Abadon: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.236:
— Bodi vam odgovor, ker sem to že sam često premišljal. Tudi jaz bi bil stopil med bojevnike, saj sem Slovenec, in bojeval bi se bil vztrajno po učenjaškem načelu: »Moja obveljaj, ut pereat mundus«. V katero krdelo bi bil stopil, tega bi pa ne odločilo prepričanje, ampak stan. Ako bi bil duhovnik, šel bi bil med desničarje; ako posvetni omikanec, pa k levičarjem. Naj se vam to ne zdi čudno; zakaj tu odločujejo razmere in težnje, katere predrugačujejo in naposled vodijo človekovo prepričanje. V početku XIX. stoletja in nekaj desetletij pozneje so bili slovenski razumniki malone vsi duhovskega stanu. Tem razumnikom in književnikom se je pridružilo sčasoma dokaj razumnikov iz posvetnih stanov. Ti so zastavili svoje mnogostroko posvetno slovstvo, in kakor samoumevno, zahtevali ravnopravnost ter priznavanje svojega delovanja. Razumniki starejšega književniškega stanu so so vedli proti tem mladičem in novincem tudi samoumevno, ali prav tako kakor nekdaj glede na politiške pravice stari, s predpravicami obdarjeni stanovi, ki tako zvanega »tretjega stanu« niso hoteli vzprejeti za ravnopravnega. Ravnopravnost se je naposled priznala, ko ni bilo drugače, toda bolj načelno nego dejanski. Pri Slovencih pa se vprašanje o ravnopravnosti ne da ločiti od vprašanja o prvaštvu in vodstvu. Bojazen v tem pogledu je činjevala, da so se ti posvetni novinci zdeli marsikomu kakor preposvetni in presamostalni, in tako se je vprašanje vrnilo na stanovsko stališče. Nesrečna misel je bila na starejšo zastavo zapisati vero, in s klicem: »Vera peša« zbirati vojsko zoper naših razumnikov »drugi stan« v ljuti boj ne samo s črnilom in peresom in ne samo na časnikarskem terišči. Kakor pa angleške in nemške biblijske družbe nikogar ne izpreobrnejo h krščanstvu, naj še toliko in toliko Svetih pisem prelože na afriške in ameriške jezike in jih tam razdare med divjake, prav tako se pri nas vera ne more pospeševati s časnikarskim pričkanjem. Za to je treba dokaj več; zakaj »črka mori, duh oživlja«. Sploh ne koristi ugledu vere, ako se zlorablja za orožje v prepirih, katerih bojišče in težnje so daleč niže pod stališčem svete vere. Veri, seveda, s tem ne preti nevarnost, ker ima nadčloveško zaščitje; pač pa trpe škodo in se nevarnosti izpostavljajo verniki, verne ovčice. Na misel mi je prišla pravljica o pastirji, ki je pasel ovčice za logom. Klical je: »Volk, volk!« Gospodarji so prihiteli na prvi, drugi, tretji klic; toda volka ni bilo, ko so dospeli do cede. Pastir je klical četrtič: »Volk, volk!« Gospodarji so pa rekli: »Pastirja je zopet volja, da se šali z nami,« in ostali so doma. Onda je volk prišel in raztrgal ovčice. —
 
To so bili vzroki onega boja, ki je potlej prirodno napredoval. Kakor se porajajo iz neukročenih želja, strasti, tako iz neukrotnih bojevnikov fanatiki. Fanatiki so sploh nenavadni ljudje. Moraš se jim čuditi in se jih hkrati ogibati; čuditi ker so nesebični, neustrašni raučenci za svoj zmoter, ogibati se jih, ker so v brezozirni strasti gluhi za opomine svojcev, neustrašni za pretnje nasprotnikov in neizbirčni za način svojega bojevanja, v katerem vse podirajo, vse naskakujejo, kar jih ovira v premem tiru do njih ideala in zmotra — do zmotra največ nedosežnega. Vender so tedaj koristni, kadar pripomorejo s čudovito hrabrostjo in navdušenim hlepenjem po idealnem namenu, da stranka, oprezno stopajoča za njimi, lože doseže, kar se dejanski doseči more in bi se morda ne doseglo, ako bi vneti in vnemajoči fanatiki ne zahtevali tolikanj več. Gorje pa narodu, kadar imajo fanatiki prvo besedo, za seboj pa nimajo nikogar, ki bi imel drugo besedo, ali tedaj, kadar ni za fanatiki močne, jedine stranke, ki je oprezna, ugledna in razborita ter ve o pravem času ali govoriti ali molčati! Onda mora narod drago plačevati mučeniški venec svojih fanatikov: njih neuspehi njih pretiravanja se pišejo v narodovo dolgovno knjigo; fanatiki sami pa se obsojajo po Napoleonovem reku: »Du sublime au ridicule il n'y a qu' un pas«. Vender, vzvišena misel je, smelo predirati pred bjazno-preudarno tolpo, in jaz bi bil fanatik v levem ali desnem taboru, najsi bi zabredel celo v smešnost! Toda, hvala Bogu, da sem živel pozneje in da sem si slovensko svojo bojevitost hladil samo v slovničarskih prepirih! Legel bi bil k poslednjemu počitku, morda spoznavši, da narodu nisem nič koristil z vsem svojim nepokojem in prepirom in da sem sam sebi pridobil samo Herostratovo slavo . . . Ali kdo ve? . . . Umrl bi bil nemara z zadovoljivo zavestjo, da sem si priboril čast in slavo svoje stranke! Vsaka stranka pa je trdila, da ima narod za seboj, in vsaka je bila uverjena, da konci premaga nasprotnico in jo prisili k večnemu molčanju. — Ostali narod, v čegar imeni in ob čegar troških so se bojevali njega učeniki in vodniki, pak ni mogel priti do ravnotežja, opotekal se je od slučaja do slučaja na levo ali desno stran, kakor ga je vlekla in mikala ta ali ona stranka in kolikor je bil stanovit ali omahljiv. Zakaj v cerkvi je treskalo na levičarje; pred cerkvijo je grmelo na desničarje. Prepir pa, ki se je vnel za načela, sezal je čimdalje bolj na osebno polje, kamor so ga radostno zanesli brezozirni fanatiki. Ljudstvo je poslušalo od jedne strani, da ta in ta gospod toliko preklinja slovenske tako zvane liberalne liste, hkrati pa svojo politiško modrost zajema iz judoliberalnih listov nemških ali laških; da ta in ta gospod žigosa grehoto tako zvanih brezvercev, hkrati pa ne vidi bruna v svojem očesi; da mrzi slovenskega obrtnika, če je levičar, in rajši zaslužek naklanja tujcu, ne glede na njega levičarstvo; da se ogiblje slovenskega denarnega podjetja, ako je v levičarskih rokah, hkrati pa posluje s tujimi podjetji, naj so še tako judoliberalna ali »prostomavtarska«, samo da niso slovenska. In hkrati je ljudstvo čulo od druge strani, da ta in ta gospod toliko za narod govori in poje, ne stori pa ničesar, da se vnema za slovensko vzgojo in slovstvo, svojo deco pa vzgaja nemški in ne kupuje slovenskih knjig; da je ta in oni za narod vnet, ker mu to obeta dobiček; da se ta in oni baha s platoniško ljubeznijo do naroda, dejanski pa podpira narodne nasprotnike, da je ta in ta brezverec »prostomavtar«, »rdečkar« in tako dalje. Narod strmeč posluša, kako se ometavajo njega odličnjaki med seboj, in ker ta hrup ne premine, mora naposled ustreči željam obeh strank in verjeti o levičarjih, kar jim očitajo desničarji, in o desničarjih, kar jim oponašajo levičarji. Oseba se pa težko loči od načela, za katerim teži oseba, in zato je korakoma prišlo do tega, da je v širih krogih narodovih izginilo spoštovanje tako do vere kakor do narodnosti. To se je dalo kakor dejanska posledica že prerokovati; toda nihče izmed bojevnikov ni hotel prvi odjenjati in podati roke v delitev narodnega dela. Pač so tožili, kako poguben je domači prepir, ali v namenih, kako naj se odpravi, bili so slični grešniku, ki ima trdno voljo, da se poboljša takoj — jutri.
 
Tako je pešal narod v celoti. Za vero in narodnostno zavestjo je ginila morala in sloboda in z obema vred blaginja. Ljudstvo je bilo na videz olikano, izobraženo in prosto; toda v gmotnem oziru je bilo zavisno nekaj od desničarjev, nekaj od levičarjev in največ od tujcev; v duševnem oziru pa ni poznalo idealov ne verskih ne narodnostnih. Zatorej je tudi pri vsakeršnih volitvah tisti dobil »javno mnenje« zase, kdor je najbolj mogel sipati denar in razlijati alkohol med »častite« volilce; in onda se volilci niso ozirali ne na vero niti na narodnost.
Vrstica 1.254:
Vender smo imeli v XIX. in v začetku XX. stoletja dokaj in dobrih pesnikov: veliko pesnikov za tako majhen narod in tako vzornih, da bi bili dosegli pri sosednih narodih, ako bi bili peli v njih jeziku, več priznave in podpore, ne pa takovih trnjevih vencev kakor pri domačem narodu. Nekov pesnik, res pesnik po božji milosti, čutil je prav nemilo tisto obično preziranje. Bil je vse žive dni ubog, bolehav in slaboten, sličen evangelijskemu siromaku Lazarju. Slovensko mesto, v katerem je bil domovinec, naklonilo mu je letno podporo petdeset goldinarjev: za mesto malo, za siromaka-trpina nekaj. Takrat so v mestu krmarili Nemci, potlej so prišli Slovenci na krmilo. Ti Slovenci pa so domačinca, pesnika in trpina, tolikanj pozabili, da mu je bila tista uborna podpora vzeta, predno ga je dobrotna smrt otela uboštva in trpljenja! —
 
Za XX. stoletja in poznejših stoletij je Evropa naglih korakov napredovala v omiki, v novih iznajdbah, v ogromnem bogastvu nekaterih stanov, v razkošji in bliščobi, ali takisto naglo tudi v sebičnosti in krivičnosti, v uboštvu večine stanov, v občem brezverstvu in nenravnosti. Slovenci se niso mogli odtegniti splošnemu evropskemu razvoju, napredovali so pa še posebe v svoji slovenski reči: v strankarskem razporu, kateremu so se sčasoma privadili kakor prepirljiva zakonska dvojica. Kdor jim je priporočal krščansko zapoved: »In necessariis unitatem, in non necessariis libertatem, in utrisque charitatem«, ostal je propovednik v puščavi tako prej kakor slej. — Slovstvo se je razcepilo v levičarsko in desničarsko, in vsako je dobilo počasi svojo slovnico in pisavo. Bralec jednega slovstva se je brigal za slovstvo nasprotne stranke kakor za kitonosce onkraj kitajskega zidu. Pisalo se je mnogo v obeh taborih, dasi ni bilo mnogo bralcev. Razmerje med pisatelji in bralci se je uredilo nekamo tako, kakor so urejene vzajemne zavarovalnice. Kdor je pisal, smel je računjati na približno gotovo število knjigokupcev; bralec je pa imel že naprej izračunjano, koliko novcev bode zadoščalo za narodni književni davek. Vsaka stranka je pisala najprej svoje strankarske reči in potlej vsako reč, potrebno ali nepotrebno, kakor se je komu zljubilo. Največ pa se je pisalo zabavljic na nasprotno stranko. Vstal je marsikateri bo­jevnik, ki je hotel posnemati svetopisemskega junaka Simsona. Najprej je vihtel proti nasprotni stranki oslovsko čeljust; naposled pa je izkušal to stranko pokopati s seboj, in če ne drugače možno, tudi s svojo stranko vred, tako da zlomi stebre, na katerih sloni narodova streha. Simson je bil slep na telesi, ko je porušil filistejske stebre ; njega posnemalci so bili takisto slepi na duhu, ko so se lotili domačih stebrov. Celo v takih strokah, kjer se obično pričakuje nepristranost, bile so knjige desničarjev in levičarjev jako različne, na primer v gospodarskih rečeh, v zemljepisji, v zgodovini, in bilo je prav zanimljivo primerjati, kaj ta ali ona stranka pove in nasprotna modro zamolči v tistostrokovni knjigi. Celo zemljevidi so bili različni, zakaj mesto, ki je bilo odločno levičarsko, ni našlo prostora na desničarskem zemljevidu. Ker nikomur ni bilo do tega, da bi vse prečital, kar piše njegova stranka, ali da bi premodroval, kako sodi o preporni reči nasprotna stranka, pač pa je bilo vsakomur vse do tega, da se ne dotakne knjige in glasila iz nasprotnega tabora, zato so knjigotržci izumili pripravno razločilo, da se nihče ne zmoti proti načelom svojim: knjigam levičarskim so dajali rdeče zavitke, desničarskim pa črne. Citatelji so se po teh zavitkih ločili v »rdečkarje« in v »črnjake«. —
 
To rdečkarstvo in črnjaštvo je bilo kakor olje in kis na solato tujcev in potujčencev. Dodati jim je bilo samo še svoje soli s tem, da so tudi ustanovili svoje slovstvo. Pred ostalim svetom so smešili, grdili, obrekovali rdečkarje na veselje črnjakov in črnjake na veselje rdečkarjev — oboje na žalost narodovo. Narod sam pa je bil kakor čeda brez pastirja. Ob prepiru svojih omikancev je izgubil poleg spoštovanja teh omikancev tudi spoštovanje samega sebe in je bil izpostavljen vsem slabim razdornim vplivom inostrancev in domačih brezznačajnikov, ki so liki harpije blatili skledo, iz katere so se najedli. V boji za verstvo je zaostajala skrb za nravstvo in v boji za narodnost skrb za gmotno blaginjo. Tujec pa je deloval z denarjem in alkoholom in s svojo raznarodujočo knjigo. Pokažem vam pozneje nekaj takšnih knjig. Da pa vsaj nekoliko pojmite, kaj se je resno pisalo in v inozemstvu celo resno verjelo, opomnim samo dve razpravi. Vstal je zgodovinar, učitelj slovenske mladine, in dokazoval, da so bili vsi Slovenci prvotno Nemci, oziroma na zapadu Italijani, do turških bojev. Za mnogoletnih turških bojev je prišlo v deželo mnogo uskokov in ubežnikov od slovanskega juga. Ti tujci so se potikali med nezadovoljnimi kmeti in jih naučili slovenski jezik, ki je bil iz početka skrivni jezik kmetskih zarotnikov proti graščinam, kakor so pozneje tudi rokovnjači imeli svoj posebni jezik za svoje občevanje. Ta novi jezik je ostal med kmeti in se širil, ker so vedno upali, da ga bodo še kdaj in uspešno rabili proti graščakom. Pozneje so prišli panslavisti. Ti so spoznali, da bi bilo za Slovane velike važnosti in koristi, ako se geografiško važne pokrajine v srci Evrope na severu jadranskega morja in ob planinah osvoje za Slavijo. Deloval je torej denar, delali so skrivni in očitni podpihovalci. Novi jezik je prešel po tem umetnem poti v knjige in šole, in razširjali so ga tolikanj predrzno, da je med kmeti povsod in naposled celo po manjših mestih izpodrinil nemščino in italijanščino. Nemci torej otimajo samo svoj rod in pridobivajo nazaj svoje prvotno posestvo, ako sedanje Slovence, ki so vsi nemške krvi, zopet izpreobrnejo v Nemce. Takisto Italijani obnove samo staro latinsko kulturo, ako na prvotnoitalskih tleh v Istri in do vrhu Krasa obnove italijanski jezik. — Še duhovitejši učenjak, tudi učitelj slovenske mladine, pa je dokazoval, da ni bilo slovenskega pesnika Prešerna. Bil je pač nekov advokat Preschern. Svoje pravdne spise je izdelaval v nemškem jeziku in ko je umrl, niso za njim našli ničesar slovenski pisanega. Govorili so veljavni možje celo, da ni bil duhovit človek in da je preveč čislal sladko vince. Veliko let po smrti tega advokata so se Slovenci jeli stoprav zanimati za pesnika Prešerna, toda druga izdaja njegovih pesmij je bila nekoliko drugačna od prve, in prepirali so se, ali se piši Prešeren, Preširen, Prešerin ali Prešern. Našel se je pa rokopis nemških pesmij nekega pesnika Prešerna, in te nemške pesmi so dokaj podobne tistim slovenskim pesencam. Ime Prešeren je koroško, in Prešernov na Slovenskem ni bilo drugje nego na koroški meji kranjske dežele, kamor se je morda naselil Korošec. Tudi pesnikov rojstveni kraj Vrba kaže na Korotan, na Vrbo ob vrbskem jezeru. Slovenci so nekoč izmeknili rokopis nemških pesmij nemškega pesnika Prešerna, ki se je nekje na Kranjskem ponesrečil, predno je pribavil svoje lepe pesmi za tisek. Porabili so po njegovi smrti rokopis in poslovenili najlepše pesmi, zamolčavši nemško izvirnost. Prestavil je pa tiste pesmi nekov biblijotekar Kastelic, kar se jasno vidi iz drugače brezpomembnega epigrama v Prešernovih pesmih: »Zakaj pač muhe moj lovi Kastelic? — Prodajat' misli jih namest čebelic«. Bilje torej nekoč nemški pesnik Preschern, Korošec iz Vrbe ob vrbskem jezeru; Slovenci so pa njegove pesmi ukradli in poslovenili ter jih podteknili nikoli porojenemu pesniku Prešernu, Kranjcu iz Vrbe ob bleškem jezeru! Ali ni to preneumno? Toda ni neumnosti, ki ne najde vernikov; in kakor je razum omejen, tako neomejena je neumnost. Vender je ugajala taka in jednaka pisava, in tisti, katerim je bilo do tega, da se Slovenstvo potopi v tujem morji, delali so na to, da so se njih bedastoče Čitale in da jih prav za prav ni stalo nič troškov, sejati med ljudstvo razdorna in pogubna načela. Kakor veste, ustanovil je veleumni Anton Martin Slomšek, nemara največji dobrotnik svojega naroda, družbo svetega Mohorja. Ta je bila zaklad neprecenljive vrednosti, temeljna ustanova za obstanek in blagost slovenskega naroda. Ko so se domačini prepirali, lezli so tujci počasi in preudarno v to društvo, in ko so preračunjali, da imajo premoč in večino, polastili so se imovine in vodstva. Družba svetega Mohorja je bila naposled ustanova za raznarodovanje potomcev tistih, ki so društvo ustanovili in gojili za obrambo svojega naroda.