Skušnjave Tomaža Krmežljavčka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2.066:
Tomažu ta novica ni delala veselja. Očeta ni poznal tako, da bi si mogel napraviti jasno sliko o njem. Predolgo ga ni videl. A vedel je, da ga je mogel župnik Bradavica samo z očetovim privoljenjem spraviti v Alojzijevišče in bal se je, da bi se mu godilo še slabše, če bi utekel iz zavoda. V duhu je hudo zabavljal na vse postave, ki dajejo staršem oblast nad otroci in proglašal je nn veliko krivico, da postane človek polnoleten šele kadar je štiriindvajset let star. A vse to ni zadušilo njegovega hrepenenja po svobodi, ki je raslo od ure do ure in je Tomaža prevzelo z uprav elementarno silo, ko je prišla nedelja, za katero je bila napovedana maskerada pevskega društva »Ubiti lonec«.
Tomaž se je po obedu oglasil pri prefektu in milo prosil, naj ga z drugimi gojenci vred pusti na sprehod. Prefekt ga je dolgo časa nezaupno gledal, a končno se je vender dal preprositi.
Lepo sparoma so šli gojenci iz zavoda in zadaj je korakal prefekt. Tomaž je šel s Cukaletom v paru.
»Danes je veter,« je dejal Cukale, »danes nas pelje za vodo, kjer se suši perilo.«
»Kako pa to veš?« je vprašal Tomaž.
»Vem, kar vem. Katastrofa nas vodi take dni vedno po krajih, kjer se suši perilo in gleda, kako veter vzdiguje ženske hlače. Menda računa v duhu, kakega obsega mora biti lastnica takih hlač.«
Res so prišli gojenci kmalu na kraj, kjer se je sušilo perilo. Tomaž se je pTevidno ozrl. Videl je, kako nepremično gleda prefekt žensko perilo, videl je, da se vsi gojenci ozirajo na prefekta in se mu skrivoma posmehujejo in v tistem trenotku je skočil iz vrste in je bežal po stranski ulici kar so ga nesle noge, bežal kakor bi mu bile za petami vse peklenske pošasti, bežal, dokler ni bil na varnem.
»Rešen sem,« je zavzdihnil, ko je zopet prišel do sape »in raje skočim v Ljubljanico ali pa se obesim, kakor da bi se dal spraviti nazaj. V Alojzijevišču je tako, kakor bi zdravega človeka zaprli v norišnico.«
Hodil je po Gradu, gledal na Ljubljano in čakal, da se zmrači.
»Zlodej vedi, če nimajo morda pravice me prijeti s policijo. Kaj neki imata oče in župnik Bradavica, da me hočeta posili napraviti za duhovnika. Nekaj tiči tu vmes. Neka skrivnost mora biti, zaradi katere me podajata. Če bi to izvedel, bi si že pomagal.«
Ko je nastala tema, je šel Tomaž v mesto in naravnost na stanovanje literata Kozoglava. Objela sta se vsa ginjena in se poljubila in s celim štefanom dobrega cvička blagoslovila obnovljeno prijateljstvo ter si prisegala zvestobo. In Tomaž je prisegal, da ga ne spravijo več v »fižol« pa če bi ga vlekli s štirimi pari volov.
»Toliko mi pomagaj, da me oče in župnik Bradavica ne bosta dala po policiji prijeti,« je tekel Tomaž. »Ti Kozoglav se moraš seznaniti z mojim očetom in ga pridobit, da me bo pustil v miru. Drugega nečem nič in videl boš, da sem hvaležen, ves hvaležen.«
Kozoglav je obljubil vse, kar je Tomaž hotel, saj je vedel, da bo ob Tomaževi strani laglje in bolje živel, kakor če hodi sam svojo pot. In ko mu je vino šlo v glavo, je prosil Tomaža odpuščanja, da ga je izdal Smoletu in da je razžalil Natalijo z grdimi besedami. Nato sta zopet trkala in pila in se končno odpravila na maskerado. Kozoglav sicer ni imel kostumov, a pripravil je bil več mask, in s krinkami na obrazu sta šla roko pod roko na veselo rajanje.
»Jutri začneva z delom,« je deklamiral Tomaž, »danes pa bodiva vesela, saj me na maskeradi ne bo nihče iskal in pod to krinko me ne bo nihče spoznal.«
Stopila sta v natlačeno polno dvorano in njiju življenjsko veselje je kar prekipelo, ko sta videla pestro množico maskiranih in nemaskiranih ljudi. Godba je svirala zapeljiv, sentimentalen in vender prešeren valček, sredi dvorane so se sukali plesalci in plesalke in šumela so in se dvigala krila, naokrog pa so se podili razposajeni ljudje in se šalili in se smejali. Kar toplo je postalo Tomažu in Kozoglavu pri srcu iu pozdravila sta množico s tako rezkim »juhuhu«, da se je vse nanju oziralo.
»Oj ljubo veselje, kje si doma?« je zaklical Tomaž in vihteč svoj klobuk je sam sebi odgovoril: »Na maskeradi si doma.«
Kozoglav se je spomnil, da je literat in zdelo se mu je primerno, da pokaže svojo izobraženost. Z veliko gesto, kakor Danilo v »Fužinarju« se je razkoračil in zatrobental.
»Že Goethe je rekel, da sme na maskeradi vsakdo noreti in davno pred njim je oznanjal Horac: sladko je, biti neumen na pravem mestu. Ljudje krščanski in brezverski, smejajte se vender, drugače boste umrli, ne da bi se smejali.«
In zasukal se je Kozoglav kakor stara balerina, a ker je bil precej vinjen se mu njegov poskok ni posebno posrečil in zadel je ob čokatega klovna, ki je stal kraj njega, in ga je skoraj podrl.
»Gospod — ali ste znoreli?« je vprašal klovn nejevoljno.
»Seveda sem znorel,« se je smejal Kozoglav. »Saj sem zato sem prišel, da norim. A vi, častiti klovn, če niste prišli sem noret — čemu ste pa prišlif«
Čokati klovn je Kozoglava samo debelo gledal in ni odgovoril ničesar.
»Ali poznate Goetheja? Ne? Ali poznate Horaca? Tudi ne? Če ne veste, da hodijo ljudje na maskerade, da nore, potem niste klovn. Pojdite v lemenat, pa ne na maskerado.«
Zasmehujoč žalostnega klovna sta Tomaž in Kozoglav šla dalje in brila norce tod in tam. Njiju pozornost je obudil za Don Juana oblečen dolgin, ki je slonel ob zidu in zeval.
»Ah, kako je tu dolgočasno,« je dejal ravno tedaj don Juan poleg njega stoječemu Črnogorcu. »Že dve uri čakam, da bi se kaj posebnega zgodilo, pa se nič ne zgodi.«
Tomaž se je takoj ustavil pred dolginom.
»Spoštovani naslednik velikega lahkoživca,« je rekel modro, »tako je pač življenje. Človek vedno čaka, da bi se kaj posebnega zgodilo, pa se nikoli nič posebnega ne zgodi.«
»Jaz sem vender prišel semkaj, da bi se zabaval,« je menil don Juan.
»Če hočete zabavo, si jo morate sami ustvariti,« je rekel Tomaž. Kaj mislite, da smo mi drugi prišli na maskerado, da bi vas zabavali?«
Dolgin je postal slabovoljen in je Tomažu in Kozoglavu priporočal, naj gresta naprej.
»Že greva,« je zaklical Tomaž. »Želim vam, da bi se izvrstno dolgočasili.« In obrnivši se do Kozoglava je rekel: »Vidiš — to hoče posnemati največjega lahkoživca. Tak don Juan — kakor če bi telička zašil v levovo kožo.«
| |||