Človek toliko velja, kar plača: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 235:
Dacar še pobira dac pri kerčmarjih, kakor ga je pobiral prejšne dni; le preselil se je v drugi kraj, ker na Kalu mu ni bilo moč dalje ostati. Rezin grob ga je vedno opominjal podertega upanja in pokopane sreče; in morila ga je žalostna resnica, da nova hiša, ktere načert je sam sebi narisal, drugim vstaja iz tal. V drugem kraju, je mož mislil, bode spremenjena okolica in drugi ljudje bodo spremenili tudi njegovo serce, in žalosten spomin se bo odmaknil mirni zadovoljnosti. V novem kraju je žalovanje po pokopani nevesti res kmalu jenjalo, žalost po zgubljenem denarju se pa ni htela posloviti od mehkega serca.
 
Prišel je dacar neki večer v Ljubljano. Prinesel je sabo precej denarja, da bi ga odštel gospodu, ki ima dac v zajemu. Sedel je v kerčmi pri poliču vina, ko pride v sobo nekaj vojakov v nenavadni, pri naš poprej nepoznani obleki. Slovenci so bili, pa obraze so imeli bolj zagorele, kakor domači in bolj suhe. Brada, ki so jo nosili po laški ali francoski šegi, jih je tako spremenila, da bi nihče v njih Slovencev ne spoznal, ako bi bili na Laškem zgubili tudi domači jezik. Zgubili jezika niso, pa nekoliko se jim je vender spremenil. Z začudenjem je dacar može ogledoval, ko so se zraven njega vsedli; in skoraj boječe se je v pogovor spustil s čverstim fantom, ki mu je prav prijazno napil, in pristavil: »Danes„Danes moramo vsi pijani biti od veselja, da smo nazaj priromali v milo domovino iz toliko nevarnost, v kterih je več nismo upali še kdaj viditi."
 
„Hvala vreden je pa vaš pogum, odgovori dacar, da ste se podali v hude nevarnosti, ko vam ni bilo treba."
 
"Treba„Treba nam ni bilo, gospod; pa vsak med nami je rad šel na Laško; vsak je imel svojo željo in hrepenenje. Vsacega je nekaj gnalo iz domovine; in tudi zdaj bi se ne vernil vsak domu, ako bi ne moral."
 
„Res hitro ste vojsko končali. Komaj smo zvedili, da so vas prijeli, ste jo že nazaj priderdrali v Ljubljano."
 
Vojaku so te besede malo kri razdražile; pa jeze ni hotel pokazati, odgovoril je: „Prijatel, vi se hočete z nami norčevati. Pa čemu to, saj smo že sicer dovolj nesrečni. Edino tolažbo imamo, da smo v domači deželi. Zato se veselimo, in vsak se mora veseliti z nami, tudi vi gospod! Natakarica! prinesi bokal nar boljšega, saj nisem berač prišel iz Laškega."
Vojaku so te besede malo kri razdražile; pa jeze
ni hotel pokazati, odgovoril je: „Prijatel, vi se hočete z nami norčevati. Pa čemu to, saj smo že sicer dovolj nesrečni. Edino tolažbo imamo, da smo v domači deželi. Zato se veselimo, in vsak se mora veseliti z nami, tudi vi gospod! Natakarica! prinesi bokal nar boljšega, saj
nisem berač prišel iz Laškega." ' |
 
Ni se ga branil dacar, ker rad ga je pil, kedar je bilo zastonj. In da je vojak tako prijazen, je dalo vinu še bolji okus in dacarju večo žejo. Sosed vojak mu ni pozabil natakati, mu ga prijazno k pitju priganjati. Kakor ga je pa dacar več dobil v glavico, bolj je postal zgovoren. Vprašal je soseda po pohiševavcu Matevžu. Odgovoriti je hotel neki vojak dacarju nasproti, pa dacarjev sosed ga ostro pogleda, in tako odgovori: „Matevža poznam, bil je na Laškem, dobro se, mu je godilo. Pa od njega ne govorimo več," in šaljivega pogleda se je ozerl na tovarše. Ko o Matevžu ni smel ziniti nobeden več, so govorili o vojski, in več poslušavcov je prisedlo k mizi. Bokal se je večkrat spraznil, dacarjev sosed je pa skerbel, da kozarci, posebno dacarjev, niso prazni ostajali. Dacarju se je že jezik začel zaletovati, skušal se je spraviti iz vesele družbe, pa sosed ga ni pustil, ker vedno je vanj silil z vinom in bersedo. Vstal je dacar rekoč: »Zahvalim „Zahvalim za družbo in vino. Nocoj ne morem več piti, jutri pa moram zgodaj vstati. Lahko noč vam vošim."
 
„Ne bo dalo! Tako čverstemu možu bi se vino ustavljavlo! Še en bokal, natakarica!" odgovori vojak, in s krepko roko potlači dacarja nazaj na stol, in klobuk mu zopet obesi na kljuko. Dacar nevolje ni mogel več deržati. „Ne vem kaj mislite z mano storiti, je djal, da me hočete vpijaniti. Skoraj bojim se vas."
 
Na to vojak: »Poštenih„Poštenih ljudi se vam ni treba bati. Menim pa, da tudi nimate posebnega vzroka bati se naše družbe."
 
»Plačam„Plačam vam pijače, kar je hočete, da me le izpustite izza mize."
 
»Nočemo„Nočemo vas vsušiti," odgovori vojak; „saj se vam bere na obrazu in na oglodani suknji, da niste med terdnimi"." Vojak je pri teh besedah v žep segel, in s srebrom zarožljal."
 
„Iz Laškega ste pač več prinesli tiste živali, ki po glavi hodi, kakor grošev," Dacar odgovori, in jeza mu je svetila iz oči.
po glavi hodi, kakor grošev," Dacar odgovori, in jeza mu je svetila iz oči.
 
„Recite, kar kočete; zabavljajte, da bote siti. Stavim pa z vami, da imam več denarja, kakor vi, akoravno imam le nekaj bankovcov pri sebi."
Stavim pa z vami, da imam več denarja, kakor vi,
akoravno imam le nekaj bankovcov pri sebi."
 
Dacar ga po strani pogleda rekoč: "Niste„Niste vredni, da bi z mano stavili, to vam pa povem, da lahko stovine naštejem." j
 
"Verjamem„Verjamem, pa morebiti niso vaše, kar pa jaz naštejem, je vse moje, prijatel!"
 
naštejem, je vse moje, prijatel!"
„Kdo pravi, da niso moje? Tule imate moj denar, skazite mi, ako je kogar druzega;" in verže v jezi in pijanosti debelo listnico na mizo. Ljudje so se osupnjeno gledali. Vojak se pa na smeh derži, in dacarju odgovori: „Ako ste denar vergli na mizo, ga tudi soštejte; ako hočete, pa poprej stavo narediva, šteje naj pa, kdor hoče."
 
„Kdo pravi, da niso moje? Tule imate moj denar,
skazite mi, ako je kogar druzega;" in verže v jezi in pijanosti debelo listnico na mizo. Ljudje so se osupnjeno gledali. Vojak se pa na smeh derži, in dacarju odgovori: „Ako ste denar vergli na mizo, ga tudi soštejte; ako hočete, pa poprej stavo narediva, šteje naj pa, kdor hoče."
Ljudje okoli sedeči se hrupno tirjali, naj se stava naredi in denar sošteje, ker želeli in pričakovali so osramotenja derznega vojaka. Pa dacar ni hotel ne šteti ne staviti. Tedaj vzame vojak mošnjo denarjev iz žepa rekoč: Naj velja stava za osem bokalov, jo bom pa sam plačal. Eden naj sošteje moj denar, jaz se bom lotil pa gospodovega.
 
Vojak odpre dacarjevo listnico, in začne šteti desetake; pa nekaj jih poklada na poseben kupec. Dacar, ki je nekaj časa znak na stolu slonel, in je od pijanosti glavo komaj po koncu deržal, se naglo poravna in stermo na vojakove kupce gledaje upraša, čemu da bankovce tako loči. Vojak pa kratko odgovori: „Že vem zakaj." Kakor serna plane pri teh besedah dacar kviško, sterga listnico vojaku iz rok, in si hoče s silo pot narediti iz za mize. Vojak ga pa krepko prime za vrat in resno mu pogleda v oči z besedami: „Ali me še poznaš? Jaz sem pohiševavec Matevž, kteremu si tristo goldinarjev vkradel."
Vojak odpre dacarjevo listnico, in začne šteti
desetake; pa nekaj jih poklada na poseben kupec. Dacar, ki je nekaj časa znak na stolu slonel, in je od pijanosti glavo komaj po koncu deržal, se naglo poravna in stermo na vojakove kupce gledaje upraša, čemu da bankovce tako loči. Vojak pa kratko odgovori: „Že vem zakaj." Kakor serna plane pri teh besedah dacar kviško, sterga listnico vojaku iz rok, in si hoče s silo pot
narediti iz za mize. Vojak ga pa krepko prime za vrat in resno mu pogleda v oči z besedami: »Ali me še poznaš? Jaz sem pohiševavec Matevž, kteremu si tristo goldinarjev vkradel."
 
Na vso moč se je skušal dacar Matevžu iz rok zmuzniti in je kričal: »Polastite„Polastite se moža, v glavi se mu meša." Vstal je jezen hrup, in poboj, bi se bil vnel, ako bi ne bil kerčmar pristopil in z lepo besedo ljudi potolažil. Dacar je še vedno kričal; pa Matevž ga ni spustil iz rok in djal: »Pojdimo„Pojdimo pred gosposko; tam se bo razsodilo, ali resnico govorim, ali sem tolovaj, ali se mi meša v glavi. Našli bomo pravičnega sodnika; in kdor se pravice ne boji, naj gre z menoj." „TakoTako je rekel Matevž in vstal je. Dacar pa je še vedno preklinjal vojakovo hudobo in derznost, in kakor je pred silil iz za mize, tako se zdaj ni hotel z mesta premakniti.
Na vso moč se je skušal dacar Matevžu iz rok
zmuzniti in je kričal: »Polastite se moža, v glavi se mu meša." Vstal je jezen hrup, in poboj, bi se bil vnel, ako bi ne bil kerčmar pristopil in z lepo besedo ljudi potolažil. Dacar je še vedno kričal; pa Matevž ga ni spustil iz rok in djal: »Pojdimo pred gosposko; tam se bo razsodilo, ali resnico govorim, ali sem tolovaj, ali se mi meša v glavi. Našli bomo pravičnega sodnika; in kdor se pravice ne boji, naj gre z menoj. „Tako je rekel Matevž in vstal je. Dacar pa je še vedno preklinjal vojakovo hudobo in derznost, in kakor je pred silil iz za mize, tako se zdaj ni hotel z mesta premakniti.
 
Pri gosposki je kerčmar povedal vse, kar se je zgodilo; denarje so djali pod pečat, Matevža in dacarja pa pod ključ do druzega dne.
 
Drugi dan je pa Matevž takole govoril pred sodnikom: »Svoji„Svoji teti na Kalu sem hranit dal tristo goldinarjev. Pol leta je temu, kar mi jih je dala nazaj priče dveh mož, ki vtegneta dokazati resnico mojih besedi. Sel sem potem drugam gostovat: drugo noč so pa bili denarji _ ukradeni, ko me ni bilo doma, ko je ravno hiša moje tete gorela. Da so pa denarji, ki so sinoči bili dacarju vzeti, ravno moji, vam dokažem, ako mi jih le v roke daste. Soznanil sem se nekdaj s starim gospodom, ki je vsak bankovec, preden ga je izdal, s kako čerko zaznanoval tako, da so čerke po versti položenih bankovcov besede dajale. Imel je gospod tudi mnogo besedi in stavkov za dvajset, trideset in več bankovcov. Vzel sem njegove besede, in po njegovem izgledu sem zaznamil trideset bankovcov s stavkom: „Bog ohrani zdravje, srečo, mirno vest." Trideset čerk je na vsakem bankovcu ena, majhna, da se komaj vidi, na licu spodaj na desnem voglu. Dolgo je vradnik zaznamovane bankovce pokladal in prekladal, da je prišlo skupaj nekaj besedi, ker porabljeno je bilo nekaj zaznamovanih bankovcov; pa toliko jih je vendar ostala, I da se ni moglo dvomiti ned resnico Matevževih besedi. Sodnik je poterdil dokaz, posebno ker je dacar tatvino obstal, ko je vidil, da bi zastonj tajil. Odštel je sodnik Matevžu tristo goldinarjev, kar je ostalo, je zopet zapečatil; izpustil je Matevža, dacarja je pa povabil, naj še ostane v terdni hiši.
Sodnik je poterdil dokaz, posebno ker je dacar tatvino obstal, ko je vidil, da bi zastonj tajil. Odštel je sodnik Matevžu tristo goldinarjev, kar je ostalo, je zopet zapečatil; izpustil je Matevža, dacarja je pa povabil, naj še ostane v terdni hiši.
 
TovarsiTovarši iz Laškega so Matevža pred sodnijsko hišo čakali, in sprejeli so ga z velikim veseljem, ko je med nje stopil zadovoljnega obraza. Peljal jih je v kerčmo nazaj, kjer jim je pri polnih kozarcih razložil, kar se je zgodilo ž njim in dacarjem. Ko so se pa tovarsi najedli in napili, se je poslovil od njih: „Z Bogom, tovarsitovarši! Zopet se moramo razkropiti. Morebiti se vecveč ne vidimo. Spomnite se v boljših časih vašega tovarša in nevarnosti, ki štetih zraven njega prestali v nesrečni vojski. Jaz pa grem na Gorensko. Sreča se mi zopet smeja. Hajdimo za njo, da je ne zamudimo. Z Bogom, bratje!"
 
== VII. ==