Napake slovenskega pisanja: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 17:
1. Slovenskega pisanja perva napaka je, da {{razprto|glágole}} (zeitwörter) devamo vedno le {{razprto|stavku na konec}}, kakor da bi ne smeli drugej stati, na pr. „O mraku se že {{razprto|napravi}}, spet moške oblačila {{razprto|obleče}}, se dobro v kožuhe {{razprto|zavije}}, in tudi par samokresov za pas {{razprto|vtakne}}.“ Tako je Nemcem navada, in tacih izgledov ima vsaka knjiga po sto in sto; le-ta še ni nar slabji med njimi. Vender pa vprašam: ali bi ne bilo blagoglasneje: „{{razprto|Napravi}} se že o mraku; {{razprto|obleče}} spet moške oblačila; {{razprto|zavije}} se dobro v kožuhe, in {{razprto|vtakne}} tudi par samokresov za pas?“ Poiščimo si druzega: „Poleg tega jezljivega serditeža (t. j. nekakov potok), ki danes le bolj tiho v globoki strugi teče, in se le sèm ter tjè svoje gorne ali divje rodovine {{razprto|spomnivši}} prederzno {{razprto|poskoči}}, {{razprto|bomo lezli}}.“ To je taka zmes, da človek še skoraj ne vé, kaj bi pisatelj rad povedal.) <ref>Opomnilo me je nemškega verza: <poem> „Sein vater hiess Melcher,<br> Ein bauer war {{razprto|welcher}}.“</ref> Zdi se nam vsa misel nemška; ali vender bilo bi dosti umevneje vsaj tako le: „{{razprto|Lezli bomo}} poleg tega jezljivega serditeža, ki danes le bolj tiho v globoki strugi teče, in le sèm ter tjè poskoči, spomnivši se svoje gorne (?) ali divje rodovine (?)“ To vse pa le od tod izhaja, ker {{razprto|prestavljamo nemške misli od besede do besede}}. Naslednji stavek mi bodi priča, da je res, kar sem djal: „Mesec je {{razprto|svitlo svetil}}.“ Kdo tako govorí? Bi li pametnemu človeku kdaj prišla na um taka neumnost, ako bi pred njim ne stale nemške besede: „Der mond {{razprto|leuchtete hell}}?“ Bere se dalje: „Obljubil jej je tudi, da bi vsaj ne obupala, jo pogostoma obiskat hoditi, ter jo tako s svojo pričjočnostjo krepčati;“ to je: „Er versprach ihr auch, dass sie wenigstens nicht verzweifeln würde, öfters zu kommen, um sie zu besuchen, und sie so durch seine gegenwart zu stärken.“ Dalje: Nikdar me ne smeš zapupustiti! {{razprto|On}}!! mora, reče — —.“ Kdaj pravi kmet: „{{razprto|On}} mora?“ Še zdaj si nismo zapomnili, da Slovenec {{razprto|osebnih zaimen}} sploh pred glagol {{razprto|ne}} stavi, kakor tudi Latinec ne, ker z glagolom vse dopové. Tako pišemo, pa hočemo, da bi ne zaspavali naši časniki; hočemo, da bi koga razveseljevále naše koderčije!
Vsak dan bereš, kolikor hočeš, stavkov tacih, da imajo pomožni glagol (hilfsverb) kmalo od začetka; ali dopovedovavnik (aussageverb) pa stoji deleč zadaj notri v deveti deželi tam pri Jakobu Žerjavu. Iz tmé izgledov edinega: — — „kakor ti angeljski mladenč, ki je vedno, tudi med strašnim vrišom in gromom kervave vojske, nedolžno serce, živo vero, terdno upanje, gorečo ljubezen do Jezusa, pokoršino do svete cerkve in hvaležno serce do svoje matere {{razprto|ohranil}}.“ „{{razprto|Ohranil}}“ je ravno {{razprto|trideseta}} beseda za pomoznikom: „{{razprto|je}}.“ To ni slovanski!)<ref> O tej napaki so govorile „Novice“ že {{razprto|večkrat}}. Naj bi častiti pisatelji naši zapomnili si to pravilo prav dobro, da bi treba ne bilo toliko popravljanja, pri kterem se še vendar prezre marsikrat kaj.</ref> Kdor noče meni verjeti, poslušaj kmeta, in beri dobre knjige druzih narečij. O grehih zoper slovnico (mladenč, vrišom) raje molčim; saj vem, za koliko sto pisateljev se je zastonj trudil ta in uni slovničar.
Slovenec, ako ne misli nemčiti, ne sme tergati pomoznikov: „{{razprto|sem, si, je, bi, bil, bom {{razprto|i.t.d.}}}},“ tudi ne okrajšanih oblik osebnega zaimena; „se, si, me, mi, te, ti, g a“ predeleč od dopovedovavnika; le malo stavkovih členov bi smelo biti vmes, ne pa cel stavek, posebno če je dolg, ali še celó po dva. S tacim so naši pisatelji bogati , na pr. „Pri tem pogovoru {{razprto|si je}} stari Vazil večkrat na skrivnem marsiktero gorko solzo, ki mu je po licu pritekla, {{razprto|obrisal}}“ Ali bi se ne moglo reči: „{{razprto|Obrisal}} si je večkrat na skrivnem stari Vazil pri tem pogovoru marsiktero gorko solzo, ki {{razprto|i.t.d.}}?“ Serb res da časi vrine klicavnik (vokativ), ki je skoraj nekoliko podoben samostojnemu stavku; ali to je le {{razprto|ena}} beseda, na pr. ,,Što li si se, sine, namrdio?“ Bere se tudi v národnih pesmih, da je kratek {{razprto|mali stavek}} (nebensatz) vgojžen med okrajšano zaimensko obliko in med glagol; pa tacih izgledov ni dosti; jaz vem dozdaj le za dva: „Sve {{razprto|joj}}, sta je i kako je, {{razprto|kaza}},“ nadalje: „Sve {{razprto|mu}}, što je, po istini {{razprto|kaza}}.“ Ali vsako uho čuti, posebno v pervem, da se je pevec osvobodil skoraj čez navado. Večkrat se bom opiral na slovstvo serbskega {{razprto|ljudstva}})<ref>Ne pravim zastonj: „{{razprto|ljudstva.}}“ </ref>, ker je to narečje našemu naj bliže, in ker sta v njem stavek in mísel krepka, domača, kakor hoče imeti svojstvo slovanskega jezika. Vsaka beseda je samorašča, pognala iz prave korenike, ne skovana z veliko skerbjo, pa vender napek; tù misli in govorí prosti národ. Skladba je čista, posebno {{razprto|v pesmih; v pripovedkah}} ne vselej tako, ker jih lahko vsaki pripoveduje in kvari, kakor hoče; pesmi pa so vezane in zvarjêne; učiti se je mora, kdor jo hoče peti. Tudi ni utegnil {{razprto|Vuk}} pravlic tako skerbno zbirati in tenkovestno primerjati, kakor je pesmi, za kar naj bi mu veliko hvalo vedili vsi Slovani, vzlasti pa Serbje. Kako bi se bilo njihovi krasni lastnini godilo, da je prišla v roke neukretnemu Konštantinu Kaulicii, ki je iz svoje modrosti dodeval in popravljal, kakor se je njemu zdelo?
{{razprto|Nemec}} govor {{razprto|končava}} z glagolom, {{razprto|Slovan}} ga sploh ž njim {{razprto|začenja}}, vzlasti kadar govorí v zdanjem času namesti preteklega, in tudi, kadar je stavek kratek, da nima {{razprto|razmér}} (umstände) in druzih {{razprto|sklonov}} pokornih glagolu (ergänzungen); potem se le verstí druge člene. {{razprto|Priloge}} (beiwörter) devamo v navadnem govorjenji pred {{razprto|imena}} (hauptwörter), in vsaka beseda, ki {{razprto|pojasnuje}}, naj stojí blizo {{razprto|pojasnjene}}. Razmére, ki značijo: {{razprto|mesto, vzrok, čas {{razprto|i.t.d.}}}}, in vse drugo, kar pojasnuje glagol, mora biti, kolikor more, blizo njega; časi pred njim, časi za njim. Le razmera, ki znači {{razprto|kakovost}} (art und weise), mora stati {{razprto|pred }}glagolom, ako je {{razprto|imenovavnik}} (subjekt) postavljen pred glagol ali pa v glagolu {{razprto|skrit}}; sicer je lahko tudi za njim; n. pr. „Pred pojedino {{razprto|na glas}} molijo za mertvega;“ pa ne: „pred pojedino molijo {{razprto|na glas}} za mertvega.“ „Saní {{razprto|hitro}} tekó;“ ne: „tekó {{razprto|hitro}} saní;“ vender je tudi prav: „sani tekó {{razprto|hitro}}“, ker tù stojí glagol za imenovavnikom.
{{razprto|Imenovavnik}} stojí sploh pred {{razprto|kazavnikom}} in pred druzimi skloni, časi pa tudi pozneje; saj nas jezik je ugibčen; oberneš lahko govor, kakor ti bolj prav sodi; le dopovedovavnika ne loči tako deleč od pomoznika; nikar ga ne hrani vselej za na zadnje.
Navada je, da začenjamo govor {{razprto|z velicim stavkom}} (hauptsatz), za njim pa stojí mali (nebensatz), ali ga pa gojzdimo va-nj; časi je tudi pred njim, ako znači {{razprto|razmére}} (umstände), ali pa če stojí namesti {{razprto|imenovavnika}} (subjektivsatz), ali namesti {{razprto|druzega sklona}} (ergänzungssatz), ter se začenja z besedami: „{{razprto|kdor, kar, kteri, čigar {{razprto|i.t.d.}}}}“ Samo pomniti se mora, če je mali stavek {{razprto|vgojžen}} ali pa za velicim stoječ, da ga je {{razprto|sploh}} pritisniti precej k tisti besedi, kterej je dan v pojasnilo. — Nemec druži mnogo velicih in malih v en stavek; Slovenec dela raji bolj kratke odmere v govoru.
{{razprto|Izgled}}, v kterem je mali stavek za velicim: „OIga je tako milo jokala, po zgubljenem bratu povpraševala tako zvesto, da je skoraj omečila serce Ivanovu.“ Tukaj se {{razprto|mali}} tišči besede: „{{razprto|zvesto}},“ ker jo pojasnuje; vender je tudi prav: „Olga je tako milo jokala, po zgubljenem bratu tako zvesto povpraševala, daje {{razprto|i.t.d.}},“ ker mali stavek ne pojasnuje samo besede: „{{razprto|zvesto}},“ ampak ž njo tudi {{razprto|glagol}}.
{{razprto|Izgled}}, v kterem je mali{{razprto| vgojžen}}: „Pobožen menih prosi prečiste device Marije, ki je zdravje bolnikom, posebnega pripomočka bolnim revežem.“ Tù se mora {{razprto|mali}} tiščati besede: „{{razprto|Marije}}“, ker jo tudi pojasnuje.
{{razprto|Izg1edje}}, v kterih so mali {{razprto|pred}} velicim: „{{razprto|Kar}} sem kupil, to bom lupil.“ „{{razprto|Kdor}} bo kravo vračal, ta bo oves plačal.“ „Čigar so konji, tega je voz.“ „Da ({{razprto|kadar, ako, če}}) te vidim, pa te bom poklical.“
O tem bi se lahko govorilo še več, ali tukaj branita čas in kraj, da ne rečem tudi pomanjkanje terminologijskih oblik. Še zdaj so {{razprto|Vodnikove}} besede te verste bolje od vsega, kar napiše uni ali ta; vsa novina je taka, da nas Bog vari! V neki slovnici, ki nima pisateljevega imena, beremo: „{{razprto|podsebek}}“ (subjekt), „{{razprto|orečenje}}“ (prädikat), „{{razprto|nobojni}}“ spol (sächl. geschlecht) po latinski besedi: {{razprto|neutrum}}, narejeno iz: „{{razprto|nobeden.}}“ Ali kako more živa duša iz: „{{razprto|nobeden}}“ skovati „{{razprto|nobjni}}?“ Ta beseda bi mogla izhajati po analogíi samo iz glagola: {{razprto|nobiti}}, ki ga pa nikjer ni. Gotovo je bil stokrat bolji stari {{razprto|srednji}} spol. Tudi se bere: „{{razprto|narava = sitte}}“; ali uže pri starih Slovencih je : „{{razprto|sitte}}“; {{razprto|= vrav, a, m. sp}}. “; „{{razprto|narava}}“ je nova beseda za ptujo: {{razprto|natura}}. Dalje stojí: „{{razprto|lepo dišati}}“ = {{razprto|wolriechen, „dobro dišati}}“ = {{razprto|wolschmecken}}. Rad bi vedil, kje se tako govorí? Kmet časi res velí: „ta jed mi {razprto|diši}}; ali s tim le dopoveduje, da ima želje do kake jedi, ne pa, da je: „{{razprto|wo1schmekend}}.“ Dolenec bi djal: ta jed je {{razprto|slastna, neslastna}}, ima {{razprto|slast}}, nima {{razprto|slasti}}. Ko bi ta knjiga ne imela spredaj letnic, gotovo bi mislil, da je pater {{razprto|Marko}} njeni oče; le on je znal barbariti, kakor je na pr. naslednje: „{{razprto|podbudujejoč, odstrašujejoč (abschreckend), <ref>{{razprto|Absehrecken}} se pravi: {{razprto|ostrašiti}}, ne: {{razprto|odstrašiti}}. Le tačas bi se reklo, da je kdo na pr. tatéva odstrašil, ako bi mu bilo vedeče, da bo prišel krast, pa bi se v kosmato kravjo ali volovsko kožo zavil, i tako odgnal ga. {{razprto|Odstrašiti}} je: „{{razprto|wegschrecken}}.</ref>) (nase) {{razprto|vlečejoč}})<ref>Horrendum</ref> (kraj) = anziehend, {{razprto|okrepčujejoč, zadostujejoč}}.“ In tacih napák ni kraja ne konca, kakor bi ne imeli razun slovnic užé dovelj druzin pisarjev,ki nam jezik pridijo.
2. Stavkov ne smemo začenjati {{razprto|spomozniki}}, ne z {{razprto|okrajšanimi oblikami osebnih zaimen}}, tudi ne z {{razprto|okrajšano obliko glago1ovo: hoteti: „čem , češ , če {{razprto|i.t.d.}}}}“ Napek je: „Ga utolažit poiščejo kake sladkarije«; ravno tako tudi: »{{razprto|Čem}} te oglasiti (sic ?) pravi streže« (jch will dich {{razprto|me1den}}). Druga narečja vselej stavijo te besedice še le za glagol, ako ni pred njim kacega {{razprto|imena, zaimena {{razprto|i.t.d.}}}}, ki imajo moč, da potegnejo te besedice bliže sebe pred glagol, na pr. „Da se priča i pripovijeda.« (Vezica: „i« (und) nima te moči; „{{razprto|in, ino}}« jo imata). — Najneukretniše pa je, ako stoji pred velivnikom (imperativom) okrajšana oblika osebnih zaimen: „{{razprto|Ga}} ujemite in k meni pripeljite!« Kaj tacega se le v knjigah bere; ali govoril gotovo še nihče ni tako, daravno Slovenec ni prevesten pri stavi tih besedic, ker je naš jezik več ali menj ponemčen celó v najbolj skrivni tokávi, in tudi ni vse zlató, kar pada kmetu iz ust. Naslednji stavek gotovo ni za nič, akoravno ga je govorila baba, domá iz kraja, kjer je slovenščina dobro čista: „Oženil se je brezi {{razprto|vsega mojega}} vedósti.« Kopitar je djal, da si upa dobiti za vsak naš germanizem dva {{razprto|česka in dva poljska}} ter dva turcizma {{razprto|v serbskem}}. Nemogoče ni; ali tajiti pa vender ne moremo, da je naše narečje ravno v stavi svojih besed popačeno in poptujčeno skoraj bolj od vsih druzih.)<ref> Tega {{razprto|ne moremo}} poterditi po vsem; prebiraje mnogotere {{razprto|časnike}} slovanske si večkrat mislimo, da si tudi našim bratom ravno taka godí in včasih še huja.</ref>
Tudi ne bodi pozabljeno, da besedica: „ne« mora stati vselej {{razprto|pred}} velivnikom, nikdar za njim. Kosmat germanizem je: „Izverzi me „{{razprto|ne}}«, namesti: „{{razprto|ne}} izverzi me!«
Ali Slovenec vender časi govor začenja s pomozniki, z okrajšano obliko osebnih zaimen in glagolov: „{{razprto|hoteti}}«? in sicer:
a) {{razprto|v skrajšanih}} stavkih, na pr. „{{razprto|sevé, se zná}}«, namesti: „{{razprto|to se vé.«}} Vzlasti prigovorov je veliko tacih: „Kdor ne misli plačati, s e ne puli za ceno« (ta se ne puli). Take izkrajške imajo tudi druga narečja, dasiravno toliko ne, ko mi, na pr. „Čini mi se, {{razprto|bi}} mi bolje bilo«; namesti: „{{razprto|da}} bi mi {{razprto|i.t.d.}}« „Kakby zralo žitko v poli, {{razprto|by}} vezdy jaro bilo?« namesti: „{{razprto|kdyby}} vezdy {{razprto|i.t.d.}}«
:b) Kadar je glagol: „{{razprto|biti}}« samostojen in ne pomozen, in vzlasti, če ima náglas (nachdruck) na pr. „Ali si moj prijatel?« „{{razprto|Sem}} tvoj prijatel!« „{{razprto|Bi1}} je oče, ki je imel tri sine.«
:c) Kadar imajo: „{{razprto|sem, bom, čem}}« polno obliko : „{{razprto|jesem, bodem, hočem}}«. Mi smo izgubili: {{razprto|jesem}}; v druzih narečjih še živí. Serbske pesmi: „Jedni vele: {{razprto|jeste}} preturio; namesti: „preturio {{razprto| je}}.«
:d) Časi, kadar stojí {{razprto|mali}} stavek pred {{razprto|ve1icim}}, na pr. „Ko ga vidi, kako tava, mu pomolí verv.« Serb bi velel: »onda mu pomoli«; ali tudi: „pomolí {{razprto|mu}} verv«; tudi v našem jeziku bi ne bilo neprijetno: „tedaj mu pomoli.« Djal bi, da pri nas v tacih namerah {{razprto|celi stavki}} vlečejo te besedice bliže sebe pred glagol ravno tako, kakor smo popred rekli od {{razprto|posameznih}} bolj važnih členov.
Kadar {{razprto|mali}} stavek gojzdimo {{razprto|v velicega}}, moramo staviti okrajšano obliko pomoznega glagola precej za vejico ( , ), ker ni več v navadi: , »{{razprto|jese m, jesi {{razprto|i.t.d.}}}}« na pr. „Tvoj brat Fedor, že od nekdaj malopridnež, {{razprto|je}}ubit.« „Otahičanje, ki živé na otoku Otahiti, {{razprto|so}} lepi ljudje.« Gotovo bi se terdo glasilo: „Tvoj brat Fedor, že od nekdaj malopridnež, ubit {{razprto|je}}.« Premalo svobode v govoru pa nam bi privoščil , kdor bi hotel, da naj vsaki stavek te verste zasuknemo tako-le: „Ubit je tvoj brat Fedor, že od nekdaj malopridnež.«
ʼ
:e) Kadar vprašamo: „{{razprto|Si}} vidil mene?« „{{razprto|Si}} - li odgovoril?« Tako je tudi pri drugih Slovanih.
Nemci devajo časi pogojívni govor (bedingungssatz) v obliko vprašavnega, na pr. „{{razprto|Hat er keinʼ s}}, macht er {{razprto|einʼs}}«; namesti: »{{razprto|wenn er}} keinʼs hat. Tudi naš Prešerin pravi: „{{razprto|češ}} biti v krajnskih klasikov števili, debelo jo zarobi«; namesti: „ako {{razprto|češ}} biti {{razprto|i.t.d.}}« Mislil sem, daje to le nemškemu jeziku lastno; ali tudi Slovan je vsaj nekdaj tako govoril, če zdaj več ne. Bere se v dveh najstarjih odlomcih kraljedvorskega rokopisa, v »{{razprto|snemu}}« in „{{razprto|Ljubušinem sadu}}«:
Staročeski: :::::Slovenski:
„Rozrešite moje vypovedi, :::::„Presodite moje si izreke,
{{razprto|Budete-li u}} vas po rožama;::::: {{razprto|Ako bodo}} po razama vašem;
{{razprto|Nebudete-l u a vas po rozumu,::::: {{razprto|Če ne bodo}} po razumu vašem,
Ustavite ima novy nalez.«:::::Vstanovite jima novo sodbo.«
Snem:::::::— —
„{{razprto|I umre-li}} glava celedina,:::::„ {{razprto|In umre-li}} glava rodovini,
Dieti vse tu zbožiem vjedno vladu.«:::::Vladajo naj vkup blagó otroci.«
—- 26 —
3. Tretja navada gerdega nemškovanja pak je, da kerčimo {{razprto|male stavke}}, devaje dopovedovavni glagol > „{{razprto|nedo1očivnik}}« (infinitiv). Tako pišemo vsi: bodi-si Peter, bodi-si Pavel. Vzlasti le-ta germanizem nam je v obili časti; rekel bi, da najbolji naših pisateljev še skoraj ne vedó, da to je neslovenski.
Ne mislim, da naj se nedoločivnika tako ogibljemo. kakor Serbje, ali celó Bulgarji, ki ga dan danes uže več nimajo; gotovo je pa vender, da pri nas nikoli ne sme in ne more stati namesti {{razprto|celega stavka}} po nemški navadi. Kmeta sem dobro poslušal, in vidil sem, da nimamo veliko nesamostojnih glagolov, ki ga hočejo imeti za sabo. Ti so: „{{razprto|hoteti, moči, morati, smeti, dati }}(lassen), {{razprto| želeti veleti, ukazati, zapovedati, začeti, nehati, braniti, upirati, vreden biti, željen biti. spodobno biti, nimam kaj, nimam kam, nimam za kaj (za čim),}} in morda še kaj — pa malo — druzin. Toda pri mnozih med temi rabi kmet poleg nedoločivnika skoraj še {{razprto|raje}} vezico: „da«. Iz tisuč izgledov, kako naj se ne piše, berimo samo kake tri: „Skoraj bi se bil tako deleč spozabil, {{razprto|mu kroglo v serce poslati.}}« Tú je vsa misel malega stavka cisto nemška. Dobro vem, da bi te kmet tako govorečega debelo pogledal, ker bi ne vedil. kaj praviš. Imelo bi se reči: »Skoraj bi se bil toliko spozabil, da bi ga bil kmalo v serce vstrelil.« Dalje: „Olgo vedno veselo viditi, tudi Vazil serčnejši postane«; namesti: „tudi Vazil je bil serčneji, ker je Olgo vidil vedno veselo.« Tukaj bi še Nemec ne djal: „Die Olga immer froh {{razprto|zu sehen}}, wurde auch Wasil herzhafter.« Še več tacega se je prikralo v naše pisanje, kar pa vse vkup nič ne veljá, na pr. »sestro {{razprto|viditi}}, skočim z voza«; ali:„to novico {{razprto|slišati}}, ostermim.« To so skerčeni stavki nedoločivni (infinitivsätze), ki jih prosti človek ne govori, in razun nas tudi ne piše nobeno drugo narečje. Še en izgled: „Ga utolažit poiščejo kake sladkarije« Imelo bi se reči:„da {{razprto|bi}} ga utolažili, poiščejo kakih {{razprto|sladkarij}}«; ali pa : „da ga {{razprto|utolažijo}} {{razprto|i.t.d.}}«
Beli Krajnci stavijo po serbski navadi namesti pogojivnega naklona v preteklem času, pogojivnik sedanjega, na pr. »{{razprto|Da grem}} jaz v mesto, gotovo bi me ne bilo več nazaj«; namesti: »{{razprto|ako bi bil}} šel jaz {{razprto|i.t.d.}}« To je posneme vredno, ker je kratko, lepo in domače; s tim se mnogokrat ognemo brezištevilnih oblik: {{razprto|bi bi1 {{razprto|i.t.d.}}; ali kaj, ker naši pisatelji svojeglavno zamečejo vse, kar niso slišali v svoji vasi, ali pa še celó v svoji koči. Le nemškovanja se v slast poprijemljejo, naj ga slišijo ali beró!
4. Ne smemo tacih stavkov devati {{razprto|v terpivni naklon}} (leideform), v kterih stoji potem imenovavnik v ro-divniku s predlogom »od.« Nihče ne pravi: ,,Bežím, ker sem bil {{razprto|od očeta}} tepen; ampak: „bežim, ker {{razprto|so me oče tepli}}.« Ako bi te kdo vprašal: {{razprto|zakaj bežiš?}} in ti bi mu odgovoril: »{{razprto|ker sem bil tepen}}«; vender ne bo uni dalje vprašal te: {{razprto|od koga}} si bil tepen? ampak djal bo: „kdo {{razprto|te je te pel}}?« Stari Slovenci so devali take stavke lahko v terpivni naklon, ker so imeli {{razprto|storivnik}} brezi predloga, na pr. „{{razprto|Travička}}, stupana{{razprto| cuzim kopytem}}.« »Vʼzveden bystʼ Jisus duhʼm vʼ pustiniju.« „Vʼsja mnie predana sutʼ {{razprto|otʼcem moim}}.« Ako je v delavnem stavku imenovavnik {{razprto|živa oseba}}, Slovenec ne jemlje nikoli terpivnega naklona; kader je pa imenovavnik {{razprto|reč}}, potem ga lahko denemo v storivnik s predlogom »s«, in tako naredimo terpivni naklon. {{razprto|Prešerin}} pravi: „poroseno o d ljubezni čiste.«. To je gotovo neslovenski; ali dobro bi bilo: „porošeno s {{razprto|čisto ljubeznijo}}.«
Vem, da se bere tudi v starem: „Iskusit se {{razprto|ot dijavola}}« (um vom teufel vetsucht zu werden), in več tacega; ali to je zasejano iz gerškega. Rusi pri takej priložnosti rabijo {{razprto|sami}} storivnik, tako sploh tudi Čehi; Poljci, bolj poptujčeni, devajo časi, posebno pri živih osebah, rodivnik s predlogom: „{{razprto|przez}}.« Pa ne spominjam se, da bi bil kaj tacega bral v serbskih narodnih pismih, razun dveh namer: „To ni magla od Boga poslana;« in pa: „Nije rodjena {{razprto|od oca i majke}}.« Ali ta dva oba izgleda sladita po cerkveni slovenščini, ako ne rečem, da v zadnjem predlog : „{{razprto|od}}« bolj znači mér),<ref>{{razprto|Mér}} i. žensk. sp. die {{razprto|richtang}}. V Laščah pravijo: v ktero {{razprto|mér}} je tekel? {{razprto|Méroma}} je {{razprto|beiläufig}}, ako je govorjenje od {{razprto|velikosti in prostor}}. na pr. »kolika {{razprto|meroma}} je palica? Kako {{razprto|meroma}} bučele sedé?«</ref> {{razprto|od k od}} je rojena. Prosti Serb govorí po duhu našega jezika le vedno raje v delavnem naklonu; se vé da se učeni poprijemljejo terpivnega, obračajo se po ptujcih. Vedno bi se moralo našim južnim bratom na uho trobiti: Pustite ptuje blago; učite se jezika iz svojih neprecenljivih pesmi; iz njih zajemajte; berite jih noč in dan. da jih boste umeli! Naj imajo vaši poetje krasne pesmi, zložene po duhu izobražene Evrope, ktera njih je vredna jermenje odvezati Kraljevičevim ? Žalost in nevolja obhaja človeka, ako bere serbskih in ilirskih pisateljev poezije, ki so jih skušali peti po národovem duhu. Kako omledno je večidel vse! Zakaj? Zato ker so ptujih misli tako polni, da ni več prostora za domače.
5. Napek rabimo {{razprto|same rodivnike}}, ako ž njimi hočemo zaznamovati {{razprto|čigavost}}. Nikdar kmeta ne slišiš:»Ko prideš do vrat {{razprto|mesta}};« „to je {{razprto|sina}} sin, {{razprto|hčeri}} brat.« Ako vprašam: do čigavih vrat? čigav sin ali brat? ne moreš odgovoriti:„ {{razprto|mesta; sina; hčeri.}}« Sam rodivnik je ušesu premalo; zdí se, kakor bi nekaj manjkalo; in če je krajši rodivnik, bolj se nekaj pogreša v odgovoru.
V tacih primerah se govorí na dva načina: deva se namreč namesti rodivnik a {{razprto|prilog}}, na pr. „Ko prideš do {{razprto|mestnih}} vrat; to je {{razprto|sinovlji}} sin, {{razprto|hčerínji}} brat; {{razprto|grofénjo}} sestro sem vidil (der gräfin schwester.)« Serbski: „Volim brata od {{razprto|očinjega vida}}.«
Tudi se jemlje dajavnik (dativ), ki mora stati vselej pred besedo, ktero pojasnuje: »Ko prideš mestu do vrat; velik je {{razprto|očetu}} do brade; {{razprto|bratu}} je konj ukráden; pojdi {{razprto|vragu v}} — .« Posebno Serbom je to navadno: „Prnu vila nebu pod oblake; nahodi se {{razprto|šatoru}} na vratih; ona izjede {{razprto|ribi}} desno krilo.«
V prozi bi se imeli tacih samih rodivnikov ogibati, kolikor se dá; v pesmih pa, ki imajo mnogo prosteji govor, ni vselej mogoče. Bere se užé v kraljedvorskem rokopisu: »lom {{razprto|oščepov}, blisket {{razprto|mečev}}, ohenj bure {{razprto|i.t.d.}}.« Tudi v serbskem se nahaja semtertje kak rodivnik te verste, pa v {{razprto|junaških}} pesmih redko; več se jih bere v {{razprto|ženskih}} — ali opomniti je, da mnogi med njimi diše po cerkveni slovenščini, na pr. „Vodi je (jo) u ime {{razprto|Boga}}; {{razprto|rožanstva}} lug«, namesti sicer navadnega: {{razprto|rodjenja}} lug; to je log, kjer se je rodil Kristus.
Drugače je to, ako ima rodivnik pred sabo: {{razprto|prilog, zaime}} ali {{razprto|ime}}, da ga pojasnuje. Prav je: „hiša {{razprto|mojega očeta}}; žena {{razprto|starjega brata}}.« Serbski: „{{razprto|Noja ptića}} krilo; dvori {{razprto|Petra Mrkonjića}}.« Ako vprašamo: čigava hiša, žena; čigavo krilo; čigav dvor? lahko odgovoriš: „{{razprto|mojega očeta, noja ptića, Petra Mrkonjića.« Tukaj v uho ničesa ne pogreša v odgovoru.
Časi ima tak rodivnik še le za sabo eno ali več besed zavoljo večega pojasnila, na pr. „Goveda su {{razprto|Milice}} moje sinovice; kći {{razprto|govedara}} iz toga i toga sela; sin {{razprto|cara}} od one zemlje.«
Da bi kdo napek ne razumel, opominjam, da je ta rodivnik vselej navaden in dober, ako znači {{razprto|kolikost}} (genitivus partitivus), na pr. »kos kruha, sod vina, kaplja {{razprto|kerví}}, kita {{razprto|vijolic}}.«; Iméti ga hočejo tudi nektera imena, ki so na-se vzela {{razprto|predlogov}} pomen: „konec vasí, sredo {{razprto|mize}} (postavite), vkraj {{razprto|hiše}}, uno stran {{razprto|Save}}, križ {{razprto|potov}} {{razprto|i.t.d.}}« Hoteli so z rodivnikom nadomestiti naši pisatelji stari sami {{razprto|storivnik}}, pa tudi proti jezikovemu duhu, na pr. „{{razprto|Mogočnih rok}} ga zavihti,)<ref>Tudi to je germanizem. {{razprto|Posebno}} stari Nemci so radi govorili: „{{razprto|starken armes}} griff er ihn an; {{razprto|verhängten zügels}} sprengte er hinein«; še zdaj se bere: „{{razprto|gutes muthes betrat ich den weg}}.«</ref> namesti: „{{razprto|z mogočnimi rokami}}.« Res jako pogrešamo zgubljenega storivnika, ali kdo si ga pisati upa? Nikakor ne velja staviti namesti njega rodivnik. — Ta sklon pa je vselej na pravem mestu, ako popisujemo {{razprto|lastnosti}}. Dobro je: „človek {{razprto|bistrega očesa}}«; napek je: pogledal me je „{{razprto|bistrega očesa}}.«
6. Nemškujemo, ko devamo: „{{razprto|bom, boš, bo i.t.d.}}« za nemški: „{{razprto|werden}}«, ki je pomoznik terpivnega naklona zdanjega časa, na pr. „Do verha pridšemu bo ves trud obilno poplačan, to je: „Der bis zum gipfel angekommene wird für seine mühe reichlich entschädigt.« Prešerin ima obilo tacih napak.
7. Grešimo v posameznih besedah.
Kolikokrat smo užé slišali in brali, da: „{{razprto|znam}}« se pravi „{{razprto|sciou}}, pa ne: „{{razprto|possum}}«; vender si tega ne moremo vtepsti v glavo; enaki smo otrokom, ki se učé slovnice. Vem, da slišiš tudi kmeta časi: „To ti {{razprto|zna}} škodovati.« Ali vprašam: kaj moramo pobrati vso sodergo po vsih kotih? Saj menda ni neznano nikomur, da kmet pravi ravno tolikrat: „{{razprto|utegne ti, utegnilo bi}} ti škodovati. Enake veljave je: „{{razprto|zna biti}}.«
„{{razprto|Zamorem}« rabimo v pomenu: „{{razprto|possum.}}« Ali „{{razprto|morem}}« je „{{razprto|possum}}.« Kmeta sem le slišal, da je govoril to besedo takrat, kader je hotel ž njo to dopovedati, kar je Nemcem: {{razprto|einfluss haben}}: „ta veliko zamore pri cesarji.« Pa tudi to menda ni prav domače? Govorí se dalje: „hitro si je {{razprto|zamogel}}« (obogatel). „Ta mož {{razprto|premore tri sto}}.« „Hitro si je {{razprto|opomogel}}« (hat sich von seiner armut erholt). Nikoli pa še nisem slišal: „tega ne {{razprto|zamore m}} dvigniti«; vender smo vsi zaljubljeni v svoj preljubeznjivi: „{{razprto|zamorem}}.« Slovenec ne sme prestaviti vsacega nemškega: {{razprto| können (posse)}}. Okorno bi se glasilo: „To {{razprto|moreš}} lahko storiti«; namesti: {{razprto|to ti je lahko; to lahko storiš}}.
„{{razprto|lmeti}}« v pomenu: »{{razprto|sollen}}«. Kopitar uči, da glagol: „{{razprto|imeti}} nima tega pomena; ali pri nas ga ima gotovo. Dostikrat sem čul: „Dans ima (namreč: čas) priti; ne bil bi te {{razprto|imel}} (namreč: oblasti) zapreti.« Gotovo pa je napek: „ti nimaš krasti!« namesti: {{razprto|ne kradi}}!
„{{razprto|Terjati}}« ni to, kar je Nemcem: »{{razprto|fordern}}.« Mi {{razprto|terjamo}} „za« dolg samo tistega, ki nam je dolžan. Kmet se nikoli ne zmoti; vselej pravi: „{{razprto|kaj hočeš? kaj želiš? kaj bi rad}}?« nikoli ne: „{{razprto|kaj terjaš}}?« Sliši se tudi: »{{razprto|kaj iščeš}}?«
Vsáj in sáj.« Te dve besedi vedno menjavamo. Veči del naših pisateljev ne ve, kaj je „{{razprto|vsáj}}« in kaj je „{{razprto|sàj}}.« „{{razprto|Vsáj}} je nemški: „{{razprto|wenigstens}}« , na pr. „Vsaj jutri pridi; {{razprto|vsáj}} kruha mi dajte.« „Sàj« pak se pravi: „{{razprto|doch, j a doch}}.« „Sáj si bil tukaj; saj si človek, ne skala!«
„{{razprto|Kako da, kdo da, kje da}}.« Bere se: „ko sem vidil, kdo da je tam; povedi mi, kje da so oče?« To je laški, tudi starim Nemcem navadno, Dolencu pa čisto neznano.
„Za« = „zum« {{razprto| z nedoločivnikom}}, na pr. „peró za pisati.« To menda vsak ve, da je ptuje, ali vender se bere časi tudi po knjigah morda za to, ker je prišlo jako v navado celó po tistih krajih , koder se naj čisteje govorí Slišal sem pa Dolenca: „ta riba ni za jéd;« serbski: nema ništo {{razprto|zajelo}}.« Tukaj moramo tedaj namesti {{razprto|nedoločivnika}} vselej narediti {{razprto|glagolsko ime}}.
„{{razprto|Brez da bi}}« je kosmat germanizem, dolenskemu kmetu čisto neznan. On pravi: nisem ga vidil, pa vem kdo je;« ali: „vidi ga ali ne vidi, vem — — ;« tudi: da si ga nisem vidil, ako ravno ga nisem vidil, vender vem {{razprto|i.t.d.}}.«
Ravno take veljave je: „namesti da bi.ʼ4 Kmeta sem slišal: „ne da bi mu bil pomagal, (ampak) še bežal je, — še le bežal je.«
„{{razprto|Nicht einmal — um so weniger}}.« To pravijo tako: „tega kamna še ne vzdigneš, nikar (užé) da bi ga nesel.«
„{{razprto|Djati, deti}}.« Gorencu je vse {{razprto|djati, bodi}} si: »{{razprto|ponere}}« , bodi si „{{razprto|dicere}}« , in tako tudi pišemo. Dolenec pa dela razloček : „{{razprto|deti, (d enem), dèl, devêno}} (v zloženih glagolih: „{{razprto|deto}}«) mu je: „{{razprto|ponere}}« , na pr. ..nimam kam {{razprto|deti}}; kam si {{razprto|del}}? to je bilo sem {{razprto|devêno; odet, razodet}} sem; on je do dobrega {{razprto|razdet}} (zu grunde ge-richtet); sin ga je {{razprto|razdel}}.« Sliši se tudi: „Jeruzalem so {{razprto|razdjali}}; Jeruzalem je {{razprto|razdjan}}« , pa le samo v {{razprto|tem}} stavku; zato se precej pozná, da je prinešen iz cerkve. „({{razprto|Djati), — djal, — je: „dicere.}}« Notranjci tudi pregibljejo: „{{razprto|deti}}« , ali v pomenu: „{{razprto|dicere}}« v zdanjem časa tako-le: »{{razprto| dém, déš, dé, deva, désta, démo, déste, déjo}}.« Še nekaj ostankov tega zdanjega časa je v pomenu: „{{razprto|thun}}«, kakor: „{{razprto|to nič ne dé; to mi težko dé}}; to mi je težko {{razprto|délo}}.« Govorí se pa tudi užé: „to nič ne {{razprto|déne}}; to mi težko {{razprto|déne}}; to mi je težko {{razprto|djalo}}«, ali gotovo je pervo starje in bolje.
Pervi pisatelj našega jezika, {{razprto|Primož Trubar}}, je bil Dolenec iz {{razprto|Rašice}},<ref>Jaz sem se rodil majhno uro hodá od „{{razprto|Rašice}}«, in dobro vem, kako se tamkaj govorí; pa nikdar živega kersta še nisem slišal, da bi dan danes djal: „{{razprto|Raščica}}« (morda je enkrat bilo tako?) ampak „{{razprto|Rašica}}«; tako se pravi tadi vodi, ki teče pod vasjo. Vender se pa: »šč« na Rašici tenko in čisto izreka po vsih besedah, kjer ga hoče imeti svojstvo našega jezika; tudi vsi drugi Dolenci govoré takó; samó „{{razprto|keršanska}}« (namesti: {{razprto|kerščanska) cerkev}}« je prišla sèm ter tjè v navado, gotovo po duhovnih. Res da je sam {{razprto|Trubar}} pisal: »{{razprto|Raščica}}«; pa saj je tudi sam sebi djal: „{{razprto|Rastčičar}}!« Menda ga je premotila etimologija. Ne morem verjeti, da bi bil pozabil, kako govorí ljudstvo, ki pravi: „{{razprto|Raščan}}« (prav za prav: {{razprto|Rašičan}}). To sem opomnil, ker ima gospod {{razprto|Metelko}} v slovnici: „{{razprto|Rašcica}}«, in tudi po drugod se tako bere.</ref> blizo Turjaka. Njegovo ime,<ref>{{razprto|Trubar}} je morda svoje ime sam poneslovenil; ali pa je bil rodú preseljenega od drugod v nase kraje, ker slovenski bi se bil moral imenovati {{razprto|Trobar}}, kakor pravimo: {{razprto|trobenta, trobiti, trôbel}} (kleines blasehorn; blumenkelch) {{razprto|trobast}} (von hervorstehenden lippen) {{razprto|i.t.d.}}} ali pa morda: Trébar?</ref> kolikor jaz vem, tamkaj ne živi v nobeni rodovini več; le pripoveduje se, da je bil {{razprto|Luter Martin}} na Rašici rojen, in sicer v sedmi številki; to je gotovo {{razprto|Trubar}}.
Dolencem gré tedaj hvala, da so {{razprto|začeli}}; potlej pa so Gorenci stopili na perste, in zadušili vse druge svoje rojake zato, ker je bilo med njimi učenih glav, posebuo duhovnih, dosti več kakor med Dolenci, kar je skoraj še zmirom tako. Vračali so iz knjig vse, kar se ni slišalo nad Ljubljano, bodi si prav ali napek. Umaknilo se je obilo dobrega in lepega, kar ne rabi samo Dolenec, ampak vsi ljudje po tistih krajih, koder naš jezik še ni tako oskrunjen. Še le v poznejih dobah so začeli nekteri dolenski pisavci čutiti se, da imajo domá jezik dosti čisteji in bogateji od književne gorenščine; zatoraj so se poprijel! mnogoterih oblik, poprej do dobrega zaverženih. {{razprto|Dolenski}} govor je zaklad našega jezika v {{razprto|oblikah, besedah in prigovorih}}; posebno je proti hervaški meji čezdalje čisteji. Kako lepa je tudi {{razprto|notranjščina}} po nekterih krajih! Tam naj bi se učili pisarji, kjer se imajo kaj, in kar se tam bolj prav rabi, to je gotovo tudi vredno, da se tako piše, ko bi vesoljni svet zavpil, da ne. Kader se našemu književnemu jeziku dajó pravila, nam je {{razprto|Dolenca}} in {{razprto|Notranjca}} na pričo poklicati, in kar ona dva poterdita, mora veljati več ko gorenska svojeglavnost.<ref>Šembrano hude litanije? nam Gorencom bere gospod pisatelj! Pa naj bo! Saj res nismo celó brez vse krivde.</ref> {{razprto|Vuk}} uči — in res je tako — da v jeziku, dokler nima še književnosti, dokler nima še za terdno ugotovljene slovnice, ni nobena beseda {{razprto|provincializem}}, da je le {{razprto|prav}} narejena iz domače ko-renike. Slovenec nima še književnosti; naša {{razprto|slovnica}} tudi ni še prav za terdno ugotovljena; od {{razprto|skladovanja}} se nam skoraj še le komaj sanja: toraj ne moremo reči: to in to je provincializem; pa ako je kaj med nami vredno tega imena, gotovo ga je gorenski „š« namesti „šč«, ker to je nasprotno vsemu slovanstvu!
8. Gerdo grešimo v {{razprto|sestavah}}, zlagajo po nemški navadi ime (hauptwort) z {{razprto|imenom v ime}} tako, da ostajete razun vezne čerke „o« obé besedi pri starem, na priliko „{{razprto|parobrod, paro voz, parosklada, slavohram, psalmopevec, drevored, verozakon, polnomesec, polomesec, kolodvor i.t.d.}}« Bodi gotov, da vselej dereš jezik, kader koli sostavljaš ime z neglagolskim {{razprto|imenom v ime (drevored, verozakon)}}; ali tudi ime {{razprto|s tacim glagolskim imenom, ki je v ravno tem pomenu}} navadno samo zase, {{razprto|v ime, (slavohram, psalmopevec)}}.
Vse to verhovatimo proti svojstvu preubozega jezika večidel tako slabo, da največi jezikov modrostnik brez pojasnila dostikrat še ne ve, kaj bi se rado povedalo. „{{razprto|Kolodvor}}« je res okrogla, sama na sebi lepa beseda, pa vender napek zložena. Slišal sem kmeta, ki bere „{{razprto|Novice}}«, kako se je neukretno pripravljal, preden mu je prišla iz ust, pa še zmirom na robe izgovorjena. Morda bi se bolje reklo: „{{razprto|voznica}}?« Saj tudi pravimo: „{{razprto|senica, kolarnica, drevarnica i.t.d.}}« Posebno takrat človeka spreleti jeza, kader bere take besede, ki se slišijo {{razprto|vsak dan vsaka posebej}}, pokvarjene po {{razprto|novapisateljski}} rabi, na pr. „{{razprto|v malo travnu, velikoserpanu i.t.d.}}« Pre-čudo je, da še nihče ni pisal: „{{razprto|sirovomaslenoposodoobroč!}}« Vsaj brez potrebe naj bi ne sestavljal, kdor še za potrebo ne zná! Ravno tako nepotrebno je zveriženo tudi: „{{razprto|polnomesec, polomesec.}}« Vprašanje: kako bomo pa djali: „{{razprto|der halbmond}} kämpfte mit dem {{razprto|kreuze}}?« Odgovor: „{{razprto|Turci}} so se bojevali s {{razprto|kristjani}}.« Vedno prepevajo Serbje turške boje, pa še noben slepec se ni oglasil {{razprto|o polomescu}}, in nikdar se ne bo, dokler bo prosti Serb prosto serbski mislil in govoril. Moramo li vedno {{razprto|prenašati}} ptuje misli od čerke do čerke iz ptujih besed?! Kdaj se bomo prepričali mi Slovenci, da pisatelj, preden vzame peró med palec in kazavec, mora znati misliti v jeziku, ako ga hoče pisati ?
Kako dela pa kmet, ki nemškega ne govori, kader mu je treba imena takej reči, kterej daje Nemec sestavljeno besedo? Poslušajmo ga! Nemec velí: „{{razprto|wagenrad, mühlstein}}«, — a Slovenec: „{{razprto|kolo pri vozu, mlinski kamen}}«; pa ne: „{{razprto|vozokolo, mlinokamen}}« po novi {{razprto|skazonavadi}}! Nemec govori dalje: „{{razprto|windmühle}}«, naš kmet pa: „{{razprto|veternik}}<ref>»{{razprto|Vetcrnik}}« ni: „{{razprto|diebsschlüssel}}«, kakor ima gospod {{razprto|Drobnič v besednjaku}}; ampak {{razprto|diebsschlüssel}} je »{{razprto|vetrih}}« iz nemškega: {{razprto|dietrich}}</ref>, {{razprto|veterni malen, malen na sapo, na veter}}«; Serbje po nekterih krajih pravijo tudi: „{{razprto|vetrogonja}}.«
|