Abadon: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 861:
— Iz vsega srca sem vesel blagodušne vaše ponudbe, tembolj ker sem tako sam in ne vem, kako sem dospel v to neznano deželo. —
 
— Umiri se, blagi mladenič! Kako si dospel semkaj, tudi meni ni znano. Poznam pa to deželo, slavno domovino svojo. Sedaj bivaš v Aziji, v deželi čudes in bajk, v domovini neizčrpne modrosti. Mužnata, peščena in žalostno-gola ravan, ki se razprostira nepregledno okolo tebe, to je nekdanja Mezopotamija. Če poznaš na zapadu Francijo ali Belgijo, če si opazoval, kako je rodovita, kako skrbno in umno obdelana, vedi, da je nekdanja Mezopotamija visoko presezala sedanje francoske in belgiške poljane! Ta moja domovina je bila zemeljski raj, bila je potlej opustošena, bila pozneje zopet zemeljski raj in sedaj je drugič puščava. Toda pride še čas, ko se Vztok predrami iz tisočletnega spanja v staro moč in slavo. Takrat se tresi Zapad! Ta razdrapana gorica opeke, sipe in zemeljske smole, na kateri stojiva sedaj, podrtina je nekdanjega nebotičnega babilonskega stolpa. Te prostrane gomile okolo naju, ta nakopičena rovišča, ostanki so mesta Babilona in neme priče o minljivosti človeškega napuha že blizu dvetisoč let. Sedaj se tukaj potikajo tigri in hijene. Ako bi se pa to okamenelo mesto dvignilo iz podrtin v nekdanji slavi in lepoti, ako bi se oživilo, kakor je bilo za carja Nebukadnecarja, onda bi ostrmel, blagi mladenič, vpričo tolikih čudes in vpričo resnice, ki preseza vse bajke iz tisoč in jedne noči. Tedaj bi moral reči, da ni mesta v Zapadu, ki bi se merilo z nekdanjim Babilonom po lepoti, velikosti in bogastvu. In glej, kakšen je sedaj Babilon! Meni ne usahnejo solze zaradi usode rodnega mesta! Ti prijatelj iz Zapada, pa si zapomni, da je to grobišče bodoča podoba vaših zapadnih mest. Vaš Rim, vaš Pariz bode nekoč podoben tem razvalinam; pa tudi v grobelj veličanstvu bode Babilon presezal Zapadove razvaline . . . Ali oprosti, blagi tujec, da sem se toliko razvnel za ljubi svoj Vztok! —
 
Starček migne Samoradu, in oba se napotita z griča k mlakužnemu bregu motnega Evfrata, iz katerega puhti mrzličen hlap. Ob bregu stopata dalje med sledovi mogočnih zidov in prideta do razsežne, visoke gomile. Podrtine se umaknejo, in gladek rov se jima odpre pod zemljo. Tako dospeta do visokih bronastih vrat. Starček potrka, in razpahnejo se na iztezaj. Samorad stopi v dvorano: prostrano, visoko, svetlo kakor dan. Beli strop, okrašen z zlatimi arabeskami in z živimi slikami, nosijo vitki stebri od bliščečega marmorja, kamor sta vloženi slonova kost in zlato. Stene krijejo čudovite preproge in vse polno nenavadnega nakitja, slike, kipi, dragocene posode. Od stropa vise nepreštevne svetilke, obsute z dragimi kameni, in v svetilkah gore mirne dišeče luči raznih barev. Samorad se ne more nagledati te lepote.
Vrstica 867:
Na vzvišenem prostoru stoji na šarenici od svile in zlatih nitij starinski prestol od malahita, zlata in slonove kosti. Bliska se od dijamantov, rubinov in smaragdov. Starček odene Samorada s kraljevskim plaščem, poda mu zlato žezlo v desnico in mu dene na glavo težko kraljevsko krono; potem mu migne, naj sčde na prestol, rekoč: — Na tem prestolu so sedeli Nebukadnecar, babilonski kralj, Cir Perzijan in Aleksander Veliki iz daljnega Zapada. V tej dvorani so se jim klanjali kakor bogovom mnogojezični narodje velikega Vztoka. Ali vse je minilo! Aleksander Veliki je prav v tej dvorani umrl, ko je hotel biti bog. —
 
Samorad sede na prestol, starček pa poleg njega na šarenico. Vrata na levi in desni strani se odpro. Približajo se beli in črni pritlikavi sužnji, razvrste se v skupine, pokleknejo in ponujajo Samoradu v dragih posodah neznanih krepčil in dragocenih daril. Dvorana se razsvetljuje čimdalje bolj, oživlja se in polni. Od zadi se približajo, kolo plešoč, bele in črne mladenke izborne lepote. Vitka telesa so lahno in slikovito odeta s pisano svileno tančico, na rokah imajo zlate zapestnice, okolo vratu nanizane bisere, razpletene lase pa jim dičijo venci od cvetic in blestečih dragih kamenov. Kolo teh krasotic se bliža Samoradu, pojoč pesmi z neznanimi, milimi napevi, igrajoč ča­robne melodije na lire, kakeršnih še ni videl, sestavljajoč, razdružujoč in zopet sklepajoč dražestne skupine in plešoč živahno in počasno, nasladno in resno . . . Samorad zre ves omamljen v to razkošno gibanje lepote, umetnosti in bogastva.
 
— Kaj se godi okolo mene? vpraša starčka. Starček se vzdrami kakor iz sanje in odgovori:
Vrstica 893:
— Kako sem prišel, mogočni gospod, iz ječe v Babilon in potlej toliko v ječo nazaj, da ste me še o pravem času potegnili iz podrtin? —
 
— Navadna človeška reč, odgovori Abadon. Kako si po svoji nepopravni brezznačajnosti sam sebe priredil za ječo, menda nisi pozabil. Da si potlej mogel prespati svojih pet ur, prislepili so ti moji duhovi čudne sanje, nekaj prijetne, kar še pomniš, nekaj poučne, kar se ni prijelo tope duše tvoje. Te sanje si imel za resnico. To je umevno, ker je človeško. Priljubljena so vam mamila in trapila, da lože trpite kratko svoje življenje. V sedanjem nervoznem stoletji mamite in trapite svoje živce neposredno in posredno z alkoholom, spijem in z drugimi strupi, z razkošjem in z nebrzdano domišljijo. Staro, prirojeno mamilo pa so vam sanje. To je najboljše, celo nekaj koristno mamilo, ker je sanja najpodobnejša istinitim pojavom vašega življenja, v katerem tolikrat nadomešča videz resnico in je čestokrat domneva boljša od istine. Za sanjo se tudi človeška nrav ne maščuje tako, kakor mučita stud in žal dušo in telo po razuzdanem tvezanji čutnic in mišic, kadar se prenasičenje in gnus ustavi daljnemu delovanju preobilega mamila. Živo se ti je sanjalo, da si bil v Nebukadnecarjevi palači v starem Babilonu; dejanski si pa ostal v Babilonu sedanjega veka, v palači, katero je v starem Babilonu tedaj, ko so ljudje imeli krepke živce in kratke pravde, nadomeščal — levinjak. Kaj ne, denašnji svet je omikanejši in ozirnejši? . . . Znano ti je gotovo, da se v sedanji dobi naglega človeškega napredovanja jako očito javljajo in oblastno gibljejo novi razumniki, ki se zovejo dinamitovci. Ti podirači, značilni za konec tega stoletja, imeli so nekaj opravila pri policijski ječi. Moj Plahtalič se jim je pridružil. Saj veš, da rad pomaga povsod, kjer se provzročujejo iznenadni vpiski v mrtvaško knjigo. Plahtalič in tisti brezozirni popravljači človeškega razmerja so se dogovorili ter zvršili svoj naklep in drzno svojo umetnost točno in predorno. Ti si otet; jaz pa sem toliko podpiral zid in trame, da si uhitel iz kletke. Sevčda, dinamitova moč se ne da stesniti, kakor bi marsikdo želel; rajši učini več nego menj. Tako je bilo tudi sedaj. Poslopje je močno vztrepetalo in se po nekod razrušilo do tal. Ljudij je nekaj ubitih, nekaj pohabljenih, največ samo prestrašenih. Saj to ni moglo biti drugače. Nekaj zasutih zločincev je zaslužilo tako smrt, in človeški hodničnjaki jim jo privoščijo, ker bi jih človeška pravica ne smela kaznovati tako ostro. Pri nekaterih ubitih nesrečnikih se drugi ljudje vesele njih smrti, ker so ž njimi umolknile tajne resnice, ki bi marsikoga ugonobile, da jih je zvedel preiskovalni sodnik. Tudi nekateri nedolžniki so nagloma in iznenada rešeni težav in izkušnjav človeškega življenja. Tako je smrt mnogim prav prišla. Nasproti so pa nekateri, ki bi si bili želeli smrti v razvalinah, toda smrt jim je prizanesla. Med temi je bankir Padeles. Njega so tudi nocoj preselili v to hišo, ker so zasledili razne prevare. Ostal je zdrav in krepak, in res škoda bi bilo, ako bi tak mož ušel zasluženi kazni in sramoti. —
 
— Oh, gospod, to je strašno! Zaradi mene toliko pomora in nesrečnikov! Ali niste mogli tega zvršiti drugače? —
 
— Ni taka sila, če nekdo izgubi življenje, nekdo pa nogo ali roko, ali vid ali sluh. Ne misli dalje, da se je zvršilo vse jedino zaradi tebe. V tej razstrelbi se je združilo več naklepov, celo tvoja lepa Darinka je zapletena vanje. Neumno je pa tudi, da zahtevaš od mene, naj jaz, nadzemljan, zaradi tebe, ubogega človeka, bolj varujem in ščedim tvoje sozemljane; nego vi sami drug drugega varujete nesreč in nevarnostij. Radoveden sem, kako bi se bil ti sam otimal, ako bi bila tvoja rešitev možna samo s pogubo življenja tvojega bližnjika. Gotovo bi bil modroval: »Moje življenje je več vredno, bolj upravičeno za obstanek; naj se torej nevarnosti izpostavi drugo življenje, saj morda ne pogine!« . . . Vaši teoretiki pravijo, da je človeško življenje najdražja reč na zemlji. Vaši praktiki pa delajo prav narobe, in morite se kar grmadoma. Koliko krvi so prelili vaši imenitni vojskovodje in slavni kralji! Ali še veš, kako je kraljica Tomirida odsekani glavi perzijskega kralja Čira nasitila žejo po krvi? Blizu tvojega doma med Slovenci je pel sloveči nemški pesnik Anastazij Griin v romančnem ciklu »Der letzte Ritter« nastopne vrstice:
 
»Ein Konig wird er werden; ali Eins, ob bos ob gut; Kein Konig starb auf Erden, der ganzlich rein von Blut. — Wenn jetzt dies Hiru verdorret, dann briitet's nie davon, Wie viel der Graber brauche zum Fundament ein Thron; Stockt jetzt sein Blut, nie stromet des Volkes Blut dann hin Zu farben seineu Purpur, weil er zu blass ihm schien.«
Vrstica 907:
— Čemu ta ponižnost? Bodi ti takoj resnica brez ovinkov. — Abadon se lahkotno nasloni na stol, seže po lični knjigi na mizi in izpregovori:
 
— Na zemljo je prišla doba, o kateri govori deveto poglavje razodetja Ivana blagovestnika. Beri v knjigi: »Zatrobental je peti angelj, in videl sem zvezdo, ki je padla z neba na zemljo; zvezdi je bil dan ključ do žrela brezdna. Odprla je žrelo brezdna. Dim vzhaja iz žrela kakor dim velike peči in temni solnce in zrak.« Ta zvezda, ki je padla z neba na zemljo, to je vaša sijajna veda. Preumili ste zakone prirodne in podjarmili toliko njenih močij, prednikom vašim neznanih, da ste zagospodarili svoji zemlji celo globoko pod nje površino — »v brezdnu«, katero vam je odkrila vaša učenost. Ali ne poznaš tam ogromnih skladov premogovih? Spomni se velikanskih parostrojev, stolpom podobnih dimnikov, kakeršni se dvigajo pri tvornicah, razpostavljenih po vsi omikani zemlji, pomisli, koliko se dan na dan požge tega premoga iz brezdna! V velikih tvorniških mestih žrela teh parostrojev in dimnikov res izpuhtevajo toliko smradnega dima v zrak, da solnčni žarki ne morejo predirati skozenj in da je okužen ves vzduh. Citaj dalje: »Iz dima tega žrela so se razkropile kobilice po zemlji, in dala se jim je oblast . . . Zapovedalo se jim je, naj ne poškodujejo trave na zemlji niti zelenja niti drevja, ampak samd ljudi, ki nimajo božjega znamenja na čelih svojih. Dana jim je bila oblast, ne moriti ljudij, ampak trpinčiti jih pet mesecev; in njih mučenje je bilo kakor mučenje škorpijonovo, kadar piči človeka. In v tiste dni bodo ljudje iskali smrti, a ne bodo je našli; želeli bodo umreti, a smrt bode bežala od njih.« In kakove so tiste kobilice? Čitaj dalje: »In kobilice so bile kakor konji, opremljeni na boj; na glavah so jim bile kakor krone od zlata, in njih lica kakor lica človeška . . . Oklepe so imele kakor železne oklepe, in hreščanje njih perutnic je bilo kakor ropot voz, kadar z mnogimi konji dirjajo na bojišče.« Sedaj pa premisli pomen tega prerokovanja! Iz velikega, solnce temnečega dima — iz velikanske porabe premogovih skladišč in izkoriščanja prej neznanih prirodnih sil je izšlo veliko izdelovanje človeških potrebščin, nastal je velik promet in ta je prinašal podjetnikom velikega bogastva, vsem ljudem pa veliko poželjivost in potratnost. Ljudstvo se je hitro množilo kakor vselej, kadar se odpro novi viri blaginje, in razplod se je vršil po starem pravilu: »Narod se množi hitreje nego njemu potrebna živila.« Tako je vzrasla ogromna premnožica proletarcev, siromakov, ki terjajo vsakdanjega kruha, vpijoč, da imajo pravico do dela, pravše, do zaslužka. To so kobilice prve vrste. Zajedno ko so rasla velika obrtna podjetja in rasle imovine ter se je množilo prebivalstvo, morale so napredovati tudi države; saj se sestavljajo od državljanov in se morajo ravnati po državljanih. Kakor so velika obrtna podjetja uničila mnogo malih (rokodelskih) podjetij, takisto so velike države izpodrinile mnogo malih držav z zemljevida in z zgodovinskega pozorišča. Kakor obrtna podjetja izkoriščajo prirodne sile, takisto izkoriščajo države narodne sile; in kakor je med obrtnimi podjetji konkurencija na življenje in smrt, takisto sta med državami zavladali hlastežna zavist in vihravo tekmovanje za boljša branila in gonobila. Tako stoji država proti državi opremljena na brezupni boj, in ustanovile so se tiste ogromne vojne tolpe, kakeršnih stara Evropa ni poznala. Ta stalna vojska so kobilice druge vrste ... Te prerokovane kobilice ne nadlegujejo vaših trav in vašega drevja. Vaše zelenje rase prav bujno. Od vseh krajev svoje zemlje ste nabrali najboljših zelišč in najlepših cvetic za živilo in sladilo svoje. Vaše poljane, vaši nasadi so kakor čarobni vrtovi in perivoji proti nekdanjim evropskim sajenicam. Vi gospodarji te lepe Evrope pa vzdihujete pod mučenjem prerokovanih kobilic v skeleči boli, kakor da vas vedno pikajo škorpijoni. Gospodarji tistih velikih stolpov, iz katerih se vali dim noč in dan, lastniki velike premične imovine trepečejo pred svojimi belimi sužnji, boječ se njih zborov, uporov in razstrelil. Vsi državljani pa še posebe ječe pod neznosnim bremenom stalne vojske — kobilic z železnimi oklepi. Ta stalna vojska ovira mladino v razvoji in starino v pokoji in varčnosti; ona podaja vaši Evropi za to stoletje občega napredka nečastno znamenje osurovelosti in hlapčevstva, kakor bi se bile države ponižale med velike masine in bi ne bil državljan nič več nego brezčuten in brezvoljen zob, ta na tem, oni na onem kolesi te velike državne mašine ali tega velikega zahomotanega malina, ki toli ropoče, kar pa zmelje moke, največ sam použije . . . To je tistih pet mesecev neznosnega trpljenja brez smrti! Ali ta doba še ni končana, in vaše trpljenje se morda še poveča. Tistih, ki imajo bogastvo, in tistih, ki imajo oblast, lotila se je namreč bojazen, da se združijo te dvojne kobilice, ki so si dosedaj cesto stale nasproti, in da kobilicam prve vrste, umej proletarcem, anarhistom, socijalistom in nihilistom, sploh ljudem, ki nimajo ničesar svojega razven nadeje, da si kaj pridobe, ljudem, ki ob splošnem prevratu ničesar ne izgube in morejo samo kaj doseči — da tem nevarnim kobilicam baje priskočijo kobilice druge vrste, nezadovoljni evropski sluge v vojni uniformi, ljudje, ki so se po svojem pozivu učili, kako naj se ruši in mori, in so pripravljeni in vajeni gledati smrti iz očij v oči. To bode večina nezadovoljnikov, ki bode izkušala proti manjšini stanov, imajočih oblast in bogastvo, šiloma prenarediti družabni red. To bi bil res prevrat, kakeršnega stara Evropa dosedaj ne pozna! Marsikatera suknja, ki sedaj odeva jednega človeka, razdelila bi se na deset koscev; marsikatera tvornica, ki je sedaj bogatila jednega in živila tisočo, razvalila bi se v grobljo . . . sploh marsikaj bi se razvalilo in preobrnilo. To bodo tiste hude kobilice s človeškimi lici, ki bodo imele na glavah kakor krone od zlata. One bi si namreč prisvajale kraljevsko oblast na zemlji, katero bi izkušale potvoriti po nezrelih svojih nazorih. In toliko bode tistih kobilic, da bode hreščanje njih perutnic kakor ropot voz, dirjajočih na bojišče ... V tem neznosnem položaji iščete smrti, toda smrt beži od vas. Vsi vidite, da to razmerje med različnimi stanovi, med sosednimi narodi in ta oboroženi mir ne more trajati dlje, sicer se pogubite vsi za samo blagostjo, pravše dragostjo takšnega miru. To stanje vam je soparna tišina pred nevihto, in želite si vihre, grozne vojske z velikim pomorom, samo da se iznebite te tlačeče tišine in tesnobe, pridi že za vojsko karsibodi; saj večje zlo ne more nastopiti od sedanjega. Toda vojska ne pride, in nikjer se ne pokaže gromonosen oblak na politiškem obzorji — »smrt beži od vaš!« — Beri še v jednajsti vrsti, kdo je gospodar tem kobilicam, človeški rod mučečim! »In imele so nad seboj kralja, krilatca iz brezdna, ki se zove hebrejski »Abaddon« in grški »Apollvon«, (latinski Exterminans, slovenski Gonoba)«. To sem jaz Abadon-Gonoba: zli duh laži in prevare, licemerstva in krivice — sploh vodilni genij vaše dobe! —
 
Abadon odloži knjigo, primakne stol bliže Samoradu in nadaljuje: — Kakor si ravnokar čital, dana mi je velika oblast, katere ne moreš preumeti. V tem hipu, ko govorim s teboj, vodim tisoče drugih opravil in prestvarjam laž za resnico, prevaro za pravico: bogatinu kažem, kako naj brez kazni zatira ubožca, tatu ponarejam ključ in podajam dleto, da razpahne jekleno blagajnico, rovarju podajam netila, da zapali in razruši zgradbo človeške pridnosti, krivoprisežniku držim desnico kvišku, da se iznebi poštene svoje dolžnosti, učenjaka učim kako naj s popačenimi viri in s krivimi dokazi pobija resnico, državniku na krmilu pravice in uprave narekujem, kako naj baje na podlagi postave tare jasno pravico in slobodo . . . Mojih pomočkov še ni preštel nihče. Tukaj slepim z nadejo velikega dobička, da se varčen poštenjak zavede v izgubo in zločinstvo, tam okitim zaveden obraz z nedolžnostjo, da zabrede dostojanstvenik v grehoto in sramoto, ondukaj nastavim licemerskega svaritelja, da se zmane poštenje čistega značaja, ondu sem umotvor, ki kvari ukus in nravnost, povsod sem vešča, ki zavaja zemljana s poštene steze v mlakužo! Skrivam se celo za vero in sveti križ, da lože mečem otrovane sulice na svoje nasprotnike, ki se proti meni branijo toliko teže, ker ne smejo zadeti mojega ščita in branila . . . Kralj sem prijateljstva brez ljubezni, radodarnosti brez milosrčnosti, odlik na prsih brez značaja v srci, umetnosti brez vzora, postave brez pravice, pobožnosti brez vere, kralj lupine brez jedra, pleve brez zrna, sploh gospodar vseh pobeljenih grobov . . . Meni so podložni licemerci, ki skrivaj pijo vino, javno pa oznanjajo vodo, ki skrivaj uvažujejo, da je meso slabotno, javno pa srdito lučajo kamenje na bližnjika, kateremu se je spodrsnilo na opolzli stezi skozi življenje. Meni so podložni vsi neznačajniki in uskoki, kateri iz tabora slobode in narodne ljubezni prestopijo v tabor klečeplazov in koristolovcev; vsi, kateri javno zatajujejo in preklicujejo vzore in verno prepričanje svojega srca in se vnemajo za prepričanje, kakeršno se jim narekuje od zunaj ali od zgori. Meni so podložni govorniki in stvarjatelji javnega mnenja, ki s puhlimi besedami delajo dim, da se skozenj ne vidi resnica, in se vedo po reku iz početka tega stoletja: »Beseda ti je dana, da ž njo zakrivaš svoje misli.« Meni so podložni narodni kolovodje in časnikarji, ki se vznemirjajo za posestno stanje velikih narodov, kadar ponižen narodič zahteva uresničbo prirodnih pravic, potrebnih za svoj obstanek, in podložni so mi vsi oblastniki, ki merijo pravico po pravilu: »Kdor ima več, njemu se prideni še več, zakaj kdor je imel dosedaj malo, vajen je že oskromnega imetja« . . . Moje kraljevstvo je obsežno, toda vladanje me ne stane ne gladkih državnikov niti stalne vojske, ker vsi podložniki se mi pokore rado volj no. Kakor vi ljudje prostovoljno plačujete davek v tobaku ali v opojnih pijačah, prav tako meni moji podložniki prinašajo svoje dan in davke, in sicer čimdalje več. —
 
Samorada je vidno mrazilo ob tem govoru. To opazivši, nasmehne se Abadon in pravi prijazno: — Vender, prijatelj, ne boj se me! Ker je moje kraljevstvo toliko, da je gotovo preveliko, nisem tako vladehlepen in trd gospod. Dopuščam tudi izjeme, in prav pri tebi hočem poskusiti, ali je meni, ki vedno želim zlobo, možno učiniti jedenkrat dobrost. Nikar ne misli, da ravnam s teboj, kakor se mačka poigra z miško, predno jo zadavi. Ampak meni je ostal sled ali morda samo spomin nekdanjih vrlin, in loti se me vsaj jedenkrat na tisoč let nepremagljiva slast, da stopim na dan s temi vrlinami in priskočim ubogemu zemljanu, kateremu se opoteka na ozki brvi čez reko strastij in izkušnjav. Žal, doslej mi je takov poskus vedno spodletel, in po svoji kleti usodi sem vedno učinil zlo, kadar sem želel dobro. Tebe ščitim kakor dosihdob še nikogar: pobral sem namreč življenje, katero si sam vrgel od sebe. Morda opravim v tem novem slučaji bolje; vender kar si počenjal do sedaj, ne opravičuje mojih nadej. —
Vrstica 915:
— Oh, gospod, verjemite mi, da vam popolnoma zaupam in da sem vam ves udan. Trdno se nadejem, da me rešite sedanjega stanja, katero se mi zdi kakor hud sen. —
 
— Rešiti te, to je tudi moja volja. Vender vedi, da pri svojem moralnem poskusu s teboj posnemam in moram posnemati tisto bitje nad sabo, čegar imena ne izrekam brez jada in trepeta. Vedno sem ti puščal človeško prostost, ali svaril sem te hkrati, da je ne zlorabljaj. Ti sevčda si ravnal kakor navaden človek: zloben čin nagli, dobra volja pa kesni; bližnja slast vnema, gorjč, ki preti za slastjo, prezira se. Pomagal ti bodem, ravnal se bodem pa tudi nadalje po višjem vzorci, puščajoč ti človeško slobodo, katere ti ne smem vzeti, dasi mi jo ponujaš . . . Treba je najprej pretehtati, kaj si doslej zakrivil; potlej bode resno poudariti, kako bi se vračal v izgubljeno blagost, korak za korakom. Za sedaj nama zadošča, če se baviva s prvim korakom. Premotriva torej najprej tvoje dosedanje čine. — Največ si deloval z zlatom ali z njega namestnikom, z jako opasno stvarjo. Od neba prihaja luč, toplota, vlaga, vzduh; vse to je v blagost vsem stvarem, ki na zemlji rasto in umirajo. Zlato, železo, premog, žveplo, vse to pa prihaja izpod zemlje, iz dna tiste zemlje, ki je bila ukleta ob podedovanem grehu. Ti zemeljski darovi so vam nakopali veliko bede in nadloge, in ljudje so bili najsrečnejši v tisti »zlati dobi«, ko še niso poznali zlata. —
 
Samorad izpregovori: — Najprej sem velel, naj se dvema ribičema prinese vsakemu po kilogram cekinov. —
 
— To sta bila ribiča tiste korenine kakor imenitni galilejski ribiči, ki so preobrazili svet. Tvoja ribiča sta vrgla ponudeni dar v Savo in sta ostala srečna v svojem uboštvu. Ali zlato je bilo ukradeno. Moji duhovi so cekine tam ugrabili, kjer so jih najbliže našli, to je pri Petru Pavlici. Tam so jih tudi pozneje vrnili, ko jih je gospod pogrešal . . . Da se je gospod toliko vznemiril zaradi tistih cekinov, da ga je skoraj prizadela kap, in da so potlej njega svatje tiste cekine pobirali po tleh in po mizi za svoje žepe, za to si odgovoren ti. Govori dalje! —
 
— Vratarju Mišku sem podaril zlato uro. —
Vrstica 936:
— Ubogi otroci, tem moram pomagati! —
 
— Pomagati? Da otroci vedo, kako si pomagal njih roditeljem, ustrašili bi se tvoje pomoči. Tem sirotam bode pomagano brez tebe. Potreba jim bode učiteljica, in usodne besede: »V znoji svojega obraza bodeš užival svoj kruh« bodo jim blagoslov . . . Vender govori dalje. —
 
— Našel sem v Parizu rojaka krčmarja in mu podaril bankovec za tisoč frankov, ki je bil baje ponarejen, toda brez moje vednosti. —
Vrstica 946:
— Dovolite, gospod, da ugovarjam. Po navadnem poti ni možno od nocoj do jutri zvečer dospeti iz Hrvaškega Zagorja v Monako. V Monaku nimajo sledu, kdo je denar jemal in kako ga je vzel za belega dne. Tudi ni kaznivo, če slučajno izdam ponarejen bankovec. —
 
— Ne moti me s takim pregovarjanjem! V Monako si prišel po zrakoplovu, to so ljudje videli. Zrakoplov pa vozi dokaj hitreje nego železniški vlak. Da je bil denar ukraden, to je dognana reč, saj se večji bankovci zapisujejo po številkah, ki jih nosijo, in uprav takšni pogrešani novci so prišli iz tvojih rok nazaj v banko. Kar pa se tiče ponarejenih listov, pravi že star pregovor, da je denar pogledati, predno ga prejmeš ali izdaš. Tam v Monaku povrhu tudi preiskujejo način tvojega igranja. Kadar si stavil večjo vsoto, pritiskal se je k vrtavki neznan človek, ki je bil vsekakor premeten rokournik. Kroglice in kocke so že zastajale, pa so se zopet obrnile, samo da si ti dobil. Soigralci so strmeli vpričo te čudne sreče, in skrajni čas je bil, da te je oprezni Plahtalič odtegnil od igriških miz . . . Toda pri Darinki sva še. Ona ima sedaj primerno dosti novcev. Proti tebi je bila dokaj ljubezniva, vender je bila bolj policijska služabnica nego ženska; zakaj zdel si se ji še premlad ali prejar. Pač pa ji ugaja tisti policijski uradnik, katerega je počasi popolnoma vnela in obmanila. On in ona sta že na morji, hiteč v Ameriko; on je pa v Parizu ostavil ženo in majhno deco. Kaj bode posledica? Ona dobi v Ameriki bogatejšega častilca, zapuščeni zavedenec bode moral naposled prijeti za motiko in lopato in se bode koril z nevajenim delom, dokler ga ne reši bela smrt. In kaj naj počne njega mlada žena v Parizu brez imetka, brez dobrotnih ljudij? . . . Tisto kleto zlato, ki prihaja iz
zemlje, trosil si torej vedno v nesrečo; pomislil nisi nikoli, da je denar, zmerno rabljen, zdravilo in tolažilo za človeške nadloge, nezmerno rabljen pa strup. Zlasti bode strup v rokah kačje Darinke. O tem se bodeš moral nekoč tudi zagovarjati, ali še hujši bode odgovor zaradi tolike razstrelbe. Ako bi bil sinoči jezik brzdal, kakor sem te opominjal prav resno, ne bilo bi toliko mrtvih in ranjenih ljudij, toliko ubožcev, ki so izgubili rednika. To vse kliče po zadostilu in osveti. Ako bi ugovarjal, da ni bilo treba tolike razstrelbe in moritve, povčm ti, da si me klical, da si od mojih duhov zahteval rešitve iz zapora in da si že tedaj, ko sem pogasil ognjiček v tvoji pristavi, moral zapaziti, kako moja pomoč ne deluje z najmanjšimi pomočki kakor pomoč mojih podložnih duhov. Jaz sem mogočen duh, in sled mojih stopinj se na široko pozna slično moji moči. Govori dalje! —
 
Vrstica 955:
— Prosim, gospod, s povzdignjenimi rokami, prizanesite mi! Toliko udarcev ne prebijem! —
 
— Miruj, prijatelj! To še ni tvoj sodni dan. Živci so ti zdravi in prebijejo lahko še kaj več. Samo še jedno reč morava urediti, potlej pa odvijem tezalnico . . . Od Ljudmile smem prestopiti k Cvetani — k polpozabljeni nevesti. Morda še pomniš, kako si za svatovanja sedel na peči, kako si se zmuznil za Cvetano v nje sobo, kako je takrat glas počil med svati, da si utonil, in kako je gospod Peter Pavlic ugledal tvoje lice med vrati za Cvetanino glavo. Mož je bil že prej ves razburjen od bolečine v nogi, od vina, jeze, strahu, in pretila mu je že srčna kap. Ko pa uzre tvoje togotno lice, prevzame ga grozna misel, kakor bi mu bil ti sam z onega sveta prišel očitat, da te je umoril. Nenadejani strah je moža podrl, srčna kap ga je prizadela. To je resnica, ali sodni spisi govore drugače . . . Morda se še spominjaš, da se je Peter Pavlič nasrkal vina do velike mere in da se je Cvetana od svatovske mize in sama potrudila v kuhinjo po čašico črne kave za ženina. Tolikanj nenavadna postrežnost nevestina pri svatovskem obedu je vzbudila občo pozornost. Kava je ženinu prav teknila, ko so si svatje silno razdraženi pravili bridke resnice; in ko jo je popil, zgrudil se je čez malo trenutkov. Nekaj je ostalo na dnu čase. V tistem ostanku so potlej sodni veščaki našli strup. Zasledovalo se je dalje in izteknila se je v Cvetanini spalnici oprezno skrita tikvica takovega strupa, kakeršen se je zasledil na dnu kavine čase. Tista tikvica je bila zavita v popirnat odtržek, na katerem je bil obrisek iz tvoje roke. Sodnik je potlej preiskoval tudi na tvojem domu, in tam se je pokazalo, da se oni odtržek natanko ujema z ostankom nariska, najdenega v tvoji delavni sobi. To je bil načrt za popravo strešja pri Cvetanini pristavi ob Sotli, in ti si ga svojeročno podpisal tri dni pred poroko Cvetanino s Petrom Pavličem. Veščaki, kakor veš, nezmotni učenjaki, izrekli so, da je tisti strup pruska kislina (acidum hydrocyanatum), ki je tako huda, da cesto učini hipno smrt, in soglasno so povedali svoje mnenje, da so našli sled in duh pruske kisline v ženinovem telesi in da je mož umrl, ker se mu je zaudal ta strup. Umevno je potemtakem, da je Cvetana obtožena umora svojega moža in da si ti obtožen udeležbe pri tem hudodelstvu. Javni tožitelj bode, držeč se kazenskega zakonika, zahteval za oba smrtno kazen, in če se porotniki uverijo, da sta kriva, obsodi sodišče na vajino smrt. —
 
— Gospod, oprostite mi slovesni izrek, da nisem podal nikakovega strupa. To je vse zgolj kovarstvo. Prav tisti načrt, podpisan šele tri dni pred Cvetanino poroko, mora izpričati mojo in Cvetanino nedolžnost. V zadnjih treh dneh ni bilo nobenega občevanja več med mojim in Cvetaninim domom, in ko sem se jaz odpeljal z doma proti Savi, ležal je ves načrt na moji mizi cel in nepretrgan. Spletke proti Cvetani in proti meni so se osnovale in zvršile tisto noč ali v jutru po Pavličevi smrti. Strup so drugi vsuli v katerikoli ostanek kavine gošče, steklenic tikvic je najti v vseh starejših hišah, in v odprti delavni sobi mojega stanovanja je vsakdo lahko odtrgal kos očito na mizi ležečega načrta, saj je bilo tisto noč po materini smrti tudi na mojem domu vse v neredu; znani Pavličevi sorodniki so pa gotovo tudi prišli kropit mojo mater. —
Vrstica 969:
— Ne zamerite, gospod! To je bilo samo prvo moje čustvo. Sploh sem tako zmeden, da ne morem več preudarno govoriti. Oprostite, če vam povem, da nisem strašljivec in da sem že gledal smrti v oči. Saj sem se že dvakrat dvoboril z nabitimi samokresi. —
 
— Res ne govoriš preudarno. Ako bi bil jaz človek — mladenič — in bi ljubil žensko, kakeršna je Cvetana, izvestno bi se sramoval, molče zatajevati svojo ljubezen, dočim poudarjam srčnost, izkazano v surovem dvobojskem igranji . . . Vender poslušaj dalje. Cvetana je v ječi in se zagovarja primerno svojemu položaju. Od začetka se je branila z iskreno resničnostjo duše, kateri je tuja vsa zloba. Samotnost v ječi, strah, da se ji prisodi smrtna kazen, nedostatek spretnega tolažnika in prigovarjanje pristranskih judij, vse to vkupe neugodno vpliva na neizkušeno mlado žensko, kateri značaj še ni utrjen. Sedaj bega med neobčutnostjo in obupom ter se odločuje, ali naj po na­svetu kratkovidnežev prizna očitano hudodelstvo, da si hlineč resnico in kes morda otme življenje in nemara še kdaj doseže pomilostitev, ali naj po glasu svoje vesti pretrpi smrt ali dosmrtno ječo kakor mučenica za resnico in nedolžnost svojo. Zapuščena sirota sedaj omahuje med lažjo in resnico, med prostovoljno sramoto, katera ji morda reši to časno življenje, omadeževano za vse žive dni, in med neprostovoljno sramoto, prisojeno ji samo po človeški pravici, katera ji pa zagotovi v zameno za kratke dni zemeljskega življenja nerazkaljeno radost in večno opravičbo onkraj groba. Zli duhovi nadlegujejo in zavajajo to rahlo dušo, in če Cvetana obupa o zmagi resnice in pravice, onda je izgubljena in naposled prizna vse, česar jo dolže. —
 
— Ni možno, gospod, da bi zašla od steze vesti in pravice! —
 
— Seveda, ker sedaj nimate več tistih tezalnic, katere so nekdaj rabili proti ljudem bolj krepkih in topih čutnic in še bolj topih nravstvenih nazorov! Cvetana pa je rahločutna, blaga ženska v cvetoči mladosti, vzgojena ob bogastvu za življenje med omikano družbo in za bodočnost brez gmotnih skrbij. Nikoli ni mislila na življenske težave, na sovraštvo, na prevare in kovarstvo, na hudodelstvo, ječo in smrtno kazen. Nje sedanji položaj je mnogo hujši od nekdanje torture. V svoji samotnosti muči sama sebe do obupa, in ta muka omami človeka kakor vrtoglavica. Vrtoglav človek v omotici sam izpusti trdno svoje držalo, da se pogrezne v prepad, ko bi bil rešen, ako bi mirno mižal in se krepko držal z rokami. Omotica mu je to­likanj neznosna, da gre rajši v gotovo smrt, nego bi čakal počasne rešitve. Cvetana v neznosni duševni muki tudi utegne izpustiti držalo resnice in vesti, samo da se reši te muke, čim prej tem rajši. Nje usoda je naglo odločena, ako prizna, česar jo dolže. In če ji je prebiti smrtno kazen, v sedanjem stanji bode želela rajši prej umreti nego pozneje . . . Ti, junak, iskal si zaradi manjše muke smrti v savskih valovih; sedaj pa pričakuješ, da bode rahlodušna, šibka ženska v hujši sili srčnejša od tebe! O človek, o mož! —
 
— Pojdem, gospod, k obravnavi; toda prosim vas, idite z menoj, bodite mi zagovornik! —
Vrstica 1.003:
— Nikar se ne šalite, gospod, z mojo bedo. Domotožje me tolikanj prevzemlje, in prva ljubezen se ponavlja tako silno, da bi dal vse za Cvetanino rešitev. —
 
— Zopet te gnusne, prazne besede! Kaj moreš dati? . . . Pač, nekaj pravic imaš do Cvetane. Če mi jih prepustiš, deloval bodem lože. Torej premisli in odločil Pojde pa težko brez greha in hudodelstva. —
 
— Ustopam vam vse svoje pravice do Cvetane,*; da mi jo le privedete prosto in na varno mesto. —
Vrstica 1.013:
— Saj se ne mudi. Volja ti je prosta, premisli in potlej odgovori. —
 
Samorad se zamisli . . . Zrakoplov se nese pod nebom dalje, in Samorad gleda pod seboj lepo svojo domovino, svoj dvorec in Cvetanin gradič v lepoti jasnega jutra; vidi tudi znano jetnišnico, v kateri obupava Cvetana. Zdi se mu celo, da jo vidi na klopi visokoobzidanega dvora, toda prav je ne more razločiti, ker ji je glava sklonjena. Naposled izusti Samorad s tresočim glasom:
 
— Mogočni gospod, ravnajte milo z menoj in s Cvetano! Ustopam vam svoje pravice, kakor sem rekel. —