Abadon: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 861:
— Iz vsega srca sem vesel blagodušne vaše ponudbe, tembolj ker sem tako sam in ne vem, kako sem dospel v to neznano deželo. —
— Umiri se, blagi mladenič! Kako si dospel semkaj, tudi meni ni znano. Poznam pa to deželo, slavno domovino svojo. Sedaj bivaš v Aziji, v deželi čudes in bajk, v domovini neizčrpne modrosti. Mužnata, peščena in žalostno-gola ravan, ki se razprostira nepregledno okolo tebe, to je nekdanja Mezopotamija. Če poznaš na zapadu Francijo ali Belgijo, če si opazoval, kako je rodovita, kako skrbno in umno obdelana, vedi, da je nekdanja Mezopotamija visoko presezala sedanje francoske in belgiške poljane! Ta moja domovina je bila zemeljski raj, bila je potlej opustošena, bila pozneje zopet zemeljski raj in sedaj je drugič puščava. Toda pride še čas, ko se Vztok predrami iz tisočletnega spanja v staro moč in slavo. Takrat se tresi Zapad! Ta razdrapana gorica opeke, sipe in zemeljske smole, na kateri stojiva sedaj, podrtina je nekdanjega nebotičnega babilonskega stolpa. Te prostrane gomile okolo naju, ta nakopičena rovišča, ostanki so mesta Babilona in neme priče o minljivosti človeškega napuha že blizu dvetisoč let. Sedaj se tukaj potikajo tigri in hijene. Ako bi se pa to okamenelo mesto dvignilo iz podrtin v nekdanji slavi in lepoti, ako bi se oživilo, kakor je bilo za carja Nebukadnecarja, onda bi ostrmel, blagi mladenič, vpričo tolikih čudes in vpričo resnice, ki preseza vse bajke iz tisoč in jedne noči. Tedaj bi moral reči, da ni mesta v Zapadu, ki bi se merilo z nekdanjim Babilonom po lepoti, velikosti in bogastvu. In glej, kakšen je sedaj Babilon! Meni ne usahnejo solze zaradi usode rodnega mesta! Ti prijatelj iz Zapada, pa si zapomni, da je to grobišče bodoča podoba vaših zapadnih mest. Vaš Rim, vaš Pariz bode nekoč podoben tem razvalinam; pa tudi v grobelj veličanstvu bode Babilon presezal Zapadove razvaline .
Starček migne Samoradu, in oba se napotita z griča k mlakužnemu bregu motnega Evfrata, iz katerega puhti mrzličen hlap. Ob bregu stopata dalje med sledovi mogočnih zidov in prideta do razsežne, visoke gomile. Podrtine se umaknejo, in gladek rov se jima odpre pod zemljo. Tako dospeta do visokih bronastih vrat. Starček potrka, in razpahnejo se na iztezaj. Samorad stopi v dvorano: prostrano, visoko, svetlo kakor dan. Beli strop, okrašen z zlatimi arabeskami in z živimi slikami, nosijo vitki stebri od bliščečega marmorja, kamor sta vloženi slonova kost in zlato. Stene krijejo čudovite preproge in vse polno nenavadnega nakitja, slike, kipi, dragocene posode. Od stropa vise nepreštevne svetilke, obsute z dragimi kameni, in v svetilkah gore mirne dišeče luči raznih barev. Samorad se ne more nagledati te lepote.
Vrstica 867:
Na vzvišenem prostoru stoji na šarenici od svile in zlatih nitij starinski prestol od malahita, zlata in slonove kosti. Bliska se od dijamantov, rubinov in smaragdov. Starček odene Samorada s kraljevskim plaščem, poda mu zlato žezlo v desnico in mu dene na glavo težko kraljevsko krono; potem mu migne, naj sčde na prestol, rekoč: — Na tem prestolu so sedeli Nebukadnecar, babilonski kralj, Cir Perzijan in Aleksander Veliki iz daljnega Zapada. V tej dvorani so se jim klanjali kakor bogovom mnogojezični narodje velikega Vztoka. Ali vse je minilo! Aleksander Veliki je prav v tej dvorani umrl, ko je hotel biti bog. —
Samorad sede na prestol, starček pa poleg njega na šarenico. Vrata na levi in desni strani se odpro. Približajo se beli in črni pritlikavi sužnji, razvrste se v skupine, pokleknejo in ponujajo Samoradu v dragih posodah neznanih krepčil in dragocenih daril. Dvorana se razsvetljuje čimdalje bolj, oživlja se in polni. Od zadi se približajo, kolo plešoč, bele in črne mladenke izborne lepote. Vitka telesa so lahno in slikovito odeta s pisano svileno tančico, na rokah imajo zlate zapestnice, okolo vratu nanizane bisere, razpletene lase pa jim dičijo venci od cvetic in blestečih dragih kamenov. Kolo teh krasotic se bliža Samoradu, pojoč pesmi z neznanimi, milimi napevi, igrajoč čarobne melodije na lire, kakeršnih še ni videl, sestavljajoč, razdružujoč in zopet sklepajoč dražestne skupine in plešoč živahno in počasno, nasladno in resno .
— Kaj se godi okolo mene? vpraša starčka. Starček se vzdrami kakor iz sanje in odgovori:
Vrstica 893:
— Kako sem prišel, mogočni gospod, iz ječe v Babilon in potlej toliko v ječo nazaj, da ste me še o pravem času potegnili iz podrtin? —
— Navadna človeška reč, odgovori Abadon. Kako si po svoji nepopravni brezznačajnosti sam sebe priredil za ječo, menda nisi pozabil. Da si potlej mogel prespati svojih pet ur, prislepili so ti moji duhovi čudne sanje, nekaj prijetne, kar še pomniš, nekaj poučne, kar se ni prijelo tope duše tvoje. Te sanje si imel za resnico. To je umevno, ker je človeško. Priljubljena so vam mamila in trapila, da lože trpite kratko svoje življenje. V sedanjem nervoznem stoletji mamite in trapite svoje živce neposredno in posredno z alkoholom, spijem in z drugimi strupi, z razkošjem in z nebrzdano domišljijo. Staro, prirojeno mamilo pa so vam sanje. To je najboljše, celo nekaj koristno mamilo, ker je sanja najpodobnejša istinitim pojavom vašega življenja, v katerem tolikrat nadomešča videz resnico in je čestokrat domneva boljša od istine. Za sanjo se tudi človeška nrav ne maščuje tako, kakor mučita stud in žal dušo in telo po razuzdanem tvezanji čutnic in mišic, kadar se prenasičenje in gnus ustavi daljnemu delovanju preobilega mamila. Živo se ti je sanjalo, da si bil v Nebukadnecarjevi palači v starem Babilonu; dejanski si pa ostal v Babilonu sedanjega veka, v palači, katero je v starem Babilonu tedaj, ko so ljudje imeli krepke živce in kratke pravde, nadomeščal — levinjak. Kaj ne, denašnji svet je omikanejši in ozirnejši? .
— Oh, gospod, to je strašno! Zaradi mene toliko pomora in nesrečnikov! Ali niste mogli tega zvršiti drugače? —
— Ni taka sila, če nekdo izgubi življenje, nekdo pa nogo ali roko, ali vid ali sluh. Ne misli dalje, da se je zvršilo vse jedino zaradi tebe. V tej razstrelbi se je združilo več naklepov, celo tvoja lepa Darinka je zapletena vanje. Neumno je pa tudi, da zahtevaš od mene, naj jaz, nadzemljan, zaradi tebe, ubogega človeka, bolj varujem in ščedim tvoje sozemljane; nego vi sami drug drugega varujete nesreč in nevarnostij. Radoveden sem, kako bi se bil ti sam otimal, ako bi bila tvoja rešitev možna samo s pogubo življenja tvojega bližnjika. Gotovo bi bil modroval: »Moje življenje je več vredno, bolj upravičeno za obstanek; naj se torej nevarnosti izpostavi drugo življenje, saj morda ne pogine!« .
»Ein Konig wird er werden; ali Eins, ob bos ob gut; Kein Konig starb auf Erden, der ganzlich rein von Blut. — Wenn jetzt dies Hiru verdorret, dann briitet's nie davon, Wie viel der Graber brauche zum Fundament ein Thron; Stockt jetzt sein Blut, nie stromet des Volkes Blut dann hin Zu farben seineu Purpur, weil er zu blass ihm schien.«
Vrstica 907:
— Čemu ta ponižnost? Bodi ti takoj resnica brez ovinkov. — Abadon se lahkotno nasloni na stol, seže po lični knjigi na mizi in izpregovori:
— Na zemljo je prišla doba, o kateri govori deveto poglavje razodetja Ivana blagovestnika. Beri v knjigi: »Zatrobental je peti angelj, in videl sem zvezdo, ki je padla z neba na zemljo; zvezdi je bil dan ključ do žrela brezdna. Odprla je žrelo brezdna. Dim vzhaja iz žrela kakor dim velike peči in temni solnce in zrak.« Ta zvezda, ki je padla z neba na zemljo, to je vaša sijajna veda. Preumili ste zakone prirodne in podjarmili toliko njenih močij, prednikom vašim neznanih, da ste zagospodarili svoji zemlji celo globoko pod nje površino — »v brezdnu«, katero vam je odkrila vaša učenost. Ali ne poznaš tam ogromnih skladov premogovih? Spomni se velikanskih parostrojev, stolpom podobnih dimnikov, kakeršni se dvigajo pri tvornicah, razpostavljenih po vsi omikani zemlji, pomisli, koliko se dan na dan požge tega premoga iz brezdna! V velikih tvorniških mestih žrela teh parostrojev in dimnikov res izpuhtevajo toliko smradnega dima v zrak, da solnčni žarki ne morejo predirati skozenj in da je okužen ves vzduh. Citaj dalje: »Iz dima tega žrela so se razkropile kobilice po zemlji, in dala se jim je oblast .
Abadon odloži knjigo, primakne stol bliže Samoradu in nadaljuje: — Kakor si ravnokar čital, dana mi je velika oblast, katere ne moreš preumeti. V tem hipu, ko govorim s teboj, vodim tisoče drugih opravil in prestvarjam laž za resnico, prevaro za pravico: bogatinu kažem, kako naj brez kazni zatira ubožca, tatu ponarejam ključ in podajam dleto, da razpahne jekleno blagajnico, rovarju podajam netila, da zapali in razruši zgradbo človeške pridnosti, krivoprisežniku držim desnico kvišku, da se iznebi poštene svoje dolžnosti, učenjaka učim kako naj s popačenimi viri in s krivimi dokazi pobija resnico, državniku na krmilu pravice in uprave narekujem, kako naj baje na podlagi postave tare jasno pravico in slobodo .
Samorada je vidno mrazilo ob tem govoru. To opazivši, nasmehne se Abadon in pravi prijazno: — Vender, prijatelj, ne boj se me! Ker je moje kraljevstvo toliko, da je gotovo preveliko, nisem tako vladehlepen in trd gospod. Dopuščam tudi izjeme, in prav pri tebi hočem poskusiti, ali je meni, ki vedno želim zlobo, možno učiniti jedenkrat dobrost. Nikar ne misli, da ravnam s teboj, kakor se mačka poigra z miško, predno jo zadavi. Ampak meni je ostal sled ali morda samo spomin nekdanjih vrlin, in loti se me vsaj jedenkrat na tisoč let nepremagljiva slast, da stopim na dan s temi vrlinami in priskočim ubogemu zemljanu, kateremu se opoteka na ozki brvi čez reko strastij in izkušnjav. Žal, doslej mi je takov poskus vedno spodletel, in po svoji kleti usodi sem vedno učinil zlo, kadar sem želel dobro. Tebe ščitim kakor dosihdob še nikogar: pobral sem namreč življenje, katero si sam vrgel od sebe. Morda opravim v tem novem slučaji bolje; vender kar si počenjal do sedaj, ne opravičuje mojih nadej. —
Vrstica 915:
— Oh, gospod, verjemite mi, da vam popolnoma zaupam in da sem vam ves udan. Trdno se nadejem, da me rešite sedanjega stanja, katero se mi zdi kakor hud sen. —
— Rešiti te, to je tudi moja volja. Vender vedi, da pri svojem moralnem poskusu s teboj posnemam in moram posnemati tisto bitje nad sabo, čegar imena ne izrekam brez jada in trepeta. Vedno sem ti puščal človeško prostost, ali svaril sem te hkrati, da je ne zlorabljaj. Ti sevčda si ravnal kakor navaden človek: zloben čin nagli, dobra volja pa kesni; bližnja slast vnema, gorjč, ki preti za slastjo, prezira se. Pomagal ti bodem, ravnal se bodem pa tudi nadalje po višjem vzorci, puščajoč ti človeško slobodo, katere ti ne smem vzeti, dasi mi jo ponujaš .
Samorad izpregovori: — Najprej sem velel, naj se dvema ribičema prinese vsakemu po kilogram cekinov. —
— To sta bila ribiča tiste korenine kakor imenitni galilejski ribiči, ki so preobrazili svet. Tvoja ribiča sta vrgla ponudeni dar v Savo in sta ostala srečna v svojem uboštvu. Ali zlato je bilo ukradeno. Moji duhovi so cekine tam ugrabili, kjer so jih najbliže našli, to je pri Petru Pavlici. Tam so jih tudi pozneje vrnili, ko jih je gospod pogrešal .
— Vratarju Mišku sem podaril zlato uro. —
Vrstica 936:
— Ubogi otroci, tem moram pomagati! —
— Pomagati? Da otroci vedo, kako si pomagal njih roditeljem, ustrašili bi se tvoje pomoči. Tem sirotam bode pomagano brez tebe. Potreba jim bode učiteljica, in usodne besede: »V znoji svojega obraza bodeš užival svoj kruh« bodo jim blagoslov .
— Našel sem v Parizu rojaka krčmarja in mu podaril bankovec za tisoč frankov, ki je bil baje ponarejen, toda brez moje vednosti. —
Vrstica 946:
— Dovolite, gospod, da ugovarjam. Po navadnem poti ni možno od nocoj do jutri zvečer dospeti iz Hrvaškega Zagorja v Monako. V Monaku nimajo sledu, kdo je denar jemal in kako ga je vzel za belega dne. Tudi ni kaznivo, če slučajno izdam ponarejen bankovec. —
— Ne moti me s takim pregovarjanjem! V Monako si prišel po zrakoplovu, to so ljudje videli. Zrakoplov pa vozi dokaj hitreje nego železniški vlak. Da je bil denar ukraden, to je dognana reč, saj se večji bankovci zapisujejo po številkah, ki jih nosijo, in uprav takšni pogrešani novci so prišli iz tvojih rok nazaj v banko. Kar pa se tiče ponarejenih listov, pravi že star pregovor, da je denar pogledati, predno ga prejmeš ali izdaš. Tam v Monaku povrhu tudi preiskujejo način tvojega igranja. Kadar si stavil večjo vsoto, pritiskal se je k vrtavki neznan človek, ki je bil vsekakor premeten rokournik. Kroglice in kocke so že zastajale, pa so se zopet obrnile, samo da si ti dobil. Soigralci so strmeli vpričo te čudne sreče, in skrajni čas je bil, da te je oprezni Plahtalič odtegnil od igriških miz .
zemlje, trosil si torej vedno v nesrečo; pomislil nisi nikoli, da je denar, zmerno rabljen, zdravilo in tolažilo za človeške nadloge, nezmerno rabljen pa strup. Zlasti bode strup v rokah kačje Darinke. O tem se bodeš moral nekoč tudi zagovarjati, ali še hujši bode odgovor zaradi tolike razstrelbe. Ako bi bil sinoči jezik brzdal, kakor sem te opominjal prav resno, ne bilo bi toliko mrtvih in ranjenih ljudij, toliko ubožcev, ki so izgubili rednika. To vse kliče po zadostilu in osveti. Ako bi ugovarjal, da ni bilo treba tolike razstrelbe in moritve, povčm ti, da si me klical, da si od mojih duhov zahteval rešitve iz zapora in da si že tedaj, ko sem pogasil ognjiček v tvoji pristavi, moral zapaziti, kako moja pomoč ne deluje z najmanjšimi pomočki kakor pomoč mojih podložnih duhov. Jaz sem mogočen duh, in sled mojih stopinj se na široko pozna slično moji moči. Govori dalje! —
Vrstica 955:
— Prosim, gospod, s povzdignjenimi rokami, prizanesite mi! Toliko udarcev ne prebijem! —
— Miruj, prijatelj! To še ni tvoj sodni dan. Živci so ti zdravi in prebijejo lahko še kaj več. Samo še jedno reč morava urediti, potlej pa odvijem tezalnico .
— Gospod, oprostite mi slovesni izrek, da nisem podal nikakovega strupa. To je vse zgolj kovarstvo. Prav tisti načrt, podpisan šele tri dni pred Cvetanino poroko, mora izpričati mojo in Cvetanino nedolžnost. V zadnjih treh dneh ni bilo nobenega občevanja več med mojim in Cvetaninim domom, in ko sem se jaz odpeljal z doma proti Savi, ležal je ves načrt na moji mizi cel in nepretrgan. Spletke proti Cvetani in proti meni so se osnovale in zvršile tisto noč ali v jutru po Pavličevi smrti. Strup so drugi vsuli v katerikoli ostanek kavine gošče, steklenic tikvic je najti v vseh starejših hišah, in v odprti delavni sobi mojega stanovanja je vsakdo lahko odtrgal kos očito na mizi ležečega načrta, saj je bilo tisto noč po materini smrti tudi na mojem domu vse v neredu; znani Pavličevi sorodniki so pa gotovo tudi prišli kropit mojo mater. —
Vrstica 969:
— Ne zamerite, gospod! To je bilo samo prvo moje čustvo. Sploh sem tako zmeden, da ne morem več preudarno govoriti. Oprostite, če vam povem, da nisem strašljivec in da sem že gledal smrti v oči. Saj sem se že dvakrat dvoboril z nabitimi samokresi. —
— Res ne govoriš preudarno. Ako bi bil jaz človek — mladenič — in bi ljubil žensko, kakeršna je Cvetana, izvestno bi se sramoval, molče zatajevati svojo ljubezen, dočim poudarjam srčnost, izkazano v surovem dvobojskem igranji .
— Ni možno, gospod, da bi zašla od steze vesti in pravice! —
— Seveda, ker sedaj nimate več tistih tezalnic, katere so nekdaj rabili proti ljudem bolj krepkih in topih čutnic in še bolj topih nravstvenih nazorov! Cvetana pa je rahločutna, blaga ženska v cvetoči mladosti, vzgojena ob bogastvu za življenje med omikano družbo in za bodočnost brez gmotnih skrbij. Nikoli ni mislila na življenske težave, na sovraštvo, na prevare in kovarstvo, na hudodelstvo, ječo in smrtno kazen. Nje sedanji položaj je mnogo hujši od nekdanje torture. V svoji samotnosti muči sama sebe do obupa, in ta muka omami človeka kakor vrtoglavica. Vrtoglav človek v omotici sam izpusti trdno svoje držalo, da se pogrezne v prepad, ko bi bil rešen, ako bi mirno mižal in se krepko držal z rokami. Omotica mu je tolikanj neznosna, da gre rajši v gotovo smrt, nego bi čakal počasne rešitve. Cvetana v neznosni duševni muki tudi utegne izpustiti držalo resnice in vesti, samo da se reši te muke, čim prej tem rajši. Nje usoda je naglo odločena, ako prizna, česar jo dolže. In če ji je prebiti smrtno kazen, v sedanjem stanji bode želela rajši prej umreti nego pozneje .
— Pojdem, gospod, k obravnavi; toda prosim vas, idite z menoj, bodite mi zagovornik! —
Vrstica 1.003:
— Nikar se ne šalite, gospod, z mojo bedo. Domotožje me tolikanj prevzemlje, in prva ljubezen se ponavlja tako silno, da bi dal vse za Cvetanino rešitev. —
— Zopet te gnusne, prazne besede! Kaj moreš dati? .
— Ustopam vam vse svoje pravice do Cvetane,*; da mi jo le privedete prosto in na varno mesto. —
Vrstica 1.013:
— Saj se ne mudi. Volja ti je prosta, premisli in potlej odgovori. —
Samorad se zamisli .
— Mogočni gospod, ravnajte milo z menoj in s Cvetano! Ustopam vam svoje pravice, kakor sem rekel. —
|