. Najprej jo je hotel po
Vrstica 2.851 ⟶ 2.839:
 
Vsled neljubega slučaja se tudi s čuvajem mestnega
vrta ni mogel silitisniti; od njega je upal kaj gotovega zvedeti.
SeŠe le opoldne, potempotém ko je celo uro prežal na-nj, sešel se
je z njim.
 
Vrstica 2.864 ⟶ 2.852:
 
Povabi ga tedaj, naj stopi k njemu v hišo, da se nekoliko
oddahne; ondi mu hoče povedati, kar ve o njej. NatoNató
mu ponudi zagrižljej od svojega obeda in kozarec vina, da
se okrepča. Še le potempotém mu začne pripovedovati, kar nam
je že znano.
 
Ko Jeličin oče zvezvé osodo svoje hčere, ni se ne razjokal,
ne vzdihnil, samo njegovo lice je že bolj zabledelo in
noge so mu začele otrpnevati.
 
Nem, s priklonjeno glavo in z očmi kakor hudodelnik
v tla uprtimi, stopa potempotém za čuvajem, ki se mu ponudi za
vodnika, da mu pokaže hišo, v kteri so Jelico med druge
nepoznane mrliče na ogled razpostavili.
 
Ves dolgi pot ni zinil besedice, ni se ozrl ne na levo,
ne na desno, menečmenéč, da mu mora vsak brati na licu, kar
mu je vest glasno očitala: da je sam zakrivil hčerino smrt.
 
Vrstica 2.885 ⟶ 2.873:
z vprašanji.
 
Hodila sta tedaj molčemolčé drug poleg drugega več ko tri
četrti ure, predno sta doŠpeladospela do velike samotne hiše v oddaljenem
predmestju.
 
Pred velikimi vrati te hiše, skoz ktera so ljudje neprestano
venvèn in noter hodili, ustavi se čuvaj. ,,»Ljubi mož«,
reče mu, »prišla sva do cilja. Sedaj Vas moram zapustiti;
moje dolžnosti me drugam kličejo. Črez one široke stopnice
Vrstica 2.904 ⟶ 2.892:
 
Ko ga čuvaj zapusti, pogleda zmedeno okoli sebe, a
pote.mspotém s silo stopi v vežo osodepolne hiše.
 
Črez malo trenutkov se mu na pragu sobane odpreodprè
prežalosten prizor.
 
Vrstica 2.923 ⟶ 2.911:
Tú leži onesrečen delavec, tam utopljeno dete itd. Vsi
ti mrliči, ki so si sami vzeli življenje ali ga po nesreči izgubili
in za kterih ime se ne ve, razpostavljajo se pred pokopom
oseminštirideset ur občinstvu na ogled. In po tem
potu spoznavajo ljudje večjidel svoje mrtve sorodnike in znance.
Vrstica 2.931 ⟶ 2.919:
 
Toda kar v prvem trenutku je zagledalo na koncu dvorane,
poleg bradatega, skoro strašljivo izgledaj očegaizgledajočega mrliča
bledo obličje svojega otroka.
 
Vrstica 2.937 ⟶ 2.925:
iz prsij; silna moč ga žene k svojemu otroku. On prodere
pred sabo stoječe ljudi, da se čim prej prepriča, ali je
resrés mrtva, ali pa menda samo v nezavesti leži njegova hčerka.
 
A na enkrat mu noge postajajo težke, glava se mu zavrti,
Vrstica 2.976 ⟶ 2.964:
Vsi so v trenutku obmolknili.
 
»PovemPovém vam še enkrat«, dejal je vidno utrujen, »da
so Vaši sklepi popolnoma krivi, vaši upi do zadnjega goljufivi.«
 
Vrstica 2.985 ⟶ 2.973:
godi; a tudi to blagostanje so si gotovo z velikim trudom in
borbo pridobili, kakor se sploh godi vsakemu nepremožnemu,
predno jaridepride do blagostanja, naj si bode to v Ameriki ali
Evropi, ali v kterem koli drugem delu sveta.«
 
»Ni res, ni res!« oglasi se zdaj ob jednem več razdraženih
glasov. »V Ameriki je zaslužka na izbiro in za vsako
najmanjše delo je j>laeaplača izvrstna.«
 
»Tam tudi ne poznajo slabih letin, zemlja rodi brez velikega
Vrstica 3.015 ⟶ 3.003:
»Če tukaj nimate belega kruha, imate vsaj rženega in
koruznega; če ni mesa, je krompirja, repe, fižola; nekaj se
vedno najde za prazni želodec in gladugladú nas je mili Bog do
zdaj še vedno obvaroval; v Ameriki pa —.«
 
Vrstica 3.021 ⟶ 3.009:
umolkne, zdelo se je, kakor da bi solze premagoval, tako je bil
presunjen. — »Ali v Ameriki«, ponavljal je še enkrat s trepetajočim
glasom, »umreumrè jih stotine in stotine na dan vsled
revščine in gladigladú
 
Ni mogoče!« sežejo kmetje jednoglasno doktorju v besedo.
»Vi nas hočete s hudimi popisi prestrašiti, da bi nam
ustavili naše namene.«
 
Pongrac s planine je postal v Ameriki bogataš; na
kupe svetlih srebernjakov pošilja materi vsako četrt leta domiidomú
 
Pongrac pa je onkraj morja s seboj na pot vzel lep
Vrstica 3.035 ⟶ 3.023:
ondi z žitom tržiti in pri tem je imel srečo. Kdor pa, kakor
Vi hoče z bornimi krajcarji tja potovati, z jedinim upom na
srečen slučaj, gorjegorjé temu. Iz nič ni nič! Iz nič ni nič, ne v
domovini, a še manj se pa v tujini kaj doseže.«
 
Vrstica 3.047 ⟶ 3.035:
živeli?«
 
»Korajža velja in poskusiti je treba. ZivioŽivio!« in cela
kopa klobukov je sfrčala kvišku v znamenje splošnega veselja.
 
»Prav menijo tovariši, korajža velja!« oglasijo se natonató
veselo še nekteri starejši možje, ki so do zdaj samo poslušali.
»Bog je povsod, tukaj in onkraj morja; smrt nas bo vendar
Vrstica 3.058 ⟶ 3.046:
 
»In pa s suhim grlom«, pristavi bolj tiho mlad fantalin;
zbal se je, da ne bi ga doktor čul. »Celih Štirinajstštirinajst dnij
nisem božje kapljice užil; ali je to življenje?!«
 
Vrstica 3.075 ⟶ 3.063:
 
»Če si z ničim na tujem postal danes gospod, ravno
tako nevedenevedé in hitro si lahko j utrejutre berač. A Bog vas čuvaj
revščine v tujini. Brezčutno bo tuji gospod mimo tebe šel,
ko boš ti gladilgladú umiral.«
 
Nerazumljivo godrnjanje je sledilo natonató doktorjevim z
resno slovesnostjo govorjenim besedam.
 
Vrstica 3.089 ⟶ 3.077:
»Zakaj pa niste branili Jeličinemu očetu preseliti se,
če je res tako preseljenje po Vašem mnenju toliko pogubljivo?«
poprašuje drzno kmetickmetič sivolas in se kakor strogi
sodnik s prekrižanima rokama pred doktorja postavi, čakaje
odgovora.
Vrstica 3.095 ⟶ 3.083:
»Jaz, da ne bi bil branil Jeličinemu očetu?« začudi se
doktor. »Dragi moji, ravno tako sem se bojeval z njim,
kakor danes z vami. A vse je bilo zastonj! SvetSvèt starega,
izkušenega, dobrohotnega moža ni hotel poslušati, in kazen
zatozató mu ni izostala; ah, Bog! prevelika kazen, ktera si je
za žrtvo izbrala njegovega ubogega otroka, mojo drago Jelico!
Poglejte možje solze, kterih mi ni več moči zadržavati; one
mi dan za dnevom silijo v oči, odkar sem dobil strašno vest,
da je Jelica, moj ljubljenec, v tujini vsled pomanjkanja umrla
 
»Bog nebeški!« bil je občni zavzeti vzklic; »je-li to
Vrstica 3.109 ⟶ 3.097:
otroka v rani grob«, pristavi doktor z votlim glasom.
 
Nató seže v listnico, potegne iz nje pismo ter ga molčemolčé
podapodá najstarejšemu kmetu, da ga prečita.
 
Nihče iz družbe se ni ganil, vsak je radovedno in presunjen
Vrstica 3.116 ⟶ 3.104:
 
Nekako bojazljivo seže kmet za ponujani list, obrne ga
nekolikokrat na vse strani, pokašlja v zadregi, a potempotém začne
s pohlevnim glasom citatičitati:
 
<center>{{razprto|Ljubi doktor Jarnej !}}</center>
 
<center>To pismo Vam pišem v bolnišnici, kjer bivam že blizu
pol leta.
 
Pri pogledu mrtvega trupla moje nesrečne Jelice zadel
me je mrtvud črez pol života; zdrav najbrž ne bodem nikdar
več, kar me celoceló nič ne žalosti. Saj me na svet nič več ne
veže, nič več ne veseli; ko bi me le smrt kmalu pobrala
iz mučnega življenja.
 
Jelica je umrla pred pol letom, umrla gladiigladú, pomanjkanja;
revici je počilo srcesrcé!
 
In jaz, njen oče, sem nje morilec! — Ta gotovost je
Vrstica 3.140 ⟶ 3.128:
ostati v domovini!
 
Moj otrok, moj biser, moje veselje —je gladiigladú umrl! Ona,
za ktero bi bil srčno kri dal, da bi bila ostala pri življenju,
umrla je sama, zapuščena, na leseni klopi mestnega vrta!
Vrstica 3.151 ⟶ 3.139:
človeka na svetu, kakor sem jaz.
 
Od mene ne boste več Culičuli glasuglasú, a zarotim Vas, branite
z jekleno močjo vsakemu, ki bi se hotel preseliti v Ameriko.
 
Vrstica 3.157 ⟶ 3.145:
kmeta. V meni naj vsak ima prežalosten zgled!
 
Z Bogom, gospod doktor, z Bogom!</center>
 
Ko je kmetic prečital pismo, nastala je za nekaj trenutkov
Vrstica 3.173 ⟶ 3.161:
med množico.
 
»Niti v sanjah ne bi hotel v Ameriki živeti,« meniméni drugi
nekoliko pogumneje.
 
Vrstica 3.181 ⟶ 3.169:
»Hvala, gospod doktor, za Vaš dobri svet, in ne zamerite
nas vseh trdoglavost,« pristavi zdaj najstarejši kmet
v družbi, med tem ko se doktorju ponižno približa. NatoNató
sname klobuk ter nadaljuje s slovesnim glasom:
 
Vrstica 3.208 ⟶ 3.196:
a radostnim glasom ter jednemu za drugim roko podaje. »Bog
bode vaš trud in prizadevanje blagoslovil; kjer pa biva njegov
blagoslov, tamkaj je tudi vselej sreča domadomá
 
[[Kategorija:Pavlina Pajk]]