Med dvema stoloma: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.261:
»Videl?« vpraša doktor tovariša, ki je bil prebledel in naslonil se v vozu nazaj. Na ukaz voznik obrne in odpeljeta se naglo.
== XXVI ==
Nikolaj bi se bil dal od doktorja voditi, kamor bi bil hotel le-ta. Bil je kakor brez volje. V preprosto samčevsko stanovanje doktorjevo prišedši, zgrudil se je na stol in, z obema rokama glavo prijemši, naslonil se na pisalno mizo.
Dr. Lok je po sobi hodil gor in dol, a molčal. Znal je, da v takih trenutkih tolažbe ni med možmi, da je treba le časa in počakanja. Dobršno dolgo je bilo med njima to zamolklo molčanje.
»Torej nalagala se mi je, da bi ji ne pisal več!« vzdihne sam zase Nikolaj, solze se mu udero in glasno, da zabobni, pade mu glava na mizo, izpod lica priteko solze.
Dr. Lok si z obema rokama popravlja oni del obleke, ki ga prefini Francozje ne izgovarjajo, sune zdaj z levo, zdaj z desno nogo od sebe, kakor da bi se za ples pripravljal, pa stare dve mokroti v svojih očeh ter reče:
»Ko bi ne vedel, da nič ne pomaga v takih prilikah govoriti, v kakršni si ti, rekel bi pač, da nobena ženska ni moške solze vredna, kvečjemu mati, da, mati že! Tako pa, le iztoči se, mož, marsikdo je že imel podobne položaje, trpel, kakor da bi imel kakovo dušo rešiti, in mislil, zdaj zdaj se mora svet podreti. A se le ni podrl! Da, zavoljo ene ženske! In vendar statistika, na priliko našega mesta, uči, da jih več na svet prihaja nego nas, gospodov stvarjenja. Na tisoče torej je tega božjega ali vražjega blaga, pa se mož joka zaradi ene, ki ga povrhu tega ni vredna ni in ga nikdar bila ni! Če to ni uganka, kaj pa je?«
Tako govori doktor sam dalje. Potem pak zopet obstane, položi roko prijatelju na ramo in pravi:
»Jaz ne vem, ali ti razumeš stvari ali ne, v katerih si, ali bolje: iz katerih si se izkopal.«
»Izkopal?«
»Da, srečno izkopal, rečem ti.«
»Ne govori tega. Jaz bi bil za tega dekleta celo v nesrečo, v svojo lastno nesrečo rad šel.«
»To še lahko storiš,« odgovori hladnokrvno doktor. »Kaj ?«
»Ti torej ne umeješ, kako se stvari ujemajo? Vidiš, to izvira od tod, ker značaja te ženske nisi poznal, a meni nisi hotel verjeti, ko sem ti že pripovedoval, kakov je. Zdaj imaš
dokaz, da je ljubila najprej tvoj denar, potem šele tebe. Razumeš?«
»Nič ne razumem,« odvrne oni.
»Pismo preberi še enkrat, ki si ga dobil od nje. Tam imaš obžalovanje za svojo dvojno nesrečo. Ali nisi mislil, kaj je poleg izgube tvojega roditelja druga tvoja nesreča?«
»Ne!« odgovori Nikolaj in se opozori.
»No, celo mesto govori, t. j. večidel vsi, ki te poznajo tukaj, izvzemši nas malo, ki smo pak molčali, nalašč molčali, govore, da si do tal pogorel z vsem premoženjem, zavarovan pak tvoj stari ni bil, skopuh.«
»To ni res!«
»Meni ni treba govoriti, da ni; jaz vem. Ali glej, ona je verjela in našli so se dobri ljudje, ki pa niso tvoji sovražniki (kasneje ti morem tudi z imeni poslužiti), kateri so ji to potrdili. Baš zadnje dni je gospod Majer, ki ni pogorel, mnogo pri Kraljevih bil. Nasledek tega in baš povedanega si danes videl. Boga zahvali, da si jo ob pravem času spoznal.«
»Kdo si je predrznil to laž trositi?« vpraša Kolodej.
»Katero? Da si pogorelec, brez premoženja? Da, kakor rečeno, imena kasneje. Če ti je pa na tem, da se pri gospodični Vit ta neljuba pomota popravi, hajdi brzo, morda ustrežeš gospodični, če prideš k njej in ji kako takole rečeš: Oprostite, krasna gospodična, vaše spremenjeno obnašanje meni nasproti se oslanja na majhno zmoto. Jaz si v veliko srečo štejem, da vam morem one pomisleke, ki vas od mene odvračajo, ako v premoženjskih razlogih tiče, kar se mi je povedalo, z zagotovilom pregnati, da so vsi tisti glasovi o podrtem mojem premoženjskem stanju neosnovani, netemeljiti, izmišljeni, neresnični, lažnivi; temveč jaz sem zdaj po smrti svojega ljubeznivega očeta v prijetnem položaju, vam, gospica, mnogo večje imenje pred noge položiti, nego sem si prej kdaj domišljeval, da bode mogoče; samo ljubite me zopet, kakor ste me ljubili, ko ste mislili, da sem bogat dedič. — Tako ali podobno pojdi govorit in zopet si na sedlu. Greš?« »Nikdar!«
»No, tedaj potem boga zahvali za spoznanje. Vsako spoznanje je bridko. Sicer pa, tu imaš klobuk, nasadi ga in pojdiva iskat tolažbe tam, kjer jo je še vsak našel, vsaj za nekaj časa.«
== XXVII ==
Na svet svojega prijatelja šel je bil Nikolaj z namenom, nekaj tednov izostati, na potovanje po južnih krajih. A vrnil se je stoprav čez več mesecev ob poletju. Zarjavel, zdrav na duhu in telesu, prišel je bil s primorja k prijatelju nazaj in mu pravil z neko veliko samozadovoljnostjo, da je sklenil, popraviti nekaj, kar je zagrešil. Kaj je to, ni vedel doktor, ker o prejšnji svoji razmeri Nikolaj z njim ni nikdar govoril. Zdaj se je malo časa mudil v mestu, z neko hlastno naglostjo se je odpravljal domov.
In zopet je drdral voz po mostu preko vode pri Pridanovih, Nikolaj Kolodej ha njem. Kako ves drugačen nego pred dobrim letom! Zdaj ga ni več vozil domači hlapec, zaupni Tomaž. Po smrti starega Luke je bila vsa Kolodejevina z mlinom vred v najem dana tujim ljudem, stara družina je bila raztepla se na vse vetrove, celo obeh dveh psov ni bilo več na dvoru. Tuj voznik vozi gospodarja Kolodejeve častite hiše domov.
Luka Kolodej bi se bil v grobu obrnil, ko bi bil videl to spremembo!
A zdaj se vrača Nikolaj z namenom domov, vse zopet v stari red spraviti, z najemnikom pogodbo pretrgati, sam gospodariti, delati in še več.
Ko mu Pridanova hiša pred oči pride, gleda neprestano tja in dvakrat se nagne proti vozniku, kakor bi nekaj vprašati hotel.
»Ali naj tu pri Pridanu ustavim?« vpraša ga voznik.
»Vozi naprej. — Torej ti ljudi poznaš?«
»Gospodarja samo,« odgovori oni človek.
Tedaj za Tončko ni mogel vprašati. Ali je ostala še tako, kakor je bila, ali bode mogoče popraviti, kar je grešil proti njej?
Želel je poslednje tako vroče, kakor da bi bilo to prvo njegovo čutilo.
Drugo jutro je na svoji postelji zbudil se, rano vstal, ogledal stvari okoli doma in delal črteže in namene, kako bode začel delavno in ugodno življenje, z malim zadovoljen in v malem veliko srečen. Zdelo se mu je, kakor da bi ga jako dolgo časa že ne bilo tukaj in kakor da bi se bil tačas močno postaral, izmodroval in ves drugačen postal.
Po staro deklo Mreto, katera se je bila v bližnji vasi po smrti njegovega očeta kot osebenjica naselila, poslal je precej drugi dan. Saj ni imel druge zaupne osebe tu, katero hi si bil upal o vsem izprašati.
Da je Tončka še neomožena in zdrava, to je bil takoj precej prvi večer zvedel in to ga je napolnilo z nekim zadovoljstvom, da je lahko čakal obširnejšega poročila od Mrete. Naravnost k Pridanu iti ni hotel precej, dasi so bili sorodniki. Hotel je prej pozornost nase privabiti, da je doma in da hoče tu ostati. Tudi je imel namen, vse bolj počasi, moževo, hladno opraviti. Potem bode več veljave imelo, govoril si je, a moral si je priznati, da je v duši vendar še nestrpljiv.
Naposled pride starka. Glasno zajoče od veselja, ko ga zopet vidi na domu. Potem pak ga odločno kara, kako more po svetu hoditi kakor deseti brat, ko vendar ima doma tako
»lepe reči« kakor nobeden drug daleč okoli po treh farah ne. Nikolaj jo utolaži z obljubo, da bode tu ostal, ona pak brž zagotavlja, da potem pride nazaj na Kolodejevino, ker do sedaj ji je bilo dolg čas, da nikdar takega; človek se je navadil in je navajen, pa je.
O Tončki mu je morala pripovedovati. Da je bila kmalu potem, ko je on odšel, hudo zbolela, to je že čul. A novo mu je bilo, da je prej tiste dni pošiljala povpraševat po njem, da je v resnici le o njem govorila. Novo mu je tudi bilo, kar je pobožni berač Ceščenas po svetu okoli pripovedoval, da jo je videl precej potem, ko je bila s postelje vstala, moliti gori pri kapeli sv. Antona dolgo in jako.
»Oh, kako sem bila nekdaj vesela, ko sem mislila, da bode ona enkrat pri nas gospodinja,« reče starka in zopet zaplače.
»More še biti,« imel je Nikolaj na jeziku, ali previdno zamolčal to svojo skrivnost ter se le nasmehnil.
»Je li imela kaj snubcev?« vpraša Nikolaj.
»Govore o Tratnikovem, da bi jo rad.«
»Kakov je?« vpraša z zardenjem ljubosumnega človeka. In ni mu bilo prav, ko je starka hvalila Tratnikovega, da je priden, delaven, čeden.
== XXVIII ==
S precej veliko odškodnino odpravi Nikolaj najemnika s svojega doma proč in se loti sam gospodarstva s tako pridnostjo, kakor da bi bil od nekdaj le sam pri vsakem delu.
Z oddaljenimi sosedi začne znanje delati in, to se razume, tudi v Pridanovi hiši je večkrat. S »stricem« govorita o vremenu, o voleh, o malinu in vodi. Tončka se nekako ogiblje, ali vendar ga s polnim pogledom vselej v lice pogleda, tako da mora skoraj on oči povesiti. Govorita pa
vselej le navadne, resne reči, ker prve dni ni bilo- še nikdar prilike, da bi bila sama.
Ona je bila med tem časom, kar je Nikolaj zdoma bil ali, kakor je njen oče rekel, trape lovil, obilnejša v lice in život postala, in sicer nikakor ne v kvar svoje lepote. Z nekim veseljem jo je Nikolaj pogledoval od strani, ko jo je prvič dalje časa opazovati mogel. Še nekaj spremembe je bilo na njej; ali nalašč ali ne, oblačila se ni več pol gosposko kakor prej, nego bolj kmetski.
»Ali mi moreš odpustiti?« vpraša jo z najmehkejšim glasom vprvič, ko jo na pragu samo dobi.
»Jaz ti nimam nič odpuščati, ljubi moj bratranec,« reče ona odločno, glasno, celo trdo in odide proč.
Nikolaja je to bolelo, ali mislil si je, tu je treba časa. Kadar bode videla mojo resno voljo, potem bodeva laže zgovorila se in poravnala, kar naj bi se ne bilo nikdar zgodilo.
Da se prva ljubezen nikdar popolnoma iz srca izruvati ne da, to je mnogokrat .črtal, a zdaj dan na dan globoko sam v sebi čutil. Torej je tudi v njenem srcu prve ljubezni gotovo še nekaj koreninic, ki bodo pognale s časom. Tako se je tolažil, dasiravno mu resničnost nikakor ni dajala dokazov, da je njegova tolažba upravičena.
V svojo nesrečo je opazil s časom celo, da deklica mnogo veselejša in rajša govori z drugimi, tudi manj omikanimi ljudmi, nego z njim. Pa tudi to si je nekako na svojo korist razlagal: »Kaznovati me malo hoče in žalibog, da me sme.«
== XXIX ==
Neki dan dobi Nikolaj dve pismi z mestnim poštnim kolkom. Prvo je precej spoznal po napisu in po obliki, da je od prijatelja dr. Loka. Drugo pa, ličnejše in drobno, imelo je napis njegovega imena s spačenimi, nenaravno stoječimi črkami, katere so mu bile znane, ali vendar se ni mogel takoj spomniti, čigave bi bile. Zato ga radoveden brzo odpre in čita:
»Ljubljeni Nikolaj! Ti si me neusmiljeno kaznoval! Moj nesrečni namen, tvojo ljubezen, katero si mi tako vroče zagotavljal, le nekoliko izkušati, jemal si ti za resnico! Izginil si mi in do danes nisem vedela, kje si, da bi te na kolenih za zamero prosila. In ko bi tudi jaz kriva bila, kakor nisem — za boga se ti rotim, da nisem — ko bi bil trenutni dvom zapeljal me — da, samo dvomila sem! — potem še ne smeš za vselej od mene proč, Nikolaj! Moraš me zopet ljubiti s staro ljubeznijo, moraš! Odgovori mi, odgovori, kar in kakor hočeš! Samo molči ne, tvoje molčanje bi me morilo bolj od vsake zle besede, ki mi jo rečeš.«
V tem strastnem tonu, ponavljaje z drugimi besedami iste misli, bilo je pismo še dolgo, na koncu pa podpis: ''Luiza Vit''.
Prvi trenutek je čitanje tega pisma Nikolaja segrelo. Siore bi bil veroval, kar je čital. Zadnje iskre pokopane nekdanje strasti so se bile v njem razpihale, ali tlele so le en hipec. Kmalu se je v njem oglasil neblažji čut nekega zadostenja, nekega zadovoljstva zaradi poglajene njegove moške nečimrnosti.
A takoj ga je bilo sram samega pred seboj tega čuta; in domislil se je, kako strahovito ga je pekla zavest, da ga je pustila, ko ni vedel: ali jo bolj sovraži zaradi njene neiskrenosti ali bolj divje ljubi, ker je nima več. In vera vanjo je izginila zopet; črke pred njim so mrtve postale, bridko se jim nasmeje.
Ko pa drugo pismo od prijatelja doktorja prebere, skoči pokonci in vznemirjen gor in dol hodi, glasno grohotaje se sam sebi.
Prijatelj mu je pisal več nepotrebnih brbljanj in govoric, priliko imel, sniti se s tvojo nekdanjo — saj veš — in vprašala me je po tebi, kje si. Vedela je — izvedavost ženska! — da si bil na potovanju. Jaz ji nisem utajil, da si zopet doma. Ker sem bil nekdaj nekoliko jaz kriv, da se je zveza med vama razdrla, kar me sicer še dandanes ne peče mnogo, smatram za svojo dolžnost, naznaniti svojemu prijatelju, da se je gospod Majer drugje oženil in da lepa gospodična Vit zdaj ''med dvema stoloma'' na tleh sedi, ako prvi stol, s katerega se je razsesti izvolila, ni zopet zanjo pripravljen.«
Nikolaj raztrga drugo pismo precej, hoče tudi prvo, a se premisli in ga spravi. Prvi njegov sklep, nič odgovoriti ji, bil je zdaj gotov, kakor pribit.
S Tončko o njej ni do zdaj govoril. A zdelo se mu je, da bode moral. To pismo mu bode dokaz pri njej, dokaz, da ga nobena ponudba in nobena prošnja ne odpravi od njegovega namena, ponoviti samo svojo prvo zvezo z njo.
| |||