Med dvema stoloma: Razlika med redakcijama

dodanih 15.998 zlogov ,  pred 12 leti
brez povzetka urejanja
 
»Včasi je bilo že tako, to je res.«
 
== XIX ==
 
Jesen je bila tu, že kasna jesen. Perje na divji vinski trti okoli gosposke hiše na Podvinu je bilo rdečkasto postalo, potem pa rumeno in je odpadalo. Dan je bil kratek, jutro hladno, večer otožen — več ni bil čas bivanja na kmetih. Gospodu Kralju je bil potekel tudi odpust, drugi dan je bil odhod v mesto napovedan.
 
Gospodična Luiza se je bila na večer Tončki napovedala, da pride po slovo. Tudi Nikolaj je bil povabljm, naj pride k Pridanovim tega dne popoldne. In prišel je bil.
 
Sedeli so vsi trije skupaj do mraka in govorili.
 
O mraku reče gospica Luiza:
»Ker je danes zadnji večer letos, da sem pri vas, Tončka, ostanem še nekoliko dalje; da me kasneje ne bode strah, spremi me gospod Nikolaj, ne li?«
 
»Z veseljem, če hočete, do mesta, ne le do doma tu gori,« odgovori Nikolaj brzo. In resnico je govoril. Gospica se mu je zdaj vsa drugačna zdela nego od početka in jako žal mu je bilo, da odhaja.
 
»Do mesta? Potem bi bila Tončka huda,« pravi gospodična.
 
»O nič, naj bi te spremil, dokler je; samo da potem skoraj nazaj pride,« meni zvestodušno Tončka.
 
Že tema, prav gosta tema je bila, ko se je začela gospodična poslavljati. Tončka je hotela hlapca dati jima, da bi svetil, ali Luiza je to odbila, češ prvič ni daleč, drugič z gospodom Nikolajem pot poznava, da prideva lahko z zavezanimi očmi domov. To je bilo res.
 
»Če te danes zadnjič kot deklico vidim, srečna bodi!« S temi besedami se je končno Luiza od prijateljice poslovila, katera jo je v tretje poljubila in solze v očeh imela ter govoriti ne mogla, dasi je vedela, da jo jutri, ko se bode mimo vozila, lahko še enkrat vidi.
 
Petnajst korakov od hiše nista govorila Luiza in njen spremljevalec Nikolaj ničesar. Nikolaju je bilo nekako hudo, da odhaja ta prijateljica njegova in njegove — neveste. Ona bogzna kaj je mislila.
 
»Tema je,« reče potem ona in globočje potisne svojo roko pod njegovo pazduho.
 
»Kod ideva, po cesti ali po stezi?« vpraša Nikolaj. Po stezi je bilo prav blizu, po cesti pa dalje naokoli.
 
»Po cesti,« odgovori ona.
 
»Tudi meni je ljubše po cesti.«
 
»Zakaj vam?«
 
»Ker dalje ostaneva skupaj.«
 
Premolk. Naenkrat ona postane in, ne snevši roke izpod njegove rame, tudi njega zadrži.
»Ali se domislite pota na Brinovo brdo in najinega pogovora?« vpraša ona in glas ji je bil čudno mehak.
 
»Dobro. Kako se ne bi domislil? Ob oni priliki sem vas, gospodična, stoprav popolnoma spoznal in tako spoštovati začel, kakor . . .«
 
»Nič komplimentov od vas! Od vas samo odkritosrčnost. No, veste, da sem vam tačas ponudila se in obljubila na vaše ženitovanje priti? Danes pa moram svojo obljubo oporeči. Vi boste svatovali že pred pustom, slišala sem; a jaz ne bodem mogla priti.«
 
»Potem jaz vse preložim čez veliko noč,« reče on naglo in odločno.
 
»Zaradi mene?«
 
»Zaradi vas.«
»A jaz najbrž tudi po veliki noči ne bodem mogla priti.« »Zakaj ne, gospodična? Smem li vedeti ali ugibati vzrok.«
 
»Pustite. Uganiti ga vi ne morete, povedati ga vam pa jaz ne morem.«
 
Počasi, prav počasi sta koračila dalje.
 
»Ali se domišljate, da tačas, ko sva prijateljstvo ali bratstvo sklenila, izgovorila sem si jaz pravice take zveze?« vpraša ona glasneje in videzno veselejša.
 
»Domišljam se, ali žalibog da do sedaj teh pravic niste rabili, vsaj jaz nisem čutil, da bi jih bili.«
 
»Tedaj hočem eno sedaj rabiti: Tončko, svojo malo prijateljico, ki bode kmalu vaša žena, vam priporočam . . . Jaz mislim, da smem z vami govoriti kakor z bratom, brez okolišev ... Spoznala sem vas, da imate blago srce, plemenito dušo in vse lastnosti, ki morejo mlado deklico osrečiti. Zato sem vesela, da boste osrečili mojo ljubo prijateljico, mojo Tončko. Ona je res dobra deklica in jaz ne dvomim, da boste to iz nje naredili, kar za svojo srečo potrebujete in kar zaslužite, to vam brez uklanjanja rečem. Ona je še nekoliko — kako bi rekla — dete, ljubeznivo dete, a vendar dete. Zato me je prav srčno veselilo, ko sem zapazila, da imate sami odprte oči in veste, kje je dobro, da Tončka še kaj pridobi, namreč, da ste začeli njeno nekoliko pomanjkljivo literarno izobraženje dopolnjevati. To ste jako dobro učinili. A morate nadaljevati. In sicer zdaj, pred poroko, gospod moj, potem, pravijo, ne gre več tako rado lepo in gladko. To se ve, Tončka je v tem oziru izjema. Na vaši strani mora vedno tako ljubo in sprejemljivo dete ostati, kakor je. Pa, morda ste nevoljni name, da vam take reči govorim.«
 
»Na vas ni mogoče, da bi nevoljen bil, posebno ne, če govorite iz moje duše, gospodična,« reče Nikolaj. »Baš na tem govorjenju vas zopet spoznam kot prijateljico, sestro...« Rekši, nehote vzdihne.
 
»Vzdihnili ste?« vpraša ga j»na mehko.
 
»Mislite li, da bodem jaz srečen ž njo, prav srečen?« vpraša on polglasno in boječe.
 
»Jaz upam,« odgovori ona. »Ali ne smete pozabiti pregovora, da vsak človek je sam kovač svoje sreče. Vi se sami srečnega naredite, ker morete. Mož ste, zato imate izbiro. Me ženske smo na slabšem v tem oziru, ker se moramo izbirati dati. Ko bi vi ne bili že izbrali, reklo bi se vam bilo lahko: glej, da dobiš in najdeš tako srce, kakor je tvojemu prikladno in sorodno. Zdaj pa, ko ste že izbrali in že zavezali se na pol, zdaj vam je samo svetovati, da izbrano srce sebi priklonite, da mlado drevesce v tako rast pripravite, kakor je za vas dobro, po svojih srčnih in duševnih potrebah.«
 
»In kake mislite, da so te pri meni?« vpraša on. »Jaz vam bodem odkritosrčno govorila.«
 
»Tako, kakor v duši govorite.«
 
»Vi, gospod Nikolaj,« začne ona in roka njena pod njegovo pazduho naglo v tem hipu malo više zleze, »vi imate mehko srce, torej potrebujete tudi žene, ki vaš čut razume ne z glavo, temveč s srcem; pa tudi razum vaš in izobraženje sploh se pri vas kakor pri vseh blažjih naturah opira na srce. Zatorej morate na to gledati, da bode vaša žena v vsem i znala i rada hotela in mogla vaše misli misliti, vaše nazore ceniti, vaše skrbi skrbeti, vaše ljubezni ljubiti. Jaz vsaj si ne morem bolj pustega misliti kakor moža, duhovitega in pametnega, ki je na vse življenje navezan živeti z ženskim bitjem v najožji zvezi, katero ga ne ume ali kateremu se celo ono smešno zdi, kar je izobraženemu in zna-čajnemu možu važno in imenitno.«
 
»To je istina,« reče Nikolaj zategnjeno.
 
»No, vidite! Potem glejte, da bodete iz Tončke pred poroko vse to naredili.«
 
»Iz nje? Je li toliko mogoče?« vpraša on.
 
»Jaz mislim, a ne vem. Mislim da. Ker že tako zaupno govoriva, vam menda že lahko tudi povem, da mé mlade ženske smo sploh sprejemljive, mehke, učljive. Vi ne veste, koliko tak mlad mož, kakor ste vi, z ljubeznijo in dobro besedo pri nas opravi, ako hoče. Storite vi tako v svoji stvari.«
 
To sta zopet stoje govorila. Zdaj se jameta počasi dalje premikati.
 
»Ali boste vi taki, ko se omožite, kakor ste mi prej govorili, gospodična?« vpraša zdajci on ter zopet obstane z njo.
 
»Jaz imam previsoke misli o sreči zakonskega življenja, nego da bi drugače ravnala. Rajši se ne omožim nikdar; a če to pravim, ne smete misliti, da govorim tako kakor vsako mlado dekletce, pa drugače mislim. Ne, jaz vam prav naravnost povem, da se bodem še celo rada možila, ako, a samo ''ako'' dobim moža, ljubezni vrednega in ljubezni zmožnega. Jaz si ne morem misliti nikjer večje sreče nego v takem zakonu. Kaj pa je mogoče lepšega in slajšega nego zavest, da imaš dušo poleg sebe, katero z vso ljubeznijo ljubiti smeš, da, celo ljubiti moraš, in ona tebe ljubiti sme in mora.«
 
»In jaz te moram ljubiti!« zakliče kakor blazen Nikolaj, potegne jo za roko pod pazduho k sebi, z drugo jo burno objame in strastno lice ji poljubuje ...
 
Nikolaj je bil v tem hipu tako razburjen, da tudi kasnejše čase ni mogel domisliti se, kako in ali se mu je Luiza branila poljubljanja in kaj je rekla, le toliko ve, da je stopinje na cesti zaslišal. Adjunkt Kralj je bil sestrični naproti prišel.
 
Nikolaj se je vrnil domov. A kak!
 
== XX ==
 
Drugi dan je močno deževalo.
»Brinovo brdo ima meglen klobuk, to kaže, da bode dolgo dež šel, a mi še stelje nimamo, repa je tudi še na polju, hu-hu-hu!« jadikoval je stari oče Luka Kolodej doli na veznem pragu, zlo vreme opazovaje.
 
Nikolaju pa je bilo to vreme po volji.
 
»Zdaj ne more še odpotovati, danes še ne, in videl jo bodem!« šepeče on sam pri sebi in naslanja žareče čelo na hladno steklo svojega okna.
Tako razburjen še nikdar ni bil kakor od sinoči do zdaj. Vse se mu je zdelo kakor sanje, a znal je, da je velika resnica.
 
»Ona, samo ona razumeva in govori jezik mojega srca, ona mora moja biti,« to so mu misli o gospodični Luizi ponavljale v vseh razlikah; in Tončke se ni spominjal, a če mu je v misel prišla, bila mu je sitna misel in otresal se je je.
 
Pisal je bil gospodični navsezgodaj v jutru kratko, a strastno pisemce, v katerem jo je rotil, da danes naj ne odhaja, pa da mu naznani, kje more na samem ž njo govoriti, kar ''mora in hoče.
Odgovor dojde. Pisala mu je, da zaradi slabega vremena danes ne odpotujejo še, morda celo še jutri ne. Naj pride ob mraku pod samotni kozolec, ki stoji za mejo pod njih hišo. A naj tako pride, da ga nihče ne opazi.
 
Ta dan je bil dolg dan Nikolajevega življenja, dasi so jeseni baje dnevi kratki in je malo do mraka.
 
Že pred mrakom je Nikolaj pod zaznamovanim kozolcem stal, srce mu je nemirno bilo, ko se je vedno oziral po oglu, izza katerega je morala priti.
 
Nazadnje je prišla, krasna ženska, kakor kraljica.
 
Kakor boječe se je okoli in okoli ozrla in rekla: »Ko bi naju kdo videl?«
 
»In ko bi naju ves svet videl, jaz bi mu zaklical, kar sem vam sinoči rekel!« vzklikne Nikolaj.
»Počasi, prijatelj,« reče ona in mu ljubeznivo odkaže sedež poleg sebe na nakupičeni slami.
 
»Vi ste prenagli.«
 
»Ne, ne ...«
 
»Pst! Dajte meni izgovoriti. Na sinočnjo besedo se ne sklicujte. Hitra je bila. Jaz vam je ne zamerim. Vendar, gospod Nikolaj, vi veste, da so še drugi, ki imajo pravico, za vas zanimati se, in ki bi vam zamerili, ko bi vas bili slišali.«
 
»Ne omenjajte mi . . .«
 
»Prosim! Vi ste zaročeni, z mojo prijateljico zaročeni, a tako govorite z menoj? Ne izvira li tako postopanje bolj iz lahkomiselnosti nego iz globokega čuta? Odgovorite mi na to!«
 
»Na videz mi smete lahkomišljenost očitati, ali le na videz. Sicer pa mi recite, kar hočete, recite, kaj naj storim, da dokažem globokost svojega čutenja do vas, le do vas . . .«
 
»Prijatelja sva si lahko, brat in sestra, dragi gospod Kolodej, več ne moreva, ne smeva,« dahne ona in ga s svojim pogledom pogleda, s pogledom, ki mu je noter v dušo posegel.
»Ne smeva? Kdo more braniti, ako hočeva, ako hočete vi?« vzplameni on.
 
»Dolžnost prijateljstva.«
 
»Nič, nikdar! Moja bodi, biti moraš! Zakaj si mi odkrila svojo dušo, zakaj si se mi pokazala, kakor te želim, zakaj si mi odkrila bogato srce, da mi hočeš zdaj, ko sem poželjivo roko stegnil po večji sreči, nego sem jo upal doseči, odtegniti vse, odtegniti sebe? Ne, ne beži, ostani pri meni, sreča moja!«
 
Poljubi ji roko in ona se ne brani.
 
»In ti me res ljubiš?« vpraša ona kakor v misli zatopljena.
 
»Vprašati moreš še? Po moji sinočnji in zdanji izpovedbi? Ali ti sinoči ni globoko v dušo donelo, kakor je meni globoko iz duše prišlo, po sili, ne vem kako ne kdaj: da te ljubim?«
 
»In kaj poreče ''ona''?«
 
Za trenutek prevleče Nikolajevo čelo oblak nezadovoljstva, a precej pravi:
»Kar hoče! Sem li jaz dolžan zato, ker sem se enkrat prenaglil, svojo boljšo, svojo največjo srečo žrtvovati? Nisem!«
 
»Nisi, to je res. Ali pač, prijatelj moj, ako hočeš ti mene ljubiti, moral bi me spoštovati. Kako pak me moreš spoštovati, ako storim, kar ti hočeš, in ti dam srce, katero ti ni neprijazno, jaz, prijateljica njena, Tončkina, ki ima tvojo besedo in tako neko pravica da tebe? Ne bi li to nelepo bilo od mene?«
 
»Ne govori mi tako!« vzklikne on. »Ne očitaj mi ene moje zmote, ker le zmota je bila moja razmera z njo. Ne sili me, da bi bil nesrečen; in nesrečen bi bil, ko bi moral zdaj na njeni strani biti, kar sem v tvoje srce videl, kar tebe poznam, duša moja. Ti si blaga, ti o prijateljstvu ne moreš drugače misliti in govoriti, kadar govoriš. Ali če je kaj greha v tem, moj naj bode, sama moj, jaz vse na sebe vzamem, samo ne odrekaj mi, brez česar mi je zdaj življenje nič, svoje ljubezni!«
 
Žareče so se staknile ustne z ustnami v dolg poljub.
 
Dež je začel liti in je polglasno padal na slamnato streho, pod katero sta bila, nekoliko še škropil po strani do sedeža njunega.
 
== XXI ==
 
Prihodnji dan pak je bilo brez dežja. Sicer je gosta in pusta mokra megla pokrivala dol, ali voziti se je bilo že moči, zato so se Kraljevi odpeljali.
 
Pristav je bil že prej pri Pridanu vse poravnal. Vendar je Tončka stala, ko so ji povedali, da se podvinski voz bliža, na pragu in pričakovala ga. Prepričana je bila, da bode njena prijateljica, gospica Luiza, dasi se je že predvčeranjim poslavljala, še ustavila se na zadnji poljub. Ko je voz prav blizu bil, stopi s praga in gre proti cesti.
 
A strmeč in sramovaje se obstoji. Voz je mimo nje zdrdral, kakor se je zdelo, na ukaz njene prijateljice same, pristav ji je samo z roka migal pozdrav in prijateljica je ponosno počasno z glavo naklonila se.
 
To je bilo ponižanje, razžaljenje. Zakaj? Nič hudega si ni bila v svesti, nobene zle besede, nobenega takega dejanja, nobene zamere.
Solze ji v oči pridejo, ko v vežo stopi. Nameni si, kako bode Nikolaju vse ta povedala. Vendar je Nikolaj prav sodil, ko je dejal, da so ta gospoda neodkritosrčna, spremenljiva, danes drugače nego včeraj.
 
Ali Nikolaja ni bilo drugi dan nič k njej; ni ga bilo niti tretji dan. Tončka pozabi, da se je gospodična Luiza brez zadnjega slovesa mimo vozila, a skrbeti jo začne, kaj je vendar Nikolaju, da ga ni. Ko niti peti dan ni blizu prišel, dosegla je skrb uboge deklice tak vrhunec, da je morala nekemu zaupati, kar jo je težilo.
 
Tiho potoži stari dekli, kaj jo peče. Ta se namuzne, dene obe roki pod umazani predprt in reče odpravljaje se:
»Čakaj, čakaj, postopim jaz gor na Kolodejevino in Mreto povprašam, ali je on doma in kaj dela. Nič ne maraj, že rad pride, bog da ga hočeš. Že ne more priti. Ali verjemi mi: če ga dalje ne bode k tebi, bolj te bo zaželel.«
 
Rekši, odide dekla na Kolodejevino in v kuhinjo k Mreti. Tu vse pozve. A kar čuje in domov prinese, ni bilo tako, da bi bilo moglo Tončko utolažiti.
 
Predvčeranjim je v mesto odšel, s starim sta se prej nekaj prepirala, ker mu je povedal, da bode več dni v mestu ostal, oče pak ni razumeti mogel čemu, zakaj, s kakim opravkom. Za zapravek v mesto hoditi, samo denar trositi, to se je pa Luki Kolodeju tak greh zdelo, da je v vsem licu zardel, sinu hrbet obrnil in psa Pastuha neusmiljeno z nogo brcnil, ko mu je dobrikajoč se naproti prišel.
 
In kljub tej očevi nevolji odšel je bil Nikolaj v mesto, a pri Tončki se ni nič oglasil, nič povedal! Ko bi bil le eno besedico prej rekel ali pošto dal ali pisal!
 
Nepopisna skrb se polasti deklice. Kam je šel? Po kaj? Zakaj tako tiho? Ali pride nazaj in kdaj? Ali se mu ne bode nič hudega zgodilo?
 
Na vsa ta vprašanja ni znala odgovora najti si. A stoprav zdaj si je bila v svesti, kako neizrečeno ga ljubi, da življenje brez njega odslej ne more biti pravo življenje. Ah, ko bi ga izgubila!
 
Daleč, kamor bi bilo, šla bi bila, da bi ga enkrat pogledala in videla, da mu ni nič hudega pripetilo se, pa bi bila zadovoljna zdaj!
 
»Kaj ti je, dekle?« vpraša jo oče Pridan.
 
»Nič,« morala je lagati, ker sram je je bilo povedati, da se za Niklja boji, ker ga že pet dni ni blizu; bala se je, da bi se oče ne posmehaval ji, ker je tako . . . nespametna, da se boji, kjer se ni treba bati. Ni treba! Lahko rečeno, ali . . .
283

urejanj