Redakcija: 21:36, 10. oktober 2011 uredi Petin30 (pogovor \| prispevki) 2.266 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 21:44, 22. oktober 2011 uredi razveljavi Dbc334 (pogovor \| prispevki) 17.101 urejanje m popravek predloge razprto Novejše urejanje →
Vrstica 18: Prevodi hočejo tudi delovati na narod duševno enako izvirnikom. Potreba je torej vedeti, s kako pravico smemo književnost bogatiti s prevodi. Poveršne in aforistične misli pa tu nič ne zaležejo. Stvar moramo načelno ogledati in načelno uterditi. Le takó bomo večnim prepirom tudi tukaj vrata zaperli in prostor pridobili za druga pogajanja. Prevodi leposlovnih proizvodov niso tako redki, kakor vednostnih del. Ravno zató se spodobi najprej leposlovnemu listu o prevodih izpregovoriti. Prašanje je pa [[{{razprto\|skupno]]}} za vsa duševna dela; ne verže ga deliti: naj torej enkrat leposlovni list za vednostno skupnost prostor pripusti. »Zvon« se je načelno prevodov branil; on ima tedaj še posebno dolžnost, svoje vzroke povedati, ako noče očitanja slišati, da samovoljno postopa. Kajti mnenja slišimo za prevode in proti njim. Mi po takem ne bomo naukov podajali, kakó se prevodi snujejo, pač pa pogoje, dobiček, škodo in vrednost povdarjali, ki izvirajo iz takih duševnih sredstev. Ko bi govorili le en jezik, in ko bi imeli vsled te enojnosti tudi v pismu le en svetovni jezik, gotovo prevodov ne bi bilo treba. Vse proizvode, ki so pisani ali tiskani, bral bi lahko celi svet; bilo bi vse za vse. Pa tudi tedaj bi nikedó ne mislil na prevode, ko bi imeli [[{{razprto\|narodi]]}} enako bogato književnost po vsebini in po obliki. Prevodi nam hočejo tedaj pomagati s tem, česar sami nimamo. Oni prevodi, ki se na to stran pregrešajo, ne prinašajo nam nič novega, pač pa nas slepé z nepotrebnim blagom. Že sama ta resnica nas opominja, kako moramo vedeti, česar še sami nimamo. Vzroki, zakaj niso vsi narodi književno enako bogati, so raznoteri. Za nas so najprej znameniti oni, ki tičé v [[{{razprto\|posebnostih]]}} vsakega naroda. Posebne narodne lastnosti dajejo tudi književnosti posebno lice, ki se razločuje od drugih. Od te strani nam ugajajo najbolj oni prevodi, ki imajo svoje izvirnike pri [[{{razprto\|sorodnih]]}} narodih. Narodi, ki so nam le od daleč ali pa prav malo v rodu, za nas nimajo lahko pripravnih izvirnikov. Vendar moramo tukaj duševna dela dobro ločiti. Proizvodi so namreč dveh verst. Eni imajo več narodne kervi v sebi, nego drugi. Kakor so nekatere strani občečloveške, tedaj lastnina vseh narodov, ravno takó so tudi eni proizvodi bolj [[{{razprto\|mednarodni]]}}, takó rekoč kozmopolitični, drugi pa imajo poleg te splošnosti še specifične narodne lastnosti. Veda obsega resnice, ki niso navezane na noben narod. Kar je enim belo, ne smé drugim černo biti. Vednostni oddelki se tedaj ne pregrešujejo proti narodnim posebnostim. Ta zakon pripušča sam na sebi prenesti vso vêdo iz izvirnikov enega jezika v druzega. Kar ima [[{{razprto\|leposlovstvo]]}} vednostnega v sebi, tudi ni proti temu zakonu. Logične sestave v leposlovnih proizvodih tedaj so mednarodno imetje, katerega se morajo posluževati umetniki vseh narodov enako. Vrstica 44: Mi torej nismo proti prevodom; kažemo pa na pogoje, pod katerimi prevode edino odobrujemo. O prevodih [[{{razprto\|za glediščne igre]]}} bi bil potreben še poseben pogovor. Opominjamo zaresno na to stran, da poklicani te naloge ne pozabijo. Drugače se bo zgodilo, da se bodo tujci našemu slepemu posnemanju smijali, in tudi pametni domačinec bode moral milovati tako početje. Pa pojdimo dalje. Vrstica 58: Na obliko je treba za naš razvoj tudi gledati. Mi moramo izbirati takih izvirnikov, ki imajo [[{{razprto\|nam ugoden slog]]}}. Drugače bi morali slog tudi predelovati. To pa bi kazalo, da ne dajemo prevoda, ampak [[{{razprto\|predelek]]}} izvirnikov. Namen prevajanja pa ni da bi izvirnike predelovali; ampak da najdemo taka izvirna dela, ki se dajó zares prevesti za naše Vrstica 81: Odgojevalci nam ne podajejo naukov v onem razredovanji, v oni obširnosti in natančnosti, iz kakoršne sami zajemljejo. Nam torej [[{{razprto\|po naših]]}} močeh hrano delè in drobé in priravnavajo. Vzrejevalcem ni mar, da nam v eni in Vrstica 105: toliko zreli, da ji dajemo obleke, kakoršna je za naše razmere pripravna. Tudi drugod niso ljudjé več kakor strokovnjaki; pri nas pa tudi nismo brez njih. Sramotno bi bilo torej, [[{{razprto\|navezavati se]]}} na tuje individualnosti, kjer nam lahko domače zadostujejo. To velja tudi za najviše izdelovanje vednostnih naukov. Saj tudi tujci se ne deržé ene in iste knjige za en in isti oddelek. Kar mergoli vodilnih knjig za [[{{razprto\|ene in iste]]}} namene na [[{{razprto\|enem in istem]]}} polji. Vêda v takih knjigah ne kaže izvirnosti v novih zakonih, v novih iznajdbah, Vrstica 168: megleno prošlost opevajo. Epična dela poveličujejo preteklost tujih narodov; nam pa je [[{{razprto\|naša]]}} sedanjost najbliža. Epični izdelki so nam tudi po vzorih Vrstica 187: brez posebnih razmer tega ali onega naroda. Posrednje spoznavamo iz njih kulturne posebnosti. Vemo pa, za katere narode je tako znanje v sedanjosti za [[{{razprto\|nas]]}} najpotrebnejše. Vidi pa se, da bi iz kulturno-zgodovinskih knjig tako znanje dosezali po krajši poti, ako bi druzega Vrstica 206: tega tudi pri nas največi talenti ne prekosê. Tu se uklanjajmo brez sramežljivosti; tu lahko za sedanjost to ali ono prevedemo, kakor ravno vidimo, da bi nam [[{{razprto\|koristilo]]}}. Relativne popolnosti pa tudi lahko sami dosežemo. Vrstica 234: predelati to in ono! Mi smo povsem na mnogo strani prevode omejili [[{{razprto\|gledè na predmete]]}}. Mnogi jih zaradi jezika priporočajo in zagovarjajo. Po takem oglejmo si še to Vrstica 246: Veče ko bi bilo tuje delo, veče bogastvo domačega slovarja bi spoznali. Po tujem blagu tù svoje merimo. V takem slučaji pa ne vemo, koliko domačega gradiva je ostalo [[{{razprto\|neporabljenega]]}}. Navadno pa kakih besed nimamo; ne najdemo jih, če jih tudi iščemo po vseh kotih cele domovine. Tù smo prisiljeni Vrstica 261: kjer so dotični pojmi nastali. Ker pa se pojmi razvijajo po obsegu in soderžanji, imajo dandanes pogostoma drugo notranjost, nego jo kažejo [[{{razprto\|pervotne besede]]}}, ki so tudi za [[{{razprto\|razvite in sčiščene]]}} pojme ostale. Ako mi tedaj take pojme prevajamo, ne smemo gledati na etimologijo, ampak na naglede in pomene [[{{razprto\|v sedanjosti]]}}. Takó nam bo mogoče neodvisno od tujih izrazov [[{{razprto\|pomenu]]}} primérne besede najti ali skovati in takó samostalno prave izraze dobiti. Vrstica 305: duha v jeziku ne zavédla, je ne zasuče po domače, kedar prevaja. Tujščina ga zapeljuje; po tuje rad zakroži. [[{{razprto\|Najlažji leposlovni izdelek je prestavljavcu na to stran nevaren.]]}} Ta nevarnost traja tako dolgo, dokler nimamo narodne stilistike, po kateri bi Vrstica 312: Slovenci še dandanes narodnega slogoslovja nimamo, kakor sledi taka zavednost sploh pozno v vsakej književnosti. Ta vzrok lehkoto in težavo pri prevodih [[{{razprto\|preobrača]]}}. Zaradi pogrešanja domačega slogoslovja je najnevarniše, ravno leposlovne proizvode prevajati. Za slovarski del so najlažji, za pravo življenje narodnega jezika so najtežji. Ni čudo, ako terdimo, da se po taki poti mnogo tujega duha vrine v živi domači jezik. To je toliko laže, kolikor Vrstica 327: besed in oblik, moramo tudi z večim prevdarkom svariti pred nevarnostjo, ki nam pretí iz prevodov ravno na leposlovnem polji. [[{{razprto\|To je en vzrok več za omejenje v tem področji.]]}} Vsaj takih bo manj, ki bi si naglo Vrstica 343: prestavljavec znan kot pisatelj z dobrim slogom, nam vendar ni še porok za dober [[{{razprto\|prevod}}.]] iz svoje roke. Današnji dan prevaja pri nas tudi najspretniše pero z nevednostjo in negotovostjo, zato ker, kakor smo že rekli,

O prevodih: Razlika med redakcijama