Zlato pa sir: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 33:
Na zadnje Čukove besede so debel krohot zagnali lovci, ki so za kupom stoje ves čas Čuka poslušali. Čuk jezen kviško plane in šteli; v lovce, kakor bi jih hotel vse v prah zdrobiti; pa ker jih je bilo preveč za en večer, se tiho in pohlevno ukrade na svisli, in tamkej v seno se zarivši tolaži svojo jezo, med tem ko so lovci okoli kupa in mene na vse viže ponavljali in razlagali njegovo pridigo.
 
Ko se naveličajo smeha in razkladanja, se podajo tudi lovci pod sviselno streho; jaz sem pa obsedel v kupu, ker noč je bila tako mirna in jasna. Zdelo se mi je, da zvezde veliko svitlejše migljajo, ako jih iz višave gledamo; svit in senca je bila čistejša kakor v dolini. Gorski verhovi z. toliko različnimi podobami in niže pečine s posamnimi smerekami domišljij dajejo toliko podob, in po noči se oko ne naveliča gledati skalovja, ktero se mu je zdelo po dnevu toliko neprijetno. In zraven sveta tihota, ne slišiš šuma ne vetrov iti rek, ne čuješ petja tic in glodanja žižkov, vse je mirno mertvo. Le poleno na ognjišču še poka, in plamen se kvišku spenja , kakor bi zvezdam hotel naznaniti, da v teh veličastnih krajih gomazi neka stvar; in tista bora stvar se imenuje krona stvarjenja. To sem premišljeval, ko potegne krotka sapa iz doline, in slišal sem ko je polnoči bilo na srenjskem zvonu, in, bitna žila Bohinja, veliko kladivo Bistriške fužine je počasi in debelo tolklo, kot bi htelo zemljo prebiti. -- Na vse to sem pa pod luno in roso zadremal, in še le blizo jutra me je mraz opomnil, naj se skrijem pred luno, kakor so se skrili verli Nimrodoviči, ki se zdaj med sebó prekosujejo v smerčanju in mermranju.
 
Že je solnce iz jasnega, neba skozi sviselne poči posijalo na moj obraz, ko me Čuk prebudi. V dolíni se je pa razprostirala gosta megla. Kamor vid nese, se je vidilo samo sivo megleno morje, iz kterega so redki z mladim solncom obsijani otoki moleli in svojo lepoto jasnemu nebu skazovali; krasen pogled, pa žalostna podoba slovenske zemlje. Ah! Slovenska zemlja, koliko meglá te še pokriva! Glej! Sem si mislil, koliko soparjev, koliko nesnažnih zrakov je v ti dolini, kedar si pa ondi, se ti zdi vse čisto in jasno! Kedar človek na višavo stopi, še le razloči, kaj je čisto in jasno; kdor je pa vedno v dolini, komaj zapopade, v kako gostem soparu živi. $lovenci . . .! (Dalje prihodnjič.)
Vrstica 60:
Po večerji priložimo polena na žerjavico, plamen je veselo kviško švigal, in rudečil naše obraze; nam pa ni bilo spanja mar. Čuk bi se bil rad malo bolj posuši, planšarici pa je bilo, všeč, da ji priložnost dajeva, vaditi se govorjenja čez toliko in toliko dni. Jaz sem se pa dobro počutil, in na polici sloné ravno planšarici nasproti sedel. Vsak nekaj smo povedali. Čukova razgovornost je bila pa naj veča. Ponovil je povest današnjega dneva z ravno tistimi besedami in lažmí, kakor pred večerjo. Pritaknil je natančen popis vsega življenja in premoženja svojega, kar smo precej dolgo poslušali. Po tem takem je Čuk sedem in trideset let star, ni bil nikoli bolan, nikoli pri vojakih, in nikoli dalj od Bohinja kakor v Radolici zavoljo „becirka"; zavoljo zlata je bil pa že celo v Vidmu. Ženil se še ni nikoli, pa kedar se bo ženil, bo bolj gledal na pridnost in denar, kakor na lepoto in mlade leta. S sestro živi v majhni koči, ki je pa vendar zidana. Njegova vas je pa pod goro Stodorom. Ta gora je močno sterma, da skoraj na vas visi, in že davno bi se bila na vas zvernila, ako bi ne bila s slamo priklenjena na Triglav, tako mi je pravil star čevljar. Sestra Čuku opravlja nekaj polja, tri krave in prask njega pa slast po zlatici vedno le po gorah vleče. Tudi zdaj, ko mu je špekulacija z zlatom spodletela, se ne bo ločil od godi, ampak drevaril bo in železno rudo kopal. Pa tudi druga dobra misel je Čuku vglavo šinila. Oženil se bo, in vzel pridno ženico, ki se zna kaj bolje vesti, kakor kmetice, ki zna za gospodo kuhati in govoriti laški ali vsaj nemški. Prodal bi kočo, njive in travnike pod Stodorom, pa bi zidal pri Bohinjskem jezeru gostivnico z nadstropjem za gospodo; napravil bi ladijo, in on bi gospodo k Savici prevaževal za dober dobiček. Potem je pa razkladal koliko gospode pride vsako leto v Bohinj, koliko bi vtegnili v njegovi kerčmi za pijače in vožnjino pustiti, kako radi Bohinjci sami pijejo, in menil je, da bi v malo letih hiša bila splačana, in da bi mu premoženje hitro raslo, posebno če bi malo kupčijo združil s kerčmarijo. Dokazoval je planšarici, kako manj težavno in bolje plačano je delo v Bohinji, kako je kraj lepši od Bovškega, da so ljudje bolj in bolj prijazni. Prašal jo je — zraven se je pa bliže nje pomaknil — koliko je stara, ali je že kdaj bila zaročena. Obljubil ji je službo dobiti v Bohinju veliko boljšo, kakor jo ima v Bovcu, ako o svetem Mihelu zapusti Bovčana. Planšarica mu je pa šaljivo odgovarjala, da Čuk ni, vedel, kaj in kako; jaz sem pa prihodnjega kerčmarja pri vodi, ki je v tolikanj goreče dopovedovanje zabredel, opomniti moral; naj si malo oddahne. Čuk pa ni omolknil, ampak začel je planšarico prositi, naj posname njegov izgled, in na dolgo in resnično pove nektere čertice iz mladega življenja. Dolgo jo je prosil, pa ker sem ga tudi jaz v prošnji podpiral, je začela pripovedovati, pa vidilo se ji je, da ne govori rada. Tole je njena povest :
 
„Iz Rezije sem. Moj oče so piskre vozili okoli po svetu z mojimi staršimi brati in sestrami; družina nas je bila sila velika, in terdo smo mogli delati, da smo se preživili. Imela setu pa strica, učenega zdravnika v Vidmu, ki je oženjen bil s prav bogato gosp6gospó. Ker nista imela veliko otrok, vzeli so me stric k sebi, kot lastnega otroka, ko sem bila stara ravno, dvanajst let. Imela sta me kot nar ljubšo hčer in učit sta me dala vsega, česar se učijo sploh gosposke dekleta. Rada sem se učila; hvalile so me učenice, in kmalu sem 2nalaznala peti, •glasovirglasovir igrati, nemški in francoski govoriti, laški in slo- venskislovenski sem se že domadomá naučila. Godilo se mi je kakor v nebesih, proti prešnjemu življenju, ko sem po robovju travo žela, in velikokrati tešč težke bremena nosila ; nič me ni žalilo, samo bratje in sestre so se mi smilili, da morajo še védno tolikanj terpeti. Ko sem bila dve leti pri stricu , mi oče umerj6 umerjó; stari so že bili, in dolgo so bolehali; mati so pa že pred njimi šli v večnost, na Koroškem so pokopani, in nikdar ne bom vidila njih groba. V samostanski šoli sem bila takrat, ko sem zvedila očetovsko smert; namenila sem v žalosti v samostanu ostati vse žive dni, pa stric me niso pustili, in vzamejo me iz samostana, ko sem bila stara šestnajst let. Pol leta sem bila zopet pri stricu, ko pride kolera v Videm. Stric so noč in dan k bolnikom hodili, mnogim so življenje oteli, ker bili so zlo. učeni ; pa bolezen se je tudi njih prijela, in nanagloma so utnerliumerli na nekem gradu blizo Vidma. Bila sem sirota, pa čutila sem, da bodo še huje nesreče prišle. Prosila sem teto, naj me dad6dadó v samostan ; teta so pa rekli, da morajo stricovo voljo spolnovati. Kmalu pride v hišo več tetinih sorodnikov, ,ki jih še vseh poznala nisem, dokler so stric živeli. Pisano so me gledali; posebno čertila pa me je 'tetina sestrična, ki je bila v mojih letih in močno ošabna. Počasi so se tudi teta spremenili, grajali so vse moje dela, hudo so mi ukazovali in bila sem zadnja pri hiši. Zvedila sem, da me ne vidijo radi, pa sramota pred mestom jih je vezala, da so me obderžali pri sebi ; vpričo drugih so z meno prav prijazno ravnali. žalostnaŽalostna sem pri, oknu posedala, ni se mi ljubilo delati, ne živeti, hrepen6lahrepenéla sem po samostanu in obžalovala stricovo smert. Naši hiši nasproti je bila pa štacuna nekega zlatarja ; zlatar je bil star, skop, čmeren dedec, njegov edini •sinsin pa mlad, poln čednosti in ljubeznivosti; rad je k nam zahajal, raji se je z mano pogovarjal, kakor s tetino sestričino, ki je imela za seb6sebó derhal priliznjenih čestivcov. Mladi- zlatar je poznal lastnosti moje tete, vedil je moje težave, lepo me je tolažil, in ko mi je ljubezen razodel, in me v zakon vzeti obljubil, kedar mu le oče štacuno prepusti, sem bila zopet vesela, ljubila sem ga, in težko sem čakala prihodnje zime. Sin je 9četaočeta naganjal, naj mu prepusti nekaj premoženja ; oče je pa od dne do dne odlašal; nazadnje se hoče zopet oženiti. Ravno mene si je izbral stari dedec, in prosi me od tete. Teta mu dovolijo, jaz sem se prestrašila; ne morem dopovedati, kako zelo. Mladi zlatar je jeze škripal, kregal se je z očetom; joče pa se je zarotil, da ga bo ob dedšino djal, ako se vtegne kolčikaj uštavljati; molčal je sin, ker poznal je očetovsko voljo. Jaz sem pa šla k varhu, razodela sem mu obljubo mladega zlatarja in prosila sem ga, naj se ustavi tako nepristojnemu zakonu. Kar mi je pa varh z dolgim govorjenjem svetoval, je bilo tole: Zame ni boljše možitve, kakor je s starim zlatarjem. Mož je bogat, veliko mi bo pripisal, kmalu bo umeri, jaz pa kot bogata udova bom imela visocih ženinov na izbero. Na mladega zlatarja se ne smem zanašati, dokler ni obljube na papirju. Ker mi stric niso nič zapustili, se ne smem teti in zakonu zoperstavljati, ker živim od njih milosti in me morejo, kedar hočejo, v Rezijo nazaj poslati, ako starca ne vzamem. Sram bi me bilo v Rezijo nazaj se podati, da bi ljudje s perstom name kazali; zakon se pa s prošnjami več ne da razdreti. Pobrala sem tedaj, kar sem imela zlatnine in biserov, stricove darove, vsedla sem se na pošto, in odpeljala po noči v Gorico. S solzami in obljubami večne zvestobe sva se ločila z mladim zlatarjem, naročila sem mu, naj mi piše v Veliki Temin. V Gorici sem prodala bisere in drago zlato uro, ki so mi jo stric darovali na zadnjega goda dana. Na pošti sem se zapisala na Terst, peljala sem se pa z najetim vozom v Tomin, kjer ima sestra štacunico. Namenila sem tukaj ostati in boljših časov čakati. V Tomin sem prišla v nar huji zimi. Sprememba zraka in življave, jeza in žalost me veržejo v hudo bolezen, ki je terpela šest tednov. Zdravnik in zdravila so mnogo veljale, in le malo denarja mi je ostalo. Med tem mi je pisal zlatarjev sin, kaj se v Vidmu godí. Teta in varh sta razkačena, da sem jim napravila tako sramoto. Stari zlatar ima sina skoraj zapertega, in vse pisma, ki do njega pridejo, prebira, da bi morebiti zvedel, kje da sem jaz. Teta se pa neki zopet možijo, in se utegnejo v kratkem z mojim varhom poročiti. Govori se pa v Vidmu, da me po gosposki iščejo. Tako je pisal zlatarjev sin. Morala sem iz Tominc pobegniti, ker pri sestri bi me gotovo iskali, da bi me pa zasačili in nazaj pritirali v roke nemile tete in grozovitega starca, nisem smela misliti, saj bi tudi ne prestala tolike sramote. Prodala sem gosposko obleko in v kmetiški obleki sem potovala po veliki cesti proti goram in Goratanu, da bi kakor mogoče daleč od Vidma prišla. Dva dni sem hodila, počasi in težavno, ker bila sem še slaba od ravno prestane bolezni. Počivala sem drugi dan po poldne na veliki cesti; malelo mi je, noge me več niso mogle nositi, vasi nikjer ni bilo ugledati, in mislila sem, da bom tukaj noči, čakati morala, ko priderdrá voziček za menó, na kterem je sedel mož poštenega in veselega obraza. Ko me vidi tako bledo in prepadeno, vzame me k sebi na voz, me izprašuje, in ko mu povem, da službe iščem, me vzame sabo; pomladi sem mu bila pastarica, zdaj me je pa v planino poslal. Dela nimam težkega in skrita sem pred preganjavei. Tukaj živirn uborno, pa zadovoljno; v tem skalovju me nič ne žali, nič mi ne proti. Pogladil se je spomin prestarih brhkost; serce mi je postalo stanovitneje, duh je miren, in tako se mi je priljubila samota v teh pečinah, da se bom komaj mogla ločiti od ovác in lesenega stanú. Zadovoljna sem, nadlog se več ne bojim, pa upam in nekaj me vedno spominja, da se mi bo življenje kmalu zboljšalo; morebiti me bodo pa enkrat našli tukaj med ovcami v mirnem nepredramljivem spanju.
 
 
71 -
 
oženiti. Ravno mene si je izbral stari dedec, in prosi me od tete. Teta mu dovolijo, jaz sem se prestrašila; ne morem •dopovedati, kako zelo. Mladi zlatar je jeze škripal, kregal se je z očetom; joče pa se je zarotil, da ga bo ob dedšino djal, ako se vtegne kolčikaj uštavljati; molčal je sin, ker poznal je očetovsko voljo. Jaz sem pa šla k varhu, razodela sem mu obljubo mladega zlatarja in prosila sem ga, naj se ustavi tako nepristojnemu zakonu. Kar mi je pa varh z dolgim govorjenjem svetoval, je bilo tole : Zame ni boljše možitve, kakor je s starim zlatarjem. Mož je bogat, veliko mi bo pripisal, kmalu bo umeri, jaz pa kot bogata udova bom imela visocih ženinov na izbero. Na mladega zlatarja se ne smem zanašati, dokler ni obljube na papirju. Ker mi stric niso nič zapustili, se ne smem teti in zakonu zoperstavljati, ker 'živim od njih milosti, in me morejo, kedar hočejo, v. Rezijo nazaj poslati, ako starca ne vzamem. Sram bi me bilo v Rezijo nazaj se podati, da bi ljudje s perstom name kazali; zakon se pa .s prošnjami več ne da razdreti. Pobrala sem tedaj, kar sem imela zlatnine in biserov, stricove darove, vsedla sem se na pošto, in odpeljala po noči v Gorico. S solzami in obljubami večne zvestobe sva se ločila z mladim zlatarjem, naročila sem mu, naj mi piše v Veliki Temin. V Gorici sem prodala bisere in drago zlato uro, ki so mi jo stric darovali na zadnjega goda dana Na pošti sem se zapisala na Terst, peljala sem se pa z najetim vozom v Tomin, kjer irna sestra štacunico. Namenila sem tukaj ostati in boljših časov čakati. V Tomin sem prišla v nar Nuji zimi. Sprememba zraka in življave, jeza in žalost me veržejo v hudo bolezen, ki je terpela šest tednov. Zdravnik in zdravila so mnogo veljale, in le malo denarja mi je ostalo. Med tem mi je pisal zlatarjev sin, kaj se v Vidmu godi. Teta in varh sta razkačena, da sem jim napravila tako sramoto. Stari zlatar irna sina skoraj zapertega, in vse pisma, ki do njega pridejo, prebira, da bi morebiti zvedel, kje da sem jaz. Teta se pa neki zopet možijo, in se utegnejo v kratkem z mojim varhom poročiti. Govori se pa v Vidmu, da me po gosposki iščejo. Tako je pisal zlatarjev sin. Morala sem iz Tominc pobegniti, ker pri sestri bi me gotovo iskali, da bi me pa zasačili in nazaj pritirali v roke nemile tete in grozovitega starca, nisem smela misliti, saj bi tudi ne prestala tolike sramote. Prodala sem gosposko obleko, in v kmetiški obleki sem potovala po veliki cesti proti goram in Goratanu, da bi kakor mogoče daleč od Vidma prišla. Dva dni sem hodila, počasi in težavno, ker bila; sem še slaba od ravno prestane bolezni. Počivala sem drugi dan' po poldne na veliki cesti; malelo mi je, noge me več niso mogle nositi,, vasi nikjer ni bilo ugledati, in mislila sem, da bom tukaj noči, čakati morala, ko priderdra voziček za meno, na kterem je sedel mož poštenega in veselega obraza. Ko me vidi tako bledo in prepadeno,
 
vzame me k sebi na voz, • me izprašuje, in ko mu povem, da službe iščem, me vzame sabo; pomladi sem mu bila pastarica, zdaj me je pa
 
 
~X 72
 
v planino poslal. Dela nimam težkega in skrita sem pred preganjavei. Tukaj živirn uborno, pa zadovoljno; v tem skalovju me nič ne žali, nič mi ne proti. Pogladil se je spomin prestarih brhkost; serce mi je postalo stanovitneje, duh je miren, in tako se mi je priljubila samota v teh pečinah, da se bom komaj mogla ločiti od ovac in lesenega stana. Zadovoljna sem, nadlog se več ne bojim, pa upam in nekaj me vedno spominja, da se mi bo življenje kmalu zboljšalo; morebiti me bodo pa enkrat našli tukaj med ovcami v mirnem nepredramljivem spanju.
 
Komaj je pa Rezijanka tihe žalostne besede izgovorila ali izdihnila, in glavo v roko nagnila, jo Čuk upraša, kterega zlatarja misli, morebiti ga on pozna.
Vrstica 80 ⟶ 66:
„Staziča na velikem tergu" — odgovori dekle.
 
„Ali Staziča, ki ima hišo v trie nadstropja, blizo cerkve, koj zraven njega je pa Jud, ki bankovce menja? Dobro sem poznal starega, pa umeriumerl je o svetem Jakopu, ni ga škoda, skop, hud mož je bil, in kar zarenčal je nad meno, kedar sem mu kamna prinesel." Zasvetile so se Rezijanki oči, in roke so se sklenile, kot bi htele Boga zahvaliti za konec nadlog. Uprašuje, je li ravno Stazič umeri, kaj je s sinom, in to in uno. čukČuk pove, da je zlatar na svetega Jakopa dan končal ravno pred kosilom nanagloma in brez zadnjega sporočila, vsi ljudje so tako govorili; sin, pravijo, je močno bogat, in se bo kmalu oženil; ktero bo ravno vzel, nisem zvedel; nekteri so govorili, da bo jemal neko Goričanko.
 
Ni spregovorila Rezijanka na to, obraz je zatemnila pobitOstpobitost, oči so pa globoko premišljevaje upirale se v švigajoči plamen. Pa kaj hoče premišljevati? Alij'Ali se je mladi zlatar še spominja ? Težko, ki snubi Goričanko. Ako pa njegova ljubezen tudi ni ugasnila, je bo li mogel v zakon vzeti, ker je od doma pobegnila, in pol leta se vlačila, sam Bog ve kje. Bog ve, kaj v Vidmu prežvekovaje za njo ? Zlatar pa tudi ne ve, kje bi je iskal, ona mu pa ne more pisati, saj nima ne papirja ne peresa v tej puščavi. Nazaj verniti se pa ne more. - Rezijanka je molččmolčé sedla na ognjišče ; plamen je nemirno razsvital njene lica, v kterih rudečici se je bral svit druzega bolj nemirnega plamena, ki včasi .togotno in umorno divja, včasi pa izliva milo gorkoto po vseh žilah. — Pozne ure so se brale na zvezdah, na gorah se pa dan skoraj z dnevom sprijema. Greva toraj z Čukom nad mlečni hram, kjer je bilo dokaj merve, ter zarijeva se vanj kolikor toliko globoko, ker noč je bila hladna. (Konec prihodnjič).