Skušnjave Tomaža Krmežljavčka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.966:
»Znorel je — oče nebeški — znorel je — Tomaž, kaj si znorel! Tako je klical Tomaža birmski boter, penzijonirani eksekutor Smole in obrnivši se do svojih dveh spremljevalk jo bolestno zavzdihnil: »Saj sem vama pisal, da se mu meša, da ni pri zdravi pameti. Oh, prijatelj, ti se mi res smiliš, da imaš takega sina.«
Tedaj je pa Boltežar Krmežljavček zaničljivo odmahnil z roko in je ravnodušno rekel:
»Kaj meni mar ta fant, saj nisem jaz njegov oče, jaz sem mu le posodil svoje ime.«
Ko je Tomaž slišal te besede, je izpustil sifonko iz rok.
»Kaj pravite oče — da niste moj oče?«
»Tiho,« je takrat zaklical župnik gospod Janez Bradavica. »Ti si spoznan za norca in nimaš nič vprašati, ampak samo ubogati. Spravi se in pojdi z nami in sram te bodi.«
In s trdo roko je prijel župnik Tomaža za ramo in ga stresel, da bi se bil skoraj zvrnil, med tem ko je oče Krmežljavček eksekutorju Smoletu zaupno rekel:
»Če bi imel jaz kaj govoriti, bi mu jih zdaj pripeljal okrog ušes take, da bi luna mrknila.«
V sobi je vladal silen šum. Vse je vpilo in tulilo in razsajalo. Eni so se iz Tomaža norca delali, drugi so ga hoteli osvoboditi. Samo Tomaž se ni ganil, nič zinil, nič se ni branil in ko je oča Boltežar končno s hudimi besedami in izdatnimi udarci napravil malo prostora, sta župnik Bradavica in eksekutor Smole zagrabila Tomaža vsak za eno roko in ga vlekla iz hiše. In nihče ni zapazil, da ima na nogah in na rokah ženske hlače. Cela drhal iz gostilne je sledila Tomažu in na ulici so se ji pridružili še novi ljudje. In vsi so tulili. Ljudje so odpirali okna in gledali kaj da je in tudi gospa Ines je prihitela na okno in se je silno prestrašila, ko je zagledala Tomaža, ko je v ženskih hlačah omahoval med župnikom in med eksekutorjem. In ko so bili Tomaža že spravili v Smoletovo stanovanje in hišna vrata zaprli, je množica še vedno vztrajala pred hišo in pela pesmico o prefriganih kaplanih, dokler niso čuvaji nočnega miri začeli sakramentirati.
==XII.==
Tomaž je potreboval mnogo časa predno je prespal svojo kanibalsko pijanost. A tudi ko je bil že davno vzbujen, se ni upal iz postelje in je vselej zamižal in smrčal na glas, kadar je eksekutor Smole prišel pogledat v njegovo kamrico.
Do popoldneva so pustili Tomaža spati, saj je imel župnik Bradavica dovolj opravka z izpraševanjem eksekutorja Smoleta, ki je moral natančno pripovedovati kako je Tomaž živel in kaj je počenjal. Boltežar Krmežljivček je sedel pri mizi in zeval, kajti ni ga čisto nič zanimalo to poročevanje in izpraševanje in veliko raje bi bil šel v mesto, saj je poteklo že mnogo let, kar ni videl Ljubljane. Tudi sedaj bi ne bil prišel v Ljubljano, da ni župnik prevzel vseh stroškov.
Eksekutor Smole je ljubil pravico in resnico in je odkritosrčno povedal vse, kar mu je bilo znano. Župnik Bradavica si je segal v lase in vzdihoval zaradi Tomaževe pokvarjenosti ter vmes ošteval eksekutorja, zakaj mu ni že prej poročal, da Tomaž ne hodi v šolo in da je postal izpridenec.
»Vi ga imate na vesti,« se je hudoval župnik. »Vam je bil zaupan in vi ste krivi, da je postal. Povem vam, Smole, pazite, da ne bodo na Dunaju izvedeli, kako ste zanemarili svojo krščansko dolžnost. Če izve presvitli cesar, vam še vzame penzijo in srebrni zaslužni križec.«
»Pa ja ne,« je bridko ječal Smole. »Oh, ta malopridnež: zakaj sem ga vzel v hišo. Lump je vseh lumpov. Ne zameri Boltežar! Sicer je tvoj sin —«
»Ni res,« je hladnokrvno izjavil Boltežar. »Moj ni ...«
»Tiho,« je zagrmel župnik Janez Bradavica. »Za fanta skrbim jaz ... to se pravi moj tovariš, župnik Štebalar, ki je zdaj v Ameriki in ki se iz same človekoljubnosti za Tomaža zanima. Samo ker ve, da je talentiran.«
Smole je nekaj vedel o razmerju župnika Štebalarja z rajnko Nežo Krmežljavko in ni nič vprašal, Boltežar Krmežljavček pa se je porogljivo smehljal.
»E, kaj bi govorili,« je dejal. »Fant pravzaprav ni napačen.«
»Pokvarjen je! Nič vreden ni! Lump je! Lumparija mu tiči že v krvi.« Tako se je ljutil župnik in udaril po mizi, da je eksekutor skoraj znak padel, med tem ko se je Boltežar zopet samo smejal in pri tem mislil na župnika Matevža Štebalarja in njegovih edenintrideset tovarišev.
Pri obedu je morala tudi Natalija povedati, kar je vedela o Tomažu. Pripovedovala je pač mnogo, a povedala je same take stvari, da se je Boltežar Krmežljavček vse bolj smejal in končno ves navdušen zaklical:
»Raca na vodi — pravzaprav, je pa fant tak, da so ga njegovi očetje lahko veseli. Res, škoda, da Tomaž ni moj sin!«
»Tiho,« je zagrmel župnik Bradavica in jasno pogledal Boltežarja. »Tomaž je malopridnež; a jaz poznam nekega Boltežarja, ki mu je prav sumljivo podoben. Prav enake lastnosti imata.«
»Pa med njegovimi dvaintridesetimi očeti vendarle ni tistega Boltežarja, ki ga imate vi v mislih,« se je odrezal stari policaj mračnoselski, ki mu je že vse skupaj presedalo, ker mu je rekel njegov notranji glas, da se župnik prav po nepotrebnem huduje na Tomaža.
Boltežarjeva predrznost je spravila župnika v zadrego. Bal se je, da bi Boltežar še pričo Natalije povedal, na katere Tomaževe očete misli in zato je pogovor hitro prekinil.
Popoldne je prišel Tomaž na sodbo. Glava ga je bolela in oči je imel zatekle in potrt je bil tako, da si ni znal nič pomagati in da ga je minila vsa nesramnost, ko ga je začel župnik Janez Bradavica s hudimi besedami bičati in mu očitati vse njegove pregrehe ter ga stigmatiziral kot zavrženo bitje, ki bo končalo na vešalah.
»Samo iz posebnega usmiljenja, samo iz ozirov na tvojega v časti osivelega očeta sem pripravljen ti pomagati na pravo pot,« je končal župnik svoje oštevanje. »Če prisežeš, daj se boš poboljšal, da boš dober, marljiv in ponižen, pojdem do presvitlega gospoda knezoškofa prosit, naj te vzamejo v Alojzijevišče, da boš lahko študiral in postal mašnik. Ali prisežeš?«
| |||