Med dvema stoloma: Razlika med redakcijama

dodana 14.202 zloga ,  pred 12 leti
brez povzetka urejanja
 
Ona zmaje z glavico, a odgovoriti ne more. Tiha, nevidena, zatrta solzica ji zarosi oko.
 
== XV ==
 
Gospod pristav ''Kralj'' je bil dobil od svoje službe odpust in je prišel k ženi in svakinji na kmete.
 
Z Nikolajem je bil nekoliko že prej znan, a bolj se je seznanil zdaj, na kar je bil tem bolj prisiljen, ker moškega omikanega društva tu ni bilo na izbiranje.
 
Nekega popoldne sta v gošči na gori pod samotno smreko ležala, puške poleg sebe. Po brezuspešnem lovu sta svoj lovski obed končajla in pila s seboj nošeno dobro kapljo.
 
»Ženske so mi sinoči pripovedovale, da se že ženite, gospod Kolodej,« začne pristav, sicer človek, ki je le potrebne in vsakdanje stvari ž njimi govoril.
Nikolaju je beseda »že« na neljubo uho udarila, zato je kratko odrezal se z »da!«
 
Gospod Kralj dene komolec pod glavo, gleda proti nebu in reče z nekim neznosno vsiljivim glasom:
»Vi ste zdaj strašno zaljubljeni, strašno!«
 
Nikelj je bil še premalo znan ž njim, drugače bi mu bil ostro odgovoril, a tu je rajši molčal.
Hitro pristav pokonci skoči, odklene svoj žepni nož in zareže v gladko smrekovo deblo velik križ, glasno se zasmeje in zopet leže.
 
»Kaj se smejete?« vpraša Nikolaj.
 
»Vidite križ, ki sem ga v smreko zarezal?«
 
»In kaj s tem?«
 
Gospod Kralj zopet leže, dene komolec pod glavo in z lahkomiselno obžalujočim vzdihljajem reče:
»Mladost, mladost! Pridite čez deset let semle, poglejte to smreko, tačas bode ta križ velik in zasmoljen. In domislite se, da ste danes tu ležali zaljubljeni pred ženitvijo in da sem se jaz smejal. Tačas boste vedeli, zakaj sem se jaz smejal. Godilo se vam bode kakor nam vsem. Meni je bilo ravno tako, ko sem zaljubljen bil.«
 
»Niso povsod enake razmere niti enaki ljudje,« reče Nikolaj pikro.
 
»Vi mislite mene, kakor sem zdaj. Ali krivo sodite. Jaz ne mislim razmere z mojo zdanjo ženo, ki je res zaradi svoje bolehnosti precej sitna. Z njo sem naredil stvar bolj po paragrafu državljanskega zakonika. Ali drugače je bilo prej, ko smo bili mlajši, ko sem bil v vaših letih. Da, vi, ki me vidite in poslušate zdaj, ne bi verjeli, da sem nekdaj bil kakor vi zdaj, da sem čutil neprijetno resnico Schefflovega, Trompeterja:
 
Liebe ist ein schlimmes Feuer, frißt den, so es angeblasen.
 
Poznate Schefflovega ,Trompeterja Säkkinskega?«
 
»Ne,« odgovori Nikolaj.
 
Pristav pa mu kakor nalašč citira ona dva nemška verza zopet in zopet.
Za ta dan je bila dobra volja Nikolajeva izgubljena. Na potu domov je največ molčal in, ko bi si bil upal, bil bi »materialistu« pristavu, ki je razne prazne šale uganjal, odkrito svoje zaničevanje izpovedal.
 
Žarek ogenj je ljubezen, uje te, ki si ga vpihal.
 
Vedno pa sta mu šumela po ušesih ona dva nemška verza.
Še zvečer, ko se je ulegel spat, ponavljalo se mu je v spominu, kakor da bi kdo na ulične vrtilne orglice muziciral: »Liebe ist ein schlimmes Feuer, frißt den, so es angeblasen.«
 
In začel je premišljevati, da Ii je njegova ljubezen taka. Zazdelo se mu je — da ni. Kje je v njem tak ogenj? — Morda ... vsa ta njegova ljubezen ni prava in cela ... In kako se sme potem za celo življenje vezati? ... Morda ... on sploh ljubezni, kakor polni in objema druga blaga srca, sploh zmožen ni? ... Tako je mladenič premišljal in nemirno se je prekladal brez spanja.
Črv dvoma se je oglasil.
 
Uboga Tončka! Morda srečna v tem hipu moliš za njegovo zdravje in srečo njegovo.
 
XVI
 
Brinovo brdo je bila nevisoka gora pol ure od torišča naše povesti. Na vrhu je stala kapelica, zidanje nekdanje stare graščakinje iz obližja, o kateri je pripovedka trdila, da je kot mlada vdova razkošno živela in vsa veselja uživala, zato pa na stara leta zidala na Brinovem brdu kapelico na čast svetemu Antonu.
 
Pobožno ljudstvo je hodilo ob nekih dnevih v letu tu gor na božji pot; drugi bolj posvetni ljudje so hvalili lep razgled z gore na jug in na sever po deželi ter narejali tja izlete.
Tako se je bil tak izlet po prizadevanju gospoda pristava tudi to jesen naredil. Bazen naših mladih znancev, bolehne gospe pristavove ne izvzemši, ker je vsekako hotela zraven biti, obljubilo se je tudi od one strani gore po drugem potu priti več uradniških družin in kaplan je bil naprošen, da pride maševat. Od one strani je bila večja druščina napovedana, od te pak so zjutraj ob petih vzdignili se pristav Kralj z ženo in njeno sestrično, gospodično Luizo, Nikolaj in Tončka. Hlapec je bil že pred njimi odšel, obtovorjen z vsemi pripravami za tečen zajtrk, kateri se je imel na gori pri ognju na prostem pred kapelico pripravljati.
 
Do pod gore so se vozili, potem pak je bilo treba peš korakati.
Jutro je bilo krasno, nobene meglice nikjer videti.
Kmalu ko so začeli navzgor hoditi, videlo se je, da bolehna pristavova žena ne more dohajati drugih, zato sta jo prijela njen mož in Tončka vsak za eno podpazduho. A še tako je šlo po polževo.
 
»Midva nečeva tako počasi hoditi. Stopiva brže, nič ne de, če sva prej na vrhu,« reče gospodična Luiza Nikolaju, izroči mu svoj plčdin stopi z urnim korakom naprej. Nikolaj je tako moral tudi urneje stopiti. Ker se je steza med brinjem in češminovim ter drugim grmovjem po kačje vila, kmalu onih treh za seboj nista več videla, ko sta nazaj pogledovala.
 
»Zdaj sem pa že trudna,« reče gospica, ki je do zdaj pred Nikolajem hitro navzgor stopala, ter postoji. Krasna rdečica je bila oblila njeno polno, lepo lice in labodji vrat in oči so se ji veselo iskrile.
 
Ko Nikolaj do nje pride, dene mu roko pod njegovo ramo, široki rokav se odgane po belem laktu nazaj, kakršnega on še nikiar ni videl.
 
»Če ste vi tako negalantni, da mi roke in podpore ne ponudite, jemljem si jo sama,« reče ona.
Nikolaj kasneje ni vedel povedati, kaj je na to odgovoril. Posebno kaj pametnega menda ni bilo.
 
Tu je treba dodati, da Nikolaj zaradi daljšega občevanja z gospodično ni imel več one »antipatije«, o kateri si je od početka mislil, da jo ima do nje, vendar sam ni bil še nikdar z njo. Vselej jo je našel le pri Tončki.
»Slišite, nekaj mi morate pojasniti, gospod Nikolaj. (Ona ga je s krstnim imenom klicala, ker je od Tončke vedno tako slišala, ali pa mogoče tudi, da njegov priimek njenim mestnim ušesom ni ugajal.) Hočete?«
 
»Gotovo, če morem.«
 
»Prav lahko. Vi ste edini zmožni odgovoriti na vprašanje. Jaz sem Tončko vprašala, ali me bode povabila na svoje ženitovanje, Pri tej priliki pa sem zvedela, da se niti ne ve, kdaj bode. Zatorej se moram na vas obrniti.«
 
»Tega pa tudi jaz natanko še ne vem,« odgovori on; ni mu bilo ljuba, da je o tem začela govoriti.
 
»Kako to, da ne?«
 
»Nisem še odločil časa; a tudi ni le od mene odvisno, temveč so še neke majhne razmere.«
 
»Kake razmere? Le glejte, da mi nazadnje mojo ljubo, drago prijateljico še pustite in se drugod zaljubite. Tedaj, kdaj me boste povabili?«
 
»Boste li vsak čas iz mesta hoteli priti?«
 
»Za svojo prijateljico, svojo sestrico Tončko, pridem, kadar koli in od koder bodi. Bes! Jaz jo imam tako rada, kakor da bi mi sestra bila. Zaradi nje pridem. In nazadnje — da ne boste hudi — tudi nekoliko zaradi vas, ker menda ženin moje sestrice je vendar tudi nekoliko moj . . .«
 
»Moj brat... le izrecite,« dopolni on.
 
»Ne ... svak sem hotela reči.« «
 
»Je li to velik razloček?«
 
»Velik. Sicer pa, če mi ravno hočete biti brat, nimam nič zoper to ugovarjati.«
 
»In vi meni sestra?« vpraša on. »To se razume da.« »Hočem!«
 
Ona se pripogne naprej in z nazaj obrnjenim obrazom mu v oči pogleda, z nepopisno sladkim nasmehom vprašaje: »Bes? Dajte roko na to.«
 
Oči so se srečale z očmi. Nikolaj ni še nikdar takih videl. Niti zavedal se ni, da je stisnjeno držal njeno ročico več sekund, preden mu jo je zmuznila.
 
»Vi niste nobene sestre imeli?« vpraša ona potem, ko stopata vštric naprej navzgor.
 
»Nobene.«
 
»In brata ne?«
 
»Tudi ne.«
 
»Jaz pač, ali pomrli so mi.« Zdaj mu začne ona pripovedovati svoje življenje.
In lepo je znala pripovedovati.
 
Ginljivo družinsko sliko mu je narisala iz svoje mladosti, ko je imela še mater, brata in sestro, kako ljubo je živela ž njimi tako dolgo, da jih je zaporedoma smrt pokosila in je ona, sirota, morala pri omoženi sestrični, gospe Kraljevi, zavetja iskati.
 
Nikolaj je naenkrat spoznal tu veliko srce, ljubezni polno in ljubezni potrebno.
Zanimalo ga je njeno pripovedovanje in podaljšal ga je s tem, da jo je izpraševal o tem in onem nadrobneje, a ona mu je z veliko odkritosrčnostjo na vse odgovarjala.
 
Medtem sta hodila bolj počasi in on je morda nehote pod pazduho njeno roko tesneje držal nego prej. A tudi če je hote to storil, saj je smel, ni li bil odslej njen brat?
 
XVII
 
Ko sta na goro prišla, bilo je nekaj gospode že pred cerkvico na travi zbrane, drugih so še pričakovali. Počasi je bila cela družba skupaj in tudi pristavovo ženo sta bila njen mož in Tončka srečno dovela.
 
Nečemo govoriti o pobožnosti, katera je bila pri tem in onem udu družbe med mašo videti. To bodi bogu prepuščeno. Le tolikanj naj bode naš Nikolaj zatožen pri pobožni bralki, da je jako razmišljen slonel ob zidu med sv. opravilom. A bila je Tončka tolikanj pridnejša. Ona je klečala pri stranskem oltarčku pri podobi matere božje in ni imela oči ni sluha za druge stvari nego za božjo.
 
Po maši so na prostem pri ognju kuhali si zajtrk, sedeli in čepeli okoli in šale uganjali, dovtipne in navadne, vsak po svojih darovih. Pozneje se je improviziral celo ples in družba je bila tako vesela, da je celo kaplan s staro gospo trikrat zavrtel se, spremljan z velikim ploskanjem.
 
»Kako vam dopade?« vpraša gospodična Luiza, prišedši k Nikolaju, ki je danes precej malo udeleževal se občnega veselja.
 
»Prilično. A vam?«
 
»No! Bilo bi, a preveč nas je, preveč je takih ljudi prišlo, ki ne spadajo med nas; poglejte onole žensko, kako lice! Nekatere osebe se mi zde pre ... pre ..., oprostite, da naravnost rečem, preordinarne.«
 
Nikolaj začne društvo opazovati in zdaj se je še njemu zdelo, da je tako, kakor je gospodična rekla.
 
»Kaj ti je danes?« vpraša ga do zdaj vesela Tončka s tiho skrbjo.
 
»Kaj mi hoče biti?« odgovori on pol osorno, a se popravi takoj, meče pristavljajoč: »Ne zahtevaj, da bi jaz tako bil kakor vsak drug, kadar nisem pri dobri volji, in danes slučajno nisem.«
 
»Kako je to: slučajno,« vpraša ona, »si li bolan?«
»Ne!« odgovori on s takim glasom, da se ga ni upala dalje izpraševati.
 
Med prvimi, ki so odšli z brda domov, bili so naši znanci. Gospa Kraljeva je med potom govorila, da ji letos ni bilo tako prijetno pri sv. Antonu kakor lani.
 
Tudi Tončka ni bila zadovoljna zvečer doma, ko je spat šla. Zakaj je bil ''on'' danes tako čuden, včasi na potu domov celo skoro neprijazen? Mar je ne ljubi?
 
Dvom, dvom, ti prvi črv, ki glodati začenjaš v ljubečem srcu in v sreči delaš nesrečne ljudi.
Tako zelo se je veselila že dolgo prej na ta izlet, a zdaj se je tako čudno končal ...
Nikelj, Nikelj, ti nisi tako dober, kakor sem včasi mislila, ne, nisi! Ali vendar te tako neizrečeno rado ima, to dekletce tu, in sicer takega, kakršen si, prav takega, tebe vsega. Ni treba, da bi boljši bil. Samo ljubiti bi jo moral ...
 
In solze so lezle po gladkem mladem licu in kapale na belo zglavje v postelji uboge Tončke.
 
XVIII
 
V pivni izbi Pridanove hiše sta pri vinu sedela delavnega dne dva kmeta pri vinu, umazana tovariša, in ista se zabavala po svoje.
 
Vrata se odpro in še tretji pride. Na močnati obleki se mu pozna, da je malinar.
 
»Vidiš ga? Kadar ni mačke doma, miši plešejo,« pravi eden kmetov. »Davi sem videl starega Kolodeja, ki se je s sinom nekam vozil. Menda ga še domov ni in glej ga malinarja njegovega tu. Kam je pa šel tvoj stari?«
 
»V mesto sta šla. Nikelj je dobil leta in bode potegnil denar, kar ga ima po materi dobiti. Od zdaj bode on gospodar doli pri nas v malimi,« pripoveduje malinar.
 
»Tako je vendar res, da se oženi?« vpraša drugi kmet.
 
»To je da! Malo hišo zraven malina že popravljajo. Ves teden imamo zidarje. Pred pustom bode počilo.«
 
»Pridan naj bode vesel.«
 
»Dobro bode hčer oddal, to je res.«
 
»Kje pa je, da ga ni videti?«
 
»Tisti svoj časnik bere zunaj,« pravi malinar.
 
»Ni čudo, da je tako moder, ki zmerom v časnike gleda in zna pozvedeti, kaj se po svetu godi in pravi,« primerne kmet.
 
»I, kajpak,« odvrača drugi. »Meniš li, da je v tistih časnikih kaj resničnega in pametnega?
Nič, jaz ti povem. Kako se more zmerom toliko novega na svetu zgoditi, da bi toliko popisali, kakor popišejo ti, kateri časnike izdajajo. Ne more se! Zato morajo lagati.«
 
»Kdo jih sili?« opomisli bistroumno drugi.
 
»Ali pa neumne reči pišejo,« nadaljuje prvi. »Ali sta slišala tam pozimi, kaj je nam enkrat Pridan iz časnika bral o tistih dveh golobih?«
 
»Nisva ne.«
 
»Nu, zapisano je stalo, da so, ne vem že kje, dva goloba iz snega izkopali, katera sta bila s strehe pala, ko je sneg šel, in osem dni v snežnem zametu živa ostala.«
 
»Ni mogoče.«
 
»Ka ne bi bilo? Jaz pa pravim, to ni nič posebnega, nič čudnega. Ko bi jaz znal časnik pisati, jaz bi pa nekaj bolj čudnega povedal in opisal. Kaj bode to, osem dni pod snegom? To ni nič. Jaz sem pak zraven bil, ko smo pri Nastavniku seno iz senice nakladali na voz. Veste, kaj smo v senu našli okoli vseh svetnikov? Eno kokoš smo našli, živo kokoš, živo, ki je bila dvanajst tednov prej v seno zakopana. Živo smo še našli, naj me ta ali tisti vzame, če ni resnica. Res je, da je bila tako shujšana, da je je bilo sama kost in koža, prav sama; ali živa je še bila. Vidiš, kaj takega pa ne denejo v časnike.«
 
»Bogve ali bodo dejali to v časnike, da se naš Nikelj ženi?« vpraša malinar.
 
»To bi bilo pa že vredno,« meni kmet.
 
»Potlej pa veste kaj,« oglasi se še malinar, »dva glažka brinovca bi plačal jaz tistemu, ki bi v časnike dal, kako je naš Luka, ta stari, siten gospodar.«
 
»Bogve kakšen bode sin?« pristavi kmet.
 
»Dobro in pridno gospodinjo dobi, Pridanovo,« reče drugi.
 
»Ali je še nima. Dokler duhoven ne govori, se lahko še vse razvali.«
 
»Včasi je bilo že tako, to je res.«
283

urejanj