Libera nos a malo: Razlika med redakcijama

89. 1. 1911

»No, potem morašmoraš priznati tudi, da imamo v našihnaših krajih kar na dlani dokaze, da se uganja pri nas ÄŤarovnijačarovnija. Ali ni znano nam vsem, da se kvari Ĺľitožito na polju, da eepa najboljšanajboljša Ĺľivinaživina, da rode dekleta, ne da bi vedela od koga so »poÄŤelepočele.' Se ne dogaja dan na dan, da u reÄŤereče ÄŤarovnicačarovnica otroku.' In ÄŤeče priznamo vse to, moramo priznati tudi, da so med nami ÄŤarovnicečarovnice in ÄŤarovnikičarovniki in veščevešče.

»Vse je res,« se je oglasil mladi T van, »toda ...«

»NiÄŤNič toda!« mu je segel v besedo Sveti Jovo, »poznati morašmoraš znamenito Sprengerjevo delo »Malleus ma-leficarumÂleficarum«, to je kladivo, s katerim moramo pobiti brezboĹľnobrezbožno ÄŤarovništvočarovništvo, to je meÄŤmeč, boĹľjibožji, s katerim moramo posekati korenine hudiÄŤevimhudičevim znanostim.«

»Vendar pa bi se osmclil vprašativprašati, uÄŤeniučeni mojster,« ga je prekinil fvan ĹŠteberški teberški malodušnomalodušno, »ali bi se ne dalo ogniti vsem grozotam, |ri jih zapoveduje ravno ta Sprengerjev > MalleusÂMalleus«.«

»Kako ueki IÂI« je vprašalvprašal Jovo osorno, »svarim te, ne zavzemaj se za