Med dvema stoloma: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 363:
»Že res. Ali ga imaš sama?«
»Glej, kako si pozabljiv, že ne veš, da si mi ga ti dal in si rekel, da si ga nalašč .
»Aj, zdaj se spominjam. Nalašč zate sem ga bil vezati dal v narodnih barvah z zlatim obrezkom. To me je pa sram, da sem bil pozabil. Ne bodi huda, odslej ne pozabim ničesar enakega, kar se tebe tiče.«
Vrstica 381:
In dalje si po tej naši karakteristiki obeh mladih ljudi lahko ostroumni in premišljavi bralec njiju razgovore sam misli. Onadva sta menila, da so važni, ker deklica je ves dan in celo ponoči s sladkim čutom premišljala to in ono, kar je rekel, njemu pa je dekličin glas tak vtis naredil, da ga je vedno in vedno še slišal, tudi ko je bil odšel proč.
== VIII ==
Nikolaj bi bil sedaj priliko imel, pokazati, kaj se je učil. Svetoval je očetu pri poljedelstvu in gospodarstvu to in to zboljšanje in preinačenije, pripovedoval mu, kako bi se to in to dalo po »racionalnih načelih« poskušati. Stari ga je poslušal, a navadno z glavo zmajal in dejal:
»To je vse vkup nič. In ko bi tudi bilo, dokler sem jaz gospodar, bode tako, kakor je bilo. Kadar bodeš ti, ravnaj si, kakor ti glava.«
Tako je Nikolaj, ker vendar za navadnega delavca ni bil siljen biti, mnogo časa imel in mnogo ur je bival pri Pridanovih, to se ve, največ pri Tončki, s katero sta govorila kakor dva otroka: nikdar jima ni zmanjkalo in vse jim; je bilo važno in govorjenja vredno.
»Včeraj popoldne te ni bilo doma?« vpraša jo enkrat on. »Kje si bila? Spet na Podvinu?«
»Zakaj govoriš 'spet'?« čudi se ona, ali tako mirno, da se ji pozna, da vzrok že ve ali vsaj z gotovostjo sluti.
On cigarni ostanek od sebe vrže, da iskre odlete; in je hud.
»Luiza me je vprašala, kakšen si ti?« pripoveduje deklica in se glasno zasmeje.
»Kaj je to briga!« deje on resno.
Preplašena ga deklica pogleda, ni si svesta, da bi ga bila razžalila.
»Luiza, Luiza in zmerom Luiza! To je tako neslano ime, da te prosim, ne imenuj mi ga več, veš?«
Tudi mlada dekletca imajo svojo psihologijo. Aha, ti si ljubosumen na mojo prijateljico, tako je precej zaslutila Tončka in sedaj ga je po malem včasi še nalašč podražila, hvaleč ljubeznivost in zgovornost in druge lepe lastnosti svoje prijateljice, ki je na Podvinu, dobra dva streljaja proč od Pridanovih, pod gorico.
Posestvo »Podvin« je bilo sicer skraja kmetsko, vendar sedaj že v rokah drugega gosposkega gospodarja, hiša, z novimi opekami krita, z zelenimi okni in ograjena s cvetličnimi gredami — vse, kakor za zabavno poletensko stanovanje. Kupil je bil to selišče od prejšnjega posestnika že tast pristavov, kateri je prej sam s svojo ženo sem zahajal, po svoji smrti pak zetu prepustil.
Tako je bilo naravno, da Nikolaj iz svojih prejšnjih, doma prebitih časov sedanjih poletnih prebivalcev ni poznal, razen pristava samega.
A slučaj je hotel, da se tudi sedaj dolgo ni seznanil, da je že tri tedne skoro vsak dan zahajal k Pridanovim Tončko obiskavat, a ni njene prijateljice, gospice Luize, tako blizu stanujoče, niti poznal, dasi je v svojo tiho in sedaj enkrat zdraženo jezo toliko in toliko o njej slišal. Vzroka temu sta bila dva: prvič je bilo naključje tako, da je gospodična baš tačas k Pridanovim prihajala, kadar njega ni bilo, drugič pa ni mogla vsak dan prihajati, nego je celo po več dni čisto izostala, ker je bila njena sestrična, pristavova žena, morda zaradi premenjenega podnebja bolj obolela, dasi je bila sem prišla zdravit se.
»In zakaj si hud, če Luizo v misel jemljem?« vpraša deklica zopet čez nekoliko minut, potem ko sta že druge reči obravnavala in je bil Nikolaj, skrbno kakor tat ozrši se okoli, deklici poljub ukradel. »Ona je dobra in jaz jo imam rada.«
»Jaz pa nečem, da bi jo rada imela,« reče on naivno resen in tihotno.
»Zakaj ne?« šepeče ona.
»Zato, ker hočem, da samo mene rada imaš, samo mene,« reče strastno on in od radosti tresoča se deklica ni imela moči braniti se njegovemu objet ju.
Verjela je, da jo ljubi. In on — on je tudi verjel, da jo ljubi. Na veke, to se ve.
== IX ==
Nazadnje je vendar, čeprav že v četrtem tednu Nikolajevega bivanja na domu, slučaj nanesel, da je z gospico Luizo sešel se, in sicer pri Tončki jo je našel. In kakšno je bilo to prvo seznanje? Njemu nič prijetno.
Vesel in brezskrben, kakor je zmerom bil, prišel je po vrtni stezi dol, žvižgal si pesem »Hej Slovani, naša reč slovanska živo klije« in mahal s svojo paličico, da so obsteznim travnim cvetkam glave odletale.
Zdajci pogleda na stran in zagleda, da je bil morda že dalje časa opazovan Zardi in obstane za hip. Na vrtu pod jablano sta stali Tončka in krasna mlada dama. Nikolaj je takoj vedel, kdo to mora biti, saj ni bilo precej daleč okoli civilnih ljudi. Najrajši bi bil mimo šel, a to se ni spodobilo, torej nekako v zadregi in neveselju pristopi in pozdravi deklici.
»Moj bratranec — gospodična Vit ...« predstavlja Tončka malko nerodno, ker takih, le v mestu videnih in navadnih šeg tako imenovanega boljšega obnašanja ni bila vajena.
Nikolaj se prikloni, a nobena primerna beseda mu v prvi hipec na misel ne pride. Bil je ženstva še malo vajen in tukaj ga je tudi nenavadna, ponosna lepota predstavljene mu mlade dame nekoliko iznenadila.
»Pravzaprav je predstavljanje odvisno, ker smo tako rekoč že znani; prvič smo tu na kmetih, kjer se izobraženi ljudje sami po sebi morajo zbližati, ker jih je malo, drugič pa sem jaz o gospodu od tebe že toliko slišala, Tončka, in ti si mi sama pravila, da si tudi njemu o meni govorila,« reče ona in svoje preko desnega ramena viseče lepe kodre z roko na pleča nazaj vrže.
»Večkrat, gospodična,« odgovori Nikolaj, a zardi, morda zaradi slabe vesti, ker je Tončki bil prepovedal o njej govoriti mu, prepoved, o kateri je, to se ve da, sam z raznim vpraševanjem skrbel, da se ni izpolnjevala.
»S Tončko sva ravno govorili, da naredimo enkrat, kadar moj svak pride, izlet na Brinovo brdo. Vi pojdete z nami, na to se sme računati, ne li?« vpraša ona takoj domača z njim, vendar z nekim prevladnim glasom, ki je Nikolaja nekako poniževal.
»Bil sem predvčeranjim gori na lovu,« odgovori on.
»Na lovu! Ali to ne izključuje, da pojdete tudi tačas, kadar idemo mi samo na zabavni izlet.«
»To se razume, da, če me bodo gospoda povabili, bode mi čast in veselje,« reče on tudi nekaj bolj z višjim glasom.
»Sicer pa vaju jaz motim. Vidva imata svoje pogovore,« deje ona, a pogleda s čudnim nasmehom in prebodljivim očesom Nikolaja.
»Pridi jutri kaj k nam,« reče že odhajaje še Tončki.
Nikolaj je gledal za njo.
»Kako ti je po volji moja prijateljica?« vpraša deklica.
»Nekaj ošabnega ima ta ženska v sebi, kar mi jo močno odvrača. Ko bi bil jaz ti, moja prijateljica ne bi bila,« reče on.
»Ni li lepa?«
Tega Nikolaj ni mogel tajiti, zato je dejal na pol zaničljivo le besedico: »No!«
»Nobene ni lepše, kakor je ona,« reče deklica smeje se ter povesi oči, morda pričakujoča natihoma v svojem srcu, da bode on rekel: »Le ti si meni lepša.«
Ali tega ni rekel. Tih je bil in čez nekaj časa vprašali:
»Ali so oče doma?«
»Ni jih, v vas so šli nekaj kupovat.«
To je bila zopet proza in takih vprašanj je bilo več, kratkih, brez zveze in brez zanimanja.
»Rekla je, da si večkrat o meni z njo govorila,« odskoči Nikolaj zopet od navadnih predmetov. »Kako si govorila?«
»Jaz te ne razumem. Kako?«
»Nu, kaj si pripovedovala tej visokonosi dami? Mogoče, da si me včasi tudi kaj zatožila, če ti nisem kaj prav storil. Si li?«
»In ko bi te bila?« vpraša smeje se.
»Da bi mi ljubo ne bilo, to veš, če ti povem, da mi ni po volji,« reče on z resnim glasom.
»Ne moreš li vedeti, ''kako'' jaz govorim o tebi, če govorim?« vpraša ona tudi resna in skoro žalostna.
On nekaj časa zre predse, sam ne vedoč, o čem premišlja, "potem, kakor da bi se zdramil, pogleda deklico in, videč jo tako, oklene ji naglo roko okoli vratu in jo z vso ljubeznijo po imenu pokliče.
Domov gredočemu in zvečer mu je pa po glavi šla tudi podoba one ošabne dame. Primerjal jo je s svojo Tončko in si je prigovarjal, koliko je ta bolj prava ženska, ona pa nekaj afektiranega, naučenega, ošabnega, visoko se nosečega, morda puhlega, brezsrčnega itd.
Ko je Nikolaj drugo jutro vstal, slišal je, da je star kmet na dvorišču z njegovim očetom govoril in dejal:
»I, oče, oče Luka, vi ste pa vendar zmerom in zmerom okoli dela in prida.«
»Mora se, brez dela ni jela,« odgovori stari Kolodej.
»Kajpak! če vi tako govorite, kaj čemo potlej mi drugi? Vi se brez skrbi lahko uležete v travo v senco pod hruško, pa belega kruha zraven sebe denete in meseno klobaso.«
»Kdo bi pa gospodaril?« vpraša stari Kolodej, ki sicer nikakor ni zamerjal, če je kdo' njegovo premožnost v misel jemal.
»Sina oženite, sina,« odgovori oni. Kolodej nekaj nerazumljivega zamrmra. Nikolaj pa v svojem poslušku ostrmi. Oženiti ga! Njega? Glej, p tem pa resno do sedaj ni še mislil sam nikoli.
== X ==
Nekaj dni sem je bil Nikolaj opazil, da mu stric — tako je oddaljenega sorodnika od mladega klical — Pridan nekako hladno odzdravlja, da se ogiblje z njim govoriti, da nosi obraz okoli, kakor bi bil kaj jezen nanj. To se je Nikolaju čudno zdelo, ker si ni bil v svesti, da bi mu bil kaj zalega storil.
Skoraj pak je prilika nanesla, da je izvedel vzrok tega Pridanovega obnašanja.
Po navadi je bil namreč prišel vasovat. Hlapec zunaj mu je rekel na vprašanje, da se mu zdi, da strica ni doma. Nikolaj je torej ves pogumen v sobo stopil, kjer je Tončka bila, prijel jo in po sili poljubil dvakrat zavrstjo, kar zagrmi za njim očeta Pridana debeli glas: »Tako?!«
Nikolaj se zgane in zardi, obrnivši se. Oba mlada človeka stojita kakor dva naglavna grešnika, brez jezika in izgovora, Pridan pa sivo pogleduje zdaj njega, zdaj njo.
»Tako je? Zdelo se mi je, a nisem mislil,« pravi naposled in migne hčerki: »Ti ven! Da midva govoriva.«
»Oče …« skuša deklica.
»Tiho, pravim, kasneje že še tudi ti na vrsto prideš; sedaj ven, precej!« Deklica odide.
Nikolaj ni vedel, kaj bi rekel, zatorej je čakal, da bi stric začel.
Pridan koraka dva pota po izbi in pipo tlači. V usta devši jo in tobakov mehur zavijajoč, reče tele resne besede:
»Veš, fant — nosi gosposko suknjo ali kmetsko coklo, jaz ti ne bom drugače rekel — takole ne smeš kratko ni malo v mojo hišo hoditi. Jaz imam samo eno hčer, a ko bi jih imel tri kope, vsaka bi bila predobra, da bi jo izpriditi pustil takemu mlademu vetrniku, ki ne premisli, kaj dela in kaj govori.«
»Jaz nisem noben vetrnik,« skoči Nikolaj, od jeze ohrabren in razžaljen, pokonci.
»No, kdo pak si, če mi tule v hišo hodiš in s punco ...«
Oče ni našel prave besede; robate ni smel rabiti iz spoštovanja pred svojo hčerjo, katero je rad imel, in tudi da njemu ne bi pohujšanja dajal. Zatorej stavek pretrga in misel opusti ter dostavi:
»Ti delaš kakor mlad dečak, pa ne pomišljaš predse nič, ne presojaš, kaj gre v pošteni hiši in kaj biti ne sme, če ni zanaprej zmenjeno in gotovo tako, kakor je pri poštenih in krščanskih ljudeh. To je in amen.«
»Kdo je rekel, da ne premišljam! Jaz bom Tončko za ženo vzel in ne vem, čemu bi branili.«
Pridan se proč obrne, morda svoj zadovoljni obraz skrit, potem pa vpraša:
»Ali si premislil, kaj praviš?«
»Sem,« odgovori Nikolaj, a ne posebno pogumno, kajti, po pravici rečeno, o tem ni razen zadnjič, ko je čul razgovor onega kmeta s svojim očetom, nikdar še dobro in temeljito premišljal. Kako bi bil? Vendar ni vedel, da bode prišel na tako hitro in naglo spovedovanje, kakor je bil zdaj.
»To bi bilo že drugače, to je res,« reče zdaj Pridan. »Jaz te poznam, da si vselej priden in vesten bil, človek, ki ima boga pred očmi in ni brez poštenja. Zato ti moram verovati, da si in da bodeš mož, ki ve, kaj je govoril in komu je obljubil, kar si ti zdaj meni.«
Nikolaj reče nekaj takega, kakor da do sedaj še nihče ne more reči, da bi mu bil on besedo snel.
»Ve li tvoj oče, da se misliš ženiti in pri nas?« vpraša Pridan mehko.
»Nič ne,« odgovori Nikolaj z neprijetnim čutom.
»A povedati mu moraš.«
Nikolaj z glavo; zmaje.
»Zakaj ne, brez tega ni nič, oče mora vedeti, on je prvi,« razlaga Pridan.
»Jaz ne morem takih reči z očetom govoriti, saj ga poznate,« izvleče Nikolaj nekako težko iz sebe.
Pridan se zopet nekaj časa proč obrne, potem pa, ponosno svojo vestjo na trebuh dol popravljaje, pravi:
»Nu, če si ti ne upaš — Luka je res malo čuden, ali rad te ima vendar, to vem — to bom pa jaz zinil, jaz vem, kako se more potipati ga.«
Potem pride več lepih naukov, kaj in kako se spodobi, koliko pa zdaj ne gre po krščanski postavi v pošteni hiši. Tudi nekaj trdih kletev je Pridan priložil v zatrjenje, kako bi on znosil se nad takim, ki bi glede njegove hčere ... že veste kaj. Naposled pa vrata odpre in zakliče, da se po vsej hiši razlega njegov bas:
»Tončka!«
Deklica plahoma po stopnicah dol pride in stopi na prag, sluteča in boječa se, da sedaj nanjo pride očetov grom. A namesto hude besede reče oče z navadnim glasom:
»Poglej sem, dekle, s klobukom sem ti tu na oknu vršiček tvojega rožmarina zlomil, popravi ga precej, da se ne usuši.«
Rekši, odide iz izbe.
Iznenadena deklica popravlja Svojo cvetko v loncu, plahota iz nje izgine, rdečica jo oblije in upa si pogledati ljubega, ki jo smehljaje ogleduje nepremično sedeč.
»Kaj so ti oče rekli?« vpraša ona naposled tiho.
»Nič. Dogovorila sva se,« odgovori Nikolaj, kakor da bi bil popolnoma mirnokrven ali pa nekako s takim hladnim ponosom kakor kdo, ki je baš v tem hipu z majhnim trudom velikansko delo zvršil.
»Kaj — dogovorila?«
»Da te jaz za ženo vzamem, zatorej smem poljubljati te, kolikor hočem.«
Deklica ga srpo pogleda, obledi, zardi — in pade presrečna na kolena pred sedečega.
== XI ==
Drugo jutro je dobil Nikolaj od svojega očeta nalog, zapreči voz in v mesto voziti se, da plača neke večje vsote denarja, katere stari ni hotel hlapcu zaupati, ali pa je sina poslal, da ga navadi v poslovanju. Obenem mu je bilo naročeno mnogo manjših reči, tako da je mogel stoprav drugi dan domov priti. Zato ni bil nič pri Pridanu.
Med potom v mesto, ko je spehan konj, v klanec vozeč, počasno korakaje, glavo nekoliko povesil, razpustil je bil tudi Nikolaj vajete in s konjem vred premišljal; konj je mislil, vedi Darwin o čem, Nikelj pak o včerajšnjem dnevu.
In zdelo se mu je, da ni prav zadovoljen. Vse je prenaglo prišlo. Tako brž ženiti se! Mudi se prav nič še! In kaj njegov oče — ta čudni mož — k temu poreče? Nazadnje se bode še zasmejal po svoje ali se celo jezil, kar ni potrebno, še manj pa prijetno. Vrag vzemi strica Pridana, da je baš ob takem času prišel! Ko je enkrat videl in zvedel, potem, to se ve, da ni bilo mogoče drugače ravnati; Nikolaj se je moral moža izkazati. Ko bi se bila stvar dala le malo odložiti še, pa bi bilo bolje. Sicer bi bilo pa res lepo, ah, in krasno življenje, ko bi bila Tončka že precej njegova, to je res. A kakova žena bode? O tem prej ni še mislil. Dobra. Samo ko bi … E, kaj, bode že kako!
Medtem je bil konj po klancu do vrha na ravno prišel, voznik se vzpne, nategne vajeti, konj se domisli, da ga krepka roka vlada, in brzo ubere hiter dir pod nogami, da hladilna sapa Nikolaju preko ušes zapiše in mu težke misli odnese.
Ob istem dnevu, le kasneje proti večeru, pak je sedela mlada Tončka gori pred vilo na Podvinu pri svoji prijateljici, gospodični Luizi. Malokdaj je bila tu, ker morala je vendar doma gospodinjiti, čeravno siljena ni bila. Ali kadar je bila tu, brigala se je močno za rože in cvetice, ki so bile v gredah pred hišo, brigala se za divjo trto, ki je ob zidu do strehe rasla, in stopala je rada sem ter tam.
Danes pak nič tega. Prijateljica ji je poznala, da nekaj ima; to se ji je videlo na ustih. A čakala je hudomušno, da bi sama začela pripovedovati, kaj je novega. Ni se motila. Tončka je počasi začela, bila izpraševana potem in nazadnje naglo vse povedala — radostno novico, da je nevesta!
Ko bi bila srečna deklica boljša opazovalka, a ne tako v svoje srčno čutilo utopljena, zapazila bi bila, da se je gospodična zganila od začudenja in ji je prvi hipec oko prav čudno zaiskrilo se.
»Tako?« zavzame se gospodična s čudom in vpraša: »Ali ni malo prehitro?«
»Zakaj?« vpraša deklica osupnjeno.
A ona vzrokov povedati dolžna ostane. Tudi baš v tem hipu zakašlja v izbi njena tovarišica, bolehna gospa pristavova; zato se spne oh zidu in jo skozi odprto okno vpraša, če kaj želi.
»Posedi, skoraj pridem nazaj,« reče — potem skoči v hišo in je precej dolgo ni nazaj.
Tončka je mirno sedela na klopci, zrla v trnovo mejo, kjer so vrabci vpili; a ni slušala vrabcev, njene misli so bile daleč proč.
S svojo polspleteno nogavico v belih prstih pride gospica zopet nazaj, sede k Tončki in začne čisto navadne reči izpraševati, skakaje sem ter tja, od nič do nič. Naposled vpraša:
»Ali še misliš o našem izletu enkrat kako dopoldne ali nedeljo, kadar moji svak pride sem?«
»Da.«
»To se ve, da pojde tvoj ženin z nami.«
In takoj je začela zopet o neki novi obleki razpravljati. Tončka si sama ni upala več besede obrniti na ono, kar ji je prej zaupala tako iz srca in duše. In vendar bi bila tako rada in rada govorila, veliko govorila o tem s prijateljico. Zakaj se ji to tako malo važno zdi?
Prvič v svojem življenju je čutila, čeprav si o tem čutu z mislijo ali besedami ne bi bila mogla razjasnila dati, kako je nemilo polnemu srcu, če je tudi ''sreče'' polno, če nima prijateljske odprte duše poleg sebe, kateri se brez skrbi sme odkriti.
Nagloma vstane in reče: »Jaz moram iti.« »Že?« vpraša Luiza hladno. »Kasno je.« »Lahko noč.«
Nocoj je bil prvi večer, da ji ni gospica Luiza rekla: jutri zopet pridi.
Imela je namreč svoje misli in včasi človek najrajši premišlja na samem.
| |||