Napake slovenskega pisanja: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 34:
{{razprto|Izgledje}}, v kterih so mali {{razprto|pred}} velicim: „{{razprto|Kar}} sem kupil, to bom lupil.“ „{{razprto|Kdor}} bo kravo vračal, ta bo oves plačal.“ „Čigar so konji, tega je voz.“ „Da ({{razprto|kadar, ako, če}}) te vidim, pa te bom poklical.“
O tem bi se lahko govorilo še več, ali tukaj branita čas in kraj, da ne rečem tudi pomanjkanje terminologijskih oblik. Še zdaj so {{razprto|Vodnikove}} besede te verste bolje od vsega, kar napiše uni ali ta; vsa novina je taka, da nas Bog vari! V neki slovnici, ki nima pisateljevega imena, beremo: „{{razprto|podsebek}}“ (subjekt), „{{razprto|orečenje}}“ (prädikat), „{{razprto|nobojni}}“ spol (sächl. geschlecht) po latinski besedi: {{razprto|neutrum}}, narejeno iz: „{{razprto|nobeden.}}“ Ali kako more živa duša iz: „{{razprto|nobeden}}“ skovati „{{razprto|nobjni}}?“ Ta beseda bi mogla izhajati po analogíi samo iz glagola: {{razprto|nobiti}}, ki ga pa nikjer ni. Gotovo je bil stokrat bolji stari {{razprto|srednji}} spol. Tudi se bere: „{{razprto|narava}} = {{razprto|sitte}}“; ali uže pri starih Slovencih je
2. Stavkov ne smemo začenjati {{razprto|spomozniki}}, ne z {{razprto|okrajšanimi oblikami osebnih zaimen}}, tudi ne z {{razprto|okrajšano obliko glagolovo: hoteti: „čem , češ , če i.t.d.}}“ Napek je: „Ga utolažit poiščejo kake sladkarije“; ravno tako tudi: „{{razprto|Čem}} te oglasiti (sic ?) pravi streže“ (jch will dich {{razprto|melden}}). Druga narečja vselej stavijo te besedice še le za glagol, ako ni pred njim kacega {{razprto|imena, zaimena i.t.d.}}, ki imajo moč, da potegnejo te besedice bliže sebe pred glagol, na pr. „Da se priča i pripovijeda.“ (Vezica: „i“ (und) nima te moči; „{{razprto|in, ino}}“ jo imata). — Najneukretniše pa je, ako stoji pred velivnikom (imperativom) okrajšana oblika osebnih zaimen: „{{razprto|Ga}} ujemite in k meni pripeljite!“ Kaj tacega se le v knjigah bere; ali govoril gotovo še nihče ni tako, daravno Slovenec ni prevesten pri stavi tih besedic, ker je naš jezik več ali menj ponemčen celó v najbolj skrivni tokávi, in tudi ni vse zlató, kar pada kmetu iz ust. Naslednji stavek gotovo ni za nič, akoravno ga je govorila baba, domá iz kraja, kjer je slovenščina dobro čista: „Oženil se je brezi {{razprto|vsega mojega}} vedósti.“ Kopitar je djal, da si upa dobiti za vsak naš germanizem dva {{razprto|česka in dva poljska}} ter dva turcizma {{razprto|v serbskem}}. Nemogoče ni; ali tajiti pa vender ne moremo, da je naše narečje ravno v stavi svojih besed popačeno in poptujčeno skoraj bolj od vsih druzih.)<ref> Tega {{razprto|ne moremo}} poterditi po vsem; prebiraje mnogotere {{razprto|časnike}} slovanske si večkrat mislimo, da si tudi našim bratom ravno taka godí in včasih še huja.</ref>
|