Pet mož gradi pot: Razlika med redakcijama

opasani Triglav — tu temna skalna stena — Montasia<ref>V prevodu tudi Poliški Špik.</ref>.

kaj drugega kakor papir, kjer je treba črke šele razbrati. Utrujeni gospod z Dunaja, ki ga je peljal sem gori, vidi samo

Osvaldo je na kratko razlagal; nekoliko lajnasto in papižje, ker je moral to že tolikokrat ponoviti: »Tržiški zaliv Kanin -— za njim Kras -— tam Visoke Ture, šiljasti čok sladkorja je Veliki Klek ...« In še marsikaj. Kakor panorama, ujeta na gramofonsko ploščo.

ne počiva stari ,Louf'Louf’, moj oče. Mi stari vemo to.«

Veselo vzklikne Amlacher:. »Potem pazi, da te gora kot prvega ne popade. Police nad dunjiško stranjo so težke.«

In se vrne k svojemu gospodu. Nekaj časa stoji Sep Almlacher in modruje, kako se je moglo zgoditi, da je hrušnila senca čez Zmajski greben, ko široko okoli ni okrog sonca videti nobenega oblaka. Skoro se hoče tudi njemu zazdeti, da preži nekaj neizvedljivega in nezapopadljivega v teh brezdajnih globelih. Poleg tega pa goro pozna, saj je bila vendar ljubezen do teh vrhov, katerih božja čistost stoji nad vsemi političnimi mejami, vzrok, da si je izbral vodeniškivodniški poklic. Povsod je že bil: skozi strašno kaminsko vrsto špranjske poti, čez razpadlo stezo Srednjega grebena, visoko čez žrelo clapadorijske globeli tja do spokojnih čred montaških planin - povsod je bil že hodil. Zdaj pa ga duši skrivnost te gore in zdaj išče svojo dobro voljo zopet tam, kjer se njegovo hrepenenje zaklepa z mejo in domovnico.

»Vedno stari!« godrnja Jan Robič. Mršav je in izsušen, razpokana, rdečerjava koža se ostro prepenja čez naprej moleče ličnice. Misli na denar, ki ga bo dobil Pesamosca, če bo spravil svojega gospoda skozi globel Jof Fuarta. In misli tudi na svojo mlado ženo, na grdo Jelo, ki se dere in zaganja vik in krik, če nekaj dni ne dobi nobene partije. Četudi se zmeraj prepirata, sta vendar edina v tem, da grabita na kup centezime. ZivitaŽivita v najslabši koči in njuna dva otroka se podita okrog v cunjah. V trbiški banki leži njun denar za novo gorsko obleko Janovo, in naj ga bo že kolikor hoče, dotakniti se ga ne smeta. Morda dobi zato tako malo partij, ker je videti kakor najslabši capin. Jan Robič ne privošči Pesamosci partije. »Zmeraj stari! Kaj ne bo nikoli umrl?«

»On ima veliko imelime!« pravi Ettore Prato. In to je povedal brez zavisti. Tudi Pratu pomeni Pesamosca simbol, toda drugačen kakor v sanjah Amlacherjevih. To je Italija, ki je bila vedno molčeči gospodar teh gorá in ki je vsadila zdaj svojo trobojnico na grebene in vrhove. Tak je Ettore Prato: planinski odmev mladoitalijanskega vzklika. In umetnik - majhen v znanju, velik v hotenju. Če bi imel denar, bi se učil kiparstva. Marsikaj tiči v njem, kar hoče na kak način na dan. V majhnih sohah, v cvetlicah iz kamna in ilovice, v reliefih. Sep pozna te stvari, tudi mati Prato jih pozna. Oba pravita, da je zelo lepo. In več si za zdaj Ettore ne želi. Za zdaj, dokler si kot vodnik ne prihrani toliko, da bo lahko šel na umetniško šolo v Rim. A za to je še čas. In Ettore je preveč jasnoviden, da bi se vdajal neumnim sanjam.

strani,« si izračunava mrki. Tožbar, »če ga bodo spet zasledili. In prišel bo zopet, čisto gotovo!«

»To dela tvoje slavno ime, Osvaldo in tvoj skrivnostni oče«, pravi jasno in brez zavisti. In še pristavi, da bi prepodil tudi slehrni sum nevoščljivosti: »V nekaj dneh bodo tudi vas druge poklicali. V hotelu je napovedana večja družba Nemcev. Tedaj bo kmalu premalo vodnikov v Ovčji vasi, in vi …...« z brado sune proti delavcem, »vi boste potem lahko sami gradili pot.«

polenti. Na koncu žvecenjažvečenja in molčanja pa zakroži čutara

se ,Loufa' ne morem več spominjati. Toda on me je še videl —

me je videl. Mati je bila mlada, on je bil star. Ali jaz mislim ...« — se zasmeje Osvaldo — »da bi mlada Marcela

Tako je nekoč stari "Louf" Guissepe Pescamosca, stal v mesečini, v neki škrbihiškrbini Špika nad Plazom. Dva orožnika sta ga videla in streljala nanj, zakaj bil je preklican. Toda krogle so padle v mesečino, gorski volk pa je stal s prekrižanimi rokami in se smejal. In z njim so se smejale gore;

In sestopílsestopil je »Louf« v Malo Planino, kjer je bila mlada

z nekim čevljarjem iz Rezije in je bila daleč od tiste julijske noči na Mali Planini. Pet otrok je imela. Sem ter tja je prišel v čevljarsko hišo nekdo, in ta je bil tuj, čeprav ga je bilo nosilo njeno naročje. Sedeval je na ognjišču in vpraševal. sS težavo je poiskala žena iz spomina, kar je bila oporoka »Loufova«. Skrivne police, kamini, pota Poliškega Špika. Osvaldo je iskal očeta, čeprav ni verjel povesti o večnem »Loufu«. Vedel je za neznanske steze v stenah svoje

nikoli storila Loufu“Loufu” kaj žalega. Ne, on je legel in je moral

Toda: »Stojte, AmlacherlAmlacher! Ne tako divje! Saj delate, kakor

se jezi. »Prihranite svojo kritiko, vodnik. Jaz sem umetnik,

»Mir, otroci! Ne prepirajte se! Torej naprej, Weldorf, ta košček boš pa vendarle še zmogel. pozorPozor - posnetek!«

»DaDà, zdaj jo imam. In v mali kolibi vas stanuje osem?«

»DaDà, če še kdo ne dobi partije. Zato smo napeljali semkaj poljski telefon, da nam noben zaslužek ne uide. In zdaj, gospodična, pojdite s kukalom nekoliko više - do skalne stene - jo imate? - tam se vidi pot ...« Naravna ji kukalo, njegova roka leži ob njenem sencu. Šment, to ima dekle nežno kožo! Kakor krtova koža!«

Poliški Špik, govori, da misli resno o gorah. »Lahko po-poskusite z menoj, Amlacher. Veliko se ukvarjam s sportom,

Plezalni prizori so posneti -- ni jih veliko. Zdaj lazijo

njen najmlajši sin; Onaona pa je zelo stara. Zdaj sedi v izbi,

ŠíšiâornerVenomer belíetizbere iăviz sv. pisma. In če ji prinese Ettore zvezke in

Elena pratoPrato pozna plavolasega Sepa, kakor drugi fant ji je. Tudi ime mu je tako, samo Giuseppe je daleč, daleč proč, v Ameriki, kjer ima zelenjadno trgovino in redkokdaj piše. Ettore še noče v izbo, ker kuha kavo in peče krompir. S Kanina je bil prinesel šopek planinskih rož, ki stoje pred signoro Pratovo.

Zase jo obdrži, pravi stara žena, pa vendar požoka s cinasto žlico v škatlo in razpusti na jeziku tako dobro reč. Strašno je, kakor me vidva razvajata - ti in Ettore. Njen glas postane nekoliko tišji, saj misli na Giuseppa v Ameriki, ki se zanjo ne briga. In še enkrat si privošči. Zakaj tega ne pošlješ staršem v Trbiž? Ali takoj nato ji je žal, ker ve, kako hladno je razmerje med Sepom in starimi Amlacherjevimi. nikoliNikoli se tega v pogovorih ne dotaknejo, ker je veliko temnega in nepojasnjenega v vsem tem. Amlacherica je bila mlada in je živela kot perica v Trbižu med vojno, ko

»Seveda«, meni Ettore in posmehljivost leži na njegovih

siromašni, oropano s pogodbami vseh pravic in stisnjeni med visokimi zidovi. Tu pa so gore in potem morje, in zopet gore, zopet morje - led in ledeniki, spodaj prvi dih Afrike.

glas pa vpraša, ali je že čas ...

Mož s krvavim obrazom drvi čez nešteto polic in lašt, po grezapogreza se v globeli in kamine, zropota navzdol čez melišča

In ravno med njim in Sepem tuje dekle, ki je dišaiadišala

>>»Kdo pa je to?«

čudovito, opazovati, kako se steguje sloko telo- za prijemi,

onadva videla, ko je bil še globoko spodaj, in sta onadłvaonadva

da ne mislim, da je vse to zgradila hotelska druzbadružba Seiler

Loufa‘Loufa’ ...« in sešteva na prste. »In kaj še? Pripovedujte.,

proti vetru PľiP0VßdUjepripoveduje 0o svojem hrepenenju. O zemlji

iz temne, dišeče limbovine, ki vse bo-gatejebogateje in topleje stoje

Samosamo roke potrebuje, odločilnega sunka! Meja je kakor las tenka črta in še samo na papirju je. Mala Kersa ne misli na

države in postave, zakaj žena je in vidi le mozamoža, ki hrepeneče izteza roke.

»Imela bi delo za vas ... na Koroškem.« Zaključne besede pristavi s smehljajem, vendar zelo odločno, ker se

»Prvi pravi alpski film«, meni ona. »Do najmanjše maIenkostimalenkosti bo vse ljudsko, slehemosleherno orodje, sleherni gumb na

Ah, dadà, na Koroškem, onkraj meje! A zapreka je tu! Sunkoma je obstal. »Vidite, gospodična, saj ne gre. K vojakom moram, skoro me bodo poklicali, dobil ne bom inozemskega potnega lista.«