Med dvema stoloma: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 120:
Tako je ta tujka bila prvo bitje, katero je smela s celim ognjem svojega ljubezni polnega srca objeti in strastno poljubiti; in kaj to znači, o tem vedo ona srca praviti, katera so morala izobilje v sebi nakupičenega čutja ali skrivati ali zatirati pred seboj in pred drugimi. Misliti se torej more, kako hvaležna je bila Tončka svoji prijateljici za ta dokaz ljubezni.
In govorili sta tikaje se o malostnih rečeh: kaj je
»Torej jutri, misliš, pride tvoj sorodnik. Kako mu je že ime?« vpraša zopet gospodična Luiza.
Vrstica 218:
Tako je samemu starcu godilo, da je bil sin izbral si gospodarsko učilišče in ne kaj drugega.
Nocoj se je sin povrnil domov od svojih študij.
== V ==
Velika dva psa na Kolodejevem dvorišču skočila sta oba naenkrat pokonci in zalajala, ko sta videla, da je neki nenavaden človek z znanega jim voza stopal.
V sredi veže pak je stal oče Luka Kolodej in, pipo snevši iz ust, vprašal svojo staro deklo in gospodinjo Mreto, ki je bila zdaj na prag stopila:
»Ali je naš prišel?«
»Kdo pak?« reče ona. »Pojte no k njemu, mene je sram. Pestovala sem ga, a zdaj, glejte no, kakov je!« šepetaje pristavlja Mreta ter s praga odskoči nazaj in stopi v vezno kuhinjo.
»Že sam pride,« reče starec nenavadno rdeč od pričakovanja ali radovednosti.
Sedaj stopi Nikolaj v vežo.
»Dober večer, oče,« pozdravlja Nikolaj in roko stegne, da bi v očetovo posegel. Oče obe roki mirno pod hrbtom obdrži in sin se domisli brzo, da roko dajati, sploh ljubezen izkazovati ni očetova slabost.
»Dolgo sta se vozila!« Tako začne stari Luka svoj duhoviti prvi odzdrav svojemu sinu.
»Kobilica ni spočita, ves oni teden je vozil z njo; rekel sem Tomažu, naj vzame Rjavca; ta bi bil vaju za pol ure prej domov pripeljal. A rekel mi je, da je na levi nogi malo zakovan. Davi sem pogledal nalašč. Prepodil sem ga dvakrat gor in dol, pa ni zakovan, ne šepa nič in nič se mu ne pozna.«
»I, kaj vendar to govorite, to vse vkup nič ni,« pokara dekla Mreta starca iz kuhinje.
»O, Mreta, dober večer,« pozdravlja mladi prišlec i starko, katere glas mu je znan bil.
Rdeča kakor sramežljiva deklica pride starica ven in, roko mu podavši, reče: »Bog ti daj zdravje in srečo na domu.« Potem jo solze oblijo.
»Ali si lačen? Mreta, večerjo daj!« reče zopet oče in odpre duri na desno, kjer je bila že miza pogrnjena in goreča sveča na njej.
Hlapec prinese z voza kovčke in zavoje mladega gospoda, starec mu ukazuje, kam naj se zdaj postavi, kam kasneje pride. Potem pak sede za mizo in povabi gospoda sina k sebi, rekoč:
»No, le brž, da ne bode mrzlo. Nate sem čakal.«
Ko večerjata, starec zopet vpraša prevažno stvar za prvo snidenje po dveh letih:
»Okorej, rekel si, da sta bila v Kobiljem klancu?«
»Okoli štirih je bilo, a na uro nisem gledal,« odgovori sin in starec začne daljavo ceste od tukaj do Kobiljega klanca in od Kobiljega klanca pa do tukaj ozbiljno pretehtavati in sina o tem važnem predmetu podučevati, samo enkrat med tem nudeč mu skledo z zagotovilom, da je piščanec danes dobro narejen, naj še en košček vzame.
Po jedi prime stari po svoji pipi. Sin mu ponudi cigaro. Z zadovoljnim obrazom jo vzame, najprej od vseh strani ogleda, z veliko pobožnostjo in nekoliko nerodnostjo na enem koncu odgrizne, prižge, potem pa vpraša, po čem so take cigare, ali so drage pač. S čudom se potem začudi o njih draginji. Prizna pa, da so dobre, ali, reče, za kmeta niso. »Sedaj ne bodeš smel več takih kaditi, če hočeš, da boš kaj imel.«
Sin je dobro znal, da cigare, kar jih on pokadi, ne morejo pojesti očetovega premoženja, a vedel je tudi, da v takih rečeh očetu ni dobro ugovarjati.
Po večerji prinese stari Kolodej buteljo boljšega vina iz kleti in natoči najprej sebi, potem sinu ter deje:
»Da se laže doma privadiš, pokusi tega.«
Izpivši, odstavi čašo, potegne iz smotke ter čez nekaj časa pol boječe, pol porogljivo vpraša:
»Nu, ko si se izšolal, praviš, kaj so te pa naučili učena gospoda, kaj ? Maševati menda ne, bolnike zdraviti ne, biricevati ne, pravdati se ne — i, kaj pak vraga vendar, ka je toli in toliko denarja treba bilo?«
Nikolaj je imel težko stališče, očetu razložiti, česa se je v gospodarski šoli učil, kajti starec mu je bil vedno z ugovorom pripravljen, da tega in tega pa bi se bil pri njem bolje naučil nego v gospodarskih šolah.
Mreta pa, ki je zunaj poslušala, občudovala je gospodarja, kajti toliko že dolgo ni z nobenim domačim govoril. »Vendar ga ima še rad, reci kdo, kar bi dejal,« menila je dekla.
Nikolaj pak je menil drugače, ko je v stranski sobici, kjer je že prej, ko je doma bil, spaval in kjer je skoro vse reči tako našel, kakor jih. je bil pred dvema letoma pustil, ulegel se in odejo čez utrujene ude potegnil.
Do nocoj ni nikdar premišljeval, kakovšen je njegov oče. Nocoj, ko ga je čez dolgo zopet videl, tako hladnega, tako le vsakdanjosti govorečega, brez ene ljubeznive besede, čutil se je osamljenega. Smilil se je sam sebi, da ga nihče na celem svetu ne. ljubi, ni rodni oče ne, a drugega svojega nima nobenega človeka.
Od narave naš Nikolaj ni bil sentimentalen, kakor bi po baš rečenem utegnil kdo soditi. Bil je zdrav, nepopačen mladenič dobrega srca, mehak in sprejemljiv za vse; ali sveta ni poznal drugače nego malo iz knjig in iz površnosti. Ker se mu z življenjem ni bilo treba nikdar boriti, tudi ni mislil mnogo o njem; od tod je izvirala morda ona lahkota, s katero je opazoval vsako svojo okolico.
Skratka, naš prijatelj je bil eden onih ljudi, ki so material, iz katerega se dà vse narejati, ki lahko prav srečni ah zelo nesrečni postanejo, zelo osrečijo ali pak z razdiralno roko posegnejo v usodo čutečega srca, ki se je približalo.
== VI ==
Danilo se je že, ko se je drugo jutro stari gospodar zbudil. Prestrašen skoči Luka Kolodej tako naglo s postelje, kolikor so mu starikave kosti dopuščale, in bosopet taplja do okna, z debelim železom omreženega, ter hlastno odgrne zaveso. Na dvorišču ni bilo še nikogar, vendar je bil že na pol beli dan.
In take sramote, da bi bil na Kolodejevini kdaj kdo prej vstal in vse druge klicat šel nego gospodar Luka, ni bilo zlepa slišati. Danes bi bil pa skoraj zaspal; tega je bila sinočnja butelja kriva; nikdar več zvečer, stara glava!
Tako je gospodar mrmral in razljutil se nad seboj in nad hlačami, ker je v nagli vihri stlačil bil levo nogo v desno hlačnico, vse, da bi se prej oblekel. Tudi robače brisalke ni mogel najti, tako da je bil, v strahu, da ne bi zamudil, prisiljen danes jutranjo molitev na kolenih opustiti.
Svojo sobo zaklenivši, odrinil je potem veliki zapah veznih vrat, odprl in stopil na dvorišče. Dva velikanska psa sta skočila dobrikaje se proti njemu in on, ki včeraj sinu ni v roko segel, smehljal se je psoma, tapljal ju po glavah in vrateh in hvalil: »Nu, Švigelj, ti si že priden in ti, Pastuh, priden, da, i-i-i, priden.«
Osvobodivši se psov, koraca stari gospodar preko dvorišča do vodnjaka, lastnoročno navleče vode ter jo s periščem nalovi, da si umije roke in obraz ter se s s seboj prineseno robačo iz najdebelejšega domačega platna obriše.
Potem gre polagamo, kakor bi vsak korak premišljeval, proti konjskim hlevom. Tam slone na oglu dolge grablje. Luka Kolodej jih oprime in nese nekoliko od sebe proč — kakor škof svojo palico — pokonci, stopa pod podstrešnim odrom naprej. Blizu vrat pa kvišku pogleda in z grabljami trikrat v strop v deske sune, da se sliši po vsem odru, kjer hlapci spe, in vpije:
»Hoj, hoj! Ves svet je že vstal, beli dan je že, ali vas ni sram, lenobe lene!«
Rekši, nasloni grablje ob steno in korači nazaj v hišo dekle budit. Hlapci pa vedo, da smejo še deset minut pospati, ker stari pride gotovo še enkrat z grabljiščem razbijat in povedat, da jim »že sonce sije v …«
Taka je vsakdanja šega očetu Kolodeju, katere se drži kakor ura. Ko bi kdo prej vstal kot on, ta bi se mu močno zameril in, ko bi kdo po drugem klicanju brž ne zapustil ležišča, temu pride grom in hudovanje na glavo, v slučaju, ko bi se ponavljalo, pa resen svet: izkidaj se iz mojega doma, grdin!
Do sedme ure je stikal Luka in ukazoval, zmerjal in pregledaval tu in tam, ob sedmih pak je šel zajtrkovat.
Tako je bilo dan na dan od nekdaj. Vselej bi bil mrmral, ko ne bi bil že pripravljene našel kave in slanine, a danes še je okoli ozrl in hud bil, ker je bilo zanj že vse pripravljeno, pa samo zanj.
»Kam je pa oni šel? Ali ne more počakati, da bi vkup jela? Mar je pregosposki, ka-li?« zadere se ob Mreto. »I, kdo?« vpraša ženska. »Nikelj!« »Še spi.«
»Spi? Hoj, kakšen gospodar bode to, ki do sedmih spi? Tako ne bodeva orala, sinko,« mrmra on.
»Uj vi! Ali vas ni sram,« zavzame se stara Mreta za mladega. »Če ves truden prvo jutro eno uro dalje spi, pa že usta odpirate nad njimi. Mislite li, da mora prvo jutro na polje teči? Ali bi vas ne bilo sram, ko bi ljudje s prstom kazali ga in rekli in govorih: glejte, ljudje, bogatega Kolodeja sin je, a reso kosi. Matere nima, matere; vi dedci pa nimate nobene ljubezni.«
Rekši, se stari dekli solze udero. Ona je bila sama mati nekdaj, in sicer žalibog brez potrebnega cerkvenega blagoslova, a mati je bila, dokler ji dete ni umrlo, in bridko je v mladosti svojega življenja čutila to, kar je zdaj svojemu gospodarju očitala.
Stari gospodar je morda njeno očitanje v poštev jemal ali pa ne. Molčal je, ugovarjal ni, ah obraza ni spremenil. Njegovo lice je bilo vedno kakor iz usnja.
A dolgo o tem premišljevati ni utegnil, kajti čul je, da so gori nad stopnicami vrata zaškripala.
Nikolaj pride. Bodisi da je deklin govor na rodovitno zemljo padel ali pa da je starec, ki je sedaj prvič podnevi videl sina po vrnitvi, čudil se, kako lep, močan mladenič je tačas zrastel in razvil se, in je v skrivnem očetovskem veselju vse pozabil.
»Kaj bodeš pa zdaj delal?« vpraša oče po zajtrku.
»Kaj bi? Ničesar ne nekoliko dni. Moram prej nekoliko privaditi se in ogledati, potlej začnem,« odgovori sin.
Stari molči. Pred odhodom pak se k sinu obrne in reče: »Ti — kaj sem hotel reči, stopi dol, stopi k Pridanovim. Saj veš, da smo si v rodu in vselej po tebi vprašajo; spodobi se, da se oglasiš in poveš, da si prišel.«
Čudno je morda, da bi Nikolaj ne bil mogel nobenega ukaza dobiti od osornega očeta, ki bi ga bil tako z veseljem pripravljen izpolniti, nego je bil ta. Da, celo verovati bi se smelo, da je bil že sam tako Vljuden in bi bil skoraj gotovo tudi brez očetove besede k Pridanovim šel oglasit svoj srečni prihod v domovje nazaj.
Lepo jutro je bilo, sonce je pripekalo na zoreče sadje dolgega Kolodejevega vrta, lahkomiselni škrjanec je visoko v višave dvigal se pevajoč. Travnik, preko katerega je veselo žvižgajoč Nikolaj koračil, bil je pisan in lep. Po stezi preko travnika so stopale lahke noge, noseče lahko srce in srečno.
== VII ==
Na Pridanovem domu ne najde »strica« Pridana, pač pa njegovo hčerko Tončko in ta mu je še ljubša. Baš grah je luščila za očetovo prikuho. In do ušes je zardela, ko jo je Nikolaj pri tem delu zasačil ter ni vedela, kaj bi rekla, zato je luščila dalje. Nikolaj je zaradi te njene zadrege tudi v zadrego prišel, ni vedel, kje bi povzel zopet kaj za pogovor, ter bilo mu je, kakor bi se moral nekako sramovati pred Tončko.
»Ah si me sinoči spoznala, ko sem te klical?« vpraša jo in se nasloni na mizo s pričakujočim pogledom vanjo. »Kdaj ?«
»Sinoči, ko sem se mimo vozil, zaklical sem te. Tomaž je tudi mislil, da si ti pri oknu.«
Deklica se nasmehne in zardi.
»Ti ne veš, kako močno si se spremenila, kar te nisem videl,« razklada ji dalje Nikolaj, prižigajoč cigaro.
»Ti si se tudi,« odgovori ona in ga pride z očmi na pol skrivaj z enim pogledom pogledat.
»Zrasla si in lepa si postala, da sama ne veš kako. Le v zrcalo se pogledi, če ne verjameš,« deje on in krepko dim iz ust vali.
»Beži, beži,« zavrača ona in zardi zopet.
»Če je pa resnica, zakaj bi ti ne rekel tega, posebno ker sva še v rodu.«
»Ko si prišel, nisem se te upala precej tikati. Če bodeš pa tako govoril. . .«
»No, kaj? Vendar me ne začneš vikati? Ti, to bi ti jaz jako slovesno prepovedal! Rajši bi se razprl s teboj.«
»Res ?«
»Prav res.«
»Tedaj se rad prepiraš?«
»S teboj bi se že nerad, s teboj bi se menda ne mogel.«
»Vidiš, 'menda' praviš; gotovo ni.«
»Ne, gotovo je,« zatrjuje on in s prstom pepel s cigare otresa. Ona ga z velikimi plavimi očmi pogleda in hiti luščiti. Razgovor ni šel dalje. Oba sta mislila, oba valjda ne posebno globokih misli.
»Ali si pred pustom kaj plesala?« vpraša jo dalje.
»Nič,« odgovori ona važno. »Kje pač? Tukaj pri nas ni za mene, v mesto me oče ne bi pustili in tudi ne veseli me.«
»Snubcev si pa gotovo že imela kaj?«
»Čemu mi bodo?«
»Da bi te eden odvel na svoj dom. Glej, zdaj ko te zopet pred seboj vidim, mislim, da bi se tudi o tebi že lahko pelo: Dokaj jo baronov snubi: troje iz dežele laške, troje iz dežele nemške, troje iz štajerske in kranjske.«
»Veš, od kod so ti verzi?« »Da bi tega ne vedela?« »No?«
»Iz Prešerna.«
»Že res. Ali ga imaš sama?«
»Glej, kako si pozabljiv, že ne veš, da si mi ga ti dal in si rekel, da si ga nalašč . . .«
»Aj, zdaj se spominjam. Nalašč zate sem ga bil vezati dal v narodnih barvah z zlatim obrezkom. To me je pa sram, da sem bil pozabil. Ne bodi huda, odslej ne pozabim ničesar enakega, kar se tebe tiče.«
Deklica vstane, pobere naglo svoj pletarček in zbeži, rekoč:
»Pojdi, ne govori mi, kar res ni.«
Nekaj hipov je bil Nikolaj sam in je gledal s slabo zavestjo v srcu, da je deklico razžalil, ter s sramom prej samim seboj, da je s svojim odkritosrčno mišljenim govorjenjem tako neroden in nesrečen.
A takoj se je mogel utolažiti, ker za nekaj trenutkov se vrne Tončka in že od daleč z veselim glasom in jasnim obrazom, ki je pričal, da je vsa zamera že pozabljena, kliče:
»Veš li, kaj sem jaz od tvojega očeta dobila?«
»Kaj?«
»Tvojo fotografijo.«
In dalje si po tej naši karakteristiki obeh mladih ljudi lahko ostroumni in premišljavi bralec njiju razgovore sam misli. Onadva sta menila, da so važni, ker deklica je ves dan in celo ponoči s sladkim čutom premišljala to in ono, kar je rekel, njemu pa je dekličin glas tak vtis naredil, da ga je vedno in vedno še slišal, tudi ko je bil odšel proč.
| |||