Skušnjave Tomaža Krmežljavčka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 2.018:
»Samo iz posebnega usmiljenja, samo iz ozirov na tvojega v časti osivelega očeta sem pripravljen ti pomagati na pravo pot,« je končal župnik svoje oštevanje. »Če prisežeš, daj se boš poboljšal, da boš dober, marljiv in ponižen, pojdem do presvitlega gospoda knezoškofa prosit, naj te vzamejo v Alojzijevišče, da boš lahko študiral in postal mašnik. Ali prisežeš?«
»Prisežem,« je zaječal Tomaž. »Prosim oče, odpustite mi tudi vi.«
»O, meni to nič mar,« je dejal Boltežar. »Meni se sploh smiliš. Ko bi bil moj ...«
»Tiho,« je zatulil župnik Janez Bradavica in hitro velel Tomažu naj se pripravi, da gre ž njim do škofa in drugih gospodov.
Župnik Janez Bradavica je bil resnično slabovoljen in razburjen. Komaj je bil Tomaž zapri vrata za seboj, se je župnik lotil Boltežarja.
»Kaj vraga ponavljate pri vsaki priliki, da Tomaž ni vaš sin? Ali mislite, da sem vas zato vzel v Ljubljano seboj, da boste to stvar raztrobentali? Ali vas Tomaž kaj velja? Nič! Še krajcarja niste zanj izdali. Zato, da nosi vaše ime, ste že dovolj dobili. Sploh je pa zelo dvomljivo, če niste vi sami njegov oče. Podoben vam je, če ne po obrazu, pa po lastnostih.«
»Le nikar se ne jezite tako,« je menil Boltežar. »In da boste vedeli, jaz nisem prišel v Ljubljano, da bi poslušal vaše pridige. Teh sem že doma sit. Naredite s fantom kar hočete — jaz grem.«
Tako je izjavil Boltežar Krmežljavček in je vzel svoj klobuk ter jo odkuril z hiše.
»Hvala bogu, da je šel,« je zavzdihnil župnik. »Ta človek je strašen. Ta zlodej je še v stanu, da Tomažu pokaže pisma tistih dvaintridesetih duhovnikov, ki so njegovi materi pisarili. Fant je ves pasji — vrag vedi, kaj bi še napravil ž njimi. Na vsak način ga moram spraviti za zdaj vsaj v Alojzijevišče. S tistimi pismi bi lahko provzročil velikanski škandal in storil sveti veri in sveti cerkvi neizmerno škodo. O, v Alojzijevišču ga že uženo in ukrote in če ne, ga pa spravim h kapucinom ali pa k trapistom. Oh, škoda, da je tako zdrav. Bolje bi bilo, če bi umrl.«
Take krščanske misli je pletel gospod župnik Janez Bradavica, dokler se ni s Tomažem odpravil na pot.
Tomaž je bil prav dobre volje, ds se je tako poceni zmazal in tudi malo pijan je bil še vedno od prejšnjega večera. Sitno mu je bilo samo, dokler je bil v obližju šentflorjanske cerkve, kjer so se vsi za njim ozirali in so otroci za njim vpili, kje da ima ženske hlače. Župnik Bradavica ga je vlačil sem in tja po mestu, v škofiji se je oglasil in pri raznih korarjih in končno ga je spravil v Alojzijevišče.
Ves čas je bil župnik Bradavica jako prijazen s Tomažem in ga je z obljubami vsake vrste premotil tako, da je Tomaž prostovoljno ostal v Alojzijevišču in je župniku obljubil, da se temeljito poboljša, da se bo pridno učil in mnogo molil ter se vrednega izkazal stopiti pred altar.
Tri dni je ostal Tomaž mož-beseda, toliko časa je namreč potreboval, da se je popolnoma streznil od svoje prve agitatorske pijanosti. Četrti dan mu je postalo dolgčas. Drugi gojenci so bili v šoli, Tomaž pa je sam sedel v alojzijeviški učilnici pri knjigah, zakaj obljubljeno je bilo, da bo šele z drugim semestrom smel zopet v gimnazijo in še to le s pogojem, da napravi skušnjo.
Naveličan učenja je pahnil Tomaž knjige od sebe.
»Kdo je bil tisti modrijan,« je govoril sam pri sebi, »ki je rekel: Če kdo veliko bere jo to ravno tako, kakor če veliko pije! Ali je bil to frizer Luka Magarac ali kak cerkveni očak ali kak nemški filozof? Resnico je pa pogodil. Vrag vzemi vse knjige in učenje!«
Tomaž je naslonil glavo ob roki in se je zamislil in hudo mu je postalo pri srcu. Osmošolec Cukale mu je bil po kosilu pripovedoval, da je za nedeljo napovedana maskerada pevskega društva »Ubiti lonec«.
Ta masekerada je vzbudila v Tomaževem srcu neskončno hrepenenje po svobodi in po veselem življenju in postal je ves žalosten.
Takrat je vstopil prefekt, imenovan Katastrofa, ker je hodil od sobe do sobe in bljuval ogenj in žveplo, ter upil tako, da bi ga lahko slišali gluhi in razgrajal tako, kakor bi hotel mrtve obuditi.
»Zakaj se ne učiš?« je zagrmel prefekt, ki je bil sicer še mlad človek, a je izgledal, kakor da je od rojstra star in grd. »Ali že zopet razmišljuješ o kakih lumparijah?«
»Ne gospod prefekt,« je melanholično rekel Tomaž, »razmišljeval sem, kakšen smisel ima življenje.«
»Kaj praviš? Kako si rekel? Smisel življenja iščeš. Fant meni se zdi, da si ti jako nevaren človek. Nazadnje boš začel še razmišljevati o sveti trojici? Zapomni si enkrat za vselej: smisel življenja je razložen v katekizmu in v kazenskem zakonu. Ali me razumeš? Kdor preveč misli, nima prave vere in ni za duhovski stan — zapomni si to tudi!«
Prefekt je gledal tako grdo, da je Tomaž postal ves malodušen. Na tihem si je rekel: »Petak bi dal, če bi mu smel reči, da je šema,« a izpregovoriti se ni upal nobene besedice.
Ker ni smel sam nikoli iz zavoda je prosil edinega normalnega tovariša osmošolca Cukaleta, da je dal na literata Kozoglava naslovljeno pismo na pošto. Čez tri dni je Cukale prinesel Kozoglavov odgovor. Tomaž je pismo hlastno popadel in je prečital. Kozoglav mu je vse odpustil in mu sporočil, da mu ohrani prijateljstvo. Dalje mu je pisal, da je župnik Janez Bradavica zopet odpotoval v Mračno selo, oče Boltežar Krmežljavček pa da neče in neče iti nazaj.
»Tvoj oče je prav prijazen in vesel mož. Vsak dan kroka. Sodim, da mora biti precej petičen, ker daje rad za pijačo. Našel je tu prijatelja, ki se imenuje Luka Magarac in s tem krokata neprestano. Tvoj oče pravi, da je demisijoniral kot policaj in da se hoče naseliti v Ljubljani.«
Tomažu ta novica ni delala veselja. Očeta ni poznal tako, da bi si mogel napraviti jasno sliko o njem. Predolgo ga ni videl. A vedel je, da ga je mogel župnik Bradavica samo z očetovim privoljenjem spraviti v Alojzijevišče in bal se je, da bi se mu godilo še slabše, če bi utekel iz zavoda. V duhu je hudo zabavljal na vse postave, ki dajejo staršem oblast nad otroci in proglašal je nn veliko krivico, da postane človek polnoleten šele kadar je štiriindvajset let star. A vse to ni zadušilo njegovega hrepenenja po svobodi, ki je raslo od ure do ure in je Tomaža prevzelo z uprav elementarno silo, ko je prišla nedelja, za katero je bila napovedana maskerada pevskega društva »Ubiti lonec«.
| |||