Med dvema stoloma: Razlika med redakcijama

dodanih 16.293 zlogov ,  pred 12 leti
brez povzetka urejanja
 
Gospodična Luiza Vit je bila drugačna, če je bila Tončka prisrčna prikazen, mogla se je Luiza označiti kot ženska krasota, katera ima nekako v istini aristokratične oblike vseh delov telesa; imela je goste pepelnate lase, globoke, velike plave oči, smehljaj njen je očaroval, govor njen je bil prijeten in pridobljiv, a morda narejeno preprost, vse na njej je bilo popolno razcvela mladost, katera takoj oko nase vleče.
 
== II ==
 
Med pogovorom z gosti je bil Pridan zapazil, da za plotom nekdo proti hiši koraka. Takoj je moža spoznal, dasi se je samo glava videla.
 
»Luka!« zakliče Pridan soseda. Glava za plotom se obrne in stari bogati Luka Kolodej, videč tujo družbo, reče:
 
»Ne utegneš? Pridem pa drugič,« in se obrača, da bi se vrnil.
 
»Hoj, sosed, ali ne vidiš, kdo je? Gospoda s Podvina. Prišli so zopet za nekaj tednov k nam. Ali ti nisem pravil? Pojdi sem, nismo li znanci?« vpije Pridan preko plota.
 
»Pridite no k nam, sosed Kolodej,« pokliče sedaj tudi gospod adjunkt Kralj. »Menda se nas vendar ne bojite; dobri ljudje smo in celo ženske imajo večino; potem bodemo vsaj na pare.«
Oni za plotom ni bil odločen, ali bi šel naprej ali nazaj. A brezobzirni Pridan je podrl zadnjo zapreko.
 
»Pridi, pridi! Misliš li, da ne vem, kaj te nosi k meni? Pismo si dobil. Sin ti piše. Daj, da vidimo kaj. Ka brati ne znaš, čemu bi se sramoval; nisi sam tak.«
 
Skrivnost je bila izdana, Kolodej gre torej naprej ob plotu.
 
Kolodej — kakor že rečeno — najbogatejši kmet v okolici, bil je korenit mož srednje postave, širok čez pleča in čez prsi, obilen in lepo okrogel čez dolnji del telesa, podoben hodečemu sodčku piva. Rdečelična, debela glava je bila široka, usta prav tako; nad nizkim čelom so bili gosti, že sivi lasje vedno na kratko ostriženi in ob navadnih dnevih je imel majhno zeleno kapico na glavi; sicer pa je nosil vedno po starem narejene kratke hlače iz irhovine, pod koleni pa volnate nogavice ali pa čevlje z golenicami do kolen. Sedemdeset let je bil star, a ni se mu jih poznalo. Zavestno in trdno je stopal, tega je bil od nekdaj vajen. Njegovo gosto stopinjo bi bil lahko bolj trebušatosti nego starosti pripisoval.
 
»Kdo ti je pa povedal, da mi je sin pisal?« vpraša Pridana, ko je bil, nikogar iz družbe pogledavši, samo majhno kapico na glavi privzdignil kot znamenje pozdrava.
 
»Ali se ti čudno zdi, da vem?«
 
»Kajpak. Jaz nisem nikomur pripovedoval, da sem pismo dobil.«
 
»Nu, jaz sem bil na pošti in tam sem pismo videl in precej od zunaj z napisa poznal, od koga je, da je tvoj Nikelj pisal. Pokaži no, kaj je. Meni se zdi, da je letos njegova šola pri kraju, ali ni?«
 
»Tega jaz ne vem, zdi se mi pač,« reče Kolodej, izpod naprsnika izvleče zapečateno pismo in ga Pridanu izroči.
 
»Kaj je v njem, debelo je,« ugiblje Pridan, potehta pismo, razvije in dobi fotografijo iz njega.
 
»To je njegov obraz, glejte, glejte, kako mu je brada porasla,« rekši, kaže fotografijo staremu Kolodeju, kateri se na prste postavi in pazno gleda sliko svojega sina, ali vendar obraza ne zgane in se niti fotografije ne dotakne; pod hrbtom drži roki sklenjeni.
 
»Ej, da bi te, spet novota,« pravi kakor sam sebi. »Včasi so le božje svetnike malali na papir ali na steno, zdaj pa že ljudi.«
 
Sedaj pogleda tudi Tončka v roko svojega očeta, kateri ji fotografijo izroči, potem ko se je stari Kolodej odpovedovale kar odmaknil.
Pogledavši sliko, se Tončka preko mladih, belih lic nalahko zardi; tega si je morala sama v svesti biti, zato se brž na stran nagne in da fotografijo prijateljici gospodični Luizi brez vse besede.
Ta s kritičnim očesom sliko ogleda daljnooko in blizovidno ter reče:
 
»Lepo brado ima ta mladi mož, spodnji del obraza je sploh zanimiv, a zgornji je preširok in oko ... Kaj misliš?«
 
S tem pokaže sliko bolehni sestrični. Ta brez zanimanja pogleda mehanično, z ramami zgane in ne reče ničesar. Zanjo ni bil noben obraz zanimiv, ker je bila bolna.
 
Nekako naglo vzame potem Tončka fotografijo nazaj. Medtem, sta bila stara dva pismo prebrala. Stalo je v njem prav kratko poročilo, da je sdn Nikolaj Kolodej svoje študije na višji gospodarski šoli dokončal, da pride v nekoliko dnevih domov in prosi očeta, naj na postajo pošlje voz. Fotografijo prilaga, da bode oče videl, koliko se je spremenil v dveh letih.
Stari Kolodej potem odide, pustivši celo fotografijo, rekši Pridanu: »To naj le tvoja punca ima, če če, meni že take igrače niso po veselju.«
 
Gospodična Luiza pak vpraša Tončko: »Ali ste kaj bolj znani s tem mladim gospodom?« »O da, celo v rodu smo nekoliko in, ko smo bili otroci, smo se igrali skupaj. Tudi potlej ... Še ko je zadnjič odšel ... bil je pri nas ... To se ve, da smo dobro znani.« Gospodična se lepo nasmehne, tako da Tončka oči povesi. »Na fotografiji ni sicer videti idealne lepote, a čeden mlad mož je,« ponavlja Luiza.
 
»In bogat bode. On je edini sin tega starca, ne?« vpraša pristav Kralj krčmarja.
 
»Nobenega drugega ne,« odgovori krčmar ter pristavi: »Bogat bode, bogat. Stari njegov, ki je zdaj tu bil, imel je posebno srečo. Iz vsega se mu je denar delal. Zraven tega je še po smrti drugih dobival. Da, bogat, bogat.«
 
Po lepem čelu gospodične Luize se nabere zanimiv oblak globočjega premišljevanja.
Pogovor preide na druge stvari. Drugi govore o svojih zadevah. Luiza spregovori naenkrat, a bolj samo Tončki, tiho in zaupno:
»Pokaži mi fotografijo še enkrat.« Deklica jo pokaže.
 
»Res ni navaden obraz to, lep mlad mož ta tvoj sorodnik,« pravi gosposka prijateljica, a tako nekako, kakor ko bi svojim lastnim mislim odgovarjala.
 
»Kako ste si v rodu?« vpraša čez nekaj časa.
 
»Prav malo; že ne vem natanko,« odgovori deklica.
 
== III ==
 
Nekoliko dni kasneje sta sedeli toplega popoldne v senci orehovega drevesa obe naši mladi znanki, Tončka in Luiza, prva je šivala, druga pak s plavo in rdečo volno krasne rože v tankovino vpletala.
Luiza je skoro vsak dan prihajala obiskat svojo prijateljico in poslednja ji je bila hvaležna ter je rada vse drugo delo prepustila skrbni stari veliki dekli Jeri ter kaj lahkega v roko vzela, da je gospodični družinovala. Oče ji je dajal v izbiri dela popolno svobodo; bil je preponosen na svojo edinico.
 
»Jutri ima tisti tvoj interesantni sorodnik domov priti?« vpraša naenkrat po vsem drugem pogovoru gospodična, bistro pogleda svojo družico ter tako nepazno stegne nogo po travi, da je mah njen čeveljček skoro preveč koketno izpod sive proste, a okusne obleke na beli dan pogledal.
 
»Jutri v večer,« pritrdi Tončka, ne pogledavši od svojega šivanja.
 
Potem Luiza na druge stvari pogovor navede, na čisto navadne in dolgočasne, in skokoma od tega predmeta na oni prehaja. Nazadnje spusti delo in roki v krilo in reče:
 
»Tončka, jaz te včasi vičem, včasi tičem, ti pa mene vedno kličeš 'vi'. To ni prav. Ti ne veš, kako te imam jaz rada. Bodive prijateljici. Ti imaš dobro srce in jaz ti vse zaupam, vse. Reci mi odslej 'ti'. Hočeš li?«
 
Solza veselja zablisne pri teh besedah v očeh mladi kmetske deklice; ona stegne roki, nagne se k Luizi in jo objame ter poljubi tako strastno, kakor do sedaj še nikdai nikogar ni.
Koga pač bi bila? Mati ji je umrla, ko je bila ona osen let stara; sester in bratov ni imela; oče je bil sicer dober, ali bal je bolj praktičen mož in nič manj nego nežniočuted ali poljubov vajen.
 
Tako je ta tujka bila prvo bitje, katero je smela s celim ognjem svojega ljubezni polnega srca objeti in strastno poljubiti; in kaj to znači, o tem vedo ona srca praviti, katera so morala izobilje v sebi nakupičenega čutja ali skrivati ali zatirati pred seboj in pred drugimi. Misliti se torej more, kako hvaležna je bila Tončka svoji prijateljici za ta dokaz ljubezni.
In govorili sta tikaje se o malostnih rečeh: kaj je po¬zimi počela, ah je že začela knjigo citati, katero ji je prinesla, kako ji je dopala. Potem je bil zopet premolk.
 
»Torej jutri, misliš, pride tvoj sorodnik. Kako mu je že ime?« vpraša zopet gospodična Luiza.
»Nikolaj, ali doma smo mu rekli Nikelj. Slišala sem, da ga je prvi tako imenoval njegov stric, ki je bil duhoven.«
 
»Nikelj. Ah se ti to ime lepo zdi?«
 
»Lepo. Ali vam ... ali tebi ne?«
 
»Meni? Zakaj?«
 
»Zato, ker se meni zdi najlepše ime, res.« »Ti ga ljubiš,« reče Luiza naglo.
 
Tončka se pretrese, kakor da bi jo bila električna iskra prešinila, ter nekako plašno, če ne prestrašeno pogleda svojo prijateljico. Njene velike oči so vprašaje bile uprte v obraz gospodičnin! kdo si ti, kako je pod bogom mogoče, da veš, kar noben in noben človek ne zna, ker nikomur ni povedala, celo sebi sami tajila. Svojemu lastnemu srcu ni verjela, ki je rekalo, da ga v sebi nosi že dolgo dolgo. In tu pride ta prijateljica in ji v lice tako skrivnost pove!
Luiza je menda takoj videla, kaj prestrašeni obraz in vprašujoče oko pomenja, zato reče:
 
»Nič si posebnega ne misli. Kadar bodeš ljudi bolj poznala, mogla bodeš to bolj skrivati, kar čutiš; a sedaj tega ne znaš še. Glej, jaz sem ti oni dan že, precej tačas, ko si sliko v roki imela, na obrazu poznala, da imaš tega Nikolaja nekoliko v srcu. Videla sem, da si zardela pri pogledu one slike in, ko sem te potem govoriti slišala, nisem dvomila več.«
 
Tončka ne odgovori ničesar, samo svoje lice globoko na šivanje pripogne.
 
»Ti se sramuješ, kajne?« reče ona in ji dobrikaje se ovije belo, polno roko okoli vratu ter, gledajoč ji še niže od zdolaj v oči, nadaljuje:
 
»Ni treba se sramovati svojega srca, Tončka moja; čemu vendar? Ljubiti, ah, to je pač najlepše in najslajše v življenju in, kdor ne more, ta človek ni, vsaj dober človek ne, zakaj bi se sramovala; slišiš, ti?«
 
»Ni tako, kakor ti misliš,« šepeče deklica.
 
»No, kako pak je, kaj?«
 
Tončka ni mogla nobene besede dalje spregovoriti, da bi bil odgovor, a vzdignila je glavo in žareče čelo položila za trenutek prijateljici na ramo.
Potem sta molče delali dalje.
 
Bodisi vzrok občna ženska radovednost, bodisi resnično prijateljsko zanimanje, Luiza je kmalu zopet vprašala:
 
»Ali te je že poljubil?«
 
»Enkrat,« dahne Tončka na pol tiho. »Samo enkrat? No, to je še malo. A kdaj je to bilo?«
 
»Tačas, ko se je od mene posloval, pred dvema letoma.«
 
»Pred dvema letoma! Oj, to je dolgo. — A potem ti je vendar redno pisal? Vsaj vsak teden.«
Začudeno Tončka zopet pogleda.
 
»Vsak teden! Oh, ni bilo tako,« odkima z glavico.
 
»Torej vsaj vsak mesec?«
 
»Izprva večkrat, a letos — samo za god.«
 
»Samo? A! Potem ga moramo mi v delo vzeti, kadar pride. Ti grdi častilec ti. Čakaj, sedaj, kadar pride in te zopet vidi, moramo pomoči.«
 
»Ne, ne, molči,« naglo in proseče reče devče.
»Nič se ne boj. To se mora znati tako začeti, da nobeden nič ne opazi, on pa še najmanj,« reče Luiza.
»Jaz nečem ničesar,« ponavlja Tončka odločneje in morda je to odbitje pomoči od strani te prijateljice izviralo ne le iz blage deviške sramežljivosti, kateri se upira vsako ponujanje, nego iz nekovega dobrega instinkta.
 
== IV ==
 
Mrak se je bil že naredil, ko je zvečer preko mosta drdral drug voz in hlapec Kolodejev, Tomaž, je vozil gospodarjevega sina domov, Niklja. Ali iz Niklja, katerega je stari hlapec nekdaj pred leti celo zauhljati ali zlasati smel, kadar je bil dečko poreden, naredili so učeni ljudje tam po svetu takega velikega, lepega mladega gospoda, da si ga Tomaž kar ni upal več tikati.
 
»Tu je Pridanova hiša. Kaj dela Tončka? Ali je še tako lepa?« vpraša mladi mož hlapca, pred seboj sedečega.
 
»Kako? Menda je. Kaj jaz vem; tega ne gledam,« odgovori Tomaž.
 
»Ali je imela kaj snubačev že?«
 
»Nič ni bilo slišati. Premladό je še, z možitvijo se ne mudi še,« modro odgovori hlapec.
 
Medtem sta bila prišla vštric Pridanove hiše. Nikolaj zapazi pri oknu v prvem nadstropju med zelenim rožmarinom glavico, a somrak je bil že tako močan, da mladenič ni natanko razločeval.
 
»Ali ni tam na srednjem oknu Tončka?« vpraša hlapca.
 
»Je, je,« odgovori ta.
 
»Dober večer, Tončka!« zakliče Nikolaj; voz zdrdra po cesti dalje, tam od okna pa glava naglo v izbo izgine.
 
»Misliš, da me je spoznala, Tomaž?« vpraša Nikelj hlapca.
 
»Nu, če vas ne pozna, pa mene pozna; če mene ne, pa to našo kobilo in vsaj voz; kako potlej ne bi vedela, kdo je,« odgovori Tomaž. Njegovi razlogi so bili vselej silni.
 
Nikolaj Kolodej je bil dvaindvajset let star. Ker je bil , edinec svojega bogatega očeta, ni nikdar poskusil, kaj je slabo na svetu. V šolo je prej hodil v bližnjem trgu, potem v mestu, potem ga je oče dve leti doma imel in v devetnajstem letu poslal ga na gospodarsko šolo.
Tak tečaj bi se utegnil komu čuden ali nenavaden zdeti, zlasti če premisli, kar smo prej povedali, da namreč stari njegov sam ni znal ni pisati ni citati.
A stvar ni čudna. Oče je bil namreč prisiljen sina šolati. Stvar je bila taka:
 
Ko je bil Nikelj leto star, umrla mu je bila mati in staremu Kolodeju druga žena. Od prve žene so Luki Kolodeju bili vsi otroci pomrli. Vdovec je bil krepak dovolj in dosti dober gospodar ter kmet dovolj, da bi se bil še v tretje oženil. A tu je bil posegel njegov svak previdno in odločilno vmes. Brat pokojne druge Kolodejeve žene je bil namreč župnik nekje nedaleč proč za hribi. To je bil baje mož, ki je trideset let znal eno suknjo nositi, mož, ki ni imel slabe navade, namesto vode vino. Piti, iz tobaka dim delati, omikane ali neomikane prepotnike ali postopače preveč gostiti; zato je znal kupček delati, zbirati, množiti in rekli so na njegove stare dni: ta ima novcev!
 
Na obletnico po smrti svoje sestre, Kolodejeve druge žene in Nikolajeve matere, prišel je bil fajmošter stric. Vzel je našega dveletnega malega Miklavžka na stara kolena, nasmehnil se je lepemu detetu od veselja, ukazal, da se mu mora Nikelj reči, čudil se svaku Luki, kako lep dečko je to, premišljeval sam pri sebi, obrisal solzo s častitega si lica ter pred odhodom takole govoril očetu Kolodeju:
 
»Ljubi moj Luka! Da imam nekaj krajcarjev, to veš. S seboj jih ne ponesem, kadar me bog pokliče. Če hočeš, da ti kaj dobiš po moji smrti, ne ženi se več, ne dajaj fantičku mačehe.
 
»Ne oženim se,« rekel je Luka Kolodej brez premišljevanja. Kajti kakor je bil vsega poštenja vreden mož, nazor mu je bil tak, da tista velika nogavica cekinov, o kateri mu je skrivaj že pokojna žena pripovedovala, da jih je pri bratu fajmoštru videla, vendar še več vrednosti ima nego vsaka ženska, ki bi njega priletnega še vzela.
 
In tako je ostalo. Luka ni iskal tretje žene. Ko je pa duhovenski brat njegove pokojne druge umrl, podedoval je Kolodej lep kupček novcev, s katerimi je prikupil svojemu že obilnemu posestvu še velik malin in žago, travnikov in gozda velik raztezaj. Nekoliko kapitala je pa na stran del, kajti v poslednji oporoki umrlega Nikolajevega strica bilo je izrekoma tako ukazano z namenom, da se mora mali Nikolaj, kadar doraste, s tem denarjem popolnoma izšolati, in sicer za oni stan, kateri si sam izbere, ako ne bode hotel ostati na domu. A tudi v poslednjem slučaju pokojnik želi, da se deček pošlje v kakovo višje učilišče.
 
To je bil vzrok, da se je Nikolaj Kolodej izobrazil bolj, nego je bil oče njegov izobražen. Sicer bi ga stari valjda ne bil dal v šolo — kmetovati in gospodariti učit se, ker o takem učenju je on po svoji glavi vrlo slabo sodil, ker je menil, da gospodariti uči samo delo in poskušanje, vse drugo je prazno in neumno. Da človek citati in pisati zna, to potrebo je pač tudi on čutil; da, celo še to bi bil kakor stari Slovenec privolil, da se sin nekoliko tujega jezika nauči, dasiravno je on tujski govoreče uradnike in druge neslovensko golčeče ljudi slabo v čislih imel, česar mu ne štejemo v grajo.
 
Veselilo je pa starega vendar, da sin ni silil kaj drugega študirati. Juristov, zdravnikov, vse gospode ni spoštoval. Kot pobožen in krščanski mož in morda še iz enega vzroka, ki ga pa nam po spredaj povedanem ni treba navajati, imel je pač za duhovenski stan veliko čislanje. Ah tudi tega ne bi bil rad videl, ko bi bil njegov sin silil študirati bogoslovje, ker bil mu je edinec. Brez posebnega preračuna je želel oče, tako kakor kateri koli fidejkomisni plemenitaš, da bi njegovo ime ostalo, njegov rod ne izumrl ž njim, ker — »hvala bogu, kruha mu tudi tu doma ne bode manjkalo, če bode hotel priden biti«.
 
Tako je samemu starcu godilo, da je bil sin izbral si gospodarsko učilišče in ne kaj drugega.
Nocoj se je sin povrnil domov od svojih študij.
283

urejanj