Wikivir

Abadon: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Vrstica 1.438:
— Kdo ste vi, blagi duh? —
 
— Nekoč vam tega v svoji žalosti nisem hotel razodeti. Sedaj je žalost minila . . . Genij sem Velike Azije in bivam sedaj slučajno tukaj, da primerjam razvaline vašega Pariza podrtini svojega Babilona. Tukaj okolo se namreč prostira razdorišče mesta Pariza. Ali se še domišljate orjaških razvalin babilonskih? Ali še pomnite, kako sem vam tedaj prerokoval, da bode Babilon celo v svojih razvalinah veličastnejši, nego je ta groblja blatnega Pariza? Izšlo se je, kakor sem prerokoval. —
 
— Oh, blagi duh, prežalostne spomine mi budite! —
Vrstica 1.460:
— Rekli ste tam na pariškem gradišči, da je bila vaša evropska zadruga in prosveta zgrajena na trdni skali krščanstva. Tudi jaz poznam krščanstvo, saj je prišlo iz Azije, matere vzvišenih idej. Res čuda je ustvarila ta vera v zapadu; ali počasi ste se naveličali krščanstva, in naposled je bilo državam in posameznikom samo gosta zavesa, za katero ste se čimdalje bolj odtezali krščanskim načelom in zapovedim. Iz stare zapovedi ste naredili novo: »Rabi svojega bližnjika, kakor bi bil samo zate na svetu!« Kakor so posamezni ljudje zagazili v nenasitno sebičnost, tako so tudi države zanemarjale vzvišene ideale blagosti in pravice; in počasi se je slabil njih značaj v nestalnost zmotrov, v zavistno tekmovanje za slučajnimi koristimi in v vedno pripravljen napad naroda proti narodu. V tej nestalnosti brez plodnih velikih načel so največ odločevale umetno narejene parlamentarne večine. Te so ustanavljale zakonite naredbe po svojih nazorih. Te naredbe so trajale, dokler niso drugačne večine po drugačnih nazorih osnovale novih postav. Tako se je porajalo mnogo nezadovoljnikov in splošno nezaupanje v obstoj zakonitih položajev. Osebna oblast vladarjev je bila omejena po ustavah, in državniki, ki so upravljali državo v vladarjevem imeni, morali so se ozirati na glasove tako zvanih narodnih zastopnikov in na tako zvano javno mnenje. Blagost državi, kjer se zmerno rabi sloboda, ne da bi se kršila pravica, kjer so državniki razsvetljeni in se zavedajo visokih zmotrov svoje države, kjer so narodni zastopniki slobodno voljeni in vestni v svojem pozivu in kjer javna glasila oznanjajo prave, istinite misli in želje narodove! Toda take državne dobe so bile kratki jasni dnevi med brezkončnimi nočmi in viharji. Zakaj vsaka država je sestavljena od posameznikov, in če posamezniki slobode ne rabijo zmerno, če niso pravični in nepristranski, če so se izneverili krščanskim nazorom, onda tudi ne moremo zahtevati, da bi bila celota vzvišena in vzorna nad posameznimi deli. Tako je cesto glas raznih parlamentov, v katerih je časih odločevala slučajna ali umetna večina, nasprotoval mnenju in zahtevam državljanov. Novine, ki so bile največ orožje in orodje posameznih strank in denarstvenih mogotcev, niso bile glasnice pravega javnega mnenja; temveč umetno so narejale in zavajale javno mnenje po naročilu. Tolikanj radodarna priroda je čudno skopa z genijalnimi možmi; in če se porodi genijalen mož, delujejo proti njemu človeške razmere, zavist in bojazen tako silno, da smemo zmatrati za epohalen dogodek, če stopi genijalen državnik na državno krmilo. Bilo je tudi v poslednjih evropskih dobah genijalnih državnikov, ali vsak je bil kaj skoro izpodrinjen. Zavist tekmecev, krik nasprotne stranke in obča bojazen pred novimi idejami, vse to mu je izvilo krmilo iz rok. Vedno dobro pa so državno umetnost pogodili gladki možje navadne čelne visokosti, ki se, kar se tiče njih zmožnostij, niso dvigali nad sredomernost, dasi so mrli za občudovanjem samega sebe. Taki možje so bili strankam ugodni. Ogibali so se namreč vsake velike ideje, nobena stranka se jih ni bala, vsaka pa je pričakovala koristij od njih, ker so omahovali od stranke do stranke in se nagibali sedaj tem, sedaj drugim koristim, danes tako, jutri drugače, ako so sploh mislili na jutri. — Tako so države počasi zagazile v brezdejansko, brezmiselno vsakdanjost, in vsihale so jim vrline kakor človeku, medlečemu od starosti.
 
Nič ugodnejši niso bili vzajemni odnošaji evropskih držav. Ob začetku XIX. stoletja ste sklica vali ljudske shode, ki so zahtevali splošno razorožitev, snovali ste društva, ki so težila na to, da se meddržavni prepiri rešujejo po mednarodnih sodiščih, in vsi skupaj ste pričakovali, da vas velika evropska vojska otme bremen oboroženega miru. Neizvedne ideje, prazne sanje! Kako naj se zvrši splošna razorožitev, kadar država državi ne verjame, da se vsaka razoroži hkrati, resnično in popolno. In naj se tudi vse razorože, vedno še bode bolj obljudena, bolj omikana in bogatejša država močnejša od menj razvite sosede in tej še vedno nevarna. Mednarodno sodišče bi bilo pač za prepire, v katerih gre za samo pravico. Toda za pozno Evropo so bila bolj važna vprašanja, tičoča se državnih koristij. So pa take koristi, ki se dosežejo samo na kvaro druge države, ali take, katerih druge države ne dopuste iz zavisti ali tekmovanja. To so vprašanja moči in sile, in takih ne reši nobeno razsodišče za zeleno mizo, ampak samo kri in jeklo na bojišči . . . Slučaji, usodni slučaji, katerih nihče ni slutil, zanetili so grozovito vojsko, kakeršne do tedaj ni poznala zgodovina: vender za njo ni nastopila doba, v kateri bi si narodje oddehnili in opomogli. Sklenil se je pač mir, toda sebična korist drugih držav, ki so si ondaj, ko se je sklepal mir, prisvojile besedo, nenasitnost premagalčeva in neusmiljena ponižava premagane države so v mirovne pogoje vsadile kali prihodnjega razpora, in toliko da je bil mir slovesno oznanjen »za večne čase«, že se je hlastno pripravljalo na novo vojsko.
 
Dočim so države tekmovale v vojnih silah in v iznajdbah novih branil in gonobil, odkladajoč vse druge naloge omikane države vsak dan od danes do jutri, vzdihali so državljani pod bremeni, katera so jedva premagovali, uporabljuje vse duševne in gmotne sile. Naposled pa opeša vsaka moč. Zemlja, kolikor je bila umetno in skrbno obdelana, izsesala se je. Izdelki tvornic in rokodelstva se niso mogli razpečavati, ker je doma rastoče uboštvo oviralo prodajo, v stranskih deželah pa je bilo tržišče zaprto, nekaj po tekmovanji dežela, ki so prodajale ceneje, nekaj po tamošnjih domačih izdelkih. — Posamezniki so obubožali, zatorej je tudi državam nedostajalo pomočkov. Tako so prišle države polagoma pod tajno, a čutno oblast lastnikov velikega premičnega imetka. Ti denarstveni mogotci so tudi v državljanskem imovinskem razmerji rabili svoj razdorni vpliv. Načeloma so bili seveda ravnopravni drugim državljanom, kakor sta tudi maček in lev jednega plemena, dejanstveno pa pravica v mogočnih rokah deluje vse drugače kakor v šibkih. Tako so ti mogotci potegnili v svoje roke plodnejša zemljišča in premogokope, boljše tvornice in prometna podjetja. Kadar pa nihče ni mogel dlje ž njimi tekmovati, odločevali so ceno živil in drugih potrebščin, delili blagost in imovinsko pogubo, narekovali javno mnenje, in države so ob troških izsesavanih državljanov morale delovati na korist teh ošabnih lastnikov premičnega kapitala, povsod vplivajočega, nikjer ugrabnega in vedno sebičnega.
Vrstica 1.477:
Ker je vlada vseh ljudij mati, vzgojiteljica in strahovalka, zatorej nimamo zasebne imovine, ne poznamo rodbine, dedovinskega nasledstva in vzajemnih pogodeb, in še pojma nimamo o tem, kaj je pravo, kaj pravosodje. Nihče nima pravic, vsakdo ima samo pokorščino; zatorej smo pa tudi vsi jednaki, in državna oblast razpolaga z našim življenjem in z našo smrtjo popolnoma slobodno. Davkov nimamo, ker dela vsakdo za državo brez osebnih dohodkov; celo denarja ne poznamo, saj bi ga tudi ne mogli rabiti, ker nimamo nič prometa. Vidite, tako preprosto se vlada pri nas in tako malo časa je trebalo, da je v Evropi umrlo krščanstvo in se je iztrebila vsa sloboda!
 
Vender naša država ni jednostavna. Veliko rabimo učenjakov, dasi zdelujemo brez bogoslovcev, pravnikov in modroslovcev. Zadoščajo nam zdravniki, tehniki in upravniki. . . Zdravniki prirejajo živež za vse državljane, in to tako popolno, da ne potrebujemo lekaren. Pri nas ni boleznij in kuge, in ljudje so trdni še v pozni starosti; zakaj ne bi, ko ima vsakdo primerno hrano, zdravo telo ter obleko in stanovanje, vedno podložno zdravniškemu nadzorstvu. Zdravniki preiskujejo duševne in telesne zmožnosti vsakega državljana, družijo in razdružujejo naše zakone, oddajajo novorojence dojnicam, deco v primerne šole, mladino v delavnice in odločujejo, kdaj prestani življenje pohabljenca ali onemoglega starčka. Naši tehniki daleč presezajo američanske svoje tovariše. Železnice smo odpravili, zakaj država jih ne potrebuje. Ne mogla bi jih pa tudi vzdrževati, ker so naši predniki porabili malone ves premog. Porabljamo pa vsako vodno moč in izkoriščamo, kolikor možno, elektriške sile. Kako bi sicer mogli razsvetljevati svoje podzemeljske zgradbe, rabiti toliko vročine za razna izdelovanja in vzdržavati krdela redarstvenih zrakoplovcev in povsod razprežene telegrafske in telefonske zveze? Jako se tudi trudimo obnoviti plodovitost zemlje, katero so nam predniki ostavili vso izmolženo. Zasadili smo gozde ob morji in na gorah ter zajezili veliko rek. Naše pridne roke in naš um ter voda, luč in gorkota izpod neba, vse to Evropo zopet prenovi, da bode to, kar je bila pred tisoč leti. Sedaj seveda Evropa ne more živiti toliko Ijudij kakor nekdaj; in država mora skrbeti, da ni lakote in potrebe. Zatorej se pri nas leto za letom preračunja, koliko se sme nastopno leto naroditi novih državljanov, glede na povprečno število usmrtitev in na pridobitev novih virov za hrano državljanov. Ta račun ni lahek, kakor ni lahka razvrstitev prebivalstva v opravila in okraje, da jih tukaj ni preveč in tam ne premalo, da se ne izdeluje neke potrebščine preveč, neke premalo in da se nikjer ne vgnjezdi nezadovoljstvo ali kaka posebna navada. Iz tega ozira se vam morda opravičujejo tiste krinke, ki jih nosijo ljudje, da ne poznajo drug drugega in da se ne morejo pogovarjati, ako niso pod nadzorstvom, posebe odločenim, da pazi na občevanje. —
 
Starček umolkne, Samorad pa meni:
Vrstica 1.493:
— Menim, da prav s svojimi naglimi kaznimi brez kazenskega zakonika ustvarjate velike krivice. —
 
— Nikakor! nadaljuje starček. Vi ste v pravicah in v pravosodji vedno poskušali, vedno izpreminjali, delali izjeme in pridržke, kakor da vas peče vest ali da nečete izvrševati prava vselej nepristransko. Izumili ste celo porotna sodišča kakor zaščitje proti možni pristranosti državnih sodnikov in bobnali ste, da je to velika slobodnostna pridobitev, dasi ima državna oblast pravico, ob gotovih slučajih porotna sodišča nadomestiti z izrednimi sodišči in zločinca postaviti pred porotno sodišče, katero ni pristojno glede na mesto storjenega hudodelstva. U čakali ste tudi porotna sodišča, tako sestavljena, da se je v porotniškem mnenji bolj izražala strankarska strast ali narodna mržnja nego pravno čustvo. Pri nas se sodi drugače in nepristransko. Kaj je kaznjivo, ve že vsakdo po svoji vzgoji, in ne potrebujemo za to pisane knjige. Sodno ravnanje pa je jako jednostavno. Velik nemški učenjak nam je izumil stol očite izpovedi, kar pa ni tezalnica, ker mi ne poznamo torture nekdanje omikane Evrope. Človek, sumnjiv zločina, posadi se na takšen stol in pove na vsa vprašanja čisto resnico. To izpoved poslušajo trije možje, izžrebani sodniki, ali po telefonu ali iz očij v oči. Sodniki tudi sede na takih stolih, torej izreko sodbo po vestnem svojem prepričanji. Če prisodijo na kazen, tedaj se zločinec takoj usmrti z elektriko, ne da bi ga še odvezali od stola. Ako pa je oproščen, izpije nekov sok, da pozabi vse, kar je govoril; in odveze se od stola. Tudi sodniki izpijo po sodbi tisti sok, da pozabijo zločinca, zločin in sodbo . . . Izvolite pogledati tja v nekdanji Korotan, ondu zapazite dva človeka, ki sta nedavno prebila smrtno kazen. —
 
Dočim se pripravlja žica za ta pogled v daljo, pripoveduje starček, da se trupla navadnih obsojencev pošljejo v kemiške tvornice, kjer jih razkroje in koristno porabijo kakor vsa druga človeška trupla, ker mrliči se ne pokopujejo. Nenavadni zločinci se pa javno izpostavijo. — Vsak takšen zločinec je sam svoj kip. Vi ste stavljali spomenike slavnim, zgodovinskim osebam, da ste se bahali ž njimi. Mi jih stavljamo zločincem, da so v svareči vzgled. Obsojenčevo truplo se odpre in potlej se s posebnim strojem napoji tekočine, katera se skoro strdi kakor kamen. Ta kamen, pristni obsojencev stas, postavi se na podnožje, v katero je vdelana bronasta plošča, ki naznanja, kaj je kip zakrivil. —
Vrstica 1.513:
— Vaša država trapi bistvo človekovo, razvoj in blažitev duha; torej ne more imeti stalnosti. —
 
— Mi ne trapimo duševnih močij, mi jih samo urejamo, da vsakdo služi celoti in da se ne ustvarjajo sredobežne sile. Kam ste vi zabredli s svojim prostim razvojem duševnih darov? Poglejte pa nasproti našo mater, kitajsko državo! Poznali ste jo nekoliko že v XIX. veku. Katera država se je mogla tedaj meriti ž njo, kar se tiče starosti in števila prebivalcev? Naša sedanja država pa je osnovana strože nego stara kitajska. Mi smo za nje ustanovitev porabili vse izkušnje domačega Kitaja in vso učenost osvojene Evrope; mi imamo izdatnejših, naprednejših pomočkov za svojo ohranitev in ne toliko nevarnih tekmecev kakor nekdaj Kitaj, ki je sedaj z nami prijateljski zvezan. Do nedogledne bodočnosti se nam ni bati napada in poraza od nikogar. Vender se pogubi tudi naša država, in po Evropi, katero smo zasadili z gozdi in izpremenili v rodovit raj, zopet zagospodari evropsko pleme, ki bode uživalo plodove našega truda in naše varčnosti. Zgodi se to pozno, vender zgodi se pač. Nič stalnega ni pod solncem, katero tudi ni večno. Tudi naša država se mora pokoriti zakonu vseh človeških naprav. Postarali se bodemo in umrli, in tiste prirodne sile, ki delujejo na to, da iz trohnobe zaklije novo življenje, razdrobe tudi naše carstvo. Vsako bitje nosi v sebi kal smrti. Smrtna kal evropskim državam je bila sloboda; našo državo zamori prav to, kar jo sedaj vzdržuje: robstvo. V robski pokorščini zamre počasi vsa volja in opeša ves razum. To pešanje duševnih sil prestopa in se množi od rodu do rodu. Jednotno vladanje po neizpremenjenih načelih in delitev vsega delovanja med posamezne izvežbance, ne da bi se roka in duh kdaj bavila z drugim opravilom in ne da bi človek kdaj užival nenavadnih razvedril, to dvoje pa činuje na to, da posamezniki več ne vzmorejo napredka in novih iznajdeb in da vsa državna uprava okostenf. Med državljani se javlja topoglavost, blaznost; množe se samoumori. Državni stroj pa celo v navadni vsakdanjosti ne zdeluje, kakor bi moral in kakor je posloval nekdaj; v nenavadnem slučaji pa odreče vse poslovanje. Tako pridemo do splošnega poraza . . . Takova je človeška nrav! V sredi, v zmernosti ne ostajamo, ampak begamo od skrajnosti do skrajnosti in ondu zagazimo do robov, ki nas strmoglavijo v prepad. Videli smo vaše države, osnovane na temelji krščanstva in slobode, videli smo, da ste ostavili krščanstvo in da vas je sloboda vseh proti vsem, sloboda, izvedena do skrajnosti, zavedla v prepad. Posnemati nismo smeli vaših vzgledov; morali smo poiskati nasprotno stališče. Zgradili smo torej državo na temelji materijalizma in robstva ter zabredli v nasprotno skrajnost. Lepo se da učiti zmernost: »Sustine et abstine«: Pokorščina ne sme zatreti slobodne volje in misli: Sloboda ne sme ubraniti podrejanja posameznikov pod višji zakon in ozira na jednake pravice in koristi bližnjika: Državam kakor državljanom je treba idealnosti, povzdigati morajo duha kvišku in krotiti sebične strasti, ker človek ne živi za nasičevanje nenasitnih strastij, in država ni zgolj narod v orožji. Vsakdo pozna resnico takih naukov, toda ravna se po starem reku: »Video meliora proboque, deteriora sequor« . . . Kadar je mera polna, tedaj nas strahuje nadzemeljski vladar, najsi ga priznavamo ali ne, in kaznuje narod z narodom, skrajno slobodo s skrajnim robstvom, Evropo z Azijo, Azijo z Ameriko in obratno. Tako se vrti kolobar človeške usode od stoletja do stoletja, in kar je danes na vrhunci, to se nagne jutri nizdolu, da zopet vstane. Tako je naša svetovna zgodovina svetovna sodba: večno strahovanje, večno se ponavljajoče človeške zlobe in bedastoče, danes tako, jutri drugako, bistveno pa vedno jednako — ker nič novega se ne zgodi pod solncem! —
 
To izrekši se starček razprši v sivo brezlično meglilo. Samorad pa zre začuden predse in sanjavo premišljuje, ali je bil ta starček oseba ali prikazen kakor morebiti nedavno na razvalinah babilonskih? Ali so bile njega besede, katere tako spominjajo Abadona, iskreno mnenje ali mameče slepilo? Dočim tako omahuje, jame se megla gostiti in iz nje vzrase človeški stas, ves podoben Samoradu, kakeršen je bil pred štirimi leti v cvetji in zadovoljstvu zlate mladosti.
Vrstica 1.519:
Samorad se preplaši in zakliče: — Kdo si, zlobni duh, ki me trpinčiš, očitajoč mi nedolžno moje lice iz dobe vzorov in blagih želja? —
 
Prikazen odgovori: — Nisem zloben duh, ako ti očitam dobo, ko še nisi poznal kesa in obupa . . . Bil sem ti zvest spremljevalec po dejanski zemlji in ob breztelesnem beganji v sanjavi bodočnosti.
 
Često sem te svaril, toda bil si gluh in se nisi oziral name. Zopet te hočem opominjati; toda vrniva se najprej v istinitost XIX. stoletja in posetiva mojo in tvojo rodno hišo. —
Vrstica 1.535:
— Najprej vedi, da ta zli duh, ki se je sedaj prismradil semkaj, nima moči do mene in tudi do tebe ne, dokler mi pustiš, da govorim s teboj. Torej odpri besedam mojim ušesa in srce! Jokati moram po tebi, kakor so nekoč po očaku Jobu jokali njega prijatelji! Jobu je ostal zdrav vsaj duh; tebi pa ni ostalo nič. Svoj život si zamenjal za ta ostudni meh, od katerega še senca ni tvoja, ampak Abadonova. Tvoja volja ni več moška, ampak liki jesenski list, ki ga prenaša veter od grma do grma. Tvoj um pa deluje tako, kakor da sta opešala ves spomin na tvojo nekdanjo zavest in vsa razsodnost. Moreš li odgovoriti, čemu motriš meglene obraze nastopnih stoletij, ki te nič ne peko, in zapiraš oči jasni sedanjosti, v kateri živeti in delati je tebi dolžnost? Ali si zadobil količkaj tiste obljubljene koristi za svoje dejansko življenje, ko si gledal črkobera Slovogoja, brezznačajnika Rudovara in na razvalinah evropske prosvete človeške patvore, poživinjene po azijskem trinoštvu? Ali si se kdaj v peklenski svoji obmani vzpel do sodbe, da je vsa ta bodočnost, ki je mikala tvoje oči, zgolj premišljeno sleparstvo? Ali si se kdaj zavedal, da si utopljen, izgubljen, če jadraš dalje s tem vetrom na svojem čolniči brez krme? Ne želim, ne pričakujem tvojega odgovora; sam bodem odgovarjal. Razgrniva sliko tvojega življenja — ako se sme življenje imenovati tako brezvoljno brezumno opotekanje — od danes nazaj do tistega dne, ko te je Abadon potegnil iz Save; razmotriva tvoje bedastoče in tvoja potovanja, in potlej pridem morda do zadovoljstva, da nisem govoril gluhim ušesom. —
 
Kaj si videl in čul iz dobe po XIX. stoletji? Zgolj zlobo in bedastočo, vojsko bratov proti bratom, splošno dirjanje v prepad, poraz svojega naroda in vse Evrope, zatem robstvo, kakeršnega doslej ne pozna zgodovina človeška. Vse si videl peklenskočrno, brez najmanjše iskrice nebeškega ognja. Sestavno si se uvajal v tisti Aba­donov pesimizem, ki je žalostna, sramotna maroga našega veka, gonoben zločin in podla bedastoča. . .. Član si človeške zadruge in naudan si bil blagih upov in namenov. Kazalo se ti je, kako se človeštvo naposled poživini, in predočeval se ti je podli značaj poslednjega tvojega potomca: to vse z namenom, da sam ne čislaš življenja, da se ti življenje priskuti kakor naloženo breme in da bode dovršetek vse tvoje omike, vseh tvojih blagih naporov značaj, kakeršnega si videl na Rudovaru . . . Član si majhnega naroda, ki se vztrajno bori za svoj obstanek in za svojo čast. Kazalo se ti je, kako je prepadel v smešnost in podlost in naposled uničil malone samega sebe: to vse z namenom, da se iznebiš ljubezni do rodne zemlje in se otreseš tistega prirodnega čustva, ki te veže na rojake tvoje. Tako dosledno si se pojil s pesimizmom, da si verjel prizore, ki nasprotujejo zakonom prirode in večne pravice ter vsem pojavom zgodovine človeške. Tako te je se stavno vzgajal tisti duh, ki te izvestno ni zastonj otel iz savskih vrtincev. Otel te je zase, za svoje kraljevstvo, katero ti je nedavno slikal tolikanj peklensko; in sedaj te vzgaja zase, da bodeš nekoč propovednik njega blagovesti — razčlovekujočega pesimizma. Plahtalič, Slovogoj, Rudovar in tisti genij Velike Azije, katerega si našel na razvalinah mesta Pariza, vsi so bili zgolj prikazni Abadonove, kakor je laž tisočera, resnica pa jedna; laž prikupna in vabeča pod krinko resnice, dočim je resnica preprosta in trpka. Najprej si nosil obroč na vratu — sramotno znamenje robstva; potlej pa si zabredel še globočje, zamenivši svoje telo za ta prazni lev. Tvoj lev je pristna slika sedanjega pesimizma. Zavedeni po napačni vzgoji, slečete dejanskega človeka, ustvarjenega po božji podobi, zavrgši svojo krepost in zaupanje v samega sebe, svoje verstvo in narodnost, in hkrati oblečete lev Abadonove podobe: brezbistven lev domišljave in skepticizma, lenega fatalizma in plašljive brezupnosti. V tak lev potlačeni, pač čutite svojo ničnost in sodite potlej, mereč ves svet po sebi, da je človeštvo prokleto v ničnost in da so ljudje na zemlji res samo zemeljski metež, kakor ti je nekoč laskavo očital novi tvoj bog Abadon.
 
Tako omamljen si gledal skozi Abadonove naočnike in iz njegovega leva človeško zgodovino minulih in bodočih časov. Čuda torej ni, da si videl slikano vse mračno na mračno, zgolj človeški prepad in poraz in nikjer vesele nebeške luči. Vender je neovržna resnica, da človeštvo napreduje in da se blaži. To resnico nam razodeva prav statistika, na katero se je sklicaval Abadon in se sklicujejo tako radi pesimisti, dokazujoč prepad človeške zadruge. Statistika, ta najnovejša veda, ki je dokazala čudovito rednost tako v pojavih prirodnih slu­čajev kakor v činih proste človeške volje, veda, ki kakor pristna fotografija istinsko razkriva vse razmerje človeške zadruge, ne dopuščajoč olepševalnega slikanja ali Potemkinovih vasij; ta statistika nam pač podaja važni nauk, da so bedastoče in zlodejstva ne samo učinki strastij in napak posameznih ljudij, temveč takisto posledice splošnega stanja človeške družbe v dotični dobi. — Toda nuja nam tudi važnejši in tolažilni nauk, da vsak napredek v državnem redu in v splošni omiki, vsaka poboljšava v pridelovanji in v občilih, vsaka nova koristna iznajdba blagodejno in stalno činuje na človeško zadrugo, in to v vseh ozirih in mnogo hitreje in jačje, nego smo pričakovali. Nič ne ostane samično in brez posledic. Ne topi, strašljivi fatalizem, temveč živa, blagodejna poboljšljivost človeške družbe odseva iz matematiško gotovih podatkov statistiške vede. Ta veda nam kaže, da za izboljšanje človeštva ne potrebujemo novih kazenskih prepovedij ali novih verskih zapovedij, temveč jedino napredovanja povsod načete splošne izobrazbe in razumnosti. Sploh nam podaja statistika tolažilno gotovost, da napredujemo z omiko vred, da se človeška zloba manjša, da se lajša gmotna beda nižjih stanov in da se množi splošna materijelna in ideelna imovina.
 
Vi, mladeniški pesimisti z nazori umirajočih starčkov, poudarjate, da človeštvo hira in da se stara zlasti Evropa. Res se staranju in razpadanju po dovršeni dobi svojega razcvita in svoje moči narodje takisto ne morejo izogniti kakor ne posamezni človek. Tudi duh vsega naroda ali naroda kakor celote nima življenja brez meja. Kadar je doseženo najboljše, mora nam ugajati slabše, ker se vedno poraja novina, in kadar je dospel narod do vrhunca, mora se napotiti nizdolu, ker ne more ostajati; pot nizdolu pa je navadno hitrejši od pota vkreber. Sploh se ne more nobena človeška naprava ali namera izvesti do skrajnih posledic, ker vsega človeškega početja se drži zmota in greh in vsakemu zemeljskemu bitju je že pri postanku vcepljena kal prihodnjega prestanka. . .. Toda pota božje previdnosti so nezasledna; ako pa jih izkušamo zasledovati, moramo v človeški usodi iskati tudi večne pravice in večne ljubezni božje. Zatorej se nihče ne sme predrzniti do pesimistiške trditve, da je človeštvo že dospelo do poslednje dobe svojega zemljevanja. Koliko tisočletij so po zemlji lomastili ihtijosavri in njih svojat, predno so se pogreznili v kredo! Ti, človek, božja podoba, pa si ne upaš zase pričakovati vsaj toliko tisočletij, kolikor jih je bilo danih tisti golazni in nakazni? Vera te uči, da je po padu prvega človeka minilo štiritisoč let, premer je prišel obetani Spasitelj, da nam odveze prokletstvo izvirnega greha. Ali ne dvojiš o božji pravičnosti in ljubezni, ako pesimistiško trdiš, da bode doba, v kateri se more človeštvo udeleževati duševnega pre­poroda po krščanstvu, krajša, nego je bila doba tožnega čakanja na učlovečbo božjega sinu? Pomisli dalje, koliko narodov še čaka oznanjevalcev božje blagovesti; koliko je še divjakov in samojedov (človekožerov), ki so tudi pozvani k splošni prosveti; koliko je še poravnati očitih zgodovinskih krivic, kako malo je še ljudij na zemlji za te velikanske prostore in kako neizmerno je bogastvo in koliko je živil, katera hrani zemlja, še nenačetih! In ta naša zemlja nam še celo ni znana po vseh rodovitih pokrajinah — kamoli obdelana. Če preudariš vse to, moraš pesimiste zavrniti z upravičeno sodbo, da človeštvo še ni pri kraji, ampak vedno še v prvi dobi svoje zgodovine. Ako smemo vzporejati celotno človeštvo posameznemu človeku in značaju njega dob, onda smemo z drugimi besedami reči, da nas čaka še velika nedogledna mladeniška in moška doba svetne zgodovine, predno se človeštvo jame starati in prepadati v vseh tistih bedah in grehotah, o katerih nam prerokuje Sveto pismo. Potlej stoprav pride »dan Gospodov«, »dan sodbe in povračila«. — »Prvine se raztope, in zemlja zgori z vsemi stvarmi na nji.« In kdaj se to zgodi? »Tistega dneva in tiste ure ne ve nihče, tudi krilatci v nebesih ne, nego jedini Oče.«
 
Pesimisti prav radi vzporejajo našo dobo upadajoči in medleči dobi rimske države v starem veku. To je neosnovana vzporedba, strašljiva pretirava obrabljenega reka, da se ne zgodi nič novega pod solncem. Prav nezmiselno je, s tistim merilom kakor stare čase meriti tudi popolnoma predrugačeno pozorišče in na vse drugačnih temeljih osnovane položaje sedanje dobe. Stari vek je ječal pod robstvom in malikovalstvom. Sedanji omikani svet ne pozna robstva in ga odpravlja, koderkoli se širi evropska omika. Ta omika prešinja počasi vse in se razteza neustavno. Skoro spoznamo vso zemljo, kjerkoli morejo bivati ljudje, in vsi ljudje bodo deležni omike in napredka. Vedno več zemeljskih zakladov se bode našlo in razkrilo, vedno več površine bode podano pridnim rokam, umno poljedelstvo in obrtnost napredujeta, trgovina se širi, občila med narodi se boljšajo in raztezajo. Povsod je napredek, in njega pridobitkov so deležni vsi omikani narodje. Imovina stoji na temelji dela, varčnosti in pravne varnosti, in ne več kakor nekdaj na plenitvi in vednem strahu pred izgubo. Celo nižji stanovi, ki so stopili na mesto nekdanjih robov in tlačanov, imajo mnogo več potrebščin nego nekdaj in žive ob njih ugodno in pravnovarno kakor še nikoli. Med omikanimi narodi ni več možna splošna lakota, toliko so se izboljšale trgovinske zveze, in toliko bolj zadoščajo občila. Takisto se razvijajo in spopolnjujejo mednarodne zdravstvene naprave, in obvarovani smo tistih strašnih kug starega in srednjega veka. Blaginjo in omiko starega veka so podrli vztočni barbari; tudi tebi se je kazalo, kako so sinovi ostarelega Kitaja v robstvo vkovali moderno Evropo. Kaj takega sedaj ni več možno. Vsa zemlja bode skoro poznana, tudi stari Kitaj se ne bode mogel več zapirati vplivu evropske omike. Naša prosveta, države, osnovane po evropskih načelih pravne varnosti in uredovanega gospodarstva, širijo se čimdalje bolj po vsi zemlji in stopile bodo v pravne mednarodne zveze med seboj. Neosnovan je torej strah, da bi še kdaj barbari porušili ev­ropsko kulturo; nasprotno pa je velik dobiček za vse naše nastopnike, da podedujejo vso našo omiko, vse iznajdbe in tudi vse imovinske pridobitve svojih prednikov. Pomisli poslednjič še krščanstvo! Sedaj kakor nekdaj ima vnetih oznanjevalcev, neustrašenih mučencev in neustavno se širi po vsi zemlji, blažeč srca in kroteč strasti ljudem in narodom ter nudeč vsakemu človeku milote in tolažila, kakeršnih ne vzmore nobeno malikovalstvo, nobeno modroslovstvo in nobeno slepilo Abadonovo ... Ni torej res, da se ne godi nič novega pod solncem, ampak očito je, da napredujemo po stezah vere in nravnosti, omike in slobode kvišku k idealnim zmotrom, in sicer tolikanj, da se kaj takega dosedaj ni zvršilo pri nobenem narodu, kolikor jih pozna zgodovina naše zemlje. —
Vrstica 1.551:
Nekovo posebno svojstvo je podeljeno nam Slovanom, ki svoje sedanje domovine nismo pridobili največ z mečem v roki kakor večina drugih narodov. Tudi najhujši protivniki nam ne odrekajo blagih duševnih vrlin in posebne rodne idealnosti. Dobrotna roka, ki vodi človeško usodo, prebudila je slovanski narod pozno za drugo Evropo in ga prihranila za posebne zgodovinske namene, v katerih se na korist človeške zadruge uveljavi rodni značaj slovanski; in nemara je res, kar pojo naši pesniki-preroki, da so Slovani, ki samo »bran« poznajo in še imena nimajo za napadovalni osvojevalni boj, dasi jih je Bog ustvaril »kakor listja, trave«, izvoljeni, zasnovati in izvesti mir in spravo med vsemi omikanimi narodi.
 
Nam Slovencem pa podeli Bog to milost, da napredujemo samo korakoma, da si pridobimo vsako postanko z naporom in žilavim delom in da nam ne padajo v naročaj darovi, ki se radi pogube, kakor so se prejeli brez truda. Mlad narod smo še in potrebujemo stroge vzgoje za svoj obstanek in za dosego častnega mesta med narodi. Krilati rek velja takisto za narode kakor za posamičnika. Samo naporen napredek, prosveta in pravica, ki jih pridobivamo in čuvamo ob narodovem znoji, osreči nas, sicer prezgodaj počijemo in zaspimo. V tem pa pride sovražnik in zaseje ljuljiko med pšenico. Vzgled opazujete prav sedaj lahko v kranjski vojvodini. Ondu je Slovencem nekaj let politiško solnce sijalo mileje nego ostalim slovenskim pokrajinam; zato pa se je narod vspaval v nekovo leno zadovoljstvo. V tem se je v »narodu-svetniku« ustanovila nova politiško-katoliška ali katoliško-politiška stranka, katera načelno mizi narodnost ohranjujoče napore starejše narodne stranke, ne da bi delovala proti potujčevanju našega naroda ter bije svetovni, stari boj konservatizma proti liberalizmu, kakor da korači naš mali narod Evropi na čelu in bi bil izvoljen dobojevati ta boj in potolči tiste liberalce liki pastirček David, ki je usmrtil velikana Golijata. Da le ne bi nikdar opazovali še tega, kako drži pot od narodnega mišljenja do protislovenskega delovanja skozi vrata tega novega nadnarodnega društva! Vender dosti o tej epizodi slovenske zgodovine, ki je vender koristna, ker kranjsko slovenstvo zopet budi in tesneje druži k prepotrebnemu delu za narodni obstanek . . .
 
»Zora puca, bit če dana«! Kažejo se znamenja, da duh bratoljubja in pravice, prešinjen po krščanskih vzorih, zopet veje nad evropskimi državami in da pojemajo časi, ko so se delili narodje in delile dežele po volji zmagovalčevi, ko je preminila marsikatera manjša država, ker je bila večji na poti, in ko se je v jedni in tisti državi večji narod čutil žaljenega na svojem veličastvu in oškodovanega na svoji imovini, ako je tudi manjši narod zahteval svojih prirodnih in pisanih pravic. Ni ga naroda, ki se tako trdno oprijeinlje svoje posesti, in koristi kakor Angličani. Vender glej, prav ta narod spoznava stoletno svojo krivico proti irski deželi; in Angličani, ki nikakor nimajo priimka viteškega naroda, bodo toliko plemeniti, da prej ali slej tudi poravnajo svojo in svojih očakov krivico. To je pravi liberalizem! Vsak važni korak na stezi pravice, pristnega liberalizma in napredka v katerikoli večji evropski državi pa neizogibno vpliva na ostale države, katere niso več kakor nekdaj druga od druge ločene s kitaj­skimi zidovi . . . Vedno je bil srdit boj med sebičnimi koristimi in vzvišenimi idejami. Človeška zgodovina je napolnjena s takimi boji, toda kri, prelita v njih, bila je plodonosna za narode kakor rosa za travnike; zakaj za slučaj, za kratke dobe so pač zmagovale sebične koristi, stanovito nadvladale pa so naposled ideje. Tako je zmagala vsaka vzvišena, človeštvo osrečujoča ideja, naj se je tudi morala najprej posvetiti s krvnim krstom . . . To je časovni napredek, ki se ne da ustaviti ne s tajitvami ne s topovi; to je zmaga krščanske ljubezni, kateri je vzor »jedna čeda, jeden pastir«. Tako tudi nam nekoč, vender gotovo, nastopi dan narodnega vstajenja, in uresničijo se preroške besede našega Stanka Vraza:
 
»Svi narodi brača, svi su božja čeda, na njih jedno nebo i jedan Bog gleda; i ko jedno snnce nad svimi izhodi, jedno stoj i vladaj pravo nad narodi!« —
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Abadon«