Človek toliko velja, kar plača: Razlika med redakcijama

Vzrok, da je Mickina hiša zala in pripravna, je bil pa edino le ta, da je Krucman, ki je zidarjem pokazoval, kako in kaj naj zidajo, precej lepih hiš vidil; on je pa vse, kar je kje vidil, presojeval; kar je dobrega spoznal, je skusil tudi pri sebi vpeljati, in ni se mu škoda zdelo denarja in truda, ako je veljalo kaj zboljšati. Tudi častilakomnost je moža gnala, da je v vsem hotel biti pervi in vašcanam dajati dober izgled. Kako rad je Krucman sosede vodil po novih sobah, kako se je hvalil, ko jih je ogledoval, saj bile so njegova znajdba; pa tudi mnogo sladkih ur je mož upal v njih preživeti.

Ker je hiša popolnoma dodelana, je danes Krucman župana povabil, naj jo pride pogledat, in jo pohvali pri vinu, kterega bota pila pri novi mizi. Prijazno se pričkaje, sta sedela moža za mizo, kakor tisti večer, ko je ranjca Reza Matevža od hiše odgnala. Pa ni se Reze spomnil ne Krucman ne župan, in nobenega kozarca nista izpila v njen spomin. Mica je vsa zamišljena zraven mož sedela in predla. „Ali ti je všeč moja zidarija?" jo vpraša zadovoljni oče. Hči klaverno odgovori: „Dopadla bi mi hiša, ako ne bi bila moja."

"Tudi„Tudi jaz bi se veselila, in če se ne bom kmalu, se ne bom nikoli."

"Kmalo„Kmalo se boš. Danes se pripelje mesarjev Janez iz Ljubljane hišo in polje ogledovat, in če mi bo fant po volji, imamo čez štiri tedne poroko. To bo veselje!"

„Neumno dekle, koliko križa imam s tebo! Vsa družina, celo vsa vas se ravna po moji volji in pameti. Ti pa delaš, kakor bi moja hči ne bila."

Na to Mica odgovori: "Ljubi„Ljubi oče! krivo me sodite, ker ljubezni ne poznate druge, kakor do premoženja. Vaše serce se nikdar ni ogrelo za kaj boljšega; vi nikoli niste bili mladi. Dajte mi vaše merzlo serce, in z veseljem bom spolnila vašo željo. Dokler mi pa to serce v persih bije, bom nosila v sebi staro ljubezen in obljubljeno zvestobo; strah in up bota edina občutka, ki se bota v njem verstila. Kako bi mogla verlega Matevža pozabiti! Vedno mi je živo pred očmi, posebno tisto jutro, ko sva slovo jemala; on je šel na Laško, jaz domu. Britko sem jokala, on me je pa tolažil. »Tvoje„Tvoje solze, je djal, se bodo kmalo v smeh spreobernile. Najina težava bo le kratka skušnja. Za vekomaj naju sreča ne more zapustiti, ker ničesar nisva kriva." Tako je djal, in obrisala sem si solze. Upam, da tako blagega serca ni kroglica zadela. Prišel bo Matevž nazaj in ž njim veselje. Zame pa ni druge ljubezni in druzega veselja, kakor on. Kako bi mogla v zakon jemati druzega moža; kako bi me pekla vest, kako serce bolelo? In če Matevž pride nazaj, kaj bi mislil o meni? Nar bolj zaničljiva stvar mu bom na celem svetu, mislil bo, da sem ga tudi jaz obrekovala in černila, in mu hinavsko iz rok iztergala namenjeno dedšino. Ko je šel na Laško, ni imenoval svojega, kakor edino moje serce; kaj bi počel, ako najde tudi to drobno serce po izneveri druzemu prodano ..... Ako nočete krivi biti nesreče dveh serc, dovolite mi odlog, da zvem, ali Matevž še živi; morebiti je srečen, in tudi bogat, oče! Ako pa reven pride, ne glejte toliko na merzli denar, ampak premislite, da je zadovoljnost in ljubezen v revnem zakonu več vredna kakor vsi miljoni."

Krucman se za tako govorjenje ni zmenil veliko. To je prazno blebetanje, je djal,. "Pa„Pa da bo konec prepira in dolgih besedi, ti obljubim, da te bom Matevžu dal, in raji kakor druzemu, da ti voljo spolnim, ako pride nazaj, in toliko denarja prinese, kakor bi jih imel mesarjev Janez; ako ima tudi sto ali dve sto manj, bom skozi perste pogledal. Denar, Mica, denar je perva reč.

Komaj je Krucman besede izgovoril, stopi v hišo mesarjev Janez iz mesta, Mici namenjeni ženin,. Razveselil se je Krucmanu obraz, ko je roko stisnil čverstemu mladenču; posadil ga je zraven sebe in mu pomolil polno kupico, da sta terčila Mici na zdravje. Pogovarjati so se jeli možje o mnogih rečeh, o hudih časih, o dragini, ki kmalu vtegne pritisniti; o negotovem pričakovanji ponovljene huje vojske; in tudi na mnoge gospodarske reči je speljal Krucman namenjennega zeta, da bi natanko spoznal njegovo pamet in zgovornost. Ni mu ravno vse dopadlo, kar je mesarjev sin govoril; pa upal je Krucman, da ga v kratkem izuri in mu odpre pravi pogled v vsako reč, kar zdelo se je možu, da je mladeneč prebrisane glave. Povedal je mladeneč tudi mnogo novic iz mesta, pozdravila je prinesel od Krucmanove Lenke, ki je v mestu omožena; rekel je med drugimi tudi, da je pripeljal v vas nekdajnega papeževega vojaka, kteri ima nekaj znancov v vasi, ki jih hoče med potjo obiskati. Mico so te besede veselo ganile; več ni mogla mirno sedeti; zdaj skozi to, zdaj skozi uno okno je pogledovala; in nit se ji je tergala med persti. Samo Krucman je to zapazil in spoznal, kaj pomeni. Zamislil se je mož, ko sta se župan in mladi mesar pričkala o laških homatijah in o kratkem boju, kteri je sardinskemii kralju prisvojil novo lepo in veliko deželo.

Nista še pričkanja dognala, in zmagala ni nobena nasprotnih misel, ko Krucman moža povabi, na polje stopiti, da se bo pred mrakom moglo vse obravnati. Ko so možje odšli, je Mica kolovrat popustila, in pred oknom stoje je prepevala napeve priljubljenih pesem. Ni dolgo stala pri oknu, ko vidi papeževega vojaka počasi stopati proti hiši. Večkrat je postal na cesti, kakor bi se ne upal naprej, in kedar je glavo povzdignil in se ozerl proti belemu poslopju, mu je solzica zaigrala v očeh. Kaj ga je Mica spoznala ter skočila skozi vrata, in preden se je vojak spregledal, mu je oklenila nježne roke okoli vrata. Mica ni mogla govoriti, pa nar lepša solzica, solza veselja, je razodela, kaj čuti njeno serce. V hišo ga je peljala, ga za mizo posadila. Ko Matevž vidi nalite kozarce na mizi, z začudenjem vpraša, kaj to pomeni?

»Prodajajo„Prodajajo hišo, in moje serce. Ravno prav si prišel, da si boš rešil hišo in mene. Jeli, da se ne bova več ločila?" pravi Mica.

"Oče„Oče so dobri in omečila jih bova, kmalo bodo prišli s polja. Ali si lačen in truden?"

"Nisem„Nisem lačen in truden, ampak vesel ne morem povedati kako. Ti si pa tako obledela, kar te nisem vidil, si bila mar bolna?"

"Žalostna„Žalostna sem bila, pa kmalo bom zopet živa in rudeča."

Zdaj so pa možje v sobo stopili. Krucman ni nar manj osupnil. Stopil je k mizi in roko je podal Matevžu; pa stisnil mu je ni: "Ali„Ali si še živ Korobalde?*" ga vpraša.

"Ali„Ali si kaj veliko Lahom glave posekal?" zopet Krucman vpraša.

"Jaz„Jaz sem bil miroljuben, mesarjenje sem drugim prepustil. Navduševal sem kerdelo z vinom in žganjem, in moč sem jim dajal s pečenko in klobasami; ker bil sem branjavec pri vojakih!" ,

»Vi„Vi imate čas, jaz pa ne. Povest svojega vojskovanja bom povedal drugikrat ali pa nikoli, ker drugam bom potoval, ako se zdaj kaj družega ne zmenimo,."

„Zdaj imamo mir," odgovori Matevž; »Govorimo„Govorimo o druzih rečeh, o novih hišah in možitvah."

Zdaj se Mica oglasi, ki je zraven Matevža sedela: "Rada„Rada bom vzela v zakon moža, ki ste mi ga nekdaj hvalili. Večkrat je šel memonemo naše hiše, vi ste pa s perstom nanj kazali, rekoč: „Viž Mica, tak mladeneč je zate." Veste še, kdo je bil? Jaz sem ga izbrala po vaši volji. Ne vem kako, da ste to pozabili tako hitro, in pripeljete novega ženina v hišo, ko je stari pohvaljeni vernil se čverst in zdrav". — Krucman je na to z glavo kimal, in beseda se mu je poderla na jeziku. Mesarjev sin iz mesta je pa nekako ošabno spregovoril, da ž njim pogoji zakona niso še določeni, in tudi dota, ki jo Krucman misli pridati, se mu zdi premajhna, ker posestvo ni tako veliko, kakor ga je pričakoval.

Mesarjevemu sinu so se te besede zamerile, zarudel je v obraz, in nič ni spregovoril. Matevžu je Krucman pa tole povedal: "Razložil„Razložil sem ti že enkrat, kaj mislim od tvoje ljubezni do Mice. Djal sem, da mož in žena morata imeti primerno premoženje; in da nikakor ne gre, da bi mož zajedal premoženje svoje žene. Rekel sem ti, da bi ti Mico prav z veseljem pustil, raji kakor drugemu. Pa pomisli, da si reven; ona pa bogata, to ne gre vkup. Ljubezen brez denarjev je nesrečna neumnost. Zdaj ti pa Mice ne morem dati, tudi zavoljo poštenja ne. Od tistega požara sem te ljudje hudo sodijo, in tudi zavoljo tistih tri sto goldinarjev te nimajo preveč v časti."

„Da presneto bodi," odgovori mesarjev sin, „dosti sem bil slep, da nisem že takrat zapazil, da zame pri Mici ne bo sreče. Le z Matevžem je govorila in plesala, mene se je pa kar ogibala."dosti

"Zakaj mi tega nisi povedala?" naglo Krucman Mico vpraša.

„Prisegla sem Matevžu, da bom o tem molčala pred vsemi ljudmi; drugači on ni hotel na ples, ker ste ga bili ravno tisti dan tako hudo svarili, in mu prepovedali z mano govoriti." ^

"Zato„Zato, Matevž, te prosim odpuščanja," pravi Krucman. „Kaj pa je z bankovci? Ljudje pa menijo, da si jih ukradel sam sebi."

"Bankovce„Bankovce sem včeraj dobil nazaj. Dacar, ki ga dobro poznate, pa v Ljubljani sedi zavoljo tatvine."

"Ali„Ali dacar? Ne bil bi verjel. — Tri sto goldinarjev tedaj imaš, pa to je vse premalo za mojega zeta."

Rad bi povedal, da je Mica pri teh besedah očeta objimekala in božala, pa to na Kranjskem ni v navadi. Proseče je Mica stala pred očetom; oče je pa molče pred se gledal.