Človek toliko velja, kar plača: Razlika med redakcijama

== IV. ==
 
Noč je potekala in že je merzla megla pihala po dolini. Danica, oznanivka dneva in terdega dela, je priplavala na nebo in spanec je že popuščal pridne gospodinje, in živina v hlevih se je oglašala: ko zvona milotužni glas razširi strah in grozo po vasi. Stari Krucman plane iz postelji, plaho pogleda skozi okno v žarečo noč, in groza, plamen šviga skozi bližno Rezino streho. Strah mu ude prešine, pa še bolj ga strašna misel zbode v serce, da je Matevž zažgal tetino hišo. Mož verže obleko nase, skoči v zgornico, da bi morebiti Matevža dobil v spavnici. Poterka na duri, bile so zaklenjene. Zažene se z močjo vanje, da se je ključavnica vdala. Postelja je bila postlana, kakor snoči, sledu po Matevžu pa nikjer. Vsi Krucmanovi so bili po koncu in hite pomagat.
Noč je potekala in že je merzla megla pihala po
dolini. Danica, oznanivka dneva in terdega dela, je priplavala na nebo in spanec je že popuščal pridne gospodinje, in živina v hlevih se je oglašala: ko zvona milotužni glas razširi strah in grozo po vasi. Stari Krucman plane iz postelji, plaho pogleda skozi okno v žarečo noč, in groza, plamen šviga skozi bližno Rezino streho. Strah mu ude prešine, pa še bolj ga strašna misel zbode v serce, da je Matevž zažgal tetino hišo. Mož verže obleko nase, skoči v zgornico, da bi morebiti Matevža dobil v spavnici. Poterka na duri, bile so zaklenjene. Zažene se z močjo vanje, da se je ključavnica vdala. Postelja je bila postlana, kakor snoči,
sledu po Matevžu pa nikjer. Ysi Krucmanovi so bili po koncu in hite pomagat.
Ko pride Krucman k ognji, je plamen na več krajih prederl leseno streho, in veža, ki ni bila vsa zidana, je bila v nar hujem ognji in vsa zatvorjena, ker strop je vanjo padel, in duri do Rezine sobe zagradi. Pokal je že tudi strop nad sobo, in valil se je ven vroč zadušljiv dim. Na enkrat se soba razsvetli, kos stropa je vanje padel in vidila se je Reza pri oknu, na pol oblečena. Na pomoč je klicala skozi okno, ki je bilo zatvorjeno z debelim železnim omrežjem. Krucman in nar močneji mož iz vaši sta se vperla v železni drog, pa železo se je le zakrivilo in ni se premaknilo iz debelega kamnitega okvirja. Prišel je kovač in zidar, da so silama izvalili okno in železo. Segel je Krucman skozi podertijo po Rezo. Rešil jo je. Omamljena je bila od puha in dima, vdaril jo je bil goreči tram in hudo ranil, tlela je že tudi obleka na njej. Zapustil jo je vid in zavednost, in dalj časa so jo močili, da je v drugo sopsti začela. Krucman jo je ženskam izročil, sam je pa možem ukazoval, kako naj pohištvo podirajo, in ogenj kropijo, in kje naj gasijo, da se ogenj ne razširi; posebno ženske je dobro ozmirjal, ki so brez reda tu in tam vodo razlijale, in vedno žalostno kričale.
 
Dve ženske ste RežoRezo obvezovale, ena jo je z vodo močila. Dacar, ki je bil med pervimi pri ognji, je skušal z RežoRezo govoriti, pa Reza ni mogla ust odpreti, ne ganiti udov, le težko je sopla in zdihovala. Okoli stoječi so z glavo kimali, brez upa, da bo še kdaj vstala. Dacar jim je dokazoval, da opekline niso nevarne, pa bil je tudi sam nasprotne misli. Uganjeval je s kmeti, kako bi se bil ogenj vnel, in poterdil je njih besede, ko so Matevža na sumu imeli. Ko je pa zvedel, da Krucman nocoj Matevža ni dobil v postelji, ko je duri spavnice razbil, in ko je vidil, da so vsi Krucmanovi pri ognji, Matevž pa deleč proč, se je podal dacar žalosten in obupan, da je bogata nevesta, vsa njegova sreča in upanje, tako na smert ranjena, od pogorišča proč, in nihče ni vidil, kdaj in kam. Ko je Krucman s pomagači ogenj toliko ustavil, da ni bilo nevarnosti za sosednjo kerčmo in njegov hlev, je stopil k možem, ki so stali okoli revne Reze. Jezno jih je nagovoril: "Ali„Ali nič ne veste pomagati, zijala! Na mrazu in rosi revo pustite ležati, in gledate jo. Nesite jo naglo v mojo hišo v zgornjico na posteljo! Eden naj pa teče v terg po zdravnika. Da vam nič na misel ne pride! Že pred uro bi bili Rezo imeli v posteljo spraviti." Posvaril je Krucman tudi svojo ženo, da je prišla ogenj gledat in ni hiše varovala.
 
Prijeli so Rezo štirje možje, in jo odneso v tisto posteljo, v kteri je prednjo noč spal ubežni Matevž. Ko so jo prinesli na prag Krucmanove hiše, so culičuli ropot v zgornjici, in težek pad na vert, kakor da bi bil kdo skozi okno poskočil. Mislili so, da je to spomin, da bo nekdo umerl v zgornici. Nihče ni mislil, da bi človek bil, ki je skočil iz sobe. Ko pa v sobo pridejo, in vidijo Matevževo blago razberskano, omaro odperto in njeno ključavnico razbito, se je vsim zdelo, da so imeli tata v hiši, ali pa je Matevž nazaj prišel, nekaj dražjega blaga odnesel, in tudi shranjeni denar iz omare pobral, potem pa hitro pete odnesel, da bi ga ljudje ne zgrabili, ker je tetino hišo zažgal. Tako so mislili. Kmalo je prišel Krucman z zdravnikom, kteri je Rezi rane prevezal, in ji nekoliko olajšal hude bolečine; pripomogel ji je k zavednosti, in tudi govoriti je mogla revna Reza, ki je zdaj okusila, kako bogastvo ne reši človeka, da bi ne potreboval pomoči dobrih ljudi, in ne spal v ptuji postelji. Pa povem naj zdaj tudi kaj iz poprejšnega življenja Matevževe tete.
 
varilBila je nar mlajša hči revnega očeta, ki je drevaril vse žive dni. Dote ni imela večr kakor petdeset goldinarjev, pa bila je nar lepše dekle cele soseske; zato jo je v zakon vzel kmet iz bližnjega sela, ki je bil zelo premožen, toda imel je sive lase. Srečen bi bil njen zakon, pa bil je brez otrok in kratek. Čez tri leta je kmet umerl, in zapustil je mladi vdovi polovico premoženja. Za ta denar, ki ga je bilo precej, je Reza kupila prijazno hišo z vertom in travniki na Kalu, ostanek je ljudem posodila, in živela je od obresti brez skerbi s pohiševavcom Matevžem, sinom stareje sestre, kterega je na novi dom vzela, in pri kupčii zakladala. V lepem miru sta tri leta živela, in Rezi ni bila možitev več v čisli, dokler ni dacar odtegnil njeno serce od Matevža, in zdražbo prinesel v mirno hišo. Nesrečni požar ji je na vzel ljubo zdravje; druge škode ni naredil, ker Matevževo blago je bilo včeraj preneseno h Krucmanu, in hiša je bila zavarovana, denar pa posojen poštenim dolžnikom. Da se bo tudi zdravje ob kratkem vernilo, je zdravnik upal, ako se teta le varuje prehlajenja in dušne ganitve.
Bila je nar mlajša hči revnega očeta, ki je dre-
varil vse žive dni. Dote ni imela večr kakor petdeset goldinarjev, pa bila je nar lepše dekle cele soseske; zato jo je v zakon vzel kmet iz bližnjega sela, ki je bil zelo premožen, toda imel je sive lase. Srečen bi bil njen zakon, pa bil je brez otrok in kratek. Čez tri leta je kmet umerl, in zapustil je mladi vdovi polovico premoženja. Za ta denar, ki ga je bilo precej, je Reza kupila prijazno hišo z vertom in travniki na Kalu, ostanek je ljudem posodila, in živela je od obresti brez skerbi s pohiševavcom Matevžem, sinom stareje sestre, kterega je na novi dom vzela, in pri kupčii zakladala. V lepem miru sta tri leta živela, in Rezi ni bila možitev več v čisli, dokler ni dacar odtegnil njeno serce od Matevža, in zdražbo prinesel v mirno hišo. Nesrečni požar ji je na vzel ljubo zdravje; druge škode ni naredil, ker Matevževo blago je bilo včeraj preneseno h Krucmanu, in hiša je bila zavarovana, denar pa posojen poštenim dolžnikom. Da se bo tudi zdravje ob kratkem vernilo, je zdravnik upal, ako se teta le varuje prehlajenja in dušne ganitve.
 
Ko je zdravnik zdravila zapisal in odšel, so obsuli vaščani Rezino posteljo, vpraševali so jo o bolečinah, in množili so njeno terpljenje, ko so strička Matevža obdolževali, da je zažgaizažgal njeno hišo:. Tudi dacar, ki je kmalo za zdravnikom Rezo obiskal, in se dolgo od nje ni mogel ločiti, je Matevža obdolževal, da je Reza nazadnje v veliki žalosti sama verjela, kar so ji na uho trobili neumni ali pa hudobni ljudje. Nikogar ni bilo, da bi Rezo spomnil Matevževih dobrih lastnosti in njegove vedne ljubezni do tete. Celo Krucman se ni zanj potegnil, ali rekel je: "Mogoče„Mogoče je, da je on zažgal; rajši pa vidim, da ni. Ko bomo gotovo vedili, potlej govorimo, pred pa nikar ne sodimo." —
 
Proti poldnu pride Matevž iz popotovanja, nevede kaj se je zgodilo. Obledel in prestrašil se je, ko najde teto v ptuji hiši vso obezano in zdihajočo, in zdravnika zraven nje; pa bolj se še prestraši, ko mu teta jezno nasproti zakriči: „Proč od mene nehvaležnež, beži požigavec, da te ne zasači roka pravice." Zdravnik je RežoRezo prosil, naj molči, naj se ne gane, pa nič ni opravil. Stopil je k Matevžu, in mu ukazal iti iz sobe, da se teta potolaži.
 
„Ako moram iti, pa pojdem, odgovori Matevž, le dovolite mi, da vzamem krošnjo in denar. Segel je v omaro, kjer je pred sinočnim shranil tistih tri sto goldinarjev. Ni jih več.
 
Merzel pot je stopil Matevžu v obraz. „Teta, jaz vas zapustim, je djal; od vas zaveržen in zaničevan, od hudobnežev okraden in nar huje pregrehe obdolžen. Naj tedaj bežim od praga do praga brez ljubezni pri vas, brez časti pri ljudeh. Z Bogom! Nič več me ne bote vidili!"
Naj tedaj bežim od praga do praga brez ljubezni pri vas, brez časti pri ljudeh. Z Bogom! Nič več me ne bote vidili!"
 
Zadel si je krošnjo in šel je iz vasi. Z nikomur ni govoril in nihče ni zvedel, kam so ga nesle nagle stopinje.
ni govoril in nihče ni zvedel, kam so ga nesle nagle stopinje.
 
== V. ==
62

urejanj