Napake slovenskega pisanja: razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
II. Slovan zlaga brez veznice. Tako se dela v naslednjih namerah:
 
a) Serbje imajo časi v pesmih sostave „{{razprto|za nevolju}}“, na pr. „{{razprto|studen — kamenje, Stambol — car, jelen — rogovi, star — Juga Bogdana“ i.t.d.}} Taka je tudi naša: „{{razprto|žal— beseda.}}“ Tih sostav se jezik nič kaj ne brani, daravno so neslovanske. Serbe je zapeljala analogija turških in druzih {{razprto|ptujih}} besed, na pr. {{razprto|meneviš — čakšire, mor — dolama, samur — kalpak i.t.d.}}“; nas pa nemški prilogi pred slovenskimi imeni, kakor: „{{razprto|avfrihtik — ljudje, lustik—tovaršija, lindek —beseda}}“<ref>Govori se tudi: „{{razprto|lindek —jezik}}“ (eine fertige zunge); „{{razprto|beseda mu lindek teče}}“; „{{razprto|lindek izgovarjati}}“; po enih krajih menda tudi: „{{razprto|lindek — miza}}“ (glatter, ebener tisch; celó Bulgarji neki da imajo to besedo. Začeli so jo v zadnjih časih pri nas rabiti nekteri za: „{{razprto|horizontal}}“; pa ne vem, je-li slovanska? Čudno je, zakaj se ne sklanja? </ref> {{razprto|i.t.d.}}
 
b) Zlagamo {{razprto|velivnik}} (imperativ) z imenom v{{razprto| ime}}. Tako je zloženih mnogo {{razprto|staroslovenskih, ruskih}} in {{razprto|serbskih osebinih imen}}, kakor: „{{razprto|Jezdimir, Kazimir, Vladimir, Vladislav, Strezibor, Pletikosa}} (srb.). Serbsko narečje ima še dan danes na prebitek tacih besed, na pr. „{{razprto|kažiput}} (zeigefinger), {{razprto| visibaba}} (schneeglöckchen), {{razprto| nazovibrat}} (pseudobruder), {{razprto| nazovimrtvac}}“<ref>Pa vender sem vidil na prodaj serbsko knjigo po imenu: „{{razprto|Stepan lažni car}}“ (pseudo-zar)! Povsod enako se učimo pisarji svojega jezika!</ref> (scheintodter). Vzlasti smešnih priimkov je dovolj: „{{razprto|gaziblato}} (smešen priimek kacega nizkega vradnika, ki se šopiri); {{razprto| izderilijeska}}“ (kerngesunder kerl, dem der haslinger (des korporals) nichts anhaben kann, {{razprto| Vuk}}) {{razprto|i.t.d.}}. Slovák pravi: „{{razprto|kratiknot}}“ = lichtschere, prav za prav: „{{razprto|kürze den docht}}.“ Slišal sem tudi med nami: „{{razprto|podrezibaba}} (sitna baba, ki vsako reč {{razprto| dreza}}), {{razprto| lézibaba}} (stara baba, ki uže komaj {{razprto| leze}}); {{razprto| čakibirt, strezibirt}} (kerčmar, ki ljudí {{razprto| čaka in streže}}); {{razprto| nepridiprav}}“ (nerodna {{razprto| reč}} ali tudi {{razprto| človek}}, ki nikamor prav ne pride); gosp. {{razprto| Drobnič}} ima v besednjaku: „{{razprto|bežistéza}}“ = flucht über hals und kopf. Tudi Nemci so imeli nekdaj veliko tacih; zdaj so se pa opustile; malo se jih bere: „{{razprto|springinsfeld, saufaus}}“, in pa morda še ktera.
182

urejanj