Potovanja in premišljevanja nekega bankovca: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Romanm (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 6:
| avtor= Janez Mencinger
| opombe=
| obdelano=14
| spisano=Preskeniral Uroš Taljat <i>Slovenskega glasnika</i> 1860, postavil Miran Hladnik, popravljapopravila [[Uporabnik:Mojca Pipan|Mojca Pipan]].
| vir= http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mencinger_bankovec1.pdf
}}
 
== Potovanja in premišljevanja nekega bankovca. ==
 
(Spisal Janez Mencinger.)
 
== I. ==
 
Imel sem predlanskim bankovec. Poslal sem ga med ljudi, pa čudo, čez dve leti mi zopet priroma v rokóroké. Kako sedisem bil vesel, da , mi je osoda ponujala toliko priložnosti, v kterih vtegnem sprotje spečevati svojih denarcov; vesel sem bil, da mi narava ni dala gerde lastnosti, tiščati v dnu žepnem svojega denarja; in vesel sem bil, da imam bankovce , ker ne brali bi slovenski bravci prihodnjih čertic, ako bi, mi in posebno jaz ne imeli bankovcov; in to bi bilo slovenskemu slovstvu ravno toliko v škodo, kakor vsemu svetu, ako bi ne imeli bankovcov.
 
Imel sem tedaj predlanskim bankovec. Dolgo sem ga varoval v listnici. Bolj ko je silil na beli dan, bolj sem ga tiščal v tamno predalo prazne listnice. Ko so pa z dnevi potekli beli tovarši, in joje zadnji bankovec le preveč hiral po dolgem času in zgubi tovaršev, se mi je močno zasmilil, in dovolil sem mu, naj mi palico vzame in roma na ptuje, kakor tisti Jurček v povesti, pa brez upanja, da bi moj Jurček tako kmalo, kakor uni, vernil šese proti domu. Težko sem inumu dal slov6slovó; pri meni je bil tako rahlo zavit v listnici, ni se prehladil, ni si stergal bele srajčice; zdaj bo pa moral iti skOziskozi toliko umazanih rok; bili, suvali, tergali, mazali ga bodo, in joj groza, celo preklinjali ga bodo in hudiču prepuščali. Ah, ako bi hudič blagovolil sprejeti vse bankovce, ki seso mu jih ljudje že pripustili, kupil bi lahko ves svet. Znamenje sem pa dal nezvestemu bankovcu, da ga bo nosil po življenja blatnem potu, ga vedno opominjaje njegovega dobrega varha; in da morebiti žalostnega spomina in skesanega serca kak popoldan zopet k meni nazaj priroma, kakor zgubljeni sin, umazan in stergan. Zapisal sem mu na herbet s černilom in debelimi čerkami pomenljivo besedo: ABRACADABRA.
 
 
— 79
 
ves svet. Znamenje sem pa dal nezvestemu bankovcu, da ga bo nosil po življenja blatnein potu, ga vedno opominjaje njegovega dobrega varha ; in da morebiti 'žalostnega spomina in skesanega serca kak popoldan zopet k meni nazaj priroma, kakor zgubljeni sin, umazan in stergan. Zapisal -sem mu na herbet s černilmn in debelimi čerkami pomenljivo besedo : ABRACADABRA.
 
Ta beseda je čarobna in ima v sebi čudovito neznano moč, kakor neka gadova mast. Kaka ravno je ta moč, pa še ne vem prav dobro, zdi se mi pa, da sem jo poskusil na tem bankovcu.
 
Zadnji dan neprestopnega leta 1859, ne veliko trenutkov pred prestopom v. novo leto, prestopno, podapodá mi postrežljivi kerčmar menjaje star zmazan bankovec. Poberem capo, da bi mu jo nazaj vergel, pa ko se dotaknem bankovške cape, mi prešine čuden čut perste in roko. Bankovec se spogne in zasvetijo se pomenljive čerke ABRACADABRA.
 
Krotko sem potlačil ranjeni bankovec v listnico, kakor svetinjo ga nesem domu.
 
DonuDomú pridši ga razvijem pred seb6sebó, in ginjen ogledujem njegove pege in maroge, ki mu jih je ali vino ali solza vtisnila ; milujem stergan zakerpan plašč tega bankovca, ki je od mene šel v. beli obleki bankovške nedolžnosti, zdaj se pa, nazaj pritepe, kakor skesan razbojnik pred vrata samostanske. Ko ga dalj ogledujem, se mi zdijo tudi njegove oči nekako solzne, in bral sem v njih globoko tugo, ktere je kriva ali razujzdanost pretečenega življenja, ali otožnost, ki se, je bankovca polastila popotovajočega po tem narobe-svetu, kjer se vidi toliko .nerodnosti in hudobije. Bankovčevo čelo ni bilo več jasno in gladko, in v gerbah sem menil brati ostro resnobnost in važne resnice modroslovske, ktere si je bankovec povzel iz mnogih skušinj v 'človeškem življenju. Lica so upadene in ustnice so jecljale nekako prošnjo, naj dam revnemu, življenja trudnemu skesancu .zopet nekdajni mir in pokoj, riajnaj ga zopet oblečem v nedolžno belobo, naj mu nazaj pripeljem tisto srečno mladost, ki jo je užival v gubah moje listnice. Nesrečni bankovec! Ali ne veš, da se leta mladosti nikdar ne vernejo, tudi bankovcu ne-? Ali ne slišiš kako resnobno ravno zdaj kladvo bije zadnjo uro leta 1859?
 
Zopet, čez dve • leti zopet se mi je smilil zanemarjeni bankovec, ' zadnji pogled spanjaželjnih oči sem obračal na bankovčevo lice, in zadnja beseda, ki so jo memrale trudne usta, je bila pomenljiva ABRACADABRA.
 
Sanjale so se mi potem čudne. reči. Ležim v prostorni visoki sobani, ktero razsvetljuje neznana svetloba, dnevu ne _podobna. Pred posteljo na mizici leži moja listnica, iz nje pa gleda uni bankovec. Kar. zasveti se verh stropa v zlatih čerkah 'čarobna ABRACADABRA; in v tem hipu se bankovec oživi, izkobaca iz listnice, in kakor zal deček sede na ugašeno svetilnico. Qlavo mu je kinčala zidna krona, obleka
 
 
— SO —
 
je bila bela in tanka, kakor iz papirja, in je segala do tal. Rokavi so bili dolgi, da so iz njih komaj gledali beli tanki persti, ki jih je bila sama kost in koža. V obrazu se mu ni vidilo kervi, le spod tanke hale je bli:sčalo veliko rodeče serce. Bankovec stegne suho roko proti meni, in položi mi jo na čelo, ledena je bila. Mertvaški pot mi je šinil v obraz, pa nisem se mogel ganiti, ker neka moč mi je ude vezala, da sem ležal kakor merlie.
 
Bankovec pa ustica odpre in tako spregovori :
 
„Vidil sem, gospod! kako ti je serce bilo ginjeno, ko si me v drugo v mošnjo potlačil ; bral sem v tvojih očeh, kako si radoveden, zvediti moje dogodbe. Poslušaj tedaj čudne reci, da ti bodo lasje po koncu stali, in ti bo serce trepetalo. Čuj iz mojih ust nauk. prave modrosti, in ohrani ga v sercu za se in za svoje otroke." .
 
To rekši odtegne bankovec roko od mojega čela, malo odkašlja in takole nadaljuje :
 
„Kje sem rojen, ti je morebiti znano. Spočet sem pod rokami jeklorezca in rodila nie je terda plošča jeklena. Kakor boginja Minerva sem doraščen in oborožen zagledal beli svet; in precej po porodu sem spoznal sam svoj namen in pomen. Koliko naš rod •preseže človeškega, ki se toliko let na mnogih klopeh mora učiti razločka med pametjo in neumnostjo, in važnega uprašanja, čimu je človek na svetu? preden je toliko zrel, da ne .razločuje pameti od nespameti, in reši zastavico o svojem namenu s tem da, pravi : človek živi, da si
 
i v lj e nj e krat i. Pa tudi nobenemu mojih bratov se ne more oponašati, da slabo doveršuje svojo nalogo, med tem, ko jih je med ljudmi malo, ki svoj namen le samo spoznajo; da bi se po njem ravnali, jih je pa silno malo.'"
 
„Bankovci imamo edin poklic, kterega spolnujemo vsi po raznih potih, po vodilih temeljitega rnodroslovja bankovškega, kterega vi ljudje še niste jeli na tanko posnemati, akoravno se štejete nar modrejše stvari na zemlji. Vi ljudje .,ste sploh prav ošabnih misel, in pravite celo, da ste nas bankovce znašli, kar noben bankovec ne verjame; marveč je med nami vera raztresena, da so bankovci očetje in varhi sedanjih ljudi. Bankovško modroslovje je kratko, in, da si visoko, vendar, vsakemu razumljivo ; brez gerdih prepirov in nerazumljivih dokazov, ki so pri ljudeh v navadi, vemo, da smo de n ar --- o da bi vi ljudje vedno vedli, da ste ljudje! ® denar smo, in ravno te veljave, ali smo papirnati ali sreberni. To so začeli že tudi pri ljudeh vpeljevati, da človek velja, kar se mu pravi, in se ne gleda veliko več na vago in notrajno vrednost. Kot denar smo vsi bankovci enaki med sebo, le kdor več plača, več velja, kakor tudi pri ljudeh. Imamo pa tudi neko plemenitaštvo stare korenine: to je srebern denar. Sreberniki ne vidijo sicer radi, da smo nii papirnati proletarci toliko čast dosegli, kakor oni, pa kaj, nam morejo, ker nas je več. Ker nas tedaj ne morejo v vojski premagati, so se zaperli, kakor kralj Matjaž,
 
 
— 81 —
 
Zopet, čez dve leti zopet se mi je smilil zanemarjeni bankovec, ' zadnji pogled spanjaželjnih oči sem obračal na bankovčevo lice, in zadnja beseda, ki so jo memrale trudne usta, je bila pomenljiva ABRACADABRA.
v terdne gradove, in ondi, spod železnih sklepov posmehovale se bankovškenau gospodarjenju, pričakujejo poznih časov, ko jim bo vlada sveta zopet vcrnjena. Pa tiste čase ho še le kralj Matjaž pripeljal. Vladati svet je bankovški poklic. Ta vera je vsakemu med nami neizbrisljivo vtisnjena v serce, in tudi tisti ljudje na svetu,
 
Sanjale so se mi potem čudne. reči. Ležim v prostorni visoki sobani, ktero razsvetljuje neznana svetloba, dnevu ne _podobnapodobna. Pred posteljo na mizici leži moja listnica, iz nje pa gleda uni bankovec. Kar. zasveti se verh stropa v zlatih čerkah 'čarobna ABRACADABRA; in v tem hipu se bankovec oživi, izkobaca iz listnice, in kakor zal deček sede na ugašeno svetilnico. QlavoGlavo mu je kinčala zidna krona, obleka je bila bela in tanka, kakor iz papirja, in je segala do tal. Rokavi so bili dolgi, da so iz njih komaj gledali beli tanki persti, ki jih je bila sama kost in koža. V obrazu se mu ni vidilo kervi, le spod tanke hale je bliščalo veliko rudeče serce. Bankovec stegne suho roko proti meni, in položi mi jo na čelo, ledena je bila. Mertvaški pot mi je šinil v obraz, pa nisem se mogel ganiti, ker neka moč mi je ude vezala, da sem ležal kakor merlič.
• kterim smo bankovci posebno prijati', so prepričani resnice naše vere. Tisti ljudje so pa čudni možje , in mnogo ti bom povedal o njih , o dragi moj!
 
Bankovec pa ustica odpre in tako spregovori :
Ker je naše gospodarstvo tako veliko , in je tudi nas precej, bi ti mislil, da se tudi med nami vnemajo grozovite vojske; pa mi smo modreji kakor ljudje; mi se ne sovražimo., ker se tudi ne ljubimo. Nismo vsi za enega, in tudi ne eden za vse. Vsak je sam zase, pa vsi smo za eno reč ; in ravno to, da nas vodi. vse ena idea, je vzrok, da med nami ni vojske in celo vlade ne. Akoravno smo vsi večidel v krepko vladanih• deželah , vendar živimo med seb6 v prosti nevladi , huji kakor nar huji komunisti. Ne ženimo se, ne možimo se, ne delamo zadnjih sporočil, nimamo posebnih stanovanj , in nimamo posebnih ver, kakor vi ljudje. Tako smo v miru med seb6 in toliko lože v krempljih deržimo vas premodre ljudi. • Hudo vas vladamo , pa ljubite nas, in kri bi prelivali za nas, ako bi kdo hotel vas naše vlade oteti. Zatá ravno tudi ne potrebujemo plačanih trum vojaških v vterjevanje našega gospodarstva , saj ste vi ljudje sami radi zastonj naši nar zvesteji branitelji. Da, tako majhini smo,, in vendar naša bratovščina , ki ji pravite denar, — vlada vsakega med varni, in vodi že toliko let zgodovine Vaše zemlje brez upora".
 
„Vidil sem, gospod! kako ti je serce bilo ginjeno, ko si me v drugo v mošnjo potlačil ; bral sem v tvojih očeh, kako si radoveden, zvediti moje dogodbe. Poslušaj tedaj čudne recireči, da ti bodo lasje po koncu stali, in ti bo serce trepetalo. Čuj iz mojih ust nauk. prave modrosti, in ohrani ga v sercu za se in za svoje otroke." .
Tako je govoril bankovec, in ošabno se je zarežal proti meni. Rudečica sramote in jeze mi je stopila v obraz , serdito sem pogledoval sedeči bankovec in hotel sem uzdigniti težko dlan, ,da bi trešil bankovško dete z mizice na terde tla ; pa zopet se nisem ganiti mogel, in terpel sem, kakor bi me mora tlačila.
 
To rekši odtegne bankovec roko od mojega čela, si malo odkašlja in takole nadaljuje :
Malo je opravil pri bankovcu moj serditi pogled, in nič krotkeje povzame ošabno dete zopet besedo rekoč :
 
„Kje sem rojen, ti je morebiti znano. Spočet sem pod rokami jeklorezca in rodila nieme je terda plošča jeklena. Kakor boginja Minerva sem doraščen in oborožen zagledal beli svet; in precej po porodu sem spoznal sam svoj namen in pomen. Koliko naš rod •presežepreseže človeškega, ki se toliko let na mnogih klopehklopéh mora učiti razločka med pametjo in neumnostjo, in važnega uprašanja, čimu je človek na svetu? predenPreden je toliko zrel, da ne .razločuje pameti od nespameti, in reši zastavico o svojem namenu s tem da, pravi : človek živi, da si življenje krati. Pa tudi nobenemu mojih bratov se ne more oponašati, da slabo doveršuje svojo nalogo, med tem, ko jih je med ljudmi malo, ki svoj namen le samo spoznajo; da bi se po njem ravnali, jih je pa silno malo."
„Posmehovale sem te večkrat gledal, ko si težkega serca bal se tiste ure , v kteri me boš moral izmed perstov poslati. Kako 'žalosten si bil tisti večer, ko si sklenil slov6 mi dati, in si mi z nekako jezo na herbet napisal tisto čudno kesedo -ABRACADABRA. Smejal sem se, in dobro se mi je zdelo, da občutiš (mojo oblast, čez se, tisto oblast, v kteri te bodo še moji nasledniki imeli, dokler boš travo tlačil. Pil si tisti večer, ko sva se ločila, rujno vino in tiho poslušal mile glase iz domačih gajev. Tudi jaz sem radostno poslušal tiste glase , akoravno .moje tanke ušesa niso ugodne takim - glasovom, in mi tudi serce ni ustvarjeno posebno ganljivo. Rekel sem, da ste zanimiv ,narod, drugači kakor priprosti Dunajčani, in mikalo me je popotovati v vašo domovino. Pa zakaj sem tudi prišel v vaše
 
„Bankovci imamo edin poklic, kterega spolnujemo vsi po raznih potih, po vodilih temeljitega rnodroslovja bankovškega, kterega vi ljudje še niste jeli na tanko posnemati, akoravno se štejete nar modrejše stvari na zemlji. Vi ljudje .,ste sploh prav ošabnih misel, in pravite celo, da ste nas bankovce znašli, kar noben bankovec ne verjame; marveč je med nami vera raztresena, da so bankovci očetje in varhi sedanjih ljudi. Bankovško modroslovje je kratko, in, da si visoko, vendar, vsakemu razumljivo ; brez gerdih prepirov in nerazumljivih dokazov, ki so pri ljudeh v navadi, vemo, da smo de n ardenar --- o da bi vi ljudje vedno vedli, da ste ljudje! ® denar smo, in ravno te veljave, ali smo papirnati ali sreberni. To so začeli že tudi pri ljudeh vpeljevati, da človek velja, kar se mu pravi, in se ne gleda veliko več na vago in notrajno vrednost. Kot denar smo vsi bankovci enaki med sebo, le kdor več plača, več velja, kakor tudi pri ljudeh. Imamo pa tudi neko plemenitaštvo stare korenine: to je srebern denar. Sreberniki ne vidijo sicer radi, da smo niimi papirnati proletarci toliko čast dosegli, kakor oni, pa kaj, nam morejo, ker nas je več. Ker nas tedaj ne morejo v vojski premagati, so se zaperli, kakor kralj Matjaž, v terdne gradove, in ondi, spod železnih sklepov posmehovaje se bankovškemu gospodarjenju, pričakujejo poznih časov, ko jim bo vlada sveta zopet vernjena. Pa tiste čase bo še le kralj Matjaž pripeljal. Vladati svét je bankovški poklic. Ta vera je vsakemu med nami neizbrisljivo vtisnjena v serce, in tudi tisti ljudje na svétu, kterim smo bankovci posebno prijati, so prepričani resnice naše vere. Tisti ljudje so pa čudni možjé, in mnogo ti bom povedal o njih, o dragi moj!
Grilasnik 1860 — VI. zv.
 
Ker je naše gospodarstvo tako veliko , in je tudi nas precej, bi ti mislil, da se tudi med nami vnemajo grozovite vojske; pa mi smo modreji kakor ljudje; mi se ne sovražimo., ker se tudi ne ljubimo. Nismo vsi za enega, in tudi ne eden za vse. Vsak je sam zase, pa vsi smo za eno reč ; in ravno to, da nas vodi. vse ena idea, je vzrok, da med nami ni vojske in celo vlade ne. Akoravno smo vsi večidel v krepko vladanih•vladanih deželah , vendar živimo med seb6sebó v prosti nevladi , huji kakor nar huji komunisti. Ne ženimo se, ne možimo se, ne delamo zadnjih sporočil, nimamo posebnih stanovanj , in nimamo posebnih ver, kakor vi ljudje. Tako smo v miru med seb6sebó in toliko lože v krempljih deržimo vas premodre ljudi. Hudo vas vladamo , pa ljubite nas, in kri bi prelivali za nas, ako bi kdo hotel vas naše vlade oteti. ZatáZató ravno tudi ne potrebujemo plačanih trum vojaških v vterjevanje našega gospodarstva , saj ste vi ljudje sami radi zastonj naši nar zvesteji branitelji. Da, tako majhini smo,, in vendar naša bratovščina , ki ji pravite denar, — vlada vsakega med varnivami, in vodi že toliko let zgodovine Vaševaše zemlje brez upora".
 
Tako je govoril bankovec, in ošabno se je zarežal proti meni. Rudečica sramote in jeze mi je stopila v obraz , serdito sem pogledoval sedeči bankovec in hotel sem uzdigniti težko dlan, ,da bi trešil bankovško dete z mizice na terde tla ; pa zopet se nisem ganiti mogel, in terpel sem, kakor bi me mora tlačila.
— 82
 
Malo je opravil pri bankovcu moj serditi pogled, in nič krotkeje povzame ošabno dete zopet besedo rekoč :
po'krajne , da sem moral spoznati, da pri vas ni raja, in da je tudi pri vas toliko ljudi, ki ne umejo prave modrosti človeške, še manj pa modrosti bankovške".
 
„Posmehovale„Posmehovaje sem te večkrat gledal, ko si težkega serca bal se tiste ure , v kteri me boš moral izmed perstov poslati. Kako 'žalosten si bil tisti večer, ko si sklenil slov6slovó mi dati, in si mi z nekako jezo na herbet napisal tisto čudno kesedo -ABRACADABRA. Smejal sem se, in dobro se mi je zdelo, da občutiš (mojo oblast, čez se, tisto oblast, v kteri te bodo še moji nasledniki imeli, dokler boš travo tlačil. Pil si tisti večer, ko sva se ločila, rujno vino in tiho poslušal mile glase iz domačih gajev. Tudi jaz sem radostno poslušal tiste glase , akoravno .moje tanke ušesa niso ugodne takim - glasovom, in mi tudi serce ni ustvarjeno posebno ganljivo. Rekel sem, da ste zanimiv ,narod, drugači kakor priprosti Dunajčani, in mikalo me je popotovati v vašo domovino. Pa zakaj sem tudi prišel v vaše pokrajne, da sem moral spoznati, da pri vas ni raja, in da je tudi pri vas toliko ljudi, ki ne umejo prave modrosti človeške, še manj pa modrosti bankovške".
„Moram ti povedati, da dobro poznam po lastnem nravu in mnogih skušnjavah modrost človeško sploh, in vsacega človeka posebej. Značaju slehernega človeka se vem tako prilizniti , in se tako prenarediti po njegovi volji, da mi on kmalu, kot pravemu prijatlu serce odkrije z vsemi željami in nameni; ko ga pa tako dobro spoznam, ga vzamem v oblast, in preden se zave, mu vcepim v serec s čudotvorno močjo stanovitno pbkoršino moji volji, in bolj in bob ga naredim denarskega sužnjega. Podloženec me ljubi, spolnuje vsi pameti vkljub mojo voljo, in, da si je moje gospodarstvo včasi kaj hudo in občutbivo,• on še misli, da ni na moji uzdi. Tako ste ljudje vklenjeni v verige denarjeve. Ravnajte se pa tudi po našem izgledu, vi, ki hočete med ljudmi gospodovati. Pa vi ste prevzetni in ne poslušate priprostega bankovca. — Koliko stebrom človeštva bi pa privošil' tudi to svojo prednost , da razumem glasno in tiho, bližnjo in daljno govorjenje; da vidim skozi usnjene in železne oklepe ; in da vganiti morem celo občutke svojega varila, ali pa njegovega soseda ; in to, kar je Filip, kralj macedonski rekel o zlatu, da preleze ozidje terdnih mest, velja ravno tako tudi pri bankovcih. Mi bankovci odpiramo vse zapahe in tudi vse serca. Ah , kako važen bi bil med vami, kdor bi vse to zarnogel sam storiti, brez denarja! Pa čudno je, vse prednosti, ki jih ima denar, jih ;kaže le. v človeških rokah. Kak duh vlada med vami, da si ne upate tega, kar z denarjem premorete, a storiti z lastnimi bolj blagimi močmi, z moško besedo , s častjo , zvestobo in mnogimi drugimi čednostmi, kterih imena same sem zapazil pri vas".
 
„Moram ti povedati, da dobro poznam po lastnem nravu in mnogih skušnjavah modrost človeško sploh, in vsacega človeka posebej. Značaju slehernega človeka se vem tako prilizniti , in se tako prenarediti po njegovi volji, da mi on kmalu, kot pravemu prijatlu serce odkrije z vsemi željami in nameni; ko ga pa tako dobro spoznam, ga vzamem v oblast, in preden se zavezavé, mu vcepim v serec s čudotvorno močjo stanovitno pbkoršinopokoršino moji volji, in bolj in bobbolj ga naredim denarskega sužnjega. Podloženec me ljubi, spolnuje vsi pameti vkljub mojo voljo, in, da si je moje gospodarstvo včasi kaj hudo in občutbivoobčutljivo, on še misli, da ni na moji uzdi. Tako ste ljudje vklenjeni v verige denarjeve. Ravnajte se pa tudi po našem izgledu, vi, ki hočete med ljudmi gospodovati. Pa vi ste prevzetni in ne poslušate priprostega bankovca. — Koliko stebrom človeštva bi pa privošil' tudi to svojo prednost , da razumem glasno in tiho, bližnjo in daljno govorjenje; da vidim skozi usnjene in železne oklepe ; in da vganiti morem celo občutke svojega varilavarha, ali pa njegovega soseda ; in to, kar je Filip, kralj macedonski rekel o zlatu, da preleze ozidje terdnih mest, velja ravno tako tudi pri bankovcih. Mi bankovci odpiramo vse zapahe in tudi vse serca. Ah , kako važen bi bil med vami, kdor bi vse to zarnogel sam storiti, brez denarja! Pa čudno je, vse prednosti, ki jih ima denar, jih ;kažeskaže le. v človeških rokah. Kak duh vlada med vami, da si ne upate tega, kar z denarjem premorete, a storiti z lastnimi bolj blagimi močmi, z moško besedo , s častjo , zvestobo in mnogimi drugimi čednostmi, kterih imena same sem zapazil pri vas"."
Od Začetka so mi ljudje nekoliko dopadli. Lepa se mi je zdela nekaka različnost v vašem življenji, razne misli in zapopadki, da poznate in radi _konec jezika nosite čednost in poštenje, da razločujete blage in gerde dela , in tudi to mi je dopadlo, da peti znate.. Bankovci tega nimamo med seb6 , pri nas velja le številka , in Umazana in stergana obleka ima ravno to vrednost, kakor lepo lice in bela srajca bankovškega devištva. Žal mi je bilo takrat, da se je moj duh ravno v bankovcu moral vtelesiti. Ali kratka je bila ta žalost. Kmalo sem spoznal, da so čednosti pri vas le lepe besede, in da se tudi vi ravnate po bankovškem izgledu, • da ne delate velikega razločka med umazano in nedolžno obleko , da tudi pri vaš 'številka in cvenk več premore, kakor notrajna vrednost blaga, pa revne duše; in zaničevati vas moram , hinavski ljudje, ki, toliko sinite čednost, pa se podjarmljate nevrednemu denarju. Vse stanove sem - obhodil med vami, in hočem ti razložiti, kak zarod. ste, zalega človeška !
 
Od Začetkazačetka so mi ljudje nekoliko dopadli. Lepa se mi je zdela nekaka različnost v vašem življenji, razne misli in zapopadki, da poznate in radi _koneckonec jezika nosite čednost in poštenje, da razločujete blage in gerde dela , in tudi to mi je dopadlo, da peti znate.. Bankovci tega nimamo med seb6 sebó, pri nas velja le številka , in Umazanaumazana in stergana obleka ima ravno to vrednost, kakor lepo lice in bela srajca bankovškega devištva. Žal mi je bilo takrat, da se je moj duh ravno v bankovcu moral vtelesiti. Ali kratka je bila ta žalost. Kmalo sem spoznal, da so čednosti pri vas le lepe besede, in da se tudi vi ravnate po bankovškem izgledu, da ne delate velikega razločka med umazano in nedolžno obleko , da tudi pri vaš 'številka in cvenk več premore, kakor notrajna vrednost blaga, pa revne duše; in zaničevati vas moram , hinavski ljudje, ki, toliko siniteslavite čednost, pa se podjarmljate nevrednemu denarju. Vse stanove sem - obhodil med vami, in hočem ti razložiti, kak zarod. ste, zalega človeška !
<2. del je treba pretipkati.>
 
[[Kategorija: Janez Mencinger]]