Med dvema stoloma: Razlika med redakcijama

dodanih 15.365 zlogov ,  pred 12 leti
brez povzetka urejanja
»Kaj ti je, dekle?« vpraša jo oče Pridan.
 
»Nič,« morala je lagati, ker sram je je bilo povedati, da se za Niklja boji, ker ga že pet dni ni blizu; bala se je, da bi se oče ne posmehaval ji, ker je tako . . . nespametna, da se boji, kjer se ni treba bati. Ni treba! Lahko rečeno, ali . . .
 
== XXII ==
 
Minilo je štirinajst dni. Nikolaja ni bilo iz mesta domov. Luka Kolodej je zamišljen okoli doma hodil, v tem malem času so se mu bile na licu neke nove gube pokazale, hlapce je manj kregal, psov ne več vsako jutro božal.
 
Tončka je tačas prestala nepopisne muke, izvirajoče iz negotovosti. Ali jo zapušča? Zakaj je tako neusmiljen, da tega niti ne pove? Zakaj vsaj ne piše, naravnost, kakor bi se spodobilo možu? Ali je mar bolan?
 
Solze je niso utolažile, molitev le nekoliko; lice ji je bledelo. Oče je to videl, vzrok lahko uganil in jezen je bil, a tudi slutil, da iz vsega tega ne bode dobro. Brusil se je sam pri sebi, kako ga bode robato izpovedal, kadar ga le dobi.
 
Neki dan je prišel Pridan domov in Tončko poklical v vežo. Tam je počasi iz naprsnega žepa vzel svojo veliko rdečeusnjato listnico in rekel hčeri:
»Nekaj ti bom dal. Zdi se mi, da te ne bode razveselilo. Ali pametna bodi. Bog je tako hotel. Če ni ta, bode pa drug. Tako si misli, ako bodeš brala, kar ti všeč ne bode.«
 
Rekši, ji izroči pisemce.
 
»Tole sem dobil gori pri Luki. Priloženo je bilo v drugem pismu in je do tebe. Ker očetu nič dobrega ne piše, tudi tebi ne, sodim. Vetrnik hoče to zimo v mestu ostati. Nič ne dene, naj bode, kjer hoče.«
 
Tončki se je delalo črno pred očmi, ko je pisemce vzela in z zadnjimi močmi šla po stopnicah gor v svojo izbico. Tam sede na svojo posteljo in po majhnem odmoru s tresočima se rokama raztrga pisemski zavitek in bere:
»Ljuba sestrična! Jaz sem trdno prepričanje dobil, da bi ti ne mogla srečna biti z menoj! Zato ti dam tvojo in jemljem svojo besedo nazaj. Nikolaj «
 
Oče Pridan prehodi enkrat svoje dvorišče. Vrnivši se v vežo, pogleda v kuhinjo ter reče dekli Barbi:
»Skoči, skoči gor in pogledaj, kaj Tončka dela. Le precej!«
 
Ko dekla duri Tončkine sobice odpre, na ves glas zakrikne. Deklica je ležala v nezavesti na tleh.
 
== XXIII ==
 
Huda zima je bila zunaj po mestu in na stolpih je bila ura odbila enajst, ko so v majhni krčmi v predmestju še trije mladi gospodje skupaj pri vinu sedeli in pušili. Gost dim, kateri je okuževal zrak v mali vinski ekstra sobici, dokazoval.je, da je moralo prej več gostov tu biti, ki so pokušali izvrstno kapljo, kakršna se je tu »Pri belem psu« zmerom že od nekdaj dobivala. Ti trije so bili zadnji ostali, a že izmed teh se je eden vzdigoval in ta je bil naš znanec, pristav Kralj.
 
»Pij še polovičico in počakaj še pol ure; ne boj se pridige za gardinami; tisto imaš že tako ali tako,« reče eden izmed onih dveh, kakih devetindvajset let star mlad mož z naočniki.
 
»Ne morem, ljubi moj doktorček. Jutri moram zgodaj vstati, imam komisijo,« odgovori oni.
 
»Še samo eno vprašanje,« pravi dalje doktor ter prime Kralja za zimsko suknjo, kakor bi ga hotel ustaviti. »Ali prideš na trgovski ples?«
 
»Vabljen sem. Veseli me baš ne. Ali ker gre žena in njena sestrična, moram tudi jaz iti. Zakaj vprašaš?«
 
»Dobro! Ti si znan s tistim mladim Kolodejem. Meni je do tega, da se z njim seznanim, če bode prilika nanesla, predstavi me, a ne da bi povedal, da sem te prosil; tako, kakor da bi slučajno bilo.«
 
»Saj ti ga lahko jutri sem pripeljem.«
 
»Izvrstno! A nič praviti!«
 
Pristav odide.
 
»Kako zanimanje pa imaš za onega človeka? Kako si ga imenoval?«
 
»Kolodej. Če bodeš molčal, pa ti povem nekaj, česar ti še nisem, dasiravno se sicer do dobrega poznava in, kakor upam, boljših prijateljev ni prav mnogo več, nego sva si midva.«
Prijatelja trčita in oni reče:
»Tako? Torej skrivnosti imaš še? Ven z njimi; menda ti molčanja ni treba posebno še prisegati od moje strani.«
 
»Ali poznaš sestrično ženi tega Kralja?«
 
»Lepo Vitko? Kako bi je ne poznal. Saj bi se bil skoraj zaljubil vanjo!«
 
»Jaz pak sem že bil zaljubljen vanjo popolnoma, do ušes!«
 
»Glej, glej! In nič nisi povedal? Zakaj praviš 'bil'? Torej nisi več? To jako obžalujem, lepa deklica je res.«
 
»A samo lepa. Sicer samopridnica. To sem jaz izkusil. Tudi je bila cela najina reč tiha, ali pozabiti je vendar čisto ne morem. In ker se mi oni človek, ki ga zdaj v mrežah ima, poštenega lica vidi, rad bi ga vsaj poznal, dasi od kraja, ko sem slišal, da je nalašč zaradi nje s kmetov v mesto prišel prezimovat, nisem nič kaj simpatij zanj imel. Ali človek se mora tudi premagovati.«
 
»Da bi mu odsvetoval, ti veliki modrec?«
 
»Tudi mogoče. Kakršen je človek.«
 
»Beži, beži. Ne smeši se mi s takimi intrigami. Kaj ti mar? Skrbi zase. Jaz bi se že ne vtikal.«
 
»A jaz se morda bodem. Pusti me. Nekoliko je tudi maščevanja zraven. Sicer pa pravim: morda se bodem vtikal. Odvisno je od tega, kakšen človek je on in ali bode prilika nanesla možnost.«
 
»Mož se nad žensko najbolj maščuje, če se ne zmeni zanjo,« pravi pivski filozof in si počasi cigaro prižge, potem pa iz polne čaše zalije vina vase.
Ali drugi večer je bil vendar Kralj privel Kolodeja s seboj v krčmo in predstavljal: »Gospod Kolodej — dr. Lok.« Znanje je bilo storjeno, čez nekaj večerov — tudi slovenska bratovščina pita.
 
== XXIV ==
 
Cel mesec se je že govorilo po mestu o velikih pripravah za tako zvani trgovski ples, ki bi imel biti letos krasnejši nego kateri koli, in nade polno srce najmlajšega trgovskega pomočnika primestne špecerijske prodajalnice poskakovalo je v pričakovanju veselja, ki ga bode mogoče uživati; starejši tovariš njegov pak je v polnem taktu premeril ozki prostor za prodajalno mizo in potegnil umazane manšete za pol pedi iz rokavcev, češ tako bodemo storili z lepimi, belimi, ko bodemo stopili v plesno dvorano.
 
Ženski spol pak je kupoval, meril in šival ter belil si lepo glavo, kako se bode to podajalo, kako se bode ono prilegalo. Toaletne skrivnosti so se nosile in poročale po mestu kakor najimenitnejši, svet pretresujoči dogodki in celo skopi filister, ki je nerad in le po hudem boju s svojo ženo ali »boljšo polovico« posegel v žep, nasmehljal se je naposled, čuvši, kako bode to lepo, kako ono zmagovito krasno.
 
Godilo se je, kakor se godi v večji ali manjši meri vsako leto, vsak predpust, in čas je v svojem enakomernem teku vendar pripeljal tudi zaželeni večer.
 
V dvorani, pri katere okinčavanju so se merili vsi izvedenci v urejevanju uličnih trgovskih razstav, zbral se je točno cel odbor, ki je prevzel častno nalogo, osnovati in voditi ta ples. Prihajali so prvi gosti in iz toaletne sobe so prišumele prve dame v dvorano. Odborniki so jih obstopili ter vodili k sedežem, trudivši se zabavati jih kolikor moč. Take zabavne fraze tudi na trgovskem plesu niso drugačne kakor drugod.
 
Dvorana se je urno polnila.
 
Tu je pristopala mati s tremi sila odkritimi hčerami ter zasedla kot dvorane, od koder ji je bilo moč prezreti cel prostor; tam je pripeljal oče svojo ne več mlado, a tudi še ne staro dvomljivo krasotico in izročil jo v varstvo znani dami, ki je imela že celo tropo deklic vsake starosti, od osemnajstega do šestindvajsetega leta, pod svojimi krili. Tu je prišumel oblak bele tančice, iz katerega je kakor z nebesa zableščala sedaj in sedaj, tu in tam skrita srebrna zvezdica in kateri se je po natančnem opazovanju odkril kot toaletna lastnina mlade gospe, ki je koketno in zmagovalno pomerila dva kavalerijska lajtnanta, stoječa blizu vhoda in kritikujoča oči, nosove, lase in toalete.
 
Tako so prihajali drug za drugim in, ko je zavreščala godba, stopili so oni, katere je doletela čast, pričeti ples, s ponosnimi obrazi in zavedni imenitnosti te naloge v prvo vrsto in pričeli kolobar. Trgovski ples je bil otvorjen. Potem pak se je venomer plesalo, koketiralo, kramljalo, dovtipno in neumno, pogledovalo ljubeznivo in zavidljivo, sovražno in intrigantno, pohajkovalo in postajalo, za pahalnikom ali klakom zevalo, in vse to celo noč, pred kotiljonom in po njem, med njim pa ravno tako.
 
A nas ne zanimajo tolikanj druge osebe in nove gruče, torej jih ne bodemo predstavljali. Zadostuje morda povedati, da je bila, čeprav ne po toaleti, pa gotovo po lepoti in gracioznem obnašanju kraljica med plesalkami gospodična Luiza Vit.
Imela je, to se razume, mnogo častilcev, ki so se skušali do nje preriti, a med vsemi je odlikovala Nikolaja, o katerem so že znanci vedeli, od kod in kdo je ter da je njen bodoči.
Poleg Nikolaja pak je odlikovala gospica še enega moža, nekega štiridesetletnega slokega in tankega človeka z dolgim licem, dolgim krivim nosom in črnimi, močno kodrajočimi se kratkimi lasmi, ki so pa že malo v sivo barvo cikali.
 
Predstavljen je bil Nikolaju kot gospod Majer, torej človek z imenom, kakršno baje v srednji Evropi ni redko. Do danes ga Nikelj ni še videl.
 
Kdo je ta človek? Zakaj se peča Luiza toliko ž njim? Odgovor na drugo vprašanje bode izviral že iz odgovora na prvo. Na to pa bode gotovo znal odgovoriti novi prijatelj, dr. Lok. Njega se napoti Nikolaj iskat iti, v katerem kotu tiči.
 
Najde ga pri butelji s tovariši. Na Nikolajev migljaj pak je takoj vstal, sezute rokavice brž nataknil in, pod pazduho vzevši ga, šel ž njim v drugo sobo na plesišče nazaj.
 
»Nekatere osebe so, o katerih mi bodeš razložil, kdo in kaj,« reče Nikolaj.
 
»Jaz sem v tej zadevi kakor naučni slovnik. Vse poznam; kvečjemu kaki dve mali, drobni, boječi grlici sta tukaj, kateri je mati letos vprvič na oglede prívela in ki sta mi še neznani.«
 
In za istino, ni se zastonj bahal doktorček. Poznal je vse ljudi in razkladal in obiral pred Nikolajem zdaj tega, zdaj onega, moške in še bolj ženske.
 
»In kdo je ta Majer?«
 
»Kdo? Preden na to vprašanje odgovorim, povem ti, da vrlo dobro vem, da si me do zdaj o vseh drugih samo zato izpraševal, da si prišel tako na videz in kakor nehote do tega Majerja.«
»O ne!« reče Nikolaj, ali pri tej laži zardi do ušes.
 
»No, tiho! Ta Majer je iz onega slovečega rodu, ki je čez Rdeče morje hodil in v puščavi prepelice jedel zato, da zdaj vse človeštvo denarno odira. Vendar on ni več obrezan, ker že njegov oče je prejel zakrament sv. krsta, to se razume, da ne iz pobožnosti ali prepričanja, temveč zato, da je laže kupčeval in občeval. Vidiš, in mali kramarji z dežele, ki so pri njem kupovali in ki zdaj pri temle kupujejo, so mu sila veliko denarja skupaj znesli. In ti, brate, si malo ljubosumen nanj.«
 
»Na tega človeka?« reče Nikolaj kakor s čudečo se nevoljo.
 
»Hm, da, na tega si lahko,« reče oni neusmiljeno. »Sicer je res, da imaš bolj ravne ude kot oni, in zrcalo te je bogzna kolikokrat že podučilo (ne vem, koliko stopinj občečloveške nečimrnosti je v tebi), da imaš sploh neprimerno lepšo postavo od njega; tudi pripovedujejo, da nisi rojen v raztrgani koči kakor na priliko jaz (hvala bogu, da je bilo samo enkrat). Ali s temle krščenim čifutom se najbrž glede dediščine ne bodeš mogel meriti. In to je glavno! Denar, prijatelj, denar! Dandanes je čas materializma, žalibog, ali — je! In ženske se tudi po duhu časovnem obračajo. Meniš li, da tvoja ne?«
 
»Tako govorjenje si jaz odločno prepovedujem,« reče Nikolaj nevoljen.
 
»Pst! Ne iz kože! Jaz vem, kaj govorim. Sicer pa ti bodem jutri na razpolaganje, svojo trditev z razlogi podpreti in z dejanji, kadar bode prilika, da se vidimo še! Plesat pojdi, tebi še dopade. Glej, začenja se.« Rekši, se izgubi med množico.
 
Nikolaj je še plesal, ali dobra volja je bila čisto pri kraju za ta večer.
 
»Kaj ti je danes?« vprašala ga je ona.
 
Ta hip sicer ne, a kasneje se je domislil, da mu je isto vprašanje stavila enkrat tudi neka druga deklica. Kasneje se je tudi domislil, da od one je bilo to malo vprašanje mehko, sočutno, skrbljivo, od te pak je bilo nekako trše, karajoče, očitajoče.
 
== XXV ==
 
Kakor blisk z jasnega neba je zadela Nikolaja v sredi mestnih veselic strašna novica.
Na očevem domu je pogorelo vse poslopje razen hiše, ki je pa tudi oškodovana.
Požar s svojo strahoto je starega očeta Luko Kolodeja tako prestrašil, da ga je mrtvoud zadel in v nesvesti leži, v sv. olje dejan, vsak čas more umreti.
 
Razume se, da je Nikolaj z viharno brzostjo na voz sel in poditi dal domov, domov, cel pot boga moleč, da bi očeta vsaj še živega našel.
 
Ni se mu izpolnila molitev. Ko je stopil v rojstno hišo, ležal je oni že brez življenja tu, ki je njemu življenje dal.
 
Okoli mrliča so stali domači, pa tudi oče Pridan in Tončka. Poslednja dva odideta, ko se sin jokaje vrže na brezčutnega, mrtvega očeta.
 
Tončka, bleda močno, s solznimi očmi koraka domov, Pridan pa postane pred Kolodejevo hišo in pravi: »Zdaj joka, zdaj! Ali kdo je pomagal pri smrti? On, sin! Ko je starec tako utihnil bil, kuhalo je v njem, in to ni bilo dobro.«
 
Tako dolgo, da je bil pogreb končan, pomagal je »stric« Pridan malo izvedenemu Nikolaju zvesto, a precej, ko so šli od pogreba, obrnil mu je hrbet ter mu niti ne odgovarjal več.
Premoženjske škode požar ni bil mnogo naredil, ker je bil stari Luka za vse stvari pri dobri zavarovalnici za tako nesrečo preskrbljen.
 
Tončke Nikolaj ni več videl. K Pridanovim se ni upal. Slaba vest ga je odganjala. Ni misliti ni mogel rad o teh rečeh.
 
A imel je zdaj res toliko skrbi, toliko dela, toliko pregledovanja, da ni utegnil o drugem čem misliti nego o urejevanju vsega, kar mu je kot edinemu naravnemu dediču pripalo.
 
Zato tudi v mesto ni pisal štirinajst dni, dasi se niti poslovil ni bil pri odhodu od Luize. Zdajci se začne čuditi, da mu tudi ona ni nič pisala, ona, ki ima toliko časa in nobene skrbi. Ali ni imela, ko je gotovo zvedela, kaj ga je zadelo, nobene besede tolažbe zanj?
 
Piše ji, a nalašč prav kratko.
 
Odgovora čaka teden dni, vsak dan pošto težko pričakovaje. Nazadnje pride drobno pismo z njeno pisavo na zavitku. Raztrga ovoj in bere:
»Dragi gospod Kolodej! Obžalujem prav srčno veliko dvojno nesrečo, ki vas je zadela. Jaz za dalje časa odpotujem, torej ne pišite. Pozdravlja Vas Luiza.«
 
Nikolaju je bilo, kakor da bi mu bila kri iz lica šla in bi koža na njem ledenela. To je vse? Tako kratko? Kaj to znači? Odpotuje, a niti ne pove kam, po kaj? ''Njemu'' tega ne pove? To hladno, kratko pismo!
 
Rekši, se skloni proti kočijažu in mu naroči ulico, kamor naj vozi.
 
Ničesar nista govorila med to vožnjo. Pred majhno hišo z velikim vrtom ukaže doktor vozniku obstati.
 
»Tu?« vpraša Nikolaj.
 
»Še ne, počakaj na vozu.« S tem odide in pride s srednje lepim bukejem v roki nazaj in v voz stopaje vozniku ukaže v drugo ulico voziti ter pred imenovano številko na nasprotni strani postati. Po kratki vožnji so bili na mestu.
 
Tam reče doktor najetemu vozniku: »Dajte sem, jaz podržim konja, vi pa nesite tale šop cvetja gor v prvo nadstropje, pri prvih vratih potrkajte, dajte gospodični ta šop, pa samo gospodični v roke. In ko vas bode vprašala, recite tako bolj pomežikavo, natihoma, da tisti gospod, ki vas je poslal, tu doli v vozu sedi. Le brž!«
 
Voznik steče v hišo, doktor pa Nikolaju reče:
»Ti pa obrni vid svojih oči na prva tri okna tu gori, na vsa tri okna.«
 
In glej! Na oknu se prikaže ženski obraz, pogleda na ulico, zardi in se brzo odmakne. To je bil — njen obraz!
 
»Videl?« vpraša doktor tovariša, ki je bil prebledel in naslonil se v vozu nazaj. Na ukaz voznik obrne in odpeljeta se naglo.
283

urejanj