Abadon: Razlika med redakcijama

Kakor senca pred solncem se razidejo ječa, Cvetana in mož s Samoradovim obličjem, zopet je samota in praznota okrog in okrog; Samoradov duh pa zopet dvoji, kaj je bilo v teh prizorih resnica, kaj slepilo, priti ne more do jasnega razsodita. Če zopet misli, da je Cvetana v ječi, zopet jo uzre med mračnimi zidovi; če misli, da je doma na svoji graščini, takoj jo vidi, da se pojoč šeta po vrtu in povija cvetice v šopek; in če misli, da je na cesti, zopet jo vidi na progi proti Zagrebu . . . Če obrača pozornost sam na svojo osebo, zdi se mu, da stoji na razvalinah gradu Cesarvara nad Klanjcem in da ondu motri znane domače kraje, ki se niso izpremenili. Ako si tega ne verjame, pa zopet ne vidi in ne čuti ničesar v grobotihi praznini. — Ali je sedaj poletje? — Kakor bi trenil, zaziblje se rumena pšenica po poljanah. — Ali je morda zima? — Takoj pada gost sneg daleč okolo.

— Marsikaj je minilo, kar je slulo za vaših dnij . . . Ondu, kjer se je pred stoletji dičil kraljevski Zagreb, obrasta vam sedaj bujna hrastova šuma redke stavbinske razvaline, poslednje neme priče o velikosti kraljevskega mesta. Sava in Kolpa, Krka in Krapina teko slobodno kakor nekdaj, razdejavši stare jezove; ali človeške zgradbe se pokoro staremu zakonu o vednem izpreminjanji. Celo drug narod biva sedaj na tej še vedno rodoviti zemlji. —

— Preudarjal in preudaril sem prijazno ponudbo, toda moram jo odkloniti. V živem spominu svojega duha sem gledal pred seboj kakor v izprevodu vse dobe domovinske povestnice od devetnajstega stoletja do dno, ko sem pribežal v to skalno zavetje; toda v teh viharnih dobah med vsemi rodovi, ki so živeli in trpeli v teh stoletjih, ne najdem udobnega mesta zase in za takovo svojo delavnost, ki bi koristila. In ali naj grem zopet med ljudi novic trpet svoj zastonjski trud in napor, tajno zavist prijateljev in očito kleveto sovražnikov ter vse omame in razmame dolgega življenja — in vse to med ljudmi, ki celo niso moji vrstniki? Nikakor ne! Povem vama, da rajši zdajci izdihnem grešno svojo dušo, nego bi obnovil samo jeden dan življenja med ljudmi. Opraščam vama to iskreno ponudbo; saj ne vesta, kaj sta ponujala! Pred vama je bodočnost zakrita z gostim zagrinjalom, jaz pa sem videl in izkusil, kar je za tem zagrinjalom. Žalostna je ta bodočnost, če jo gledaš od daleč, kakor jo gledam sedaj jaz; a prežalostna je, če jo moraš prebiti sam . . . Torej bode najbolje, da pod to belo goro dalje samotarim mrtev za vse ljudi in čakam ure, ko se bode račilo božji dekli, beli smrti, posetiti poslednjega in pozabljenega Slovenca in ga rešiti čudne usode . . . Res, neumevna mi je usoda! . . . Ko pridem časi pod milo nebo in gledam od vrat svojega bivališča po nekdanji slovenski zemlji, zdi se mi, da sem podoben preroku Jeremiji na razvalinah jeruzalemskih. Da, prijatelja, žalostna, potokov solz vredna doba je za menoj! Da se je Evropa o pravem času zavedla, kako morališki prepada; da je spoznala, kako dirja v pogubo; da si mogotci nalašč niso tiščali očij in ušes proti žugajočim znamenjem in preroškim svarilom; da so gospodujoči veliki narodje hoteli priznati resnico, tolikanj a zaman jim očitano: da ni bolj podlega in krivičnega, nego če tlači velik, močen narod malega in slabega, in da ni bolj vzvišenega in častnega, nego če velik narod, spoznavši svoje dostojanstvo in svojo dolžnost, popravi in odpravi staro krivico proti malemu narodu: onda bi se divji razbojniki še sedaj, v štiriindvajsetem stoletji potikali po stepah in puščavah vzhodne Azije brez upa, da premagajo Zapad. Evropa bi bila srečna in mogočna, mir in sprava bi vladala med narodi, in naš mili rod slovenski bi se razcvital v blaženem zadovoljstvu in neprikračeni posesti vseh prirodnih svojih pravic. Izpolnile bi se bile besede našega Jenka iz devetnajstega stoletja, ki so nekoč dičile prezgodnji grob njegov:

Žalost mi je res velika, ali če jo delita z menoj, bode menj bridka, kakor tudi očite solze menj peko nego skrite. Bojita se nemara dolgočasja; vender vedita, da nisem vedno jezikoslovec, in tudi moje bivališče ni tako napačno, kakor se vama vidi na prvi pogled. Več sob imam pripravljenih, in po vseh sveti tista luč, ki se ustvarja, kadar gori zaklad. Tu notri v Bogatinu pa gori zaklad vedno . . . Toda pojdimo nekoliko na solnce! Vabim vaju na prijeten izprehod, in tam pod milim nebom se bodemo razgovarjali menj žalostno. —

Stopijo pred rov. Slovogoj zapiska na piščalko, in hkrati se v višavi nad njim zbere tolpa planinskih orlov in še večja tolpa velikih brkastih jastrebov (šopov). Slovogoj jih zadovoljno gleda in pravi Samoradu: — Odkar sem se razstal z ljudmi, od tedaj so mi te ujede vsakdanje družice. Privadili smo se drug drugemu, in po dolgi vaji so se ti silni ptiči ukrotili mojim poveljem Store in prineso mi, kar jim pokažem, in tako so umni, da skoro govore. Vender govoriti jih nisem učil, da se ne nauče tudi lagati in obrekovati. Orli me nosijo na mojih izprehodih, šopi so pa moja vojska, ki je vedno zvesta in me nič ne stane. Ako bi ne imel te vojske, davno že bi bil tukaj najden in umorjen. Vedita, ti novi barbari obhajajo vse gore, in nekateri plavajo prav izvrstno po zraku. Če pa kdo izmed njih zajde blizu mojega domovanja, onda ga moji ptiči precej uzro z bistrimi očmi, zasade vanj ostre kremplje in ga razsekajo z jeklenimi kljuni. Tako varujem svoj skriti dom . . . Lepo vreme je danes, zrak je čist, in pogled nese v daljo kakor malokdaj. Rada bi kaj čula o slovenski zgodovini iz moje dobe. To se najbolje pripoveduje na vrhu Triglava, kjer se tudi lahko marsikaj pokaže. V četrt ure dospemo tja gori, jaz z orli, vidva pa itak hodita po zraku kakor po zemlji. Ko se tam nagledamo in nakramljamo, pa se vrnemo v Bogatin, vidva k počitku, jaz k slovnici. —