Med dvema stoloma: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
== I ==
Vrstica 1.382 ⟶ 1.380:
S Tončko o njej ni do zdaj govoril. A zdelo se mu je, da bode moral. To pismo mu bode dokaz pri njej, dokaz, da ga nobena ponudba in nobena prošnja ne odpravi od njegovega namena, ponoviti samo svojo prvo zvezo z njo.
== XXX ==
»Jaz moram enkrat s teboj na samem govoriti,« rekel je Nikolaj enkrat Tončki, ko je po več dnevih z njo sešel se.
»Midva sva na samem nekdaj že preveč govorila,« reče ona.
»Ti me moraš poslušati ...«
»No, če moram, pridi jutri popoldne. Sicer ti pa povem, da potreba ni,« pristavi deklica; njen glas ni bil vabljiv.
Vendar je on drugi dan prišel. Bila je res sama. Odzdravila mu je, kakor bi bila vsakemu drugemu, samo zdelo se mu je, da je bolj rdeča nego sicer. On je hotel, baš ker je tako resna bila, uvesti pogovor polahko, zato je rekel, kazaje na okno, kjer so kakor nekdaj razne cvetlice v loncih stale:
»Glej, to je še tisti rožmarin, katerega so bili tvoj oče polomili tačas, ko sva se midva prvič zmenila, da bodeš ti moja ...«
»Tale je?« vpraša ona še bolj zardela in vzame lonec z rožmarinom z okna ter ga na mizo postavi, kjer je krušni nož ležal.
»Tončka ...« začne on mehko in jo hoče prijeti za roko.
Ona mu jo odtegne in ga resno pogleda: »Ne tako! Pametno kot bratranec povedi, kaj želiš, drugo pa pusti.«
Ni se ji upal bližati. Sede na stol in žalosten vpraša:
»Tedaj tebi res ni mogoče odpustiti mi? Ni ti mogoče prilike dati mi, da bi s tisočerno ljubeznijo poravnal ono, kar sem ti neprijetnega storil? O Tončka, ko bi ti jaz dopovedati mogel, kako šele zdaj prav znam in vem ceniti tvojo vrednost, tvojo ...«
»Tiho, tiho!« prestriže mu ona besedo. »Odgovarjaj mi na to, kar te bom zdajle vprašala. Ali z vso resnico mi odgovarjaj.«
»Z vso resnico, prisezam ti.«
»Le brez prisezanja! Povedi mi, kdo je kriv, da si ti zdajle pri meni, ali če hočeš: kdo je to zaslužil, ti ali pa moja nekdanja prijateljica? Kdo je vajini zvezi kanec storil?«
»Sicer ona, ali jaz sem ...«
»Tedaj ona! Čakaj! — Resnico si govoril, to je res. Glej, jaz to že vse vem. Vendar sem rada videla, da si mi tudi ti potrdil, ti, ki k meni prihajaš, potem ko se te je ona naveličala in je ravnala s teboj kakor prej — ti z menoj! Zdaj, šele zdaj, misliš, da bi bila jaz zopet dobra! Večkrat si mi povedal, da sva malo v rodu. Že zavoljo tega bi me ne bilo treba tako zaničevati, da mi prihajaš pred oči in mi kažeš, da sem ti izbirek, ki se zdaj prime, zdaj proč vrže, potem pa zopet pobira! O ne, ljubi moj bratranček, zmotil si se, nisem več tista ubožica, kakor si jo nekdaj poznal, ti si me izučil.«
Solze so ji prišle, a ne solze ljubezni, nego solze jeze, užaljenega ženskega dostojanstva.
Nikolaj zardi silno, seže v žep in izvleče Luizino zadnje pismo.
»Motiš se ti,« pravi, »če misliš, da se vračam k tebi, ker — me ona neče. Prosim, beri to pismo in prepričaj se.«
»Nečem nobenega pisma več od tebe,« reče deklica.
»Ni od mene. Prosim te, čitaj samo to, da se prepričaš, da mi krivico delaš! Odgovori mi potem, kar koli hočeš, samo čitaj!«
Deklica vzame in prečita.
Potem ji on odgovori: »Vidiš li, da nimaš pravice soditi tako, kakor si? Vidiš, da si ti edina, h kateri se moje srce vrača. In ko bi me ne le ona, nego ves svet na kolenih prosil ...«
»Stoj, stoj!« prestriže ga deklica z odločnostjo, kakršne ne bi bil nikdo pričakoval, kdor je njeno krotkost prej poznal. »Kaj si ji odgovoril na to pismo?«
»Nič!«
»Nič? Zakaj ne? Vsak človek je vsaj odgovora vreden.« »Ona ne.«
»Zavoljo tega ne, ker je nestanovitna, neznačajna in kakor se še pravi, kajne?«
»Da tudi zaradi tega, a tudi . . .«
»Le stoj! No, glej! Ti njo zaničuješ, ker se je od tebe odvrnila in ji niti ne odgovarjaš, če te odgovora prosi. K meni pa prihajaš in želiš, da bi jaz drugače ravnala, kakor ravnaš sam? Ali mi ne daješ sam zgleda, kako ti moram odgovoriti? Tako ti tudi odgovarjam! Enkrat za vselej — za vselej, zapomni si in nobenkrat več mi o tem ne govori.«
Rekši to, strastno ona vstane in prime nož na mizi ter v hipu odkosi prej tjakaj postavljeni rožmarin čez sredo, da zeleni vrh pade na tla izbe.
»Vidiš, tako si ti presekal živo vez med nama. Naredi, da se ta vrh priraste, če moreš. Da, krvavelo je tačas v meni, a zdaj, hvala bogu, je rana zarasla, morala je, ker sem hotela, da je!«
»To je tvoja zadnja beseda?« vpraša Nikolaj zamolklo.
»Zadnja v tej stvari!« reče ona in odide ven.
Nikolaj je sam obsedel. In obvzelo ga je s strašno oblastjo nekaj kakor čut zapuščenosti, samozavest svoje ne-vrednosti. Za njega ni tu na celi božji zemlji nobenega, nobenega ljubečega srca in ga biti ne more! To se mu je v tem hipu zdela nesreča, le s smrtjo končljiva.
== XXXI ==
Ino v mali predmestni krčmi »Pri belem psu« je bilo štiri leta kasneje, to je 1875, še zmerom dobro vino. In doktor Lok, s katerim smo se v drugem delu naše povesti nekoliko seznanili, imel je še zmerom staro žejo, vsak dan se ponavljajočo, ter hodil je sem k okrogli mizici v posebni obi kakor pred štirimi leti. Okoli njega je bilo nekaj starih, kaj novih znancev.
»Ste li že čitali današnje večerne liste?« vpraša eden suknjo obešaje. kaj novega z bojišča?« vpraša Lok. akega. Ali Kralj je imenovan za sodca.«
»Titulus Bibendi!« oglasi se majhen možiček z zabuhlim obrazom: moral je biti človek uradne številke.
»Kralj? Zatorej je te dni vselej tako zamišljen sedel tu za mizo kakor koklja na jajcih. Gotovo je že prej kaj vedel, a nič povedal.«
»To je, da je vedel! Ženska protekcija! Njegova druga žena, katero je lani takoj pol leta po smrti prve vzel, ima nekove zveze zgoraj, ne vem že kake,« reče tretji.
»A kje je zdaj tista sestrična njegova, ki je pred štirimi leti še tako na glasu bila?« vpraša prvi.
»Sestrične on ni nobene imel,« popravlja drugi. »Tista je bila sestrična njegove prve žene. Ni več tu. Bogve kod se klati. Enkrat je bilo slišati, da so jo na Dunaju videli v ne prav častni družbi.«
»Ljudje so hitro pripravljeni kakovi ženski dobro ime vzeti. Morda pa ni res,« primetne Lok.
»Oho, to pa nekaj pomenja,« roga se tretji.
»Ona bi bila imela vzeti tistega Kolodeja, ki je tudi včasi prihajal pred leti. Kje je pa tisti? Ti moraš vedeti, doktor. Vidva sta bila prijatelja.«
»Najbrž ga že več ni,« odgovori Lok.
»Kako to?«
»Ko je doli v slovanskem jugu boj počil, šel je tudi on dol. Od početka sem dobil eno pismo od njega; zdaj že dolgo nobenega. Sodim, da je padel, kajti z življenjem je bil že tako prej račune sklenil.«
»In s premoženjem baje.«
»Nekaj je še pustil, ali večidel je po potovanjih in igrah šlo rakom žvižgat. Vendar bi bil še lahko opomogel si, ko bi bilo mogoče govoriti z njim pametno.«
»Ženske so ga bile izpridile,« oglasi se eden.
»Sam, sam se je!« priloži drugi.
»Bil je tudi s hčerjo nekega kmeta zaročen, a ona je vzela rajši nekega čisto kmetskega človeka.«
»S katerim ima v treh letih že tri sine,« doda doktor.
»Nu, če je padel doli za slovansko stvar, storil je vredno in lepo smrt, zato jaz predlagam, da ga pijemo vsak pol čaše na njegovo ime,« končuje ta razgovor starejši pivec.
Steklene čaše zažvenkljajo.
| |||