Skušnjave Tomaža Krmežljavčka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2.126:
»Že greva,« je zaklical Tomaž. »Želim vam, da bi se izvrstno dolgočasili.« In obrnivši se do Kozoglava je rekel: »Vidiš — to hoče posnemati največjega lahkoživca. Tak don Juan — kakor če bi telička zašil v levovo kožo.«
Zapodila sta se dalje. Norela sta po dvorani, se prekucevala po tleh in skakala čez stole, se predstavljala kot dvojčka Prismoda in Budalost in plesala kakor da sta prišla iz uma.
Tomaž je zagledal pri stranskih vratih krepko razvito in fantastična oblečeno masko in se ustavil.
»Kozoglav — poglej jo,« je rekel svojemu prijatelju. »Poglej in razsodi: ali je to sfinga ali gos?«
Kozoglav, ki je bil eno leto v lemenatu in je poznal jezuvitsko metodo debatiranja, ni potrdil ne prvega, ne drugega dela Tomaževega vprašanja, nego rekel:
»Okrogla je kakor bi bila pitana.«
»Tako je,« je potrdil Tomaž »in njen pogled kaže, da je lačna in žejna in ker še ni natrkana, bi bila dobra za družbo. Ali jo prevzameš ti ali jo prepustiš meni?«
»Naj bo tvoja,« je odločil Kozoglav, »jaz sem že domenjen z dvema cigankama in eno Poljakinjo ter pridem kmalu za teboj.«
Tomaž je stopil k fantastično oblečeni maski.
»Dovoli da te vprašam, kdo da si.«
»Boginja plesa sem,« je odgovorila maska prijazno, »a tvoje ime sem pozabila — se tako težko zapomni. In kdo si ti?«
»Jaz sem Zen ali Jupiter,« je odgovoril Tomaž. »Oblekel sem se pa po ljubljansko, da bi norci ne spoznali mojega olimpskega dostojanstva.«
»Zen ali Jupiter si?« se je smejala maska. »Ali se mi hočeš pokazati kot zlat dež ali tako, kakor se je Zen pokazal Evropi?«
»To boš videla pozneje,« je menil Tomaž važno in previdno in ponudil maski roko. A maska se mu je smejala v obraz.
»Dragi gromovnik,« je izjavila boginja plesa, »na obljube ne dam nič. Ko je Evropa objela bika ni vedela, da ima na svojem srcu boga; dandanes pa se zgodi, da objame ženska moža v mnenju, da stiska k sebi vsaj polboga, a potem spozna, da je objela — vola.«
»Boginja plesa — ti me resnično zanimaš,« je rekel Tomaž. »Povabim te na okrepčilo, da se kaj nespametnega pomeniva.«
Ponudil je maski roko in jo gravitetično peljal v stransko sobo, kjer je bilo pogrnjeno. Boginja plesa se ni nič obotavljala nego sedla za mizo in snela krinko ter obrnivši se k Tomažu koketno vprašala.
»Ali se ti dopadem — ti nebeški gromovnik?«
»No — tako — tako,« je dejal Tomaž nekam razočaran in naročil jed in pijačo.
Boginja plesa pa je bila razžaljena. Ušla sicer ni, a sunila je Tomaža v rebra in ogorčeno rekla:
»Moški ste vsi enaki! Vsak bi za en golaž imel rad kako kraljico lepote.«
»Ne huduj se, Evropa,« jo je miril Tomaž »in pokrepčaj se — noč je še dolga in kdo ve, kaj se se zgodi.«
Med tem, ko sta Tomaž in boginja otepavala golaž in se zalivala s pivom, je Kozoglav pripeljal kar tri punce in ž njim vred je prišel tudi »Neapolitanski pevec« s svojo mandolino.
Zdaj se je pri Tomaževi mizi začel dirindaj. Razposajena družba je prepevala in razgrajala, da so jo ljudje kar gledat hodili in se ji niso mogli nasmejati. Po pivu je Tomaž poklical vino in ko je to začelo učinkovati, je prišel Tomaž ob vso pamet. Okrog Tomaževe mize je stalo polno radovednih ljudi, ki so Tomaža še z različnimi medklici izzivali. Tomaž se je sicer najprej močno zanimal, če ima boginja plesa na svojem spodnjem krilu bruseljske ali idrijske čipke, a klicanje in draženje gledalcev ga je spravilo pokonci.
»Ljudje krščanski,« je začel vpiti. »Kaj prodajate zijala? Pojdite domov in gasite svojo žejo z mlekom pobožnosti.«
»Da bo tebi več vina ostalo, kajne,« je zaklical rdečenos gospod iz množice.
»Jaz pokončujem ta strup, da bi kranjsko deželo rešil pijančevanja,« je deklamiral Tomaž. »Kranjska dežela je sploh slabo ustvarjena. Gore ima, jezera ima, človeške ribice ima, podzemske jame ima, pa nobenega vulkana. Če bi vsaj Šmarna gora vsako nedeljo bljuvala. Kako bi se povzdignil tujski promet. Zato pa imamo trt preveč, veliko preveč. Pijančevanja mora hiti konec. Kristijani, posnemajte svojo fajmostre, ki so sami abstinenti! Učenjaki, premišljujte, kako bi se dalo napraviti, da bi na trtah rasla samo tista žlahtna kapljica, ki se ji pravi Hunyadi Janos. Jaz se bom za vas žrtvoval in popil vse vino, vi pa pijte Hunyadi Janos. Resnično, resnično vam povem: Purgirajte se! Purgirajte se izdatno! Purgirajte se, da boste imeli opraviti noč in dan. Purgirajte se, s tem si pridobite srčni mir in notranjo zadovoljnost in mnogo časa za brumna razmišljevanja v tihi celici. Pustite vino, jaz je sam uničim, in pijte izvrstno pijačo imenovano Huyvadi Janos in purgirajte se! ...«
Kdo ve kake zabeljene bi bil Tomaž še povedal svojim poslušalcem, da se ni naenkrat pokazal med množico, ki ga je poslušala, visok mož v zelenem z zlatom obšitim kostumu. Na čepici je imel belo dolgo pero, ob strani dragoceno sabljo in bele svilene čevlje na nogah. Ob njegovi roki je stopala vitka dama s temnimi lasmi, kostumirana kot lilija. Komaj je zaslišala Tomaževo besedovanje se je zasmejala na ves glas in s tem obudila Tomaževo pozornost.
Tomaž je takoj utihnil, ko je slišal ta smeh. Nagnil se je čez mizo, kakor bi hotel glas vitke lilije še enkrat slišati, potem pa zaklical:
»Lilija —jaz te poznam. Lilija, jaz sem te takoj spoznal. Pojdi k meni, na moje srce ...«
Začel je siliti izza mize, a družba njegova ga je zadrževala.
»Kam pa hočeš?« je vpraševala boginja plesa. »Ali je to tvoja zvestoba?«
»Pusti me,« se je drl Tomaž. »Kozoglav — prevzemi mojo Evropo — jaz ti jo prodam za dvajset krajcarjev. A kaj, jaz ti še plačam dvajset krajcarjev.«
»Nesramnost! To je že preveč! Ven ga vrzite!«
Taki in enaki izrazi so udarjali Tomažu na uho, toda Tomaž se ni zmenil za to ogorčenje, nego se prerinil izza mize in planil proti liliji.
»O lilija, o Kanalija, kako je veselo moje srce, da te vidim ...«
»Pustite naju pri miru,« je ostro in zapovedujoče dejal Natalijin spremljevalec. »Spravite se v kraj.«
»Ha — tako pa ne bodete z menoj govorili,« je vzkipel Tomaž. »Tu smo na maskeradi in sme vsak noreti kolikor hoče. Sploh pa vas nič ne poznam. Kdo pa ste?«
»Španski grand — konte di Monte Porco.«
»Me jako veseli — velika čast,« je ironično rekel Tomaž in naredil španskemu grandu velikansko reverenco. »Jaz sem pa Jupiter ...«
»Hahaha« ga je prekinila Natalija. »Ti si Tomaž Krmežljavček, ki so ga danes zvečer iskali pri nas, ker si pobegnil iz fižola.«
| |||