Skušnjave Tomaža Krmežljavčka: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Magicdog (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Magicdog (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1.788:
 
In zbežal je iz hiše s svojim kovčegom. Smole pa je v silnem strmenju gledal za njim in s strahom v srcu šepetal: »Znorel je, gotovo je znorel.«
 
==XI.==
 
Izpod zvonika šentflorjankega se je Tomaž preselil na spodnje Poljane. Tam se je najprej prespal do dobrega in potem izprašal svoj vest.
 
Resultat tega izpraševanja je bilo spoznanje, da je v Natalijo še dosti bolj zaljubljen, kakor je doslej sam vedel.
 
»Saj sem vendar v obče prav pameten fant, ki se ne dam ugnati,« je govoril sam sebi, »a ljubosumnost mi je premetala možgane. Polomil sem jo in osmešil sem se in se pri Nataliji tako zameril, da mi tega ne bo nikoli odpustila. Nemesto da bi bil v gledališču tajil sem bežal in s tem priznal svojo krivdo. Namesto da bi bil ostal pri Smoletu, sem zopet bežal. Zakaj? Ker me je pred Natalijo sram. To je vedar dakaz a) da sem še velik tepec in b) da sem hudo zaljubljen. In zdaj bom nesrečen in tisti kajoni, ki se sučejo okrog Natalije, mi jo bodo navsezadnje le še speljali.«
 
Ležal je na postelji, pihal cigaretni dim proti zraku in zdaj in zdaj sam sebe sunil v rebra.
 
»Tomaž — ti si tepec! Tomaž — ti si osel! Talent za goljufijo imaš, ampak učiti se moraš še mnogo. Kaj bo zdaj z denarjem? Smole bo gotovo pisal župniku, da sem ušel. Oh, temna je bodočnost!«
 
Tomaž se je bil v Šiški nastanil v hiši, kjer je stanovalo več železničarjev - samcev in povabil Kozoglava, naj se tudi preseli tja, da bodeta laglje nadaljevala skupno literarno delovanje. Literat Kozoglav se je rad odzval in je pobegnil s svojega stanovanja v Hrenovih ulicah zapustivši precej umazanih dolgov in eno umazano srajco. A literarno delovanje ni v Šiški nič bolj napredovalo, kakor zadnji čas v mestu. Tomažu ni bilo mogoče jasno misliti, Kozoglav pa je znal samo pisati, idej pa ni imel nobenih. Tomaževe misli so bile vedno pri Nataliji, edinole pri Nataliji in naj se je trudil kolikor je hotel, uhajale so mu vedno k Nataliji. Grizlo ga je in peklo ga je, da bi se ji moral odpovedati in vse v njem se je z uprav besno silo upiralo temu, da bi bila Natalija zanj izgubljena.
 
Za denar je postala kmalu trda. Kozoglav ni znal svojih izdelkov tako razpečavati, kakor Tomaž. Ta pa ni bil za nobeno rabo. Samo na postelji je ležal in kadil in klel in če je prišel Kozoglav domu, ga ni Tomaž nikoli vprašal, kako je opravil in koliko denarja je prinesel, marveč je vselej le poizvedoval, če je videl Natalijo in če je kaj slišal o njej.
 
»Pozabi jo že vendar,« mu je večkrat prigovarjal Kozoglav. »Saj vendar lahko dobiš drugo. Manjka se deklet.«
 
»Pa nobene ni take, kakor je Natalija,« je stokal Tomaž.
 
»Kaj še! Natalija je prava kanalija. Polno ljubimcev ima!«
 
»Samo da jih skubi — dosegel pa ne bo nobeden nič.«
 
»Ne bodi smešen! Če se mlado dekle s tolikimi vlači, ne more biti nič prida.«
 
To mnenje je pa Kozoglav enkrat samkrat izrekel, kajti Tomaž mu je za odgovor vrgel čevelj ob glavo in mu grozil s smrtjo, če še kdaj izreče tako besedo.
 
Kozoglava je Tomaževa zaljubljenost in melanholija spravila v obup, ko so bili porabljeni zadnji Tomaževi prihranki. Samo zlato verižico s škapulirjem je še imel Tomaž, a trdil je, da jo hrani za Natalijo, ko se bodeta pobotala in sprijaznila in zahteval je, naj zdaj Kozoglav skrbi za vsakdanje potrebščine.
 
Ko se je končno pripetilo, da nista imela ne obeda ne večerja in ne cigaret, se je Kozoglav zatekel k stari v soseščini stanujoči ženici, ki je znala na kvarte prorokovati in je skrivaj zdravila ljudi. Razložil ji je, da je Tomaž bolan na nesrečni ljubezni, bolan v taki meri, da neče nič delati, da leži že štirinajst dni na postelji in ne gre nikoli iz hiše, da je raje lačen in žejen, kakor da bi skrbel za vsakdanji kruh ter jo vprašal za svet.
 
Po natančnem izpraševanju vseh Tomaževih in Natalijinih razmer je ženica razpoložila karte po mizi, jih prestavljala sem in tja in vse bolj stresala svojo majhno uvelo glavo.
 
»Izreden slučaj — vašemu gospodo prijatelju se bodo še čudne stvari pripetile — z mašniki bo imel opraviti — in s policajem — in neka omožena ženska ga bo preganjala — in veliko bo trpel vsled nesrečne ljubezni — pa bo ozdravljen ... in glejte — tu stoji srčna dama poleg srečnega življenja in zraven nezvestobe — res izreden slučaj.«
 
»Slišite mati — ali ne veste nobenega zdravila zoper nesrečno ljubezen?« je vprašal Kozoglav. »Moj prijatelj bo še umrl, če se tako sredstvo ne dobi.«
 
»Hm — hm — hm! —« Starka je povesila glavo in dolgo razmišljevala.
 
»Veste — eno samo sredstvo je zoper nesrečno ljubezen,« je končno rekla in nagnivši se h Kozoglavu mu je šepetala na uho: »Ena čista devica mora iz tavžentrože, žafrana in kebrovih možgan zmesiti mazilo in bolnika s tem namazati okrog srca. To pa se mora zgoditi o polnoči kadar je nova luna in bolnik mora takrat enega črnega mačka trikrat pod repom poljubiti in imenovati ime tistega dekleta, ki ga ljubi. Če se to stori, bo bolnik zdrav in bo popolnoma pozabil na dekle.«
 
Kozoglav je bil sicer liričen pesnik in je imel jako romantična nagnenja, a toliko pameti je vendar še premogel, da je spoznal kako komplicirana je ta zdravilna metoda in težko izvedljiva. Toda štel si je v dolžnost, da Tomažu vsaj pove, kako zdravilo mu priporoča izkušena ženica iz soseščine in bil je mnenja, da bi mu moral biti Tomaž vsaj za njegov trud in za njegovo dobro voljo ter prijateljsko skrb vsaj hvaležen.
 
Toda Tomaž se je za Kozoglavovo brigo zahvalil le s tem, da je zmetal prijatelju ob glavo najrazličnejša živalska imena in jim dodal še toliko slovenskih in nemških, hrvaških in madžarskih in italijanskih žaljivk, da se je celo krotki, stradanja vajeni literat Kozoglav razvnel ter začel vračati milo za drago. In ker je bil Kozoglav lačen in žejen in torej ne pri popolni razsodnosti, se je tekom burne debate spozabil tako daleč, da je izrekel o Nataliji svoje jako slabo mnenje. Tedaj pa je Tomaž planil iz postelje in je dejanjski napadel svojega tovariša in vnel se je pretep, v katerem je bilo razbito in uničeno v mnogih bojih preskušeno staro in iskreno prijateljstvo. Kozoglav in Tomaž sta se ta večer razšla v sovraštvu zagotavljajoč drug drugemu najpopolnejše zaničevanje in želeč drug drugemu, naj ga vzame hudič.