Skušnjave Tomaža Krmežljavčka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.543:
»Ah Tomaž, ti si res dober,« je rekla. »A kaj če bo kapelnik izvedel, da si sa zlagal? Saj bo spoznal, da nisem bila nikoli v Glasbeni Matici.«
»Nič se ne boj,« ji je prigovarjal Tomaž. »Saj si se štirinajst dni z ongavim študentom, ki zna na kitaro brenkati, peti učila. Celo nekaj not poznaš in takih umetnic je pri slovenskem gledališču malo.«
Tomaž se ni motil. Ko so bile odpravljene vse druge kandidatinje za zbor, je kapelnik novič poskusil z Natalijo in to pot je šlo tako dobro, da je bil kapelnik zadovoljen.
»Hura, zmaga je naša,« je zaklical Tomaž, ko je pripeljal Natalijo domov. »Naša umetnica jc angažirana.«
Vsa hiša je bila vesela tega uspeha in je hvalila Tomaža, da se je take vrlo zavzel za svojo prijateljico izza mladih dni. Najlepše plačilo za svojo pomoč pa je dobil Tomaž v mraku, ko je dobil Natalijo samo v sobi.
Položil ji je roko okrog pasa in jo poljubil in ona se ni branila, nego samo rekla:
»A to ti koj povem Tomaž, na kako ljubezensko razmerje ni treba nič misliti. Prijatelja sva pa lahko.«
Tomaž pa se je prešerno in zmagovito zasmejal in zaklical:
»Ljuba duša — mod moškim in med žensko sploh ni prijateljstva; ali se imata rada ali pa se ne marata. Vse drugo je protinatorno. Bodeva videla, kaj bo z nama.«
In žvižgaje je odšel z doma poln samozavesti in veselih upov. Oči so se mu svetile in lica so mu žarela in z dopadajenjem je gledala Natalija za njim ter si na tihem rekla, da ima morda vendar prav.
Tomaževa samozavest je nekaj tednov močno rasla in njegove nade so postajale vse večje. Cele ure je hvalil samega sebe, da je imel izborno misel, vstopiti kot brezplačno delujoč rodoljub v gledališki zbor. Imel je svoje izjemno stališče med gledališkim osobjem in vžival skoraj take pravice, kakor solisti. Na tem mu sicer ni bilo dosti, ker se je čutil vzvišenega nad vsemi gledališkimi umetniki, a služilo mu je to dobro, da je čuval nad Natalijo. To njegovo čuvanje ni bilo lahko in tudi ni bilo hvaležno. Z začudenjem je zapazil, da se je Natalija izredno hitro aklimatizirala na odru in za odrom. Prve dni ji je postalo še malo vroče, če je slišala presrčno preprostost gledaliških pogovorov
in šal, a že čez nekaj dni jih je lahko mirno poslušala in se jim celo smejala, kar je v Tomažu vzbujalo doslej popolnoma neznani mu čut nravnega ogorčenja.
Pa je prišlo še huje. Natalija je bila lepa in Tomaž je hitro spoznal, da ima med igralskim osobjem vse polno tekmovalcev. S strahom je gledal njih početje, kako so se Nataliji laskali in jo skušali pridobiti in z jezo je opazoval, da so ji nosili cvetlice in slaščice in vsakovrstne druge stvari. Tomaž je opetovano pregledal svoj zaklad, ki se je bil tekom časa precej pomnožil in stresale so ga velike skušnjave, da bi svoj zaklad načel in vsaj en del žrtvoval za Natalijo, a vselej je te skušnjave premagal.
»Čudno sem vstvarjen,« je filozofiral pri takih prilikah. »Kar sem doslej še imel skušnjav, nobene še nisem premagal, vsaki sem podlegel in še prav rad. Samo skušnjavo, izdati kaj denarja, lahko zmerom premagam. Škoda, da to premagovanje ne spada med krščanska zasluženja.«
Pomirjen s to filozofijo je zopet skril svoj zaklad in se odločil, da se raje odpove Nataliji, kakor da bi se dotaknil svojega premoženja.
»Kupljena ljubezen tako ni nič prida,« si je rekel in se spomnil gospe Ines in natakarice Angele, ki sta ga ljubili vroče in brezplačno.
Nekaj dni se je Tomaž dobro držal. Pustil je Natalijo popolnoma v miru. Komaj da je ž njo govoril par besedi. A če mu je postajalo vroče in če se je začela porajati ljubosumnost v njegovem srcu, tedaj se je zatekel ali h gospe Ines ali k natakarici Angeli, in če mu še to ni olajšalo gorja, je pil in pil, dokler je mogel čašo vzdigovati.
Natalija pa se ni zanj zmenila in ne za njegovo početje. Veselila se je svoje mladosti in svojih čestilcev in vsak dan novič dokazala, da so v njej bogato razvite vse tiste lastnosti, zaradi katerih so jo že v Mračnem selu prekrstili v Kanalijo.
Čez nekaj časa je prišel Tomaž do spoznanja, da mu njegova tolažilna sredstva, namreč pijača, gospa Ines in Angela ne zadostujejo več in uvidel je potrebo, začeti prav pred Natalijimi očmi še novo ljubezensko razmerje.
»Natalija misli, da sem tako zaljubljen vanjo, da je sploh ne morem pustiti. Pokazati ji moram, da ni tako. Tu pri gledališču moram dobiti ljubico. Če bo Natalija videla, da mi zanjo nič ni, bo postala krotka in ljubosumna in potem ... no potem se že kako sporazumeva.«
Gledališko osebje ženskega spola je bilo precej številno. Tomaž jo posvetil cele tri dni študiranju, katero naj si izbere. Preštudiral je natanko vse, od čokate in špehaste primadone do garderoberke, a sad tega opazovanja in študiranja je bil docela nezadovoljiv.
»Grda ženska zapelje še največjega grešnika v krepost. Če bi bile na svetu same grde ženske, bi jaz prav lahko izpolnjeval vse kapucinske obljube.«
To je bil rezultat Tomaževega tridnevnega študiranja in opazovanja gledališkega ženskega osebja.
Zdaj je začel Tomaž z novimi taktičnimi potezami, da bi od Natalije pregnal svoje tekmovalce. Najnevarnejši se mu je zdel drugi tenorist, imenovan »Petelinček«, ker je znosil Nataliji toliko cvetlic in slaščic, da bi lahko začela z njimi kupčevati. Tomaž ga je poklical na stran in mu zaupno rekel:
»Ljubi gospod, dajte si svetovati. Nikar ne tratite časa in denarja. Jas poznam Natalijo kar je na svetu. Doma ji pravimo Kanalija in lahko mi verjamete, da to ime zasluži.«
»To je zame še bolje,« je menil tenorist Petelinček prav vzradoščen po Tomaževih informacijah, »jaz imam najboljše namene ...«
»Že verjamem, ljubi gospod,« je dejal Tomaž. »Najboljše namene sem imel tudi jaz, a Kanalija ni hotela nič slišati. Pravi da je poštena.«
»Že verjamem, ljubi gospod,« je Petelinček posnemal Tomaža, »a saj to nič ne dene, da je Natalija poštena, vprašanje je le, če bo ostala. Sicer pa, ljubi gospod, se mi zdi, da imam jaz ravno tako malo upanja na uspeh, kakor vi, kajti za Natalijo so zanima tudi naš režiser ...«
»Ta?« se je začudil Tomaž. »Saj ta škili na obe očesi ...«
»In če bi škilil še na kurja očesa ... nevaren je vender, skrajno nevaren, kajti režiser je pri gledališču tako mogočen mož, kakor škof v cerkvi.«
Petelinčkovo razkritje je Tomaža silno potrlo, zakaj režiserja ni imel nikoli na sumu, da se zanima za Natalijo, četudi jo je časih odlikoval s kako osoljeno in opoprano opazko. Od te ure je kakor lovski pes divjačino zasledoval režiserja in Natalijo in je postal ljubosumen kakor tiger. Kmalu je zapazil, da se med Natalijo in med škilastim in plesnivim režiserjem res nekaj plete in od tega trenotka ni imel več miru. Ljubosumnost ga je prevzela z vso in s tako močjo, da je zanemaril celo svoje kupčije ter pozabil na gospo Ines in na Angelo in na literaturo.
| |||