Zlato pa sir: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 6:
| avtor= Janez Mencinger
| opombe=
| obdelano=41
| spisano=Preskeniral Uroš Taljat <i>Slovenskega glasnika</i> 1860, postavil Miran Hladnik, popravlja [[Mojca Pipan]].
| vir= http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mencinger_zlatopasir1.pdf; http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mencinger_zlatopasir2.pdf; http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mencinger_zlatopasir3.pdf; http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mencinger_zlatopasir4.pdf;
}}
 
ZlatOZlató pa sir.
 
(Spisal Janez Mencinger.)
 
Visoke gorěgoré imajo v sebi čudno moč, da človeka nekako vle-- čejovlečejo na zračne verhove „kjer divja koza skače in od muh deleč je goved". Tej nasprotna je pa druga moč, ki človeško truplo j rada v pátpót in trud spravlja; in tako huda je ta moč, da marsikterega, ki mu sercesercé hrepeni po planinskih višavah, ne izpuŠtiizpustí iz soparnih nižav. Jaz sem skusil obojno moč'; !tebe hranebravec pa, ako te mika planinsko življenje, bo prihodnja povest. nosila po: gorskih verhovih, da se ne boš uznojil ali užejal; da bi se pa samo branja ne naveličal, ti ne morem obljubiti. —
 
Hipoma te postavim na Grintoljico, planino .v Triglavskem pogorju, kamor sem koračil pet dolgih ur na svetega Jerneja dan nedavnega leta , ko sem se spremenil v lovca z zelenim klobukom in risano dvocevko, strah in pomor umerjaje divjim kozam, ki jih je stvarnik edino lovskemu veselju ustvaril. Solnčni žarki niso še prešinili zaspane dolinske megle, in niso še klicali skerbnih mater k ognjišču in koscov na rosne travnike; ko me star zveden lovec postavi na prostorno skalo sred obširnega kamnega polja. Kratko mi povepové, od kod se .bodo pripodile divje koze, kratko se posloviposloví °polnnivšiopomnivši me lovske postave, da ne smem zapustiti odločenega kraja, dokler ne slišim rešnega roga. Zapustil me je , in ni mi popustil vode ali klobas, in tudi ne žive stvaristvarí, s ktero bi se pogovarjal. V tisti puščavi sem ostal tri ure, tedaj mi ni manjkalo časa, okrog se ozirati in premišljevati. Pervo uro sem skale prešteval, pa ni jih bilo moč sošteti ; razdeloval sem jih, kakor učen, naravoslavee, v sisteme po legi in podobi. Ležale so skale okoli mene, kakor ležóležé še dandanašnji brez mene, velike in drobne, globoko v tla zasajene in sloneče na kamnem podnožju, druge so operte, druge visijo kakor bi padale, druge so mizam podobne, druge so ponosno kvišku potegnjene, nekterih se pa oklepajo z redkimi koreninami stari rneršavimeršavi mecesni, ki v. tem skalovju vicajo, kakor bi bile dušice rajnkih modrijanov, ki so vse žive dni v bukvarniških kotih presed6lipresedéli. Kolika različnost med skalami , in tolika enoličnost in tolik dolgčas v tem skalovju. Smilil sem se sam sebi, da moram v ti samoti rešenja čakati. Bil sem kakor v razdjanem mestu; nič se ni gibalo , noben glas mi ni prišel do ušes ; bilo ni sledu moči in delavnosti človeške , povsod le silovita moč razdiravne. narave. Ravno nad men6 se je kopičil stermi Stog z umito glavo in globokimi gubami v obrazu, ki so mu jih izgreble vse skerbi od Adamovih časov do danes; led in sneg mu pol leta zakrivata izmite oči, in strela mu je že davno vse zelene kodre posmodila. Jug je jel derviti proti njegovi glavi bele oblake, on se pa ni priklonil; razparati so se morali oblaki in jezno so šumeli, kakor .v dolini široka povodenj. Ko je druga ura tekla, sem se pa že verlo naveličal skalnega sedeža, in ker nisem od nikodar čul lajanja lovskih psov, podal sem se vkljub lovski postavi od skale, in šel na bližnji hribček sveta ogledovat. Na hribček dospevši se pa dokaj zavzamem. Našel sem ondi iz kamnja sestavljen ličen sedež, ki je bil prav umetno z mahom obložen. Sedem na mehki divan in premišljujem , kdo bi bil nad tem stolom dolgi čas tratil. Bohinjec ni bil, ker časa ne trati, in tako umetnega stola menda tudi sestaviti ne more; ptujcu pa ni mar ravno ta kraj obiskovati. Pravil mi , je pa neki pošten mož, da tukaj čaravnice točo delajo; ako se tedaj čaravnice, tukaj zbirajo , so gotovo ta stol svojemu rogatemu poglavarju postavile. Naj bo, stol je mehak, in tudi jaz sem sedel celo uro na ujem. Komaj pa ude dobro pretegnem, zagledani štirnajst divjih
Glasnik 1860. VI. zv.
 
 
2 —
 
 
Hipoma te postavim na Grintoljico, planino .v Triglavskem pogorju, kamor sem koračil pet dolgih ur na svetega Jerneja dan nedavnega leta , ko sem se spremenil v lovca z zelenim klobukom in risano dvocevko, strah in pomor umerjaje divjim kozam, ki jih je stvarnik edino lovskemu veselju ustvaril. Solnčni žarki niso še prešinili zaspane dolinske megle, in niso še klicali skerbnih mater k ognjišču in koscov na rosne travnike; ko me star zveden lovec postavi na prostorno skalo sred obširnega kamnega polja. Kratko mi pove, od kod se .bodo pripodile divje koze, kratko se poslovi °polnnivši me lovske postave, da ne smem zapustiti odločenega kraja, dokler ne slišim rešnega roga. Zapustil me je , in ni mi popustil vode ali klobas, in tudi ne žive stvari, s ktero bi se pogovarjal. V tisti puščavi sem ostal tri ure, tedaj mi ni manjkalo časa, okrog se ozirati in premišljevati. Pervo uro sem skale prešteval, pa ni jih bilo moč sošteti ; razdeloval sem jih, kakor učen, naravoslavee, v sisteme po legi in podobi. Ležale so skale okoli mene, kakor ležó še dandanašnji brez mene, velike in drobne, globoko v tla zasajene in sloneče na kamnem podnožju, druge so operte, druge visijo kakor bi padale, druge so mizam podobne, druge so ponosno kvišku potegnjene, nekterih se pa oklepajo z redkimi koreninami stari rneršavi mecesni, ki v. tem skalovju vicajo, kakor bi bile dušice rajnkih modrijanov, ki so vse žive dni v bukvarniških kotih presed6li. Kolika različnost med skalami , in tolika enoličnost in tolik dolgčas v tem skalovju. Smilil sem se sam sebi, da moram v ti samoti rešenja čakati. Bil sem kakor v razdjanem mestu; nič se ni gibalo , noben glas mi ni prišel do ušes ; bilo ni sledu moči in delavnosti človeške , povsod le silovita moč razdiravne. narave. Ravno nad men6 se je kopičil stermi Stog z umito glavo in globokimi gubami v obrazu, ki so mu jih izgreble vse skerbi od Adamovih časov do danes; led in sneg mu pol leta zakrivata izmite oči, in strela mu je že davno vse zelene kodre posmodila. Jug je jel derviti proti njegovi glavi bele oblake, on se pa ni priklonil; razparati so se morali oblaki in jezno so šumeli, kakor .v dolini široka povodenj. Ko je druga ura tekla, sem se pa že verlo naveličal skalnega sedeža, in ker nisem od nikodar čul lajanja lovskih psov, podal sem se vkljub lovski postavi od skale, in šel na bližnji hribček sveta ogledovat. Na hribček dospevši se pa dokaj zavzamem. Našel sem ondi iz kamnja sestavljen ličen sedež, ki je bil prav umetno z mahom obložen. Sedem na mehki divan in premišljujem , kdo bi bil nad tem stolom dolgi čas tratil. Bohinjec ni bil, ker časa ne trati, in tako umetnega stola menda tudi sestaviti ne more; ptujcu pa ni mar ravno ta kraj obiskovati. Pravil mi , je pa neki pošten mož, da tukaj čaravnice točo delajo; ako se tedaj čaravnice, tukaj zbirajo , so gotovo ta stol svojemu rogatemu poglavarju postavile. Naj bo, stol je mehak, in tudi jaz sem sedel celo uro na ujem. Komaj pa ude dobro pretegnem, zagledani štirnajst divjih