Libera nos a malo: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 9:
| obdelano=2
| spisano= SN 1911
| vir= [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-TZJF2CJR dLib, št. 1 = 2. 1. 1911], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-QRB5E4JY 3. 1.], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-VPHZM7RF 4. 1.], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-5B3XX52P 5. 1.], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-TQV8Z4BD 7. 1.], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-8JT39T1E 9. 1.], [ 10. 1.], [ 11. 1.], [ 12. 1.], [ 14. 1.], [ 15. 1.], [ 16. 1.], [ 17. 1.], [ 18. 1.], [ 19. 1.], [ 20. 1.] [ 6. 1.], [ 13. 1.], [ 8. 1.],
}}
Vrstica 45:
(Dalje prihodnjič.)
Utim nos s malo.
Zgodovinski roman. Spi^a^ Vladimir V ese 1.
(Dalje.)
Bre^ odpora je pribrume] Brav zem 6 svojimi hrabrimi konjeniki --kozi glavna vrata na notranje graj -ko dvorišče; vratarja, ki se je bil oostavil nepoklicanim gostom v bran, so ]K>hodila konjska kopita. Fvmotje iz vasi pod Stei>orkom, ki so imeli ta dan opravka v graščini, so se poskrili po hlevih in kleteh. Dekh--o begale prestrašene po Širokih hod-oikib. Krazem pa se ni zmenil za nje. fskal jo svojega sovražnika Ivana Steberškega, da obračuni z njim.Raz-jahai je konja in za njim so }Kiskakali raz konje njegovi spremljevalci, da -o zažvenk* tali težki oklepi na njih života. Vzplamenele so baklje - smol-nice in za i skrile ^ ► se ležke viteške sabljo. 1'diii so jo v grrad in po širokih ka.iunitih stopuicab uavzgor v prvo nadstropje. Tu jih jo čakal SjJte-bržan z majhnim krdelom svojih bojevnikov. Vsi so bili le za silo oboroženi in zavarovani proti težkim udar-eem nasprotniških sabelj - plamenic.
Vnel se je Iju t boj. Erazem je oaskakoval hrabri* borilce, kakor besen, a Šiteberžan in njegovi zvesti bojevniki so se branili z obupnim junaštvom, dobro vedoč, dri morajo ali poginiti, ali pa prepoditi sovražnika.
Malo jih je bilo. vsi so morali vztrajati v**'dno v boju, med tem. ko so se Erazmovi bori hi menjavali. Samo Erazem ni poznal utrujenosti; vedno v prvi vrsti je na sk a kova! hrabroga Ivana. Zdaj je padel na strani Štebr-žana prvi borilee, drugi je krvavel na stegnu in onemogel vsled izgubo krvi od bi ja 1 n est rpm► n apad a jočega so-vražnika. Umakniti so se morali Šte-berški borilei na ožje stopnice, ki so vodile v drugo nadstropje. Le po dva in dva sta si mogla stati nasproti, a Steboržanotn so pohajalo moči. Stopnico za stopnico so ae umikali, drug td drugim je podlegel krutim udarcem Erazmovih boriloev. Zadnji sobojevnik Ivana Stoberškega se je zgrudil. Tedaj se je umaknil Ivan v podstrešje. Vedel je, da s«* ne more rešiti več, a upal je, da. se umakne svojim napadalcem č>z visoko speljane deske, kamor mu sovražnik ni mo-gel slediti v svojih težkih r^klepih. Preveč je zaupal starim strohnelim deskam. Komaj je stopil na prvo, se jo prelomila in Ivan Steberški je padel izpod podstrešja med gradom in visokim okroglim stolpom v globino, kjer je obležal z razbito črepiujo. Tak je bil konec Ivana Šteberškega, brata na-šega kaplana, ki so ga klicali, kakor njegovega brata, za Ivana.
Trinajst let je bilo tedaj bratu nesrečnega Ivana Šteberškega. Bil je takrat, ko se je zrušila težka streha Šteberškega gradu kraj Cerkniškega jezera na ]x>gorišče, v Ljubljani pri ugledni rodbini Mandlovi, kjer se je učil za duhovnika. 2e doma na Šteberko, Ko je živel še njegov oče, so ga bili določili za duhovski
stan. Starejši naj prevzame graščino in premoženje, mlajši pa naj proslavi ime rodbine s svojo učenostjo in svetostjo, tako je bilo načelo v vseh viteških družinah. Preskrbeli so mlajšemu potom en učitelja, kakršnih je bilo na Kranjskem dovolj. Potovali so od kraja do kraja, ustavljali se po graščinah in podučevali sinove gra-ščakov x začetnih znanostih. Toda ti poiH>tni učitelji niso nikakor zadostovali ukaželjnemu mlademu Steberža-nu, zadostovali pa tudi niso za pripravo k poklicu, za katerega je bil določen. Zato so ga dali starši v Ljubljano, kjer je bil od leta 1461. sem sedež ljubljanskega škofa Žige Lam-bergerja. Pri Mandlovih, nasproti stolni ecrkvi ob vznožju Grada je živel tedaj trinajstletni Ivan in hodil h kanonikom učit se verskih resuic, latinskega jezika in vsega, kar jo bilo treba za duhovniški poklic.
Ko je prinesel mestni pisar iu dobri prijatelj Mandlovih, Poš, z ro-tovža na Starem trgu novico, da jc za žgal grozni Erazem Steberško graščino in da je brat mladega Ivana ubit, prijelo je mladega siroto tako dorootožje, da je prejokal cele noči v svoji sobici in preklečal s solzami politih lic cele dneve pred glavnim oltarjem v Avgust in sk i cerkvi onstran Ljubljanice, nasproti Spitalskim vratom. Kadar se je potem oglasil iz stolpa ua Gradu zvon, znamenje, da se zapro mestna vrata, kar se je zgodilo od sv. Jurja pa do sv. Mihela ob devetih zvečer, tedaj je prišel redno mlad avgust inec in poklepal nesrečnega Ivana po ramenih: »Šurge, brat v Kristu, devet je, doma te čakajo!«
>Doma?« se je začudil mali Ivan in pogledal brata avgustiuca s svojimi velikimi, črnimi in plašnimi očmi. — »Doma?« je vzdibnil, — »saj jaz nimam doma,« in solze so mu polile lica. Vstal je, a noge ga niso nesle, bile so trde iu otrple vsled dolgega klečanja. Zgrudil se je pred velikim oltarjem. Tedaj si ga je naložil mladi avguštinec na roki in ga ponesel Mandlovim na dom.
Vsa v solzah ga je sprejela gospa Mandlova: »Velik svetnik bo še naš mali Ivan!« je vzklikala, ko mu je pripravljala skromuo večerjo, gospod Mandelj pa je vzel čep:co in palico in odšel za Ljubljanico k prijatelju Paplerju, ki je bil tedaj mestni sodnik.
»Zopet ga dela za svetnika moja stara tega Šteberškega fanta« je potožil stari Mandelj mestnemu sodniku.
»Kaj hočeš, potrpeti moramo vsi,« ga je tolažil prijatelj Papler.
»Taki otroci naj so ob zapiranju mestnih vrat doma v postelji, ne razumem avgustincev, da ga ne spode ob pravem Ča«u iz cerkve!« se je jezil Mandelj.
»Božji hram je vsakemu odprt, nikogar ne smemo goniti iz njega, »Dajte, da pridejo mali k meni,« je rekel naš odrešenik, ne godrnjaj, dragi moj prijateljic sili mladega siroto srce, potožiti se svojemu bogu. Ničesar ne veš. Čemu je bog določil tvojega varovan ea. Svoje srčno veselje boš še doživel z njim!« In meniti sta se začela o dnevnih novicah. Na Dolenjskem so se bili zopet pokazali Turki, a malo jih je bilo, in graŠčaki so
j jih zapodili nazaj. Govor je nanesel tudi na bisterške kartuzijane, ki so zopet prevzeli Šteberško graščino. Šteberško graščino so bili namreč dobili Štoberžani prod dvema stoletjema od bisterških kartuzijanov proti malim služnostim v mito in zdaj, ko je bil Ivan starejši mrtev, so jo kot. izpraznjeno zopet zasedli, ne oziraje se na to, da je živel še en potomec Šteberžanov, Ivan mlajši. Pravico sezidati si zopet graščino na nekdanjih šteberških tleh, so oddali kartuzijani rodbini Elab, a jim naložili poleg drugih služnosti tudi dolžnost, da skrbe za Ivana Šteberžana mlajšega, dokler ne dovrši svojih študij in ga ne posvete v duhovnika. Namenili so kartuzijani potem mlademu Šteber-žanu kaplani jo v filijalni cerkvi pri Sv. Križu ob Cerkniškem jezeru s sedežem v nanovo zgrajeni graščini, ki jo sezidajo gospodje Elah. Zato pa je moral podpisati Mandelj kot varuh osirotelega Ivana Šteberžana, ker ta ni imel nobenih sorodnikov, kartuzi-janom pismo, s katerim se odreka v njegovem imenu vsem pravicam do nekdanjih Šteberškib posestev. Težko je bilo pripraviti trezno preodarjajo-čega Mandlja do tega pisma, končno pa ga je vedel pregovoriti njegov prijatelj Papler. Brezupno bi bilo namreč upirati se zahtevam kartuzijanov, ker so imeli mogočno zasloni-bo pri škofu Lamber^ar jn v vieedom-ski hiši in pri deželnem glavarju, zaslužnem grofu Auerspergu in deželnem sodniku Ivanu Galn.
(Dalje prihodnjič.)
LISTEK.
Li&ero nos o malo.
Zgodovinski roman. Spisal Vladimir Ves e 1. (Dalje.)
Tako so sklepali v njegovi zorni mladosti tuji ljudje o usodi njegovega življenja, in ostalo je tako, kakor so sklenili drugi, tudi ko je odraščal. Brez prave ljubezni pri starih Mandljevih, ki «>o samevali v svoji hiši nasproti stolni cerkvi, je preživel Ivan svojo mladost, ona leta, v katerih je mlado srce najbolj dovzetno za gorka Čustva. Ko ga je zbudilo zjutraj zvo-nenje velikega zvona v edinem stolpu šenklavše cerkve, zagledalo se je njegovo oko najprej na široko streho stolne cerkve in na zidovje, ki je obdajalo to iz dveh neenakih delov sestavljeno stavbo. Nizek zid, ki bi ne bil nikdar zadržal sovražnega napada, je zakrival Ljubljanico, onstran reke pa se je razprostirala nalahno se dvigajoča ravnina. Kar je bilo sveta na obrežju Ljubljanice, je bil. posajen in zaraščen in majhne hišice »o se svetlikale med zelenjem. Za tem pasom pa se je razširjala pusta široka ravnina, polna dračja in vresja, neobdelana in neobljudena. Vstajal
je s težkim srcem k enoličnemu neiz-premenljivemu delu, ki je puščalo nedotaknjene vse strune njegove duše. Edino njegovo veselje je bilo, če je mogel poleteti iz Ljubljane skozi Pisana vrata za cerkvijo sv. Jakoba na široko ravnino pod Golovcem. Zagledal se je tedaj proti jugu, kjer mu je zakrival visoki Krim s svojim širokim hrbtom pogled proti njegovemu domu in sanjal je o lepih dneh, ki so za njega izginili za vodno. Otožnost, ki mu je polnila srce, si je dala duška v takih trenotkih v vročih solzah po izgubljenem domu. Sam je stal na svetu, vsa njegova okolica se je brigala za njega Ic toliko, kolikor je upala imeti dobička od njega. Mandljevi, gotovo dobri in za njegov blagor skrbeči ljudje, so videli v njem le pripomoček, da si pridobe hvalo pri bogahoječih ljudeh. Bili so dobri ljudje, a brez razumevanja mlade duše. Ni jim bilo dano videti v njegovo ljubezni žejno srce, videli so v njeni le prihodnjega duhovnika, in zato so mu ostali tuji kljub temu, da si je moral pripoznati sam, da store za bo-ro plačo, ki jo dobivajo od gospodov Blah s posredovanjem bisterških kar-tuzijanov, več, kakor je bila njih dolžnost. Zvečer, kadar se je vrnil od takih izprehodov, se je napotil ^ navadno s sklonjeno glavo in mračnim čelom naravnost v svojo sobico, padel pred svojo posteljo na kolena in ihtee
zagrebel svoja lica v trdo slamnieo. - Mandljeva pa je občudovala proti stasi dekli njegovo svetost, da ga teže tako zelo grehi pok varjenega sveta. »Velik gospod bodo še!« je pritrjevala tedaj dekla, ki je pestovala svoje dni zdaj že priletno Mandljevo.
H smrtjo Žige Lauibergarja je izgubil Ivan dobrohotnega pokrovitelja in očetovsko skrbnega svetovalca. In ko so položili prvega ljubljanskega škofa sredi junija v letu 1488. v stolni cerkvi sv. Nikolaja k večnemu počitku, je žaloval Ivan po svojem dobrotniku, kakor žaluje otrok po svojem očetu. Izgubil je z njim edinega človeka, ki mu je mogel potožiti gorje svoje duše.
Jeseni tega leta je dobil tedaj devetnajstletni Ivan Štebe ršk i f ili jalno cerkev pri Sv. Križu nad Šteber-kom pod pogojem, da doseže do dovršenega enoindvajsetega leta mašniško posvečen je. Obenem ga je dodelil tedanji vikar, ki je opravljal posle po umrlem ljubljanskem škofu, župniku pri Sv. Petru na poljn zunaj mestnega obzidja kot d i jak ona. Pod starim čemernim in vedno zlovoljnim župnikom je izpolnil Ivan pogoje, ki so mu bili stavljeni. Pomagali so mu pri tem tudi bisterški kartu zija ni s tem, da so mu izposlovaJi izpregled njegove prenedozorele mladosti. Se celo leto potem je ostal pri Sv. Petra in hodil mesto nadležnega župnika po
vseh številnih f ili jalnih cerkvah, kamor se priletnemu župniku ni ljubilo. Opravljal pa je poleg vseh teh neštetih potov tudi malone vse posle, ki bi jih bil imel opravljati stari župnik.
Trnjcva je bila pot mladega Ivana, ko je vstopil v življenje. Malo priznanja je žel za svoje delo in iz srca se je razveselil poziva, ki mu je velel zapustiti župnišče pri Sv. Petru in ga klical na novi ŠteberŠki grad.
*
Preglasnili so zvonovi v cerkniški cerkvi, kakor vzdih so splavali zadnji tresoči se zvoki čez Široko jezersko plah. Od Sv. Elije sem pa je vsiljivo, nestrpno žgolelo *pod sivo nebo.
Vzdramil se je mladi duhoven iz svojih sanj. Še en otožen pogled na žalostne razvaline gradu svojih očetov in stopil je skozi nizka vrata v kapelico. To tedaj je bil kraj njegove posla t ve, temu je žrtvoval vse svoje življenje! Skozi edino okno nad edinim oltarjem nasproti vhodu je gledalo sivo nebo na sive neokra-šene stene. Skoro tema je vladala po kapelici. Stopil je pred oltar, ki je ves prašen sameval pod oknom. Iz napol otesanesra kraškega kamenja sezidan je bil podoben bolj ognjišču. Na steni nad njim in pod oknom pa je viselo rjavo pobarvano raspelo s odreie* nikom, ki mu je neiproani če* vsel ie
vso barvo, s katero ga je poslikala neokretna roka. V kotu ob desni strani oltarja pa je ležalo nekaj zvito. Na prvi pogled je spoznal Ivan, da je človek. Pogledal je natančneje in pristopil. Bilo je mlado dekle, kmečko je bilo oblečeno v ohlapno domače ne* beljeno platno. Z glave ji je zdrknila široka in dolga ruta na tla in napol razplet en i črni lasje so ji valovili črez čelo. Spala je. Mladi nežni obraz, na-hahnen z lahno rdečico, je počival na trdem kamenju, ustnice so ji drgetale v mrazu in včasih je streslo ihte nje vse njeno mlado telo. Tedaj se ji je spaeil obraz kakor na jok in roka je segla krčevito proti srcu.
Zatopljen v ta pogled je stal Ivan pred njo. Vse mogoče misli so mu rojile po glavi, kako je prišla neznanka v to zapuščeno kapelico. Zasmilila se mn je, ko jo je videl ležati pred seboj na mrzlih kamenitih tleh. Ali jo hoče zbuditi, ali ji naj ne krati od poč i tka, ki si ga je prišla morda iskat pod oltar? Težke so morale biti sanje, ki so ji razburjale dušo. Zdaj se jo vzpela napol na svojem ležišču. »Ne, ne tega!« je zakričala vsa obupana in se zgradila vznak pred njegove noge. Tedaj se je sklonil Ivan do nje, pogladil ji je kušrrave lase s čela in prijel jo je za roko.
(Dalje pHJmdaJtt.)
5. 1. 1911
Uberu nos o malo.
^erodovinski roman. Spisa! Vladimir Vesel. (Dalje.)
Preplašeno, z groznim strahom v *eeh, je skočilo dekle pokonci, rtakor brez uma je hotela mimo mladega d\t-IkOVlia proti izhodu. tvan pa jO je Hrzal krepko za desnico. Zamahnila je z levo proti njegovi roki in blazen gtr&k se je risal v globokih poto/ah *m njenem licu. Njene temne oči so begale od Ivana pa do oltarja in zo-
jpBt nazaj k njemu. Za del trenutka iso se ustavile na oknu in na razpelu.
»Pomagaj rešenik! Pomagaj ti ta gori na razpelu!« in padla je na /»lena pred Ivanom. »Pusti me!/ je ^kričala s sovražnim, hripavim glasom in mu zasadila zobe v roko, ki je držala njeno.
Ko jo začutil Ivan bolečine na t-voji roki. nagnil ji je s prosto roko ^lavo nazaj. »Bodi pametna! Kaj se bojiš mene, božjega služabnika?« jo je nagovoril.
Zdrznila se je pri teh Ivanovih besedah, plašno so mu pogledale njene oči v obraz in ihteče se je sklonila, da poljubi roko, v katero je zasadila ,vsa blazna strahu svoje zobe.
»Krvaviš!« ga je opomnila, ko je pideia, kako mu teče kri raz roko, ^kako ti morem to popraviti!« in njene t*>lze so mu škropile rano in se zlivale s krvjo.
r.Kaj do tega!« jo je zavrnil Ivan. »Rana sa zaceli, tvoje srce pa krvavi mnogo huje. Da bi mogla izprati ta kri tvoje srčne muke, z veseljem bi jo žrtvoval!«
»Ti ves?« ga je plaho vpraša h*
ona.
»Vem,« je odgovori! Ivan fn ji pogladi] z nekrvavo levico lase, »vem da te muči nekai strašnega^ kaj pa je to, mi poveš sama. Duhoveu sem, in v u jen, da obdržim skrivnosti v svo-toiik srcu, ki mi jih razkrijejo ljudje. Tu sem me je poslala božja roka najbrže ob pravem Času, da ti rešim 7.a-upanj*^ v bopa, ki si je že t*k*>tf*o izgubila.«
V glasnem joku je klečala pred njim in njeno ihtenje je odmevalo iz vseh kotov male kapelice. Ivan pa je nadaljeval: »Božja previdnost me je pripeljala sem k tebi, da ti rešim dušo, ti pa se ne smeš ustavljati volji svojega stvarnika. Glej, s prstom je pokazal na tebe in prišel sem. Vedel nisem po kaj hodim, zdaj pa mi je jasno, kaj je hotel gospod od mene, ko mi ni dalo miru na ^teberSkem gradu.«
»Ti si iz Steberškega gradu I« je obrnila do njega, in usahnile ao ji kakor na mah solze. »Ti si Ivan, ti si, ki ga pričakujemo?«
»Da, jaz sem Ivan Šteberški, ne graščak, ne posestnik, služabnik Ivan sem,« in vsa bridkost, ki jo je čutil v svojem srcu, se je Pisala \x njegovih besed.
>1K> tebe, da, do tebe imam zaupanje, edino do tebe, ker si fitober-žan. Veselila sem Se že tako, da prideš, vedela sem, da mi ti pomoreŠ, ti, ananO ti.« In začela mu je poljubljati roko. Naenkrat pa se je vzravnala iu pogledala Ivana z resnim, vprftsujd-Čim pogledom. »AH si pa tudi ti tak. kakršni so bili vsi fttebefzani?«
»Sem,« je odvrnil Ivan ves gi-njen od njene zaupnosti.
»Tedaj ti smem zaupati vse in se mi tli treba bati, da spravim sebe in .svoje v nesrečo!« je vzkliknilo mlado dekle in iz njenega glasu se je slišala
zavest, da je konec neznosnega trpljenja.
Ivan je sedel na stopnice, ki so vodile k oltarju, zavil se je tesno v svoj široki plašč, dekle pa mu je pripovedovalo klečeče pod rjavim razpelom s pobledelim Kristom trpljenje mladega srca. Prva izpoved je bila to, ki jo je slišal mladi Ivan na 6te-nerškem posestvu, dolga izpoved, polna groznih samoobtožb. Srce se mu je krčilo, kadar je pogledal na dekle pred seboj in dvomi so razburjali njegovo dušo, dvomi, ki so bili v stanu z elementarno silo podreti vse prepričanje, ki si ga je nabral v trudapolnih letih svojega pripravljanja na duhovski stan. Odpirale so se mu oči, in zrl je pred seboj nerazrešljive zagonetke, ki so majale ob njegovi veri in ob njegovem za-upnnju v stvarnika. Videl jo zaalep-Ijenost in z lažmi iu vražami pome-
šano vernost, ki vodi ljudi, katerih so je prijela, v obup in brezbožnost, Pazno je poslušal njeno povest, z nobenim vpraSanjcrn je ni motil, in ko j« prenehala govoriti, ni imel za njo tolaiilne besede, nI ji mogel reči: »bog ti bo odpustil.« Obrnil se je v stran od nje, ker ji ni mogel zreti V njene hlahe. vprašujoče oci. »Moliti hočem za te. Pridi pojutrišnjem ob tem času zopet sem v to kapelico, pogovoriva se nadalje, kaj je storiti.« To je bilo edino, s čemer se je poslovil od nje. Vstal jo in umerjenih korakov odšel Iz kapelice. Notri pa Se .ie zgrudilo dekle pred oltarjem, da se je dotaknilo čelo mrzlega Kamna — »ni mi nobene pomoči!«
* a " # II.
V prvem nadstropju visokega župnišča nasproti šestogletemu stolpu trdno obzidane cerkniške cerkve sta sedela pri teški mizi župnik, znan pod imenom Sveti Jovo, in Kašpar Kauber, glavar v Trstu in sorodnik tedaj še mladega Krištofa Rauberja, ki pa je bil kljub svoji mladosti določen za drugega ljubljanskega škofa. Dokler ni oU mladi Krištof ie posvečen v mošnika, je opravljal škofovsko dušno pastirstvo v Ljubljani vikat Zori Kirchberg, med tem ko je oskrboval posvetno premoženje KaJ-par Bankar. Iz Hasberško graščine, kjer ja mvno tedaj bival, ae ja napotil SaJfair Bankir kaJ pofttto k Stotemu Jovtu k- (>rknieo. Bil pa je
Kašpar visok, silen in nenavadno bradat mož, kakor vsi moški iz rodc»-vine Rauberjev. Kazil ga je edino nekoliko šiljasti nos in pa nizko čelo, katero so mu pokrivali skoro do obrvi segajoči, že nekoliko osiveli, razmršeni lasje. Pravo nasprotje je bil svojemu prijatelju Svetemu Jovtu Jovo je bil majhen, okrogloličen iu trebušen, z visoko plešo, ki se mu je svetila vedno v maščobnem sijaju, Kauber pa postava pravega junaka in borile*.
Ravno je odstavil Rauber visoko einjasto posodo z vinom in si pogladi! z dlanjo gosto brado. »Kaj pravil, prijatelj Jovo, da bo treba naznanit? Paradajzerju i Menda vendar ne bo tako hudo, stare babnice se rade lažejo!«
»Treba bo na vsak način,« mu jc odgovoril Jovo, »kam pa pridemo, če se nam razleze ta zalega po deželi!« vstal jo zibaje se, kakor bi imel eno nogo prekratko, korakal po sobi gor in dol. »Ze predolgo sem molčal, cele vasi so še okužene, jn zamisli, že sem v Cerknico prihajajo. Kaj bo, če mi pridejo celo v župniše*, ali se ti na-aelijo na Hasberškem gradu? Pazi, pazi, Rauber, če si tudi škofov sorod nik, pred njimi nisi Varen, tudi vsa tvoja silna moč ti ne pomaga nič!: In nadaljeval je zgovorni Jovo ter sedel zopet na mizo: »Kaj pa, če ti napravijo iz tvojega gradu nad Uncem drugo Slivnico.. .t«
<9eUi arlaoamjio,)
7. 1. 1911
Uberu nos o malo.
Zgodovinski roman. Spisal Vladimir
Vesel,
(Dalje.)
»Kaj praviš, da to morejo.'« se je
vznemiril Rauher in zagrabil za svoj
dolgi nveč.
»Le pusti svoj meč, prijatelj, ž
njim ne opraviš nič proti čarovnicam.
Verjemi mi, da je treba podučiti
skrbuika Paradajzerja in glavarja
Auersperga, da nam pošljejo
sem dol sodnike. Na Bočkovem pod
Steberkoru je malone vsa vas že okužena,
staro in mlado jaha ob nočnem
času na Slivnico na earovniške sestanke.
Dokažem ti to lahko. Po zasneženih
presekah in lisah v gozdovih
krog Šteberka je polno platkov, saj
veš kaj so platki?«
»Kako bi, ko se nisem bavil nikdar
s čarovnijami?« je odgovoril
Rauber.
>No, platki, to so odpadki gnoja,
smeti in slame, ki so jih zmetale čarovnice
iz zraka na zemljo,« ga je podučil
Rauber.
»Nič drugače, ko bi bili prišli ti
odpadki naravnim potom na kraj,
kjer leže, bi moral biti sneg pokojen,
pa ga ne najdeš po celi cerkniški kotlini
takega celoa, kakor ravno v
obližju onih platkov.
»Ne vem, kaj bi mislil o tem,« je
zmajeval z glavo Rauber, »zdi se mi,
da to še ni nikak dokaz.«
»No, kaj pa praviš k temu, —
zadnjic je prišla iz Grahovega k meni
ženica in je pripovedovala, da je slišala
zvečer strašen piš po zraku. Mislila
je, da je burja in šla gledat na
prag. Mirna noe je bila zunaj, brez
vetra, od Šteberka sem pa je videla,
kako so se dvigali v noči plameni,
kakor iskre so plesali po zraku
majhni in veliki, zdaj podobni zvezdam,
zdaj jeziku in skovikalo je po
zraku, kakor bi se podile sove. Slednjič
so izginili plameni proti Slivnici.
«
»Ženica je sanjala,« je pripomnil
Kauber.
V tem trenutku so se začuli zunaj
v veži težki koraki. Po stopnišču in
širokem hodniku se je razlegalo,
kako je otepal prišlec sneg, ki se je
bil nabral na njegovih težkih čevljih.
Težki koraki so se bližali sobi, kjer
sta se pogovarjala Rauber in Jovo,
in odprla so se vrata, v sobo pa je
stopil Ivan Šteberški. Ostal je pod
vrati in se ozrl po sobi.
»Dobrodošel, brat Ivan,« ga je
pozdravil Jovo.
»Pozdrav v Kristu!« je odzdravil
Šteberzan in dostavil, »prišel sem k
vam, kakor prihaja učenec k svojemu
učeniku, prišel sem po svet v
zagonetni zadevi.«
prihajaš z zagonetnimi stvarmi. Iz
Bočkovega prinašaš novice in v Grahovem
si izvedel grozote. Nisi še izpregovoril
besede in že vem, kaj prinašaš.
Vidiš, prijatelj Rauber, kako
prav sem imel!« Med tem je prinesel
Jovo še eno veliko cinjasto posodo z
vinom iz kota pri oknu in jo postavil
pred Ivana na mizo.
Priklonil se je Ivan mogočnemu
Rauberju in sedel za mizo. 2e iz
Ljubljane mu je bil znan tržaški glavar
in prav nič čedno se mu ni zdelo,
da se sreča ž njim pri cerkniškem
župniku, tem bolj pa se je čudil Jovovim
besedam, ki je tako natančno
vedel, kaj se mu je zgodilo med potjo.
V Grahovem mu je namreč prišla nasproti
stara ženica in mu pripovedovala,
kaj je vse videla nad Bočkovim
in proti Slivnici. Dasiravno
se jc upiralo vse njegovo notranje,
vendar se ni mogel popolnoma otresti
suma, da je navsezadnje vendar nekaj
resnice v govoričenju stare žene.
Cim bliže je prihajal Cerknici, tem
lažje mu je postajalo srce, zdelo se
mu je, da gre pripravit v nesrečo
svojega najboljšega prijatelja, podlo
in nemožato se mu je zdelo njegovo
početje in že se je hotel vrniti, ne da
bi bil stopil pred župnika Jova. Da
sc je končno vendar odločil vstopiti
v župnišee, temu je bil kriv glas svetosti,
ki se je širil po deželi o župniku
Jovu.
Sedel je tedaj med župnikom in
"Rauberjem in pripovedoval, kaj je
slišal v Grahovem, niti z besedico pa
se ni dotaknil doživljaja v kapelici
pri svetem Križu, skrbno sc je varoval
tudi pokazati svojo desnico, na
kateri so se poznali s krastami po-
I kriti sledovi zob. Ko je končal Ivan
I svojo povest, je z napetostjo priča-
\ koval, kaj poreče k temu župnik.
»No, kaj sem rekel.' se je obrnil
ta k Rauberju. »Cele vasi so že okužene.
Tu imate zopet pričo!«
»Nisem videl sam,« je ugovarjal
Ivan, »in odkrito rečeno, mi stvar
tudi ni umevna.«
»Jako enostavno je to,« se je
oglasil zopet župnik, »vse, kar delajo
ti ljudje, če jim smemo dati še to
častno ime, store s pomočjo hudiča.
Naravno je iu vsak pameten človek
mora to pri poznati, da človeku ni
dano letati po zraku. Če se pa zveze j o
nekateri zaslepljenci s hudičem, da
jih uči takih čarovniških znanosti, je
to, kakor imenujemo vsako tako pogodbo
s hudičem, pactum expressum.
Razločevati moramo pri tem ali store
to ljudje hote, potem je to pactum
expressnm dolosum posebno tedaj, če
jih uči takih vraž peklenšček sam, sicer
pa, če samo privolijo, da uganja
kdo drugi, ki je sklenil s hudičem
pactnm expressum dolom m, ž njimi
take čarovnije, to je pactum implieitum.
Že sv. Avguštin je to dobro
vedel in vsa naša znanost ne more
najti kaj boljšega. Očividno pa je, da
so ti ljudje v zvezi s hudičem. Le pomislita,
po zraku letajo v nočnem
času iu se menijo z nečloveškimi glasovi.
Na Slivnici se shajajo, in Slivnica
je vendar znana daleč naokrog
kot zbirališče vešč!«
»Vsa ea-t tvoji učenosti,« se je
oglasil Rauber, »kljub tvojim izvajanjem
pa mi še ni jasno, kako bi
mogli stopiti ravno ti preprosti
ljudje, ki so vendar skozinskoz verni,
v zvezo s hudičem. Prej bi to verjel
o učenih ljudeh kakor pa o našem nevednem
ljudstvu.«
»To je ravno znamenje časa,« je
odgovoril Jovo,. »prej se je spravljal
vrag na ačenjake, in ko je videl, kako
mu gre pri njih njegova vražja učenost
v klasje, si je zaželel še več duš
in spravil se je na kmeta. Ravno v
teh zadnjih letih se množe čarovnije
z neverjetno hitrostjo. Ali se spominjaš
še, prijatelj Rauber, kaj je pisal
naš bveti oče papež Inocencij VIII.
v svoji buli »Summis desiderantes
afleetibus«? Čakaj, preberem ti jo!«
Vstal je župnik Jovo in pristopil k
veliki omari, napolnjeni z vsakovrstnimi
papirji.
»Dobro mi je znano papeževo pisanje,
ni ti treba iskati,« mu je branil
Rauber,
(Dalje prthodnji<5.>
8. 1. 1911
Uberu nos o malo.
Zgodovinski roman. Spisal Vladimir
Ve se 1.
(Daljo.)
»No, potem moraš priznati tudi, da imamo v naših krajih kar na dlani dokaze, da se uganja pri nas čarovnija. Ali ni znano nam vsem, da se kvari žito na polju, da eepa najboljša živina, da rode dekleta, ne da bi vedela od koga so »počele.' Se ne dogaja dan na dan, da u reče čarovnica otroku.' In če priznamo vse to, moramo priznati tudi, da so med nami čarovnice in čarovniki in vešče.
»Vse je res,« se je oglasil mladi T van, »toda ...«
»Nič toda!« mu je segel v besedo Sveti Jovo, »poznati moraš znamenito Sprengerjevo delo »Malleus ma-leficarum«, to je kladivo, s katerim moramo pobiti brezbožno čarovništvo, to je meč, božji, s katerim moramo posekati korenine hudičevim znanostim.«
»Vendar pa bi se osmclil vprašati, učeni mojster,« ga je prekinil fvan Šteberški malodušno, »ali bi se ne dalo ogniti vsem grozotam, |ri jih zapoveduje ravno ta Sprengerjev > Malleus«.«
»Kako ueki I« je vprašal Jovo osorno, »svarim te, ne zavzemaj se za
vešče, ki j i h je bog zazna.menoval!
K a j pa porečeš k temu, da živi ravno
na Bočkovem cela kmečka rodbina, v
kateri imajo vse ženske eno oko
rjavo, drugo pa rdečkasto? Poslal
sem tja človeka, k i ga tam nikdo ne
pozna, in potrdil mi je to! A l i n i
očito, da so vse te ženske vešče? A l i
se upaš t a j i t i I N i to jasen dokaz čarovništva?
« In ker I v a n na t a njegova
izvajanja ni o d g o v o r i l , je nadal
j e v a l župnik Jovo po k r a t k em molk
u : v B r e z obzira in brez prizanašanja
moramo z a t i r a t i te satanove zaveznike,
z ognjem jib moramo pokončati,
da ne oškropi n j ih k r i zemlje in
j e ne ponesnaži in z a s t r u p i , zakaj
rastline, ki bi vsrasle iz zemlje,
oškropljene s k r v j o vešč, bi bile zopet
hudičeva last i n i z v o r novega gorja.«
» P a kaj, ko b i se poskusilo i
eksoreizmom,« ga je p r e k i n i l Ivan,
»morda pa bi bilo mogoče i z g n a ti
hudiča iz njih?«
» K a j še,« ga je z a v r n i l Jovo, k i
mu je žarelo že vse lice svete jeze in
od težkega, o b i l o zaužitega v i n a . »Ti
ljudje so sami že napolbudiči n a t em
svetu, to niso obsedenci, ki j im je
v r a g ornračil um. L e proti obsedencem
zaleže eksorcizem, n i k a k o r pa ne
p r o t i veščam i n čarovnikom.«
»Meni pa to tudi n i popolnoma
jasno,« se je oglasil zopet Rauber,
»kako bi ne zaleglo izganjanje hudiča;
odkrito rečeno, mi tudi sežiganje
vešč ni nič kaj posebno simpatično!
«
»Bog te varuj, Rauber!« je zakričal
Sveti Jovo. »Jaz te nisem slišal
in Ivan tudi ne. Tvoje besede so
b i l e uporne, škodljive obstojn sveto
c e r k v e ! Boga z a h v a l i , da imaš tako
imenitne sorodnike i n d a te. je slišal
p r i j a t e l j , ki ne mara vedeti, da je
slišal tvoje besede!« O p r l se je S v e ti
J o v o s pestmi na mizo, g l a v a se mu
je zibala med rameni i n rdeče, izbuljene
oči so se mu svetile.
»Pojdiva,« je zašepetal Rauber
Tvanu, »pijan je dobri Jovo,« in
v r t a l a sta i n se p o s l o v i l a od župnika.
K o sta b i l a Rauber i n I v a n Šteberški
zunaj župoišče, p r i j e l je R a u ber
Ivana za ramena. » L e poskusite,
mladi p r i j a t e l j , z eksoreizmom, i n poročajte
mi o uspehih n a Hasberško
graščino. Če bo pa Sveti J o v o vendar
pisal Pai*adajzerju, bom že jaz izpos
l o v a l pri g l a v a r j u in škofijskem
v i k a r j u , da se stvar zavleče, dokler
mi ne sporočite o svojih uspehih. Na
vsak način pa le poskusite z eksoreizmom!
«
Tako s t a se ločila Ivan Šteberški
i n g l a v a r Kašpar Rauber, še enkrat
j e s t i s n i l Rauber Ivanu roko, da se
je temu delala od bolečin tema pred
očmi, potem pa je aabrlizgnil na prste
svojemu hlapcu, ki je stregel konju
v župnijskem hlevu. Ivan pa je stopil
na most čez Cerkniški potok, preko
katerega vodi cesta na Grahovo in
naprej v nepredome gozdove. Težke
misli so bile njegove spremljevalke,
in vendar niso bile brezupne. Rauber
jeve besede so mn podžgale iznova
pogum za boj proti nevidnim in neznanim
sovražnikom. Pogrkujoea studeneki,
izgubljajoči ae po kratkem teku
v goltanjah, so n a z n a n j a l i prihod
pomladi. N a zahodu za Cerkniškimi
gorami se je p o s l a v l j a l o solnee. Temne
sence so p l a v a l e po Cerkniški kotl
i n i .
I I I.
T r e t j i dan j e vstajal izza Grmade,
k i o b r a b l j a proti vzhodu nebo, če pogledaš
iz nove Šteberške graščine
p r o t i Križni g o r i . N a o k n u sloneč se
je o z i r a l Ivan po golem pobrdju, k i
mu je z a p i r a l o razgled proti Grahov
em i n p r o t i C e r k n i c i . D o l i pod g r a dom
na v a s i se je že z b u d i l o življenje.
Tenak d im se j e v a l i l po s t r e h a h i n se
spuščal k a k o r prozoren prt n a i*java
m o k r a tla. T u i n t am je s t o p i l a na
p r a g kmetica i n se o z i r a l a p r o t i nebu.
T i h o je b i l o vsenaokrog in vendar
preveto življenja, hrepenečega po
solncu in toploti. Iz starikavih, nagr
bančen i h obrazov si bral, kako
slutijo trde kmečke duše vstajenje,
kako Čakajo na trenutek, ko vdahne
prohujajoča se narava življenje
mrtvoležečim poljem in travnikom.
Tudi Ivana se je dotaknila ta slutnja,
tudi njemu je zaigrala pesem o vsemogočnem
stvarjenju. Slonel je ob
oknu i n strmel pred se in nepremagljivo
pričakovanje mu je polnilo dušo,
vendar pa si niti sam ni vedel odgovora,
kaj bi bilo ono neznano in
veliko, kar sluti. Gladko in neizpremenljivo
ravno je bila začrtana not
njegovega življenja; od prvega koraka
pa do zadnjega so bili vsi enaki,
složni in neprenagljeni, preračnnjeni
že tisoč i n tisočkrat od d r u g i h , njemu
odmerjeni i n nakazani od t u j i h l j u di
i n le p a r koratkov n a desno i n n a levo
mu je bilo dovoljenih. Kako ozek
delokrog in kako kratkogledno obzorje,
ko so g a s i l i l e mladeniške moči
v boj i n v življenje! N e j a s n a i n brezo
b z i r n a bridkost je ležala n a njegov
em duhu i n g a težila. Z nevoljo je
odganjal v s i l j i v e spomine, k i so mu
v s t a j a l i ob pogledu na t a napol prebujena
b r i l a , s r am g a je o b l i v a l , k a dar
so se mu u s t a v i l e m i s l i n a njegovi
službi v hiši onih, k i so sedli v
posest njegovih prednikov. In vedno
so h o d i l i njegovi spomini i n njegove
m i s l i po teh prepovedanih potih in
niso hotele ostati n a o n i r a v n o in nei
z p r e m e n l j i v o začrtani poti, k i so jo
b i l i odkazali d r u g i . Zdaj se j e spomn
i l svoje obljube, dano kmečkemu
d e k l e tu v k a p e l i c i p r i sv. Križu. To
j e b i l a p r v a postojanka na njegovi
p o t i , kjer lahko poskusi svojo moč,
prva preizkušnja njegove poslatve.
Sto i n s t o k r a t so se v p r e t e k l i h dveh
dneh že u s t a v i l e njegove m i s l i p r i nez
n a n k i od sv. Križa, sto i n sto načrtov
je že izdelal i n z a v r g e l in j ih
vodno zopet p o b i r a l i n p r e m i s l i l . Izhoda
n i našel, a najti g a je hotel, to
j e b i l a v o d i l n a misel vsemu njegovemu
premišljevanju. Zavedal se je v
tem trenutku, da se mu posreči prodreti
temo, k i mu ni dala jaano videti,
takoj nato pa se mn je dozdevalo,
da se podira vsa stavba njegovih naklepov
pod neznano^ silo nevidnih in
nepojmljivih moči.
(Dalje prihodnjič.)
Besedilo prekopiraj iz SN, podlistek za podlistkom, iz predogleda v besedilnem formatu. Golo besedilo ima šumevce kodirane v formatu UTF-8, ki se jih da v urejevalniku Notepad++ s klikom priklicati na zaslon. Lažje je kopirati iz pdf-ja (včasih vsak stolpec posebej!), vendar je tedaj treba odstavke vnesti ročno. -- --[[Uporabnik:Hladnikm|Hladnikm]] 19:11, 5. november 2011 (UTC)
| |||