Človek toliko velja, kar plača: razlika med redakcijama

Teta je jezna šla v drugo izbo, župan nezadovoljen s Krucmanovimi besedami je hotel nekaj govoriti, pa Krucman ga je pomiril s kozarcom vina. Matevž je bil pa rudeč po vsem obrazu. Molčé je zerl pred sebe, le od časa do časa je Krucmana pogledal hvaležnih oči. Teta je prinesla v tem tri sto goldinarjev iz izbe, malo krotko jih je položila pred Matevža, rekoč: Na denarje, kakor si mi jih bil izročil; varuj jih od zdaj sam, kakor veš in znaš. Do zdaj sem ti bila mati, od zdaj naj te pa prevzetnost in terma vodi, koder hoče; jaz te bom pa pozabila."
 
Matevž spravi denar, zadene krošnjo s pomočjo Krucmanovo, in možje so stopili čez prag. Reza jim je svetila. Serce ji je močno bilo; pa ni vedla, ali od veselja, da je zmagala dacarjeva zvijača, ali od žalosti, da je odgnala svojega strička o polnoči iz hiše, ktera se mu je toliko priljubila. Na pragu ji je Matevž roko podal in rekel k slovesu: „Ako me tudi vi pozabite, jaz vas ne morem. Spominjal se bom vaših dobrot. Pa tudi vi se bote mene spominjali. Spoznali bote, da nisem jaz delal krivice in zdražbe med nama ... „Več še je hotel govoriti, in solze so mu stopile v oči, pa Krucman ga prime pod pazho in odtegne od tete. „Kaj se boš prepiral s termasto teto, je djal; preden teden mine, te bo prosila, da prideš nazaj; saj dobro poznam svojo
sosedo. Matevž vesel bodi! Pamet in pogum veljá. Človek mora prestati tudi nadloge, da se mu moštvo okrepča. Povsod nimamo bogatih tet in tolstih pečenk, pa povsod so pošteni ljudjé, ki čislajo umnega čverstega moža."
 
62

urejanj