Napake slovenskega pisanja: razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
Malo se je do zdaj še pisalo o {{razprto|skladbi}} slovenskih besed v stavek; zato hočem po svoji moči nekoliko govoriti o tem, pa ne bom pozabil narhujih in narnavadnejih grehov slovenskega peresa v zdanjem času. Naj se mi tedaj ne zameri, da opominjam tudi to, kar se je sèm ter tjè uže opomnilo po „Novicah.“ Izgledje, ktere bom tù pretresal, vzeti so skoraj vsi iz neke naših knjig, ki je bila ravno pred mano, ko sem to pisal.
 
1. Slovenskega pisanja perva napaka je, da {{razprto|glágole}} (zeitwörter) devamo vedno le {{razprto|stavku na konec}}, kakor da bi ne smeli drugej stati, na pr. „0„O mraku se že {{razprto|na­pravinapravi}}, spet moške oblačila {{razprto|obleče}}, se dobro v kožuhe {{razprto|zavije}}, in tudi par samokresov za pas {{razprto|vtakne}}.“ Tako je Nemcem navada, in tacih izgledov ima vsaka knjiga po sto in sto; le-ta še ni nar slabji med njimi. Vender pa vpra­šamvprašam: ali bi ne bilo blagoglasneje: „{{razprto|Napravi}} se že o mraku; {{razprto|obleče}} spet moške oblačila; {{razprto|zavije}} se dobro v kožuhe, in {{razprto|vtakne}} tudi par samokresov za pas?“ Poiščimo si druzega: „Poleg tega jezljivega serditeža (t. j. nekakov potok), ki danes le bolj tiho v globoki strugi teče, in se le sèm ter tjè svoje gorne ali divje rodovine {{razprto|spom­nivšispomnivši}} prederzno {{razprto|poskoči}}, {{razprto|bomo lezli}}.“ To je taka zmes, da človek še skoraj ne vé, kaj bi pisatelj rad po­vedalpovedal. *) <ref>Opomnilo me je nemškega verza: <poem> „Sein vater hiess Melcher, Ein bauer war {{razprto|welcher}}.“</ref> Zdi se nam vsa misel nemška; ali vender bilo bi dosti umevneje vsaj tako le: „{{razprto|Lezli bomo}} poleg tega jezljivega serditeža, ki danes le bolj tiho v globoki strugi teče, in le sèm ter tjè poskoči, spomnivši se svoje gorne (?) ali divje rodovine (?)“ To vse pa le od tod izhaja, ker {{razprto|prestavljamo nemške misli od besede do be­sedebesede}}. Naslednji stavek mi bodi priča, da je res, kar sem djal: „Mesec je {{razprto|svitlo}} svetil}}.“ Kdo tako govorí? Bi li pametnemu človeku kdaj prišla na um taka neumnost, ako bi pred njim ne stale nemške besede: „Der mond {{razprto|leuchtete hell}}?“ Bere se dalje: „Obljubil jej je tudi, da bi vsaj ne obupala, jo pogostoma obiskat hoditi, ter jo tako s svojo pričjočnostjo krepčati;“ to je: „Er versprach ihr auch, dass sie wenigstens nicht verzweifeln würde, öfters zu kommen, um sie zu besuchen, und sie so durch seine gegenwart zu stärken.“ Dalje: Nikdar me ne smeš zapupustiti! {{razprto|On}}!! mora, reče — —.“ Kdaj pravi kmet: „{{razprto|On}} mora?“ Še zdaj si nismo zapomnili, da Slovenec {{razprto|osebnih zaimen}} sploh pred glagol {{razprto|ne}} stavi, kakor tudi Latinec ne, ker z glagolom vse dopové. Tako pišemo, pa hočemo, da bi ne zaspavali naši časniki; hočemo, da bi koga razveseljevále naše koderčije!
 
*) Opomnilo me je nemškega verza:
 
„Sein vater hiess Melcher,
 
Ein bauer war {{razprto|welcher}}.“ Pis.
 
 
bi pred njim ne stale nemške besede: „Der mond {{razprto|leuchtete hell}}?“ Bere se dalje: „Obljubil jej je tudi, da bi vsaj ne obupala, jo pogostoma obiskat hoditi, ter jo tako s svojo pričjočnostjo krepčati;“ to je: „Er versprach ihr auch, dass sie wenigstens nicht verzweifeln würde, öfters zu kommen, um sie zu besuchen, und sie so durch seine gegenwart zu stärken.“ Dalje: Nikdar me ne smeš zapupustiti! On!! mora, reče — —.“ Kdaj pravi kmet: „{{razprto|On}} mora?“ Še zdaj si nismo zapomnili, da Slovenec {{razprto|osebnih zaimen}} sploh pred glagol {{razprto|ne}} stavi, kakor tudi Latinec ne, ker z glagolom vse dopové. Tako pišemo, pa hočemo, da bi ne zaspavali naši časniki; hočemo, da bi koga raz­veseljevale naše koderčije!
<!-- popravljeno do tukaj -->
 
182

urejanj