Napake slovenskega pisanja: Razlika med redakcijama

„{{razprto|Djati, deti}}.“ Gorencu je vse {{razprto|djati, bodi}} si: „{{razprto|ponere}}“ , bodi si „{{razprto|dicere}}“ , in tako tudi pišemo. Dolenec pa dela razloček : „{{razprto|deti, (d enem), dèl, devêno}} (v zloženih glagolih: „{{razprto|deto}}“) mu je: „{{razprto|ponere}}“ , na pr. nimam kam {{razprto|deti}}; kam si {{razprto|del}}? to je bilo sem {{razprto|devêno; odet, razodet}} sem; on je do dobrega {{razprto|razdet}} (zu grunde gerichtet); sin ga je {{razprto|razdel}}.“ Sliši se tudi: „Jeruzalem so {{razprto|razdjali}}; Jeruzalem je {{razprto|razdjan}}“ , pa le samo v {{razprto|tem}} stavku; zato se precej pozná, da je prinešen iz cerkve. „({{razprto|Djati), — djal, — je: „dicere.}}“ Notranjci tudi pregibljejo: „{{razprto|deti}}“ , ali v pomenu: „{{razprto|dicere}}“ v zdanjem časa tako-le: „{{razprto| dém, déš, dé, deva, désta, démo, déste, déjo}}.“ Še nekaj ostankov tega zdanjega časa je v pomenu: „{{razprto|thun}}“, kakor: „{{razprto|to nič ne dé; to mi težko dé}}; to mi je težko {{razprto|délo}}.“ Govorí se pa tudi užé: „to nič ne {{razprto|déne}}; to mi težko {{razprto|déne}}; to mi je težko {{razprto|djalo}}“, ali gotovo je pervo starje in bolje.

 

 

Dolencem gré tedaj hvala, da so {{razprto|začeli}}; potlej pa so Gorenci stopili na perste, in zadušili vse druge svoje rojake zato, ker je bilo med njimi učenih glav, posebuo duhovnih, dosti več kakor med Dolenci, kar je skoraj še zmirom tako. Vračali so iz knjig vse, kar se ni slišalo nad Ljubljano, bodi si prav ali napek. Umaknilo se je obilo dobrega in lepega, kar ne rabi samo Dolenec, ampak vsi ljudje po tistih krajih, koder naš jezik še ni tako oskrunjen. Še le v poznejih dobah so začeli nekteri dolenski pisavci čutiti se, da imajo domá jezik dosti čisteji in bogateji od književne gorenščine; zatoraj so se poprijel! mnogoterih oblik, poprej do dobrega zaverženih. {{razprto|Dolenski}} govor je zaklad našega jezika v {{razprto|oblikah, besedah in prigovorih}}; posebno je proti hervaški meji čezdalje čisteji. Kako lepa je tudi {{razprto|notranjščina}} po nekterih krajih! Tam naj bi se učili pisarji, kjer se imajo kaj, in kar se tam bolj prav rabi, to je gotovo tudi vredno, da se tako piše, ko bi vesoljni svet zavpil, da ne. Kader se našemu književnemu jeziku dajó pravila, nam je {{razprto|Dolenca}} in {{razprto|Notranjca}} na pričo poklicati, in kar ona dva poterdita, mora veljati več ko gorenska svojeglavnost.<ref>Šembrano hude litanije? nam Gorencom bere gospod pisatelj! Pa naj bo! Saj res nismo celó brez vse krivde.</ref> {{razprto|Vuk}} uči — in res je tako — da v jeziku, dokler nima še književnosti, dokler nima še za terdno ugotovljene slovnice, ni nobena beseda {{razprto|provincializem}}, da je le {{razprto|prav}} narejena iz domače ko-renike. Slovenec nima še književnosti; naša {{razprto|slovnica}} tudi ni še prav za terdno ugotovljena; od {{razprto|skladovanja}} se nam skoraj še le komaj sanja: toraj ne moremo reči: to in to je provincializem; pa ako je kaj med nami vredno tega imena, gotovo ga je gorenski „š“ namesti „šč“, ker to je nasprotno vsemu slovanstvu!