Wikivir

Mrtva srca (1902): Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Dbc334 (pogovor | prispevki)
17.101 urejanje
m popravek povezave
Dbc334 (pogovor | prispevki)
17.101 urejanje
- 4000 (prestavljeno na 4000 (1902))
Vrstica 2:
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= Mrtva srca: Povest4000
| poglavje=
| avtor= Ivan Tavčar
| avtor= Ivan Tavčar| opombe= Primerjaj z izdajama 1884 ([[Mrtva srca (LZ)]]) in 1929 ([[Mrtva srca]] - namesto iz spodnjega OCR-a izhajaj raje iz tegale besedila, ki je odstavčno členjeno in v glavnem popravljeno))
| opombe= Primerjaj z izdajama 1884 ([[Mrtva srca (LZ)]]) in 1929 ([[Mrtva srca]])
| licenca= javna last
| obdelano=4
Vrstica 10 ⟶ 11:
| vir= ''Tavčarjeve povesti, 5''. Ljubljana: založil pisatelj, 1902 [{{dLib|doc-HM37V5OX}}]
}}
 
=== KAZALO ===
 
Prva ležeče tiskana letnica kaže, kdaj je bila povest
spisana; druga stoječe tiskana letnica pa naznanja, kdaj je bila povest prvič tiskana.
 
 
1.'''Mrtva srca''' Povest — ''1880'' — Ljubljanski
Zvon, 1884
 
2.'''4000''' Času primerna povest iz prihodnjih dob
Ljubljanski Zvon, 1891
 
=== Mrtva srca ===
 
== I. ==
Vrstica 8.522 ⟶ 8.509:
temveč tudi zrak, ki veje nad njo. Mi
pa zdihujemo pod prekletstvom sedanjosti!
 
 
=== 4000 Času primerna povest iz prihodnjih dob ===
 
Po vzorih {{razprto|dr. Ničmaha}}
 
napisal
 
{{razprto|dr. Nevesekdo.}}
 
== I. ==
 
Pisalo se je leto 4000. po Kristusovem rojstvu!
 
Zaspal sem bil in dvetisoč let so me imele
v sebi moči zemlje slovenske.
 
Tedaj je pristopil angel Gospodov, angel
Azrael, in mi ukazal: »Vstani!«
 
Vstajal sem. Ali prostor — meril mi je
šest čevljev v dolžini — ki mi je bil izpočetka
preozek in pretesan, mi je bil že preobširen,
tako da bi se bil izlahka raztegnil na vse strani,
samo da sem imel kaj, kar bi se sploh dalo
raztegniti! Toda angel Gospodov je dvignil
žarečo svojo roko in z vseh štirih krajev sveta
so se zbirali in zbrali ostanki mojega rojstva.
 
Dejal je angel Gospodov: »Vstani in vzemi
prejšnjo obleko svojo!«
 
Storil sem tako in bila mi je iznova pretesna
stoinstoletna moja sobica. Na levi in
desni strani so zaječali duhovi, češ, da jih potiskam
s kraja, kjer so si pridobili pravico,
utrjeno po mirni tisočletni posesti.
 
»Sodnik te kliče pred svoj prestol,« je
govoril oni, ki me je zdramil iz smrtnega spanja,
»izkazati ti hoče milost!«
 
»Torej mi je oprostil pregrehe moje!« sem
zaihtel radostno.
 
»Vse ti je oproščeno! Dvetisoč let si ležal
v zemlji brez življenja in zavesti. In to se je
videla stvarniku primerna kazen za tvojo samozavest,
s katero si se odlikoval nekdaj!«
 
»Dvetisoč let!« sem vzkliknil. »Kaj se je
zgodilo s slovensko domovino v tem času?«
 
»Molči in čakaj!» me ustavi ostro poslanec
Gospodov. »Molči in čakaj ter ne preprečaj z
vprašanji namenov Tistega, ki te je komaj poklical
iz prahu in ki ima nas vse v mogočni
roki!«
 
»Dvetisoč let! Dvetisoč let!« Ta misel mi
ni hotela zapustiti iznova ustvarjenega telesa.
»Kako lahke se mi čutijo kosti!« sem pristavil
zadovoljno.
 
»Ne čudi se!« mi odgovori angel, »saj so
bile v različnih rokah in prav močno so obrabljene
sedaj, ko so ti po brezkončni milosti
podarjene iznova!«
 
Nadaljeval je: »Gospod ti je odločil dolg
pot, zategadelj vstani hitro! Dodajem še to:
široširna je njiva, kjer si spal in s tabo je spalo
tisoč in tisoč drugih mrličev. Taka je zaukazba
božja! Izberi si spremljevavca, da ti je na poti
prijatelj in svetovavec!«
 
»Kdo li bode hotel z mano?«
 
»Obišči jih, nekdanje prijatelje svoje! Toda
hitro, ker le kratka je nama odločena doba!«
 
Vstal sem. Odmikala se je zemlja pred
mano in od angela se je razlivala svetloba na
okrog in okrog. Povsod sem gledal posteljo pri
postelji; in spala je Adamovih otrok legija pri legiji!
 
Prijel me je Azrael za roko in obstala sva
pred ležiščem, ki je bilo široko in pripravno za
dva človeka, kakršni so umirali takrat, ko sem
še hodil po črni zemlji. Angel Gospodov je
dihnil proti črni ruši in dejal: »Govori!«
 
Iz osrčja zemeljskega se začuje: »Kdo me
kliče?«
 
Po tvojem glasu, prijatelj Tine, sem te
spoznal kakor mnogokrat prej, ko sva še
dihala sladko življenje!
 
»Gospod me kliče na zemljo,« sem odgovoril,
»in ti mi bodi spremljevavec in svetovavec!«
 
»Na zemljo?« — in videti je bilo, da se
je prijatelj Tine nekaj zamislil v gomili svoji.
»Na zemljo, praviš? Odgovori mi tole: Ali rodi
po šampanjskih goricah trta in ali pijo na
zemlji pametni ljudje še vedno francosko vino?«
 
Obsenčil me je Azrael z desnico svojo, da
sem odgovarjal resnično in pravično na vsako
vprašanje. Odgovoril sem torej: »Nič več ga
ne pijo francoskega vina zemljanje in v Šampaniji
je vse golo, kakor je bilo golo vse po nekdanji
Sahari! Zadnjo steklenico šampanjca je izpil
ruski car leta 2905. po rojstvu Odrešenikovem
in odtedaj ga niti ruski carji niso dobili ne kaplje!«
 
Duh pod mano zastoče tako milo, da me
prešine in gane, da koprnim od sočutja.
 
»In kaj pijo sedaj umrjoči rodovi planeta
našega?« Zopet sem moral odgovoriti resnično
in pravično: »Vodo in zgolj vodo!«
 
Takoj se začuje odgovor iz zemeljskega
osrčja: »Ne grem! Hodi sam! Tukaj ležim tako
prijetno: tukaj ni pravd, ni biričev in ne ošabnih
sodnikov!«
 
Pristopila sva k sosednji gomili. Azrael dahne
nanjo in ukaže: »Govori!« In sedaj si se odzval
ti, prijatelj Fran, in vprašal, kdo te kliče
na dan. Odgovoril sem: »Ali bi ne hotel z
mano na zemljo, da mi bodeš moder svetovavec?«
Strahoma sem pričakoval odgovora
njegovega. »S tabo?« je zazvenelo iz osrčja
zemeljskega, »s tabo? Skoraj vem, kdo si. Pisec
slovenski si bil nekdaj, toda pojma nisi imel
niti o stari slovenščini, niti o tem, kako se pravilno
piše nova slovenščina. Ali ni bilo res tako?«
 
Pravično in resnično sem moral odgovoriti:
»Res, bilo je tako!«
 
»Vidiš,« me je zavrnil porogljivo, »odrini,
kamor ti drago! Že dvetisoč let počivamo tukaj,
ali še sedaj me časih glava boli od vaših slovniških pregreh. Pojdite rakom žvižgat, vsi pisači
in pisuni! Še nekaj mi odgovori. »Imate li še
vedno nadškofa olomuškega na zemlji?«
 
Resnično mu odgovorim: »Še vedno, in
sedaj je kardinal!«
 
»Odrini in ne krati mi dragega spanja!«
 
Obupan in preplašen pristopim k tretji
gomili. Bilo je to ležišče ozko in pričalo je,
kako ubožno in tenko je bil v življenju oblečen
duh, ki je sedaj počival tu spodaj. Oživel ga
je s svojim dihom Azrael in mu ukazal, naj
govori. Mene pa je zopet obsenčil z desnico
svojo, da sem moral govoriti resnico in
pravico.
 
»Kdo sta, ki mi kratita smrtni mir, dasi
vaju nisem klical?«
 
Po tej slabi volji sem spoznal takoj osornega
prijatelja Josipa. »Kličem te, da me spremiš
na zemljo, v domovino slovensko!«
 
»Glej ga, ti si!« mi je odgovoril. »Dvetisoč
let si že mrtev in smrt te še sedaj ni izpametovala!
Da bi se zopet napotil v Slovence,
pit kislo vino dolenjsko in brezplačno pisat
romane in novele — tako silno me Oče nebeški
gotovo neče udariti! S svojega mestiča se ne
ganem! — Ali se sploh še kaj piše in »pisari«
v slovenščini?«
 
Prisilil me je Azrael, da sem moral odgovoriti
pravico in resnico. »Zgolj molitvene
knjige, druzega nič!«
 
Zdelo se mi je, kakor bi čul grohotanje
iz osrčja zemeljskega. Potem pa mi je zazvenel
odgovor: »Odrini v miru božjem, mene pa pusti,
da zopet zaspim na stotisoč in stotisoč let!«
 
Tožno sem zdihnil: »Nihče mi neče biti
spremljevavec!«
 
»Moči nimam, da bi ti siloma zbudil tovariša!« mi odgovori nato angel Azrael. »Pojdiva
torej sama na pot!«
 
Vzel me je v naročje in grozen piš in vihar
me je sprejel v sredo svojo. Angel pa je uprl
nogo na trepetajočo zemljo in kamor je stopil,
so se podirala selišča in skalnate gore so se
drobile. Z eno nogo se je dotikal zemlje, z
drugo pa jasne lune! Od svetov do svetov je
stopal, majali so se vsi, toda niti eden ni prišel
s svojega tiru, ker bi se bil sicer že tiste dni
moral poroditi kaos, v katerega bode končno
roka Stvarnikova pomešala vse svetovje. Svet
za svetom se je vrstil pred mojim pogledom;
bilo jih je na milijarde, milijarda za mano,
milijarda pred mano. Ali neprestano dalje me
je drevil poslanec Gospodov, da jih niti šteti
nisem mogel, dasi sem bil nesmrten duh, kakor
oni, ki me je objemal v naročju svojem.
 
Človeške rodove po zemlji pa je tepla tedaj
šiba Gospodova in vsi so pričakovali grozovitne
dobe, da se prikažejo apokaliptiški jezdeci na
obnebju in da prično pobijati človeštvo. Potresi,
lakota in povodnji, vsa ta zla so morila človeštvo in nepremagljivi orkani so tulili okrog
zemeljskega obla. Po vsem severnem nebu pa
se je kazala zvezda repatica, ki je bila kakor
ognjen meč, s katerim je hotel razsekati večni
Bog vse ustvarjene svetove. Ali to ni bila zvezda
repatica, to je bil angel Azrael, noseč me pred
prestol večnega Sodnika!
 
Zapustivšima vesoljnih svetov vesoljne prostore,
so se zažarila pred nama nebes velikanska
vrata. Izdelal jih je nekdaj Hefajst od čistega
zlata in jih okrasil z dokaj divnimi podobami.
Obrnil sem pogled v kraje, odkoder sva prišla:
zvezda pri zvezdi se je utrinjala in sukali so
se brezštevilni svetovi, kakor bi švigala iskra
pri iskri po večnem ozračju! Kje si se sukala
v tej množici, stara mati zemlja? Obrnil sem
pogled predse, kamor sva hitela.
 
Pred nama se je žaril ogenj nebeških vrat!
Sam Bog je bil v svoji slavi upodobljen na
njih in okrog njega vsi zbori angelov in arhangelov.
Bila so visoka in široka, da jih ni moglo
prezreti nobeno oko človeško. Pred njimi pa se
je širil brezkončen prostor, ki je sezal iz večnosti
v večnost. Svetil se je kakor parket v gosposkem
dvoru, ali živega duha ni bilo opaziti na njem.
 
»To je predpekel!« izpregovori Azrael.
 
»Predpekel!« se začudim. »In kje so duhovi
očakov, ki so nekdaj samevali tod?«
 
»Vsi so prejeli milost v Gospodu!« mi
reče angel.
 
Tedaj se je po bleščeči vršini od nekod
hipoma pokazala sklonjena podobica drobnega
možička! V rokah je nosil dolgo, težko metlo,
in kakor blisk je švigal ž njo po predpekla
parketu sedaj sem, sedaj tja! Ali neprestano so
mu kapale debele srage z ozkega obraza, kjer
se je kazala gubica pri gubici. In vsaka kaplja
je padla na svetli tlak in po vsaki kaplji se je
napravila na svetlem tlaku velika črna lisa. In
pri vsaki kaplji je zastokal: »Oj, te lise, te nesrečne
lise!« Bil je zamolklo zveneč glas in čul
se je kakor iz groba! Potem pa je kakor huda
ura bil z metlo svojo za svojimi lisami; ali
čimbolj je delal, tembolj se mu je množilo delo.
 
»Kdo je ta siromak?« vprašam sočutno.
Veličastne poteze angelskega obraza je zdajci
pomilil nasmeh, ki se je pa hipno zopet
raztajal.
 
»Opazuj ga!« je izpregovoril Azrael mirno,
»in potem priznaj pravičnost sodbe božje!«
 
Takrat naju je ugledal možiček na predpeklenskem
tlaku. Kakor bi ga bila odnesla
sapa, je izginil zdihovaje v večni planoti.
 
»Opazuj ga!« je nadaljeval angel Gospodov.
»V življenju je sodil in sodil, bruna v svojem
očesu pa ni obsodil, ni obsojal. Udaril ga je
zato Gospod in mu odkazal edino mesto v
predpeklu, da čisti ondi tlak in odpira nebeška
vrata dušam, hitečim v naročje premilostivemu
Stvarniku!«
 
Tedaj se je zopet prikazal oni, ki je bil
ravnokar izginil. Metlo je odložil, ali na desno
rame si je sedaj oprtal težak ključ od samega
čistega zlata. Pod težo tega bremena se je opotekal,
da mu je znoj kar curkoma lil po usnjatem
obrazu in da so ostajale v dolgih brazdah
črne lise za njim. Na ramenu, kjer ga je težil
ključ nebeških vrat, se je bila napravila v teku
tisočletij žuljasta grba, enaka velblodovi. Pri
vsakem koraku mu je zlato breme stisnilo to
grbo, da se je telesce kar zvijalo od bolečin.
V tem sva ga dohitela pri nebeških vratih.
Ječaje in godrnjaje si je zvalil ključ z ramena,
da bi ga potisnil v nebeško kjučanico. Pri tem
si je prišlece vendarle ogledal nekoliko. Srd in
nejevolja sta mu napela zgubani obrazek in
kakor luč so se mu zaiskrile oči.
 
»Zopet slovenski liberalec!« se je zatogotil.
 
»Odpri in ne sodi!« ga zavrne angel
Gospodov. »Ne sodi, ker sedaj si sam sojen!«
 
Renče dvigne ključ in rožljaje odpira nebeški
portal.
 
»Slovenski liberalec!« Da, takrat sem te
spoznal, doktor Tone od zelene Soče! Dvetisoč
let in dalj že nisem čul tvojega glasu, ali tukaj
sem te izteknil v predpeklenski revščini in
zapuščenosti!
 
Muze, dajte mi moči, da vredno zapojem
o čustvih, ki so tedaj napolnila komaj prebujeno
dušo mojo!
 
»Tone od Soče je!« sem zaviknil in usmiljenje
mi je raztopilo dušo, da sem se hotel razjokati
zaradi njega, ki je nekdaj kandidiral za
prvo mesto v nebeških višavah, a je sedaj toli
siromaški obtičal v predpekla grozovplivnih
samotah. Razjokati sem se hotel, toda solza mi
takrat še ni bila iznova podeljena in sočutje
ni dobilo steze, da bi se bilo izlilo iz mene.
 
Predrznil sem se ogovoriti Azraela: »Ta
je torej tisti, ki je gospodaril nekdaj na zelenih
obalah zelene Soče?«
 
»Govoril si!«
 
»In koliko časa je že tukaj?«
 
»Dvetisoč let!«
 
»Dvetisoč let! — In neprestano mu je
pometati stezo do nebeških vrat in odpirati
dušam, ki so poklicane v raj Gospodov?«
 
»Govoril si!«
 
»In odpirati mu je tudi dušam slovenskih
liberalcev?«
 
»Govoril si!«
 
»Brezkončno pravična sodba razsodnosti
božje! In kdaj bode dopolnjena vrsta njegovih
muk?«
 
»To je zapisano v knjigah sodeb božjih!
Te knjige mi niso odprte in sam arhangel
Mihael straži s svojim mečem pred njimi!«
 
V tem so se na iztežaj odprla vrata nebeška
in ob roki Azraelovi sem prekoračil prag svetega
raja.
 
»Kdaj mu bode dopolnjeno?« sem vprašal
iznova. »Koliko vekov ostane še tu?«
 
»Nekaj bilijonov in če se ga usmili Gospod
prej, nekaj milijonov let!«
 
»Nekaj bilijonov, nekaj milijonov let!«
Duh moj ni mogel prebiti besed Azraelovih!
Omahnil sem kakor posekan hrast na tlak pred
angela in obležal onemogel. Svojeroč me je
vzdignil. Prav takrat so se sama od sebe zapirala
nebeška vrata, in le za nekaj trenutkov
se je onemogli pogled moj razprostrl po predpekla
bleščeči vršini. Po tej vršini pa je že
plesal nesrečni nebeški vratar in se z metlo
svojo drevil po njej. In glasno je zazvenel jok
njegov: »Oj, te lise, te strašne lise!« Potem so
se treskoma zaprla vrata.
 
Azrael pa je izpregovoril temno-resnega
obraza: »Ako ti dodeli Gospod, da zopet kdaj
ugledaš zeleno zemljo, ne sodi, da ne bodeš sojen!«
 
== II. ==
 
Ko sem se zopet zavedel, sva hitela z
angelom Gospodovim po neizmerni tratini. Na
levi strani se je v črnih oblakih izgubljala
orjaška pečina, s stenami, ki njih vrhuncev ni
dosezalo moje oko. Megla se je vlačila po
krajinah, s teh pa se je razlegalo neprestano
zdihovanje duhov, begajočih po meglenem polumraku.
Prešteti ni bilo onih, ki so trpeli in
jokali ondi ob tožnih strminah. Na desni strani
pa je sijalo večno solnce in njega žarki so
ustvarjali mavrico za mavrico, prožečo se nad
bistro reko, ali nad modrobojnim jezerom. Po
livadah na okrog je cvetela lilija pri liliji in
zlate ptičice so letale od čašice do čašice. Po
teh livadah so se v nebeškem veselju igrale nedolžnih
otročičev neštevilne tolpice; nadzirali so
jih angeli, vodili jih in obkrožali z ljubeznijo svojo.
 
»Kakšen kraj je to?« sem vprašal Azraela.
»Tu solnce in nebeški ples, tam megla in
koprnenje duhov. Večni angel, pojasni mi vse
to, ako je taka volja tvoja!«
 
Odgovoril je Azrael: »Tu gleda tvoje oko
kraje, kamor je milost božja pregnala tiste
grešnice, ki so svojeroč pomorile sad telesa
svojega! Tu umorjenci, tam morivke! In vsaka
gleda trenutek za trenutkom v solnčnem svitu
in v nebeški lepoti, kar je nekdaj porodila v
bolečinah in uničila v grehu! Tja hrepeni vsaka
grešnica in bode hrepenela na vekov veke!«
 
In kakor prinaša sapa jesensko listje iz
jesenskih gozdov, tako so se sedaj in sedaj
nesrečni duhovi dvigali iz meglenih krajev, da
bi siloma dospeli na solnčno livado, kamor jih
je silil kes in jih gnala iznova zbujena ljubezen.
Menil sem že, da prestopijo mejo, ali v zadnjem
trenutku se je vselej prikazala vojska angelov nebeških,
ki so nesrečne duhove s krvavimi meči drevili
nazaj v meglo, kjer je jok in škripanje z zobmi.
 
»Kdaj jim bodo dovršene muke?« vprašam
spremljevavca svojega. Zatemni se obraz Azraelov
in z jeklenim glasom mi odgovori: »Nikoli!«
 
Zdajci prihitiva do drugih nebeških vrat.
Bila so izsekana od ahata in na njih je bila
upodobljena Porodnica božja v milobi in krasoti
svoji. In obkrožale so jo vse svetnice-mučenice,
kolikor jih je kdaj porodila zemlja. V nje
znožju je poganjala vrtnica, iz katere je neprestano
klil cvet za cvetom.
 
»Evo ti nove muke zavrženim duhovom!«
izpregovori angel. »Tam zavržene matere, tukaj
pa vzor vseh mater! In ta vzor jim je gledati
na veke! Z mano poveličuj pravičnost
božjo!«
 
In z Azraelom sem poveličeval pravičnost
božjo! Zdaj se sama od sebe odpro druga nebeška
vrata. Stopila sva v kraje, kjer je v divnosti
svoji že kraljevalo veselje nebeško. Oko
moje je zrlo krajino, kakor si je lepše in milejše
ne more želeti duša! V sredi je kipel proti
čistemu nebu velikanski Ararat; Tigris in Evfrat
sta izvirala izpod njega. Indus in slovanska
Volga, Mississippi in brezkončni Amacon in vse
druge mogočne reke so se vile po vrtovih,
kjer se je šibilo vejevje od bogatega sadja.
Lev in tiger in druga zverjad je krotka, kakor
v prvi dobi, lazila v senci velikanskih dreves.
 
»Kakšne kraje gledam sedaj?« vprašam
ponižno angela na desnici svoji.
 
»Oko ti gleda raj, v katerem sta bila ustvarjena
prva človeka,« mi odgovori Azrael. »Toda
po prvi pregrehi ga je Stvarnik odtrgal z zemlje
in ga prestavil sem.«
 
»Čemu?« se drznem vprašati iznova.
 
Takoj mi odgovori angel: »Tu je kraj,
kjer poveličuje Stvarnik vse tiste zakonske, ki
so si ostali zvesti do smrti!«
 
»Tukaj se poveličuje zakonska zvestoba!«
sem vzkliknil. Sveti Odrešenik! Ti prostori niso
sezali iz večnosti v večnost! Neresnice ne morem
govoriti! Prenapolnjeni niso bili ti nebeški prostori;
v brezkončni ljubezni so se družili duhovi
po njih, ali gneče ni opažalo strmeče moje
oko! Adam in Eva sta hodila krasna, kakor v
prvotni dobi, ob obalah mogočnega Evfrata in
se objemala v čisti ljubezni. Videl sem še mnogo
drugih blaženih duhov, sosebno v visoki slavi
tebe, Vittorija Colonna, in soproga tvojega
Francesca Pescara, ki je nekdaj s srčno svojo
krvjo rosil bojno polje tožne Pavije! Zadaj je
ugledalo srečno oko tudi njo, ki mi je bila
družica v življenju in mi porodila obilo cvetočih
otrok! Toda angel Gospodov ni dopuščal, da
bi stopil pred njo; odnesel me je s krajev, kjer
se je zbralo le oskromno število onih, ki so
bili poklicani tja.
 
Obstala sva pri tretjih vratih nebeških.
Bila so izsekana od samo enega rubina, in
Kristus, Odrešenik naš, je bil upodobljen na
njih s trpljenjem svojim. Dvignil je angel roko
in se trikrat globoko priklonil. Jaz pa sem se
priklanjal ž njim. Sama od sebe so se odprla
vrata in stopila sva v kraj, ki se razteza pred
zadnjimi vrati nebeškimi. Povsod miloba, povsod
krasota! Ali niti enega nebeških duhov nisem
mogel opaziti!
 
»Dobri angel,« sem izpregovoril, »pojasni
mi blagohotno, zakaj so tako osameli ti prednebeški
kraji in zakaj so duhovi pregnani s
teh mest, kjer se povsod razodeva miloba in
kras?«
 
»Tudi ti kraji,« mi odgovori angel, »so
odkazani po brezkončni razsodnosti božji posebnemu
namenu. Semkaj so poklicani izvoljeni
duhovi, ki so v življenju prejemali dobrote in
se zaradi njih vžgali v pravi, čisti hvaležnosti!«
 
Strmeč obstanem. Nikjer nisem opazil
zveličanega duha in leta 4000. po Kristusovem
rojstvu je bil ta prednebeški prostor še —
prazen!
 
Zdajci se pred nama zaiskre četrta in
zadnja vrata nebeška. Zbrušena so bila od
samo enega demanta in sveta Trojica je bila
upodobljena na njih. Okrog njih se je ovijal
vinski trs, vedno zeleneč in neprestano rodeč
raznobojno grozdje. Ali tu pred vhodom sem
ugledal tebe, starčka iz narodne pesmi slovenske!
Z lica se ti je žarila prava radost nebeška
in v roki si stiskal kozarček rujnega vinca.
Kadar si ga izpil, je prihitel precej angelček
božji in ti iznova nalil kupico. Neprestano pa
si pel slavo svojemu Bogu:
 
<poem>Oče nebeški, glej,
Še en kozarček zdej,
Hvalo bom vekomej,
Vekomej pel!</poem>
 
»Kako, da je izbran samo ta na to izvoljeno
mesto?« sem se začudil. Odgovoril mi
je Azrael: »Mnogo je pil! Ali pri vsaki kupici
je dajal hvalo Tistemu, ki mu je ustvaril gorko
kapljo. Bila je to prava hvaležnost, ker je prihajala
resnično od srca. Zategadelj ga je poveličal
Gospod in mu dodelil milost, da mu
še po smrti rodi vinska trta!«
 
Odprla so se zadnja vrata nebeška. Gledal
sem Boga od obličja do obličja in jasne so mi
bile vse skrivnosti njegove. Popisati se ne da,
kar sem gledal, ali toliko je gotovo, da nebeški
Oče naš ni takšen, kakor govore o njem njega
hlapci po Goriškem. Angel Gospodov me je
spremil pred prestol božji in me obvaroval, da
me niso pokončale strele, ki so se neprestano
vžigale s tega prestola.
 
Gospod pa je izpregovoril: »Nekdaj, ko si
še pregrešno živel na zemlji, si želel, da bi za
dvetisoč let zopet ugledal domovino slovensko.
Bodi človek! In ti, angel življenja, dotekni se
ga s prstom svojim, da se izpolni želja njegova!«
 
Angel življenja je pristopil in mi iznova
uklenil dušo v človeško telo. Nato izpregovori
Gospod: »Pristopi tudi ti, angel smrti, in dotekni
se ga s hladno roko, da mu bode zopet
umreti, ako si bode zaželel, daleč od zelene
zemlje!« Obsenčil me je angel smrti in pretresla
me je ledena njegova moč, da je bilo zdajci
zopet umrjoče telo, ki ga je ravno dal iz rok
angel življenja!
 
Končno je še izpregovoril Gospod: »Približaj
se tudi ti, angel ljubezni, in rahlo roko
mu položi na glavo, da se iznova vname ljubezen
v njem, ljubezen, najslajše tolažilo otrokom
mojim na zemlji!«
 
Kakor topla sapa, v kateri se spomladi
tajata sneg in led na gorskih vrhovih, tako je
dihnil name angel ljubezni. Srce moje je bilo
hipoma plodovit vrt, kjer je hotela ljubezen
zdajci pognati svoje kali!
 
»Azrael!« je izpregovoril Gospod, »vzemi
ga zopet v naročje in odnesi ga na kraje, kjer
ga čaka novo življenje!«
 
Tako se je zgodilo. Tema je bila ob meni
in otrpnila je zavest duše moje. Ko sem se
zopet zavedel, sem bil že na zemlji!
 
== III.==
 
Na zemlji sem bil torej! Telo mi je bilo
umrjoče kakor nekdaj in v sebi je nosilo vse
tiste strasti kakor tedaj, ko se je porodilo
prvikrat! Tudi stari spomin se je oživil v meni
in prvo življenje se je raztezalo pred duhom
mojim kakor ravan, kjer mi je bil znan vsak
prostorček, sleharni kotiček!
 
Po meni se je pretakala vroča kri in mladostna
moč me je prešinjala. »Zopet si človek!«
Pri tej misli je vse zakipelo po meni in presrečen
sem si potipal iznova ustvarjeno lice.
Začutil sem mehko in voljno kožo. Tedaj se
je zbudila prva želja v meni: želja po zrcalu,
da bi si ogledal zopet dano krasoto svojo.
Ta želja mi je utrdila prepričanje, da sem res
zopet človek, ona uboga stvar, ki se porodi v
pregrehah in nečimurnostih in prav tako umira!
 
Ležal sem na mehki travi Ljubljanskega
polja. Nad mano je sijalo solnce in me grelo
s toplimi svojimi žarki. Po dvetisoč letih sva se
zopet videla s tem orjakom in velikim prijateljem
človeštva. Vedno je še tičalo sredi
velikanskega obnebja; vse pod njim se je izpremenilo,
toda solnce samo je ostalo, kakršno
je bilo takrat, ko ga je Stvarnik izpustil iz rok.
Zagledal sem se tja v Kamniške planine; prebile
so stoletne viharje in krasne kakor nekdaj
mejile krajino. Obrnil sem pogled proti beli
Ljubljani. Mnogo se ni bila razširila. Obkrožalo
jo je visoko zidovje, za zidovjem pa skoraj
nisem mogel prešteti cerkvenih stolpov.
 
»Dolgo časa si spal, prijatelj!« me ogovori
nekdo. Ozrem se za glasom. Blizu mene, tik
njive, obsejane z repo, je čepel na zemlji plešast
človek, siromašno oblečen. Marsikako zaplato si
je bil pri krpal na suknjo in palec na desni
nogi mu je gledal iz obuvala, ki si ga je ovil
z brezovo trtico. V roki je imel olupljeno repo,
ki si jo je ravnokar izpulil na sosednji njivi in
jo sedaj glodal. Ta mož se je torej ponižno
oglasil in sicer latinski, dasi ne preklasično.
Ker sem tiste dni govoril vse jezike sveta, sem
mu odgovarjal brez težave.
 
»Dolgo si spal! Prijezdil si na temle konju,
toda že v sedlu si spal in vsak trenutek sem
menil, da padeš na tla!«
 
Šele sedaj sem opazil konja, obloženega z
obilo prtljago. Pasel se je po livadi in se ni
menil za naju. »Hvala ti, Azrael,« sem dejal
sam v sebi, »da si tako izvrstno skrbel zame!«
 
»Ko si se hotel zgruditi s sedla,« nadaljuje
oni, »sem te prestregel in te položil semkaj na
travo!«
 
Iskreno ga zahvalim.
 
»Ako se ne motim,« reče zopet, »tedaj si
tujec, ki ga je usoda zanesla v našo krajino?«
 
»Pravo si pogodil,« mu odgovorim; »tujec
sem, dasi je nekdaj oko moje že gledalo to ravan.«
 
»Odkod prihajaš, brate in prijatelj?«
me vpraša.
 
»Visoko od zgoraj.«
 
»Torej z visokega severa? Morda iz krajev,
kjer vlada narodom sibirska republika?«
 
»Iz tistih krajev!«
 
»Kakih novic nam prinašaš?«
 
»Ničesar posebnega, česar bi že ne vedeli.«
 
Prvi moj pozemeljski znanec je bil videti
jako radoveden.
 
»Torej je resnica,« me povprašuje živahno,
»da sta se kardinal iz Varšave in ruski car
merila na ravninah smolenskih in se ljuto borila
ves teden?«
 
»Tako je, kakor govoriš!« odgovorim jaz.
 
»In končno je res zmagala njega eminenca
in uničila belega carja?«
 
»Tudi to se je zgodilo.«
 
»Sedaj je daljna Rusija poslušna kardinalu
iz Varšave in resnica je, da je zadnji Romanov
pobegnil k cesarju združenih severno-ameriških
držav, kakor se je nam poročalo?«
 
»To je resnica.«
 
Navdušeno je vzkliknil: »Kolika je moč
Svete cerkve!«
 
Ali sedaj, ko me je izprašal toli temeljito,
ga pričnem izpraševati še jaz.
 
»Tujec sem,« mu rečem, »in potujem že
dolgo. Obhodil sem mnogo deželá ali semkaj
sem dospel ravnokar. Nisem še dobil brata, ki
bi me poučil o tukajšnjih krajih in rodovih.
Bodi mi prijazen in razjasni mi, kar mi je še
temno in nejasno!«
 
»Moja prijaznost ti bodi veren hlapec!« mi
odgovori takoj.
 
»Imenuj mi to deželo in mesto, čigar
ozidje se dviga pred mano!«
 
»To je mesto Emona in o njega prvi
zgodovini vemo samo to, da je bilo od nekdaj
sedež slavnoznanih škofov!«
 
»In dežela, kako se imenuje?«
 
»Papeževa provincija številka LII.«
 
»Papeževa provincija!« se začudim. »In kje
so druge številke?«
 
»Samo v osrednji Afriki jih je petnajst!«
mi odgovori ponosno.
 
Čudil sem se sam v sebi nekaj časa. Potem
pa boječe vprašam:
 
»Kdo vam je vladar?«
 
»Prvi vladar je papež.«
 
»Rimski papež?«
 
»Vidi se ti,« mi veli porogljivo, »da si
tujec in da slabo poznaš zgodovino. Kje so
časi, ko so še naši papeži imeli svoj sedež v
Rimu!«
 
»In kje stolujejo sedaj?«
 
»To bi moral vendar vedeti! Ko je sveti
Gregor CCXXII. dal na Kapitolu usmrtiti poslednjega
laškega kralja, se je preselil s kardinali
svojimi, ki jih je bilo takrat samo tritisoč,
v Afriko, in od tedaj stolujejo papeži naši v
starodavnem Timbuktu!«
 
»Hvala ti za pojasnilo! In kdo je drugi
vaš vladar?«
 
»Premilostivi naš nadškof ljubljanski.«
 
»Nekdaj so vladali tukaj avstrijski cesarji,«
sem omenil ponižno.
 
»Ti vladajo še, toda le po imenu.«
 
»Po imenu! Pojasni mi to, prijatelj!«
 
»Najvažnejša zgodovina ti je popolnoma
neznana! Leta 3992. se je uprl nadškof ljubljanski
in kardinal iz Zagreba mu je prihitel
na pomoč. Cerkvene čete — na desnem krilu
jim je veleval kaplan Trnovski — so se zgrabile
z vojsko avstrijsko in jo razteple in premagale
na Ptujskem polju.«
 
»Da, da, prijatelj!« nadaljuje ponosno, «na
Ptujskem polju se je bila tista zmagonosna
bitka! Od tedaj smo papeževa provincija številka
LII., in Dunaj nam mora vsako leto plačevati
danj.«
 
»Kakšen je ta danj?«
 
»Petdesettisoč centov voščenih sveč, kar ni
malenkost sedaj, ko je vosek toli drag.«
 
»Sedaj, ko si me prijazno poučil o političnem
razmerju, me pouči še, kakšen jezik
govori ljudstvo po teh krajinah?«
 
»Tudi to ti razložim. Občevalni jezik je
latinski in vsi olikanci ga govorimo. Tudi seljaki
ga večinoma že govore, samo nižje ljudstvo govori
star, pozabljen jezik, in sicer vsaki dve uri
drugače. Učenjaki še nismo edini, kakov jezik
je to; nekateri trdijo, da je ostanek stare
tatarščine, drugi zopet, da je to nekdanji turški
jezik.«
 
Srce se mi je krčilo zaradi tvoje usode,
uboga, uboga slovenščina!
 
»In nemščina?« sem vprašal.
 
»Ta se že tisoč let ne govori več.«
 
Prijetno mi je zazvenel ta odgovor na
novoustvarjena ušesa. Ali ni se mi videl verjeten,
zato vprašam začuden: »Kako to?«
 
Odgovori mi: »Ne poznaš li dekreta nadškofa
Janeza IC. Ta dekret prepoveduje nemški
jezik enkrat za vselej.«
 
»Zakaj?«
 
»Vzroki so tehtni. Največji grešnik, kar
jih je kdaj porodila zemlja, bil je prekleti
Martin Luter! Ta je pisaril pohujšljive svoje
knjige v nemščini in zategadelj je blaženi nadškof
Janez prepovedal to govorico. Že tisoč let
se ni čula v nas nemška besedica!«
 
Všeč mi je bil spomin na tega nadškofa,
samo žal mi je bilo, da ni živel leta 1891., ko
bi ga bili Slovenci potrebovali toli bridko.
 
Znanec moj je v tem času pohrustal svojo
repo. Vstal je in izpregovoril elegično: »Solnce
že zahaja in mrak me sili v mesto. Ako hočeva
o pravem času dospeti k mestnim vratom, je
čas, da odrineva. Ako hočeš v mesto, ti bodem
spremljevavec, kakor si ne moreš želeti boljšega!«
 
»Spremstvo tvoje me bode osrečilo!« sem
odgovoril hvaležno.
 
»Ako mi odšteješ nekaj novcev, ti peljem
konja, zakaj za te korake ni vredno, da bi
splezal na sedlo!«
 
Odštejem mu nekaj drobiža in na vse
strani mi izraža hvaležnost svojo, ko ga spravlja
v žep. Nato prime konja za povodec in krene
po ozki stezi proti mestu.
 
Spotoma vprašam: »Ali stanuješ v mestu?«
 
»V mestu, kje pa drugje!«
 
»Zdi se mi, da nimaš preobilo dohodkov?«
 
»Kaj hočeš,« mi odgovori ponižno, »saj
sem samo profesor na vseučilišču.«
 
»Profesor na vseučilišču!« vzkliknem.
 
»Da, na vseučilišču Svetega Simplicija!«
 
»Kaj predavaš?«
 
»Učencem svojim razlagam teorijo blaženega
Antona od Kala. Toda saj se ti ponudi prilika,
da bodeš poslušal predavanje moje, ako prideš
na vseučilišče Svetega Simplicija!«
 
Takrat sem že sklenil v duhu, da obiščem
to svetovnoznano vseučilišče. Za sedaj pa vprašam:
»Kakšne dohodke imaš od profesure svoje?«
 
»Ti dohodki niso nikakor neznatni! Na
teden mi izplačuje škofova blagajnica po dve
liri; poleg tega imam privilegij, da se smem
brezplačno najesti na kapiteljskem polju, kadar
hočem.«
 
»To repišče je torej kapiteljsko polje?«
 
»Tako je, in često sem tukaj večerjal že
prav izvrstno!«
 
»Obuvalo ti tudi ni najboljše!« sem pristavil.
 
»Vidiš, to so res posebne sitnosti!« mi
odgovori. »Nam vseučiliškim profesorjem morajo
nadškofovi dvorni čevljarji brezplačno napravljati
obutev. Vrstimo se drug za drugim. Sedaj
je na vrsti naš rector magnificius — tisti, ki
tako smešno predava o sandalah svetega Antona
— in to je tanko in neznatno človeče, ki prav
počasi trga obutev svojo! Jaz pa moram čakati,
dasi mi palec na nogi gleda beli dan, kakor
bi ne bilo ni čevljarjev, ni usnja na svetu!«
 
Priznal sem, da mu je v tem oziru usoda
dokaj žalostna.
 
»Sicer pa človek izhaja prav lahko,« mi
zatrjuje, »tem laže, ker imam postranskih
dohodkov!«
 
»Kakšni dohodki so to?«
 
»O velikih praznikih,« mi odgovori, »zvonim
v stolpu Svetega Nikolaja, kar mi na leto donaša
nekaj lir. Vendar je že tudi v tem slabše!«
pristavi zdihovaje.
 
»In kako to?«
 
»Kako to? Ker se že do malega ponujajo
vsi profesorji vseučiliški, da bi zvonili v stolpu
Svetega Nikolaja!«
 
Ko mu ne odgovorim ničesar, še doda:
»In tako se nam krade kruh, nam, ki smo
vendar stari in izkušeni učenjaki!«
 
Prikorakala sva malone do mestnih vrat.
Že se je dvigalo pred nama visoko ozidje in
že sva opazila mnogoštevilne straže, ki so hodile
po tem ozidju. Stopila sva na most, ki se
je razpenjal nad mestnim jarkom, neposrednje
pred orjaškim portalom. Zdajci se pripelje po
prašni cesti za nama gosposka kočija. Pred
njo so bili vpreženi štirje tolsti konji, ki so s
kopiti teptali po prahu, da se je dvigal kar v
oblakih. Profesor z vseučilišča svetega Simplicija
se ponižno umakne, se globoko pokloni in
sname obrabljeni klobuček. Rejen človek je sedel
v tem vozu in se leno valjal po mehkih blazinah.
Na prsih se mu je bleščalo nekaj redov,
torej je bilo popolnoma upravičeno, da se na
naju niti ozrl ni. Pri mestnih vratih je hitela
straža v orožje. Začula so se ostra povelja, in
vojaki so prezentirali.
 
Potem je bliskoma vse izginilo v mesto.
 
»Kdo je bil ta dostojanstvenik?« vprašam
radovedno. »Izkazujejo mu vojaške časti!«
 
»Velika in imenitna glava!« mi odgovori
profesor vseučiliški. »Cerkovnik pri Svetem
Nikolaju je in dodeljeno mu je dostojanstvo
generala! Peljal se je na izprehod in sam Bog
ve, ali sem se mu priklonil dovolj globoko!«
 
»Z dostojanstvom generala!« se začudim.
 
»Da! Da! In z dohodki generala!«
 
»Čudna, čudna zemlja!« sem premišljal, ko
sem leta 4000. po Kristusovem rojstvu poleg
spremljevavca svojega prekoračil vrata bele
naše Ljubljane!
 
== IV.==
 
Ljubljano je obdajalo tiste dni visoko in
debelo zidovje. Učenjaki so ga primerjali ozidju,
ki je v starodavnih dobah obkrožalo slavne
Ninive. Sezidano je bilo ozko, toda vendar tako
široko, da je bilo v njem prostora raznovrstnim
vojašnicam, skladiščem, kapelicam in drugim
prostorom, kjer se je vežbala in vadila mestna
posadka. V tem ozidju je tičala kar velika
vojska, ki ji je bilo v varstvo izročeno mesto
ljubljansko.
 
S spremljevavcem svojim, ki mi je vodil
konja, sem se napotil pod velikanski obok
mestnih vrat. Zunanja straža naju je pustila v
miru, prav kakor da naju niti opazila ni. Pod
obokom mi je bilo, kakor da sem stopil v podzemeljsko
jamo. Povsod je kapalo od stropa,
prav kakor v predoru. Zamolklo je zazvenelo
vselej, kadar je konj s kopitom udaril po tlaku.
Tema bi bila, da ni malone vsakih pet korakov
ob steni gorela svetilnica, ki je razširjala mračno
svetlobo.
 
V tem somraku sem opazil tik pota, po
katerem sva hodila, še drug tir in lehko si
mislite, kakšna čustva so me obšla, ko sem tu
pozdravil staro znanko železnico! Bil je resnično
železnični tir in kar nič se ni razlikoval od
onih, ki sem se vozil po njih, ko sem bil še
prvič na zeleni zemlji.
 
»Tu je železnica!« rečem profesorju z vseučilišča
Svetega Simplicija.
 
»Da, da, železnica, ki se vozi po njej
premilostivi nadškof na svoje letovišče na Goričanah!«
 
»Drugega namena nima?«
 
»Drugega namena nima! No, saj je že to
namen vseh namenov!«
 
»Kaj vraga!« vzkliknem začuden. Bliskoma
je pri meni profesor in mi s široko svojo dlanjo
zatisne usta.
 
»Ti kolneš! Za Boga, če te čuje straža!
Danes še bi tičal v železju in tudi mene bi
vrgli v ječo, ako bi me zalotili v pregrešni
družbi tvoji!«
 
Potolažil sem ga obetajoč, da bodem odslej
opreznejši in da nečem več kleti.
 
»Torej železnico imate še vedno?« vprašam,
da bi jela govoriti o drugih stvareh. »Ali
kje vendar dobivate premoga, da kurite železnične
stroje, ko so že pred 2000 leti učenjaki
trdili in preračunjali, da po 300 letih ne bode
nobenega premoga na zemlji!«
 
»Tako je! Prav so računjali, premoga ni!
In če bi svete knjige ne govorile o njem, bi
niti ne vedeli, kaj je bil premog!«
 
»Ali vam sedaj goni vlake {{razprto|elektrika}}?«
vprašam radovedno.
 
»{{razprto|Elektrika}}!« se začudi učeni starec.
»Ali ne poznaš knjig blaženega Antona od
Kala? V teh knjigah je prepričevalno dokazano,
da je Belcebub takrat, ko ga je drevil arhangel
v peklenski prepad, trenil z dolgim repom
svojim med vesoljne svetove. In ta udarec je
treščil baš na ubogo našo zemljo, da se je vse
zaiskrilo. Pri tistem udarcu se je rodila ta moč,
ki so ji nekdaj rekli elektrika in ki brez dvojbe
izvira od hudiča. Zato odobrujejo vsi modrijani
dekret pokojnega nadškofa Jerneja XXXIX., s
katerim je ostro prepovedal, da bi kjerkoli
rabili elektriko v teh pokrajinah. S tem ukrepom
je blagi nadškof ponižal Belcebuba samega, da
nima več moči do nas!«
 
»Kaj pa vam torej goni železnico!« ga
vprašam strmeč.
 
»Glej in opazuj sam!«
 
Začulo se je res nekako drdranje, kakor
pred 2000 leti, kadar je tekel železnični voz
po plesmih. Škripale so osi in bobnenje je odmevalo
od visokega oboka. Vmes se je čulo
kričanje gonjačev, pokanje bičev in zamolklo
ječanje. V mraku ugledam tolpo nesrečnikov,
polugolih in z verigami priklenjenih k težkemu
vozu, ki ga vlečejo s poslednjimi močmi
po tiru. Kadar gre prepočasi, vseka nadzornik
z voza sedaj po tem, sedaj po drugem z dolgim
bičem svojim. Kamor zadene, ondi se zmesita
znoj in kri. In vpreženci napenjajo skrajne sile,
da bi hitreje tirali težki voz, prav kakor živina,
ki je nekdaj ob naših vodah vlačila težke ladje
proti reki. Trudni sopihajo mimo naju in ječe,
da se prične konj plašiti in da ga le iztežka
pomiriva s profesorjem. V tem je oddrdral
železnični voz in niti opazil nisem, je li kdo
sedel v njem ali ne. To je bila železnica ljubljanskega
nadškofa leta 4000. po Kristusu! ...
 
Sočutno vprašam: »Kaj pa so zakrivili ti
vpreženci, da se morajo pehati tako nečloveško?«
 
»Veliki hudodelci so!« mi odgovori profesor
važno. »Zgolj zločinci so, ki so se pregrešili
proti sveti teoriji blaženega Antona od
Kala!«
 
»Proti teoriji blaženega Antona od Kala?
V čem tiči njih krivda?«
 
»Takoj ti pojasnim vse! Prvi, dolgih sivih
las, ki je vlekel prav spredaj, mi je bil nekdaj
tovariš na vseučilišču Svetega Simplicija. Toda
v predavanjih svojih je zabredel v grozno zmoto;
trdil je namreč, da je po zapovedih Svete cerkve
dovoljeno, ako pišemo besedi »nadškof ljubljanski« sredi stavka le z malimi črkami. Ker
ni hotel javno preklicati te zmote, ga je obsodil
urad za ohranjenje nadškofove časti — sacrum
officium defendendae sanctae dignitatis archiepiscopalis
— za vse življenje v železnično
vprego!«
 
»Resnično, ta kazen ni pretirana!«
 
»Da, nikakor ne! Za Jakopa XV. so take
grešnike sežigali na grmadah! Dandanes jih pa
samo priprezajo k železnici, ker je njega milost,
sedanji nadškof Martinus, v tem oziru premehak,
predober.«
 
»Kaj li je pregrešil mladi človek, ki sem
ga opazil tik bivšega tovariša tvojega?«
 
»Pregreha njegova je nekoliko manjša.
Srečal je na ulicah duhovnika Svete cerkve in
mu v pozabljivosti svoji ni poljubil roke. Urad
za obrambo časti mašnikov — sacrum officium
defendendae dignitatis sacerdotum — ga je
obsodil glede na njega mladost in očitno globoko
kesanje — samo na šest let v vprego!«
 
»Tudi ta kazen se mi vidi milostna!« odgovorim.
»Pri nas v Sibiriji bi ga bili bržkone
obsodili kar na dolgih deset let! — Ali kdo je
oni, ki vleče prav zadaj, ki se mu vidi najbolj,
kako težko premika svoje kosti? Ta je tudi
tisti, ki mu nadzornikov bič največkrat zažvižga
po plečih.«
 
»Temu se ne godi preslabo!« mi odvrne
profesor. »Čevljar je iz čevljarskega oddelka.
Ko pa je srečal cerkovnika Svetega Florijana,
ni se mu odkril, kakor je predpisano. Urad za
češčenje cerkovnikov — sacrum officium defendendae
dignitatis sacristanum — ga je obsodil zaradi
tega na šestmesečno težko železniško vprego.«
 
»Sedaj mi je pa že jasna teorija blaženega
Antona od Kala!« odgovorim spremljevavcu.
»Dobro vidim, da imate v mestu svojem
pravične sodnike!«
 
»Sreča tvoja,« dostavi profesor, »da te ni
kdo čul, ko si zaklical prej ime vragovo!«
 
»Pred kakšen urad bi me bili tirali
potem?«
 
»Takoj bi te bili vklenili v železje in te
izročili uradu v zabranjevanje pogrehe — sacrum
officium de prohibendis peccatis. — Glede na
to, da si tujec, bi te bil obsodil ta urad vsaj
na dvanajst let v »kazemate« na Golovec. Tvoj
imetek pa bi zapadel nadškofovi blagajnici!«
 
»Hvala ti za pojasnilo! Sedaj mi pa še
povej, kakšno vojaščino imate in kakšna je
posadka, ki brani srečo in blaginjo mesta
vašega?«
 
»Tudi to ti hočem povedati. V Emoni
sami ležita dva polka in slavnoznana kohorta
»starih devic«, kateri je izročen ženski oddelek.
Oba polka sta samostanski urejena in bivata
tu v mestnem ozidju. Vrhovni vojskovodja je
presvetli nadškof Martinus; vsakemu polku pa
zapoveduje polkovnik z dostojanstvom prelata.
V mestu je torej ena brigada, ki pa je samo
oddelek velike papeževe vojske, stalno utaborjene
pri Gorici. Tam pa zapoveduje grof Nerva,
papežev maršal, kardinal in partibus infidelium,
obenem papežev generalissimus za to provincijo.
Ker bode njega eminenca skoro pregledovala
mestno posadko, učakaš morda srečo, da mu
bodeš gledal v obraz. Znamenit vojak je in v
mnogi bitki se je že izkazal!«
 
»Radostilo me bode, ako ga bodem videl!
Kakšen pa je polk, ki je tukaj v ozidju pri
vratih?«
 
»To so naši triariji!« mi odgovori ponosno.
»Pravo jedro so naši posadki in papeževi vojski
sploh! Imenujejo se polk »telesne straže«, ker
so obenem telesna straža premilostivemu nadškofu.
Ta polk »telesne straže« ima prekrasno
zgodovino! Ustanovil ga je znameniti nadškof
Benedikt CII., ki se je prvi obkolil s prepotrebno
telesno stražo. To je tisti sloveči nadškof,
ki je ustanovil prepotrebni urad v zabranjevanje
brad — sacrum officium de hominibus
imberbibus conservandis. — Ustanovil si je
torej posebno telesno stražo, ki jo je po sebi
imenoval stražo »gologlavih benediktincev«, ker
mora vojaški stražnik slovesno priseči, da nikdar
v svojem življenju ne položi pokrivala na glavo.
Ta straža se je polagoma razmnožila v polk,
obsezajoč dvanajst kohort. Po vojaško in samostansko
žive; čisti so, trezni in zanesljivi, vdani
visokemu nadškofu. Zato so jim izročena edina
mestna vrata, da jih stražijo; ostro pazijo ondi,
da se v mesto ne priklati kakšen krivoverec,
ki bi begal ljudstvo. Tudi so slovesno obljubili
večno uboštvo, tako da živi ves polk ob sami
miloščini. Kaj dobro mu torej rabijo mestna
vrata, ker mora vsakdo, naj si gre iz mesta,
naj si gre v mesto, gologlavim benediktincem
deliti miloščino!«
 
Začudim se: »Torej vedno uboštvo so obljubili
vojaki vaši! Potem jim pa nadškof ne
daje nobene plače?«
 
»Gotovo ne! Kakšnega pomena bi bilo
sicer večno uboštvo? Na tem načelu je osnovan
ves oddelek papeževe vojske, kolikor ga je v
utrjenem ostrogu goriškem.«
 
»Ob čem pa živi?«
 
»Ob miloščini! Vsak teden ima posebna
kohorta pri sleharnem polku službo, da berači
po okolici. Ti vojaki jemljejo denar, jedila, vse,
kar gre v vrečo ali v žep. Take kohorte hodijo
daleč na okrog; celo v Emono so že priberačile
časih. Ali to ni prijalo gologlavi telesni
straži, ki je menila, da ji tuja kohorta krati
dohodek. Pripetilo se je celo, da so se zgrabili
z orožjem in da je tekla kri zaradi milodarov.
Od tedaj papeževe kohorte ne smejo več v
mesto!«
 
»To je res izvrstna organizacija,« sem si
mislil. »Koliko so stale vojske za prvega življenja
mojega, sedaj pa ne stanejo ničesar!«
 
»Torej polk »telesne straže« živi zgolj ob
miloščini?«
 
»Gotovo! In priliko bodeš imel opaziti,
kako izvrstno je vse urejeno v tem oziru.«
 
V tem času sva dospela tja, kjer je pri
zidu izviral studenec. Močen curek je vrel iz
zemlje in polnil kamenito korito, vloženo v tla.
Potem se je odtekal po vodotoču in izginjal
pod ozidje. Okrog tega vrelca so bile napravljene
klopi; po zidu pa je viselo obilo posod,
s katerimi se je lehko zajemala voda. Železni
obroči so bili vzidani v steno, da je bilo moči
nanje privezavati živino, ako jo je kdo slučajno
imel s sabo.
 
Pri tem vrelcu je obstal vseučiliški profesor,
privezal mojega konja k steni in izpregovoril:
»Odpočijva si nekoliko! Tukaj pijem
vselej, kadar sem se navečerjal na kapiteljskem
repišču! Tu pije sploh vsakdo, ki je na poti v
mesto. Na tem mestu se smejo napiti celo
hudodelniki, vpreženi v železnico, in to celo
tedaj, kadar vozijo premilostivega nadškofa.
Izkratka: tu pije vse, in sicer iz stare navade,
vkoreninjene v zgodovini naši. Torej pijva!«
 
Natočil je čiste vode in mi jo podal. Pil
sem slastno, ker je bila to prva voda, ki sem
jo pil po drugi svoji stvaritvi, in ker je bila
to voda z zemlje slovenske!
 
»Praviš, da pijo tukaj vsi, ki so na poti v
mesto, in to iz stare navade?«
 
»Iz jako stare navade! To je bilo za nadškofa
Janeza IC. blagega spomina. Takrat je
bil pri Sv. Jakopu vikarij Luka, mlad, čvrst
duhovnik, vnet za slavo svojega stanu. Zelo
obljubljen je bil ženskemu spolu, posebno mlademu.
Tiste dni je umrl stari župnik Sv. Jakopa,
in župnik je hotel biti vikarij Luka, ki je bil
zelo obljubljen ženstvu, posebno mlademu. Ali
škof Janez mu ni hotel dati župe, kar je vikarija Luko tako užalilo, da se je očitno uprl
višjemu pastirju svojemu. Na trgu Sv. Jakopa
je zasadil v zemljo prapor vstaje in pozval
ženstvo vse župe sebi na pomoč. To je bila
prva in zadnja ženska vstaja, o kateri pričajo
listi zgodovine naše. Kakor en mož se je dvignilo
razljučeno ženstvo, pobralo možem orožje,
se razdelilo v kohorte in kakor nekdaj amazone
bojaželjno obdalo vikarija Luko. Zgodilo se je
to meseca malega travna 3919. leta in najzanesljivejši
zgodovinarji nam pripovedujejo, da
se je nadškof Janez sam tresel na prestolu
svojem. Ali vendar se vikarij Luka na Sv. Jakopa
trgu ni mogel držati dolgo. To pa zlasti zato
ne, ker ga ni podpiralo moštvo, zakaj vsakemu
zakonskemu možu šentjakopske župe vendarle
ni bilo všeč, ako mu je drobna žena lazila za
vikarijem Luko.«
 
»Kako se je potem godilo vikanju?« sem
vprašal radovedno, ker so me obhajali nekaki
spomini iz devetnajstega stoletja.
 
»Ko se je nabralo okoli 2000 močno oboroženih
žensk, se je vrgel vikarij Luka ž
njimi preko Gradaščice v trnovsko predmestje,
kjer ga je ženstvo tudi sprejelo kar najpresrčneje.
Hipoma je imel vojske vsaj 4000 junakinj,
oboroženih od nog do glave. Ž njimi se je
utrdil za Gradaščico in okrog cerkve trnovske.
V tem taborišču je dvakrat odbil naskok škofovskih vojakov in s krvavimi glavami so leti
bežali pred ženskami. Posebno in na prvem
mestu se je odlikovala kohorta »starih devic«,
ki si jo je vikarij Luka izbral za telesno stražo
svojo. Ta kohorta je malone vsak dan udarila
preko Gradaščice v mesto, kjer sta se širila
strah in groza. Že se je menilo, da premaga
vikarij Luka nadškofa Janeza in da posadi
samega sebe na škofovski sedež, ali na nesrečo
vikarijevo se je v kohorti »starih devic« zbudila
ljubosumnost. Očitale so vikariju, bodisi upravičeno,
bodisi neupravičeno, da kaže preveč
simpatij do polkovnice, ki je vodila šentjakopsko
brigado ženskega spola. Ker se vikarij
Luka menda ni popolnoma mogel opravičiti,
se mu je uprla kohorta »starih devic«, z vihrajočim praporom prekoračila Gradaščico in prestopila
v škofovski tabor. Od tedaj je bledela
zvezda vikariju Luki in skoro mu je odbila
zadnja ura! Janez IC. sam se je postavil na čelo
vojski svoji in ž njo potisnil ubogega vikarija
z ostanki njegovih žensk k mestnemu zidu za
trnovsko cerkvijo. Ali bitka je bila krvava!
Oče je usmrtil hčer, sin mater in mož ženo!
Na Zena, bili so silni časi, toda končno je
vendarle podlegel vikarij Luka. Obkolili so ga
na ozidju za trnovsko cerkvijo in drugače si
ni mogel pomagati, nego da je skočil raz
ozidje v veliko globočino, kjer se je pobil do
smrti. Sam nadškof Janez je vodil bitko in ko
je bila zmaga dovršena, je izdal takoj splošno
pomilostitev za vse krasne svoje nasprotnice.
Popoldne tistega dne je šel premilostivi škof
iz mesta, da bi se ohladil na polju. Prišel je
tudi do tega studenca in žeja ga je zmogla.
Naliti si je dal kupo in jo izpraznil na čast
slavne premage. Od tistih dob pa je ostala
navada, da pije vsakdo pri tem studencu, bodisi,
da je na poti iz mesta, ali na poti v mesto, in
sicer pije na slavo premagi nadškofa Janeza IC.!«
 
»Ali se je pozneje uprl še kakšen vikarij?«
vprašam radovedno.
 
»Nikdar več! Nadškof Janez IC. je izdal
takoj dekret, da se je mesto razdelilo v tri
oddelke. Prvi oddelek je odkazal oženjencem
— tu je tudi kapitelj in škofova palača — v
drugem oddelku so neomožene ženske — te
brani kohorta »starih devic« — v tretjem oddelku
pa bivajo neoženjeni možje. Vsak oddelek
je obdan z visokim zidom, tako da živi popolnoma
zase in v nikaki dotiki z drugimi oddelki!«
 
»Kako modro in oprezno!« vzkliknem začuden.
»Potem ni na svetu več tiste pregrešne
spolne ljubezni, ki je v prejšnjih dobah kakor
kuga morila človeštvo po zemlji?«
 
Profesor z vseučilišča Sv. Simplicija zamežikne
z levim očesom, me pogleda zvito po
strani in nekaj časa molči. Naposled mi odgovori:
»Spolna ljubezen! Glej, glej, kaj vam
je v Sibiriji vse znano! Pri nas poznajo to
ljubezen samo učenjaki, ki so jim pristopne
stare knjige blaženega Antona od Kala. Ali to
je stvar, o kateri ne govorimo preradi!«
 
»Za Boga!« vprašam še, »kako li se ženite
in možite pri vas, ako so posamezni oddelki
obzidani tako visoko?«
 
»Lepo in spodobno! O tem se bodeš lehko
sam prepričal, ker bodo skoro nabori za ženitev
v obeh oddelkih, kjer so neoženjeni možje in
nemožate žene. Ako plačaš primerno pristojbino,
te vzame dotična naborna komisija izvestno
rada s sabo.«
 
»Nabor! Nabor!« se začudim. »Ako se
prav spominjam, so imeli v prejšnjih časih samo
vojaške nabore?«
 
»Istina! Ali v našem mestu so se uvedli
nabori za ženitev in možitev, in to zato, da se
je baš zatrla tista grozna spolna ljubezen, ki
jo toli pravično obsoja blaženi Anton od Kala
v svetih knjigah svojih! Toda čemu bi ti pravil;
saj bodeš sam videl vse, ako le hočeš!«
 
»Ali se o tem studencu pripoveduje še
kaj drugega, znamenitega?«
 
»Posebnega nič. Govori se sicer, da je bil
semkaj pred tisoč in tisoč leti pokopan velik
grešnik, ki se ni hotel spokoriti ni na smrtni
postelji. Imel pa je pobožno mater in ta je
toliko časa jokala na gomili njegovi, da se je
Bog usmilil grešnika in mu oprostil vse brezštevilne
pregrehe. Poveličal pa je gospod Bog
tudi materino solzo, da je prikipela kot hladán
vrelec iz grešnikovega groba!«
 
Tedaj je začul moj duh glas angela Azraela.
In leta mi je govoril: »Poglej na okrog,
in spoznaj, kam te je zopet postavila mogočna
roka božja!«
 
Pred mojim duhom se je pričel dvigati
zida obok, više in više, dokler se ni vse izgubilo
v jasni zrak. Hipoma je izginilo ozidje
in pred očesom moje duše je ležala v meglo
zavita bela Ljubljana, kakor je bila pred
2000 leti. Po blatni cesti se je vil mrtvaški
izprevod proti pokopališču Svetega Krištofa.
Le malo ljudi je stopalo za pogrebom in ni
ga bilo očesa, v katerem bi se videla solza.
Začul sem tudi ono žalostno, tanko zvonjenje
s stolpa svetega Krištofa, ki oznanja vsemu
svetu, da je zopet padel klas na tisti vesoljni
njivi, kjer noč in dan s svojim srpom neumorno
deluje večna žanjica — bleda smrt! Hipoma
se je tudi odprla zemlja pred mano in stal
sem ob grobu, kakršne so pred 2000 leti kopali
mrličem. In ko je dospel izprevod na mesto,
kjer sem stal plah in trepetajoč, so odložili
krsto in jo izpustili zemlji v osrčje. In Azraelova
roka mi je odkrila vse in zrl sem v krsto in ugledal
ondi ostanke svojega prvega telesa, kakor so
ga pokopali leta 2000. po Kristusovem rojstvu!
Tako si me, večni angel Azrael, leta 4000. po
Kristusu privedel do prve moje gomile!
 
== V. ==
 
Ko me je zapustil Azrael in sem se iznova
zavedel zemlje, je prijel profesor z vseučilišča
Svetega Simplicija mojega konja za povodec
in ga pred mano vodil po mračnem poti.
Dejal je: »Sedaj pa hitiva, da prideva do mestne
straže, preden leže pater polkovnik v posteljo!«
 
Podvizal sem se in korakal za njim. Prišla
sva do kraja, kjer je bil ves predor ograjen z
železnim pažem, tako da ni mogel nihče dalje.
Na levi in desni strani so bili vhodi v stransko
ozidje. Pred tem pažem pa je hodila straža z
dolgo sulico v roki. K steni je bila z debelo
verigo prikovana težka pušica, da so mimogredoči
ljudje metali vanjo mile darove za telesno
stražo. Tudi pred to pušico je stala gologlava
straža. Vendar ni imela prijetnega posla,
ker je neprestano pihala sapa, da je kar šumelo
pod visokim obokom.
 
Tedaj sem prvič ugledal vojsko nadškofa
ljubljanskega. Nekateri vojaki so bili oboroženi
s puškami; drugi so nosili dolge sulice in sicer
iz spoštovanja do Svetega pisma, ki ne pozna
drugih vojakov, nego oboroženih s sulicami.
Vsa tolpa je bila jako čudna, tako da je pretresla
posebno mene, ki sem s prvim življenjem
svojim koreninil v devetnajstem stoletju. Oblečeni
so bili ti vojaki v kratke haljice, sezajoče do
kolen; gole noge pa so jim tičale v nekdanjih
svetopisemskih sandalah. Tudi so bili vsi gologlavi,
torej ni čuda, da se je v vrsti kazalo obilo
plešastih glav, ki jim je bil večni prepih, v katerem
so opravljali službo, spihal vse lase s temena.
 
Pred pažem obstaneva. Takoj skoči stražnik
od pušice pred naju in nama s sulico zabrani
dalje. Najprej pregleda mojega spremljevavca in
reče porogljivo: »Ali se zopet potičeš tukaj?
Saj itak nimaš beliča, da bi kaj dal!«
 
»Prav praviš, frater Miha,« reče moj spremljevavec, »z mano ni nič! Kako pa sicer, prijatelj,
ali si zdrav?«
 
»Vse bi še bilo,« odgovori vojak Miha kislega
obraza, »ko bi me le vedno ne bolela ta prokleta
glava!«
 
»Glava! Aha, to prihaja od prepiha!«
 
»Dà, dà, od tega vražjega prepiha!«
 
Skrivoma vprašam znanca svojega: »Kako,
da kolne tako?«
 
»Tiho! Ti vojaki imajo zase posebno zlatopečatno
pismo, ki jim dopušča celo kletev zaradi
vojaške discipline.«
 
»Kdo pa je to?« vpraša sedaj vojak Miha.
 
»Tujec, ki ostane nekaj časa v našem mestu.«
 
Kakor bi jelo goreti v slamnati strehi, tako
se razvname vojak Miha.
 
»Tujec, za Boga,« zakliče osupel, »in v
mesto sili! Pokličite patra poročnika, hitro, hitro!«
 
Zdajci se kakor mravljinci usujejo gologlavi
vojaki s postranskih prostorov in me
obkrožijo od vseh strani. Strmeč me opazujejo
od nog do glave in si pripovedujejo, da je
prišel tujec, ki hoče v sveto mesto. Da je prišla
zver pred paž mestne straže, ne bila bi zbujala
večje pozornosti, nego jo je zbujala neznatna
moja, iznova ustvarjena osebica.
 
Skoro prisopiha tudi pater poročnik. Oblečen
je bil v svilnato haljico, ali za službe svoje
si je bil pripasel rejen trebušček, da so drobne
nožice kar omahovale pod njega težo.
 
»Kaj je zopet?« kriči že od daleč in rožlja
s sabljo po tlaku. »Kaj je zopet, gologlavi psi,
ki ne daste človeku niti trenutek miru?«
 
Odgovori mu frater Miha: »Pater poročnik,
tukaj je tujec, ki sili v mesto.«
 
»Tujec!« — Zdajci se zadere na Miho:
»Naravnost se drži, ako govoriš s poročnikom
svojim!«
 
Vojak Miha se še bolj raztegne in stoji
kakor drevo: »Pater poročnik, tujec je in okrog
trebuha ima pas, v katerem je videti obilo denarja.«
 
To patra poročnika nekoliko potolaži.
 
»Od kod prihajaš?« me vpraša osorno.
 
»Iz krajev sibirske republike!« odgovorim
hladnokrvno.
 
»Iz krajev sibirske republike! Božja rodica,
kaj mi je početi?«
 
Vihtel je roke po zraku in prvi hip res ni
vedel, kaj bi počel.
 
Končno zakriči: »Le hitro k patru polkovniku,
da ukaže, kar je potrebno! To ni
karsibodi, ako sili v mesto takšen tujec! Morda
je krivoverec in sam Bog ve, kakšne peklenske
nauke nosi v rokavih svojih! Kurirji, naprej!«
 
Pet vojakov pristopi. Vsakemu naroči, kam
naj odrine, da odda prevažno novico o tujcu,
ki sili v mesto in prihaja iz nepoznane in krivoverske
republike sibirske.
 
»Ti pa, frater Konstancij, idi takoj na
mestno ozidje! Izprožijo naj deset topov, da se
zdrami vse mesto! Zakaj velika je morda nevarnost,
ki preti po tem tujcu sveti naši veri
in nesrečnemu mestu našemu! Kurirji, naprej!«
 
Iznova pristopi deset vojakov. Naroči jim,
naj odrinejo k vsem župnim in samostanskim
predstojnikom, k vsem zakristanom in kapelanom
in sosebno k sveti komisiji za izpraševanje
tujcev. Dočim še ukazuje tako, zagrme topovi z
mestnega ozidja, da se kar strese obok nad nami.
S stolpov pa takoj tudi zapojo zvonovi in po
mestnih ulicah se oglašajo trobentači; ljudstvo
se zbira, prav kakor da je začelo goreti sredi
nadškofovskega dvorca.
 
»Nikar se ne čudi!« mi šepne profesor z
vseučilišča Svetega Simplicija, »nikar se ne čudi!
Sedaj so minila baš tri leta, odkar je silil zadnji
tujec v mesto naše!«
 
»Tri leta?« vprašam. »In kaj se je zgodilo
ž njim?«
 
»Pred spomenikom blaženega Antona od
Kala so ga javno sežgali, ker mu je komisija
za izpraševanje tujcev dokazala kar najjasneje,
da je z vsem duhom svojim tičal v trdem krivoverstvu!«
 
»Na grmadi so ga sežgali!«
 
»To je najmanj, kar se mu je moglo zgoditi!«
 
»Ali postavijo tudi mene pred sveto komisijo
za izpraševanje tujcev?«
 
»Vsekakor!«
 
»Dobri Azrael!« zdihnem v sebi, »obsenči
me z varstvom svojim, da ne omagam pred
sveto komisijo in da se mi ne spotakne noga
precej pri prvem koraku v mesto!«
 
»Še nekaj!« mi reče načelnik straže. »Kako
si kaj denaren, tujec?«
 
»Nekaj tisočakov nosim pri sebi!«
 
»Nekaj tisočakov? In za polk telesne straže
še nisi dal ničesar? Šestdeset lir je najmanj,
kar moraš odšteti!«
 
Vzel sem iz pasu šestdeset lir in mu jih
odštel.
 
»To je za polk! Za patra polkovnika pa
še šestdeset lir posebej!«
 
Tudi te mu odštejem.
 
»Ako daš sedaj še meni šestdeset lir in za
spoznavavce blaženega Antona od Kala tudi
šestdeset lir in za mestni drevored svetih svetilnic
takisto šestdeset lir, si plačal za sedaj,
kar ti je dolžnost plačati!«
 
Odštejem mu te vsote iz svojega pasu in
že se mi trese srce, da se bode ubogi ta pas
jel prazniti pri teh vednih naskokih! Toda čudi
se ljubezni angela Gospodovega! — Če sem še
toliko vzel iz pasu, takoj se je napolnil sam od
sebe; izginila mi je torej vsa skrb, da bi mi
utegnil poiti dragi denar.
 
»Kakšen drevored svetih svetilnic je to, ki
si govoril o njem?« vprašam načelnika.
 
»Če prideš v mesto,« mi odgovori osorno,
»tedaj se izvestno seznaniš z njim. Čakaj torej
in potrpi!«
 
»In spoznavavci blaženega Antona od Kala,
o katerih si govoril ravnokar, kje so?«
 
»Prednje stopiš še danes. Molči torej in
idi k patru polkovniku!«
 
Po teh besedah se ponižno oglasi moj
znanec z vseučilišča Svetega Simplicija, rekoč:
»Naj grem ž njim, saj veš, pater poročnik, kako
potrebujem zaslužka! Ako grem ž njim, morda mi
kaj da, saj veš, da sem lačen do malega vsak dan!«
 
Ta ponižna in genljiva prošnja ni padla na
kamen.
 
»Torej pojdita skupaj,« izpregovori načelnik
straže, »in če ti kaj da, mi je tudi prav, ker
vem, da si res siromak! Vendar, da ne bodeta
počenjala kaj napačnega, naj vaju spremijo štirje
stražniki. Straža, naprej!«
 
Ko se postavijo stražniki predenj, reče še:
»Frater Konstancij, sedaj grem v mesto na
ženski oddelek. Ako bi me iskali, veš, kje me
dobiš. Na ženskem oddelku!«
 
Odpro mu železni paž in s svojim trebuščkom
se vali po poti v mesto. — S profesorjem
pa se napotiva k patru polkovniku.
 
Iz glavnega predora kreneva na levo stran
v teman in nizek hodnik. Straža štirih bosonogih
vojakov krene za nama.
 
»Skoro ugledaš spoznavavce blaženega Antona
od Kala in potem rad priznaš, kako se
je človeštvo izpopolnilo v zadnjih stoletjih!«
 
Tako se baha profesor z vseučilišča Svetega
Simplicija.
 
»Da, da, človeštvo je popolno in svetnike
imamo že kar na zemlji.«
 
»Svetnike?« vprašam začuden.
 
»Sam se prepričaš in skoro. Zakaj zdajci
dospeva k najdražjemu zakladu, ki ga straži
gologlavi naš polk!«
 
Radovednost moja je prikipela do vrhunca.
Takrat sva prikorakala na obširni prostor; bilo
je to nekako široko dvorišče, ki se je raztezala
steklena kupola nad njim.
 
Na stotine lučic je brlelo po stenah in svetilniki
so viseli od stropa, da se je razširjala
žareča svetloba z njih. Po stenah so se šopirili
zlati napisi: »{{razprto|Triumf ali največji uspeh
teorije blaženega Antona od Kala.}}«
Ves bataljon gologlavih benediktincev je imel
tukaj svojo stražo in malone tisoč bajonetov se
je lesketalo v tem svetem prostoru. Tudi je
klečalo po tlaku nekaj pobožnega ljudstva in
zamaknjeno zrlo na železni stolp, ki se je dvigal
sredi razsvetljenega prostora proti stekleni
kupoli. In v tem stolpu je bil oni zaklad, ki ga
je stražil ves bataljon gologlavega polka in o
katerem so pripovedovali zlati napisi po stenah,
da se kaže v njem največji uspeh teorije blaženega
Antona od Kala.
 
Omenjeni železni stolp je bil razdeljen v
več nadstropij, v katerih so bivali najpopolnejši
spoznavavci te teorije. Stanovanja so bila prikrita
človeškim očem; tam notri so bili ti svetniki
sami zase. Ondi so izvrševali Bogu všečna
dela — vsaj tako mi je pravil moj znanec z
vseučilišča Svetega Simplicija — vendar jih ni
smel nadzirati nihče, kar je bilo tem pametneje,
ker se je smel svet leta 4000. p. Kr. rojstvu zanašati
nanje brez strahu, da bi ga prevarili.
 
V pritličju železnega stolpa sem ugledal
nekake celice, katerih ena stena je bila odprta
proti občinstvu. Semkaj so prihajali časih spoznavavci
blažene teorije, da so s podobo svojo
budili zbrano ljudstvo k posnemanju in gorečnosti.
Kadar se je prikazal ta ali oni spoznavavec
v celici svoji, takoj se je začulo povelje patra
majorja, ki je načeloval stražečemu bataljonu
in vse kohorte so vzdignile orožje pred njim.
Tako so tiste dni častili spoznavavce blagonosne
teorije blaženega Antona od Kala!
 
»Vse celice so prazne!« mi šepne spremljevavec. »Zgoraj molijo! Nekoliko počakajva,
in skoro se prikaže ta ali oni, ko je vendar
obilo vernega ljudstva v svetem hramu!«
 
Obstanem torej in v naglici prezrem, da je
vseučiliški profesor pokleknil na kameniti tlak.
Takoj stopi k meni vojak in me sune v rebra,
da se mi nehote upogne koleno in da sem
hipoma na tlaku tik znanca svojega. Gotovo bi
me bil vojak pretepal še nekaj časa z ročnikom
suličinim, da se ni začul glas patra majorja,
kličočega stražo k pozornosti. Resnično, tedaj
se v sprednji celici odpro vratca v ozadju in
— v celico stopi prvi spoznavavec blažene
teorije. Meni se je videl čuden svetnik, ali
znanec z vseučilišča Svetega Simplicija mi zašepeta:
»Svet mož je, toda v stolpu so še svetejši!
Sicer je pa dopuščeno, da stopiva bliže!«
 
Stopiva torej bliže. »To je oče Protazij,«
me poučuje profesor Svetega Simplicija. »Nekdaj
je bil bogat lep človek in glavo si je mazilil z
dišavami, kolikor so jih dobivali po vseh jutrovih
deželah. Celo toli pregrešen je bil, da so ga
nekdaj mestni stražniki izteknili, ko je pristavljal
lestvico k zidu ženskega oddelka, da bi se bil
pritihotapil k nedolžnim devicam. Da se ni odkupil
z denarjem, hudo bi ga bili kaznovali.
Slučajno pa mu je tiste dni prišla v roke knjiga
blaženega Antona od Kala. Berilo ga je tako
pretreslo, da je krenil na stezo pokore. Razvnel
se je proti prejšnji svoji nečemurnosti in se zaklel,
da se neče odslej ni umivati, ni česati, ni
prej zavijati v čisto perilo, dokler mu prejšnje
ne pade s telesa! In zvest je ostal obetu svojemu
in sedaj ga vidiš pred sabo jako popolnega!«
 
V tem je blaženi spoznavavec pokleknil v
tesni svoji celici in neprestano kričal: »Pokorite
se, kakor jaz! Pokorite se!«
 
Obleka je res kar kapala s tega izvrstnega
spoznavavca preizvrstne teorije. Oblečen je bil
v zgolj cape in njega perilo je bilo prav tako
črno, kakor je bila črna polt njegova. Nikdar
se ni umil, nikdar počesal.
 
»Ta se torej ne umiva in ne češe?« vprašam
osupel.
 
»Prav nikdar!« mi odgovori profesor.
 
»Za Boga, kako mu je to mogoče?«
 
»Iz posebnega daru božjega! Dokazano ni,
vendar menimo, da mu je pripisovati že dokaj
čudežev!«
 
»Čudna zemlja, čudna zemlja!« s tem zdihom
stopim k drugi celici.
 
»Zaradi perila,« mi izpregovori profesor,
»ne strmi preveč. Dokazano je namreč, da tudi
puščavniki v starih puščavah niso nosili boljšega
perila, in vendar so svetniki v nebesih! Poglejva
v drugo celico! Glej očeta Hieronima!«
 
Tudi tukaj poklekneva. V celico je stopil
drug spoznavavec blažene teorije. Bil je to šibak
mož s prav krepko in močno levo nogo.
 
»Kakšne zasluge ima oče Hieronim?« vprašam
radovedno.
 
»Velike, velike!« mi odgovori stari znanec.
»Krčmaril je nekdaj in v gostilni svoji gojil
vsakovrstno pregrešno veselje. Posebno rad je
plesal in sumnjali so celo, da je plesal ob
praznikih in tako grešil. Toda kaj se zgodi?
Čital je knjige blaženega Antona od Kala in
takoj se mu je raztajalo srce in kesal se je in
preklinjal tiste čase, ko je plesal in cvetel v
pregrehah svojih! Obetal je, da ne bode plesal
nikdar več in da bode kolikor moči živel na
eni sami nogi. Tako, kakor ga vidiš sedaj, živi
že leta in leta. Na samotnem prostoru je bival,
leta in leta stoječ na levi nogi. Dež je lil nanj,
sneg je padal nanj in živel je samo ob tem,
kar so mu darovali usmiljeni ljudje. Končno
so ga poklicali v stolp spoznavavcev blažene
teorije in v tej celici ga vidiš sedaj malone
ob vsaki uri. Večje popolnosti si kar misliti ne
moreš!«
 
Kakor štorklja sredi močvirja je stal sveti
mož sredi svoje celice, podoben kamenitemu
kipu. Niti uda ni premeknil, kar trenil ni z
očesom. Bil je popolnoma zamaknjen v svoj
posel in šele za kakih šestdeset minut se mu
je pričela tresti orjaška leva noga. Omahoval
je, končno pa se zgrudil kakor posekano drevo
po tlaku celice svoje. Ondi je obležal.
 
»Kaj li sedaj?«
 
»Sedaj bode nekaj časa počival, potem pa
se zopet postavi na levo nogo. Stal bode dolgo
uro tako, kakor si ga videl!«
 
»Ali ničesar ne govori?«
 
»Kaj mu je treba govoriti, toli izbornemu
in izpodbudnemu zgledu!«
 
»Ako se dobro spominjam, so živeli že
nekdaj v sivih časih taki spoznavavci, ki so se
postavljali na visoke stebre, vernemu ljudstvu v
posnemo?«
 
»Res je! Ali tisti so stali na obeh nogah.
Naš spoznavavec pa stoji na eni nogi. Prav to
je napredek našega stoletja!«
 
»Priznavam, napredka ni moči utajiti!«
 
»Čas je, da odrineva. Ako se spoznavavec
postavi na levo nogo, ne sme nihče izpred njega
celice, dokler ne omahne po tlaku. Tako je
zapoved posebnega nadškofovega dekreta.«
 
Hitro odrineva k tretji celici. Ko pogledam
iznova proti drugi celici, že stoji blaženi mož
na levi nogi kakor močvirski ptič, prežeč na
žabo v mlaki.
 
»Čuden svet, čuden svet!« sem zdihal neprestano.
 
Tudi tretja celica je že imela svojega prebivavca.
Bil je mož orjak v najboljši dobi življenja
svojega. Ne smem pa zamolčati, da je
moral blaženi mož nekdaj mnogo piti, kakor
sem sodil po njega obrazu. Morda je profesor z
vseučilišča Svetega Simplicija ugenil moje misli.
 
»Pijanec je bil nekdaj!» mi reče tiho.
 
»Zakaj pa neprestano joka?« vprašam prav
tako tiho. Oni v celici štev. III. se je namreč zvijal
po tleh, kakor bi ga mučile najhujše bolečine
in jokal in tulil je, da me je bilo kar groza.
 
»Pijanec je bil v mladosti svoji,« nadaljuje
učitelj, »in pil je, kar se je dalo piti. Nekdaj
je pijan zabredel v ženski oddelek. Čista devica
mu pride naproti. Kaj se zgodi? Satan ga zmoti
toli hudo, da oberoč goreče in strastno objame
to devico. Vrgli so ga v ječo in mu dali v roke
knjige blaženega Antona od Kala. Zopet prečudno
spokorjenje! Tako silno se je skesal
zločina svojega, da je pograbil ostro sekiro in
si odsekal levo roko, s katero je nekdaj objel
nedolžno devico. Tako se je spokoril oče
Kozma!«
 
»Zakaj pa joka sedaj?«
 
»Ker po njega mnenju pokora še ni dovršena!«
 
»Kako li ne?«
 
»Saj si vendar čul, da je oberoč objel devico.
Z obema rokama je grešil, kaznil pa si
je samo eno roko!«
 
»Naj si pa odseka še drugo!«
 
»Kako li, ako si je že prej odsekal levo
roko?«
 
»Res, nemogoče! Oče Kozma joka tedaj
zato, ker si ne more odsekati še desnice, ki
je ž njo objel nedolžno devico?«
 
»Tako je, takšen je vir žalosti njegovi!
Neprestano si želi še tretje neomadeževane roke,
da bi si ž njo odsekal pregrešno desnico!«
 
»Čuden, čuden svet!«
 
Sedaj pristopiva k četrti celici.
 
»Tu je oče Gervazij!« izpregovori spremljevavec.
 
Na tleh v celici je ležal na pol oblečen
človek; samo umazano rjuho je imel ovito okoli
sebe. Valjal se je po zelenju; v roki pa je držal
bič, s katerim se je tleskal sedaj po suhih kolenih,
sedaj po rjavem hrbtu.
 
»Kaj je to zelenje?« vprašam radovedno.
 
»Koprive!«
 
»Kakšne so zasluge očeta Gervazija?«
 
»Posebnih zaslug nima,« mi odgovori profesor.
»Svojo kri pokori sedaj. V mladosti ni
bil nič prida. Postopač je bil in denar — dobil
ga je po stricu kanoniku — je trosil s polnimi
rokami. To je edini človek, ki se mu je posrečilo,
da je preslepil kohorto starih devic in
se v temni in viharni noči priklatil na ženski
oddelek. Porodil se je — pomisli, amice! — porodil
se je otrok na ženskem oddelku in povila
ga je devica, ki pri naboru ni bila potrjena za zakon!
Groza in trepet! Prišel je poseben papežev
nuncij, da preišče vso stvar in končno so očetu
Gervaziju dokazali, da je on provzročil vse zlo!«
 
»Groza! Groza!« sem vzkliknil. »Kaj se je
zgodilo njej?«
 
»Njej? Vprašaš celo? Kar se je moralo
zgoditi! Sredi ljubljanskega polja so postavili
lesen oder, na njem pa so ji cvetoče, toda pregrešno
telo trli s kolesom, dokler ni izdihnila.
Truplo so sežgali in pepel izročili vetru, da ga
je raznesel na vse štiri strani. Ali ni bila to
pravična kazen nje pregrehi?«
 
»Da, da! Tudi pri nas v Sibiriji kaznujejo
prav tako takšna zlodejstva!«
 
»Vidiš torej, z življenjem je plačala prestopek
grehotnega telesa svojega! Gervazija
pa bi bili morali izročiti krvnikom, da bi
ga obesili na vislice, ujedam v hrano! Tako
zapoveduje poseben dekret nadškofa Jakopa
XXXII.«
 
»Zakaj se ni zgodilo tako?«
 
»Ali si že čul, da bi bili kdaj obesili človeka,
ki mu je bil stric kanonik pri katedrali
svetega Nikolaja? Nikdar ne! In tudi očeta Gervazija
niso smeli obesiti!«
 
»Tudi v Sibiriji bi ne bili obesili takega
netjaka!«
 
»Obesili ga torej niso. Zaprli so ga v ječo
in mu dali v roke knjigo blaženega Antona od
Kala. Čital in čital je in končno spoznal, da je
človeku kri največja sovražnica. Navdihnila ga
je milost božja in vpisal se je v bratovščino
iskrenih bičarjev, ki si pregrešno telo bičajo
po nezmotnih navodilih blaženega Antona od
Kala! Od tedaj si je neusmiljeno tepel kožo
svojo in izvestno mu je večni Bog že davno
oprostil nekdanjo pregreho. Posebnih zaslug
pa vendar nima.«
 
»Kako se mu je odprl stolp blaženih spoznavavcev
svete teorije?«
 
»Ker je bil najstarejši v bratovščini iskrenih
bičarjev. Moj Bog, spoznavavcev, ki si z bičem
mesarijo kožo svojo, imamo po mestu preobilo:
kjer se stekajo ulice, tam jih vidiš po dva in
še več; kar izkušajo se, kako bi se prekosili
z najkrutejšimi udarci! Toda vsi pričakujejo
iztežka, kdaj bode umrl bičar v svetem stolpu,
da bi se izpraznilo njega mesto. Vendar veliko
je poklicanih, malo izvoljenih!«
 
»Čuden svet! Čuden svet!«
 
Oče Gervazij je v tem neprestano pokal z
bičem po temni svoji koži in rjul nekako tako,
kakor zaboden vol, ki je ušel mesarju iz klavnice.
 
»Ako ti je po volji, pojdiva v sosednje
celice!« me ogovori učitelj z vseučilišča Svetega
Simplicija. Molče stopam za njim.
 
»Evo ti očeta Krišpina!«
 
V celici ugledam suhega človeka, ki so ga
zgolj kosti in kite. Tičal je v kotu sključen na
tleh in neprestano obračal oči proti nebu, kakor
bi ondi zrl Boga na žarečem prestolu. Upalih
lic je bil in žolta koža je pričala, da boleha na
želodcu in jetrih.
 
»Kakove so zasluge očetu Krišpinu?« vprašam
jako radoveden.
 
»Neizrecne!« mi odgovori spremljevavec
ponosno.
 
»Kakor je videti, mož obilo strada!«
 
»Le malo je in živi samo ob travi, kakor
rase po divjem polju.«
 
»Samo ob travi? Ni mogoče?«
 
»Ni mogoče! Pravičniku ni nič nemogoče!
In ali nisi čital v svetih knjigah, da se je kralj
Nebukadnecar nekaj let pasel ob sami travi?
Bil je velik grešnik in ni veroval v pravega
Boga. In pravičnik pred Gospodom bodi slabši
od kralja Nebukadnecarja? Zatrjujem ti na večno
življenje, da živi oče Krišpin ob travi, kakor jo
rodi pusto polje!«
 
»Kaj je pregrešil, da se pokori tako strogo?«
 
»To mu je baš neprecenljiva zasluga, da
ni pregrešil ničesar! Čudi se mu, zakaj oče
Krišpin je najpopolnejši sad, kar so jih obrodile
svete knjige blaženega Antona od Kala!«
 
»Kako to?«
 
»Popolnoma umevno! Blaženi mož se je
vglobil z vso dušo v sveto berivo in dodelila
se mu je izredna milost, da je spoznal pravega
duha, s katerim je pisal blaženi Anton. Spoznal
je, da sta človeštvu vir pregrehe govorica in
želodec. Odpovedal se je obema, izrekel sveto
obljubo, da ne izpregovori odslej nobene besedice
in da si izbere zeleno travo v edino
hrano želodcu svojemu. In ta obet izvršuje že
mnogo, mnogo let! Kar je bilo dodeljeno kralju
Nebukadnecarju, se ni moglo odreči pravičnemu
častivcu blaženega Antona od Kala! Čudi se
stoletju, v katerem živimo!«
 
»Vedno tedaj molči?«
 
»Neprestano, in svoj želodec si krmi samo
z zelenimi bilkami. Ali ni to sad svetih knjig,
kakor ga ne pozna zgodovina? Ali se ti ne
kaže tu steza, na kateri človek niti ne more
srečati pregrehe? Oj, blaženi, preblaženi oče
Krišpin!«
 
Res jame sedaj oče Krišpin jesti zeleno
travo, ki so mu jo na zlatem krožniku postavili
predenj. Vrtil je oči in stokal kakor bolnik, ki
mora uživati grenko zdravilo.
 
»Čudna zemlja! Čudna zemlja!«
 
»Sedaj dospeva k šesti celici!« izpregovori
stari moj znanec. »Čudil se bodeš še
bolj!«
 
»Dobri prijatelj!« mu odgovorim, »doslej sem
videl toliko popolnosti, da bi moja duša ne
mogla prebiti ničesar! Ako ti je drago, kreniva
dalje do patra polkovnika.«
 
»Škoda! V stolpu je še obilo izvrstnih
spoznavavcev svete teorije. Ali željam tvojim
sem pokoren hlapec!«
 
Tedaj si se mi zopet prikazal, večni angel
Azrael! Razširila se je kupola nad mano in pod
jasnim nebom so se mi prožile pred strmečim
očem zemlje širne ravnine, kakor tudi goličave,
zakrite z večnim snegom! Na Himalaja najvišjem
ledenem vrhu pa je sedel poslanec Gospodov,
okrog njega se je tajalo in vodovje, rešeno stoletnih
spon, je drlo nizdoli ter preplavljalo in
podsipalo rodovite livade. Azrael pa je pritiskal
ognjevito dlan na čelo, za katerim je kraljevala
večna modrost in iz njegovih silnih oči so lile
solze, ki so kakor iskre švigale nizdoli na ubogo
zemljo. In kamor je padla solza, so se posušili
vrelci zelene matere zemlje in cvetoče polje se
je izpremenilo v grozno puščavo! Človeštvo pa
je tiste dni zdihovalo in tožilo, da je večni
Gospodar, vsemogočni Bog, poslal sušo v dežele
in zatrl, kar bi bila rodila zelena ruša! ...
 
Toda to ni bila suša, to je bila solza angela
Azraela, ki jo je jokal zaradi zaslepljenosti zbeganega
človeštva!
 
== VI.==
 
Krenila sva nato iz dvorane svetih spoznavavcev
blažene teorije in za bosonogo stražo
stopala po dolgem hodniku — kakor jih je bilo
brezštevilno v mestnem ozidju — dokler nismo
prisopihali pred široka vrata, kjer je zopet stal
stražnik z debelo sulico v roki.
 
»Evo ti stanovanja patra polkovnika!« izpregovori
vojak, ki je bil brez dvojbe načelnik
straži, ki naju je spremljevala. »Počakajta, da
pozvem, ali hoče visokočastiti prelat in polkovnik
tebe, tujca, videti še danes, ali ne.«
 
»In kaj potem?« vprašam boječe, »ako se
je odpravil prelat-polkovnik že k počitku?«
 
»Potem lehko spiš tukaj na tlaku do ranega
jutra!« mi odgovori trdi vojak in odide v notranje
prostore.
 
»Tukaj je torej stanovanje patra polkovnika,« prične profesor. »Blagost mu, kdor je
polkovnik bosonogi telesni straži!»
 
»Ali se mu godi dobro?«
 
»Preizvrstno! Sob ima štiriindvajset in stražnikov
tudi štiriindvajset!«
 
»Toda ali jih mora vzdrževati vseh štiriindvajset?«
 
»Kaj še vprašaš? Dvanajst mu jih vzdržuje
zadruga krojačev, dvanajst pa zadruga čevljarjev.«
 
Tedaj je prišel načelnik straže iz stanovanja
patra polkovnika. Ž njim pa sta prišla tudi dva
strežnika in vsak je imel v rokah rumeno paličico,
ki se jako ostro prime človeškega mesa,
kadar jo zasuče spretna in močna pest. Toliko
da ugledata strežniški duši ubogega učitelja z
vseučilišča Svetega Simplicija, že se razkoračita
nad njim v lakajski svoji ošabnosti, ki je bila
leta 4000. po Kr. prav tako navadna, kakor v
devetnajstem stoletju.
 
»Ti si tukaj, berač?« se zadere eden in
dvigne z debelo lakajsko pestjo rumeno paličico.
 
»Odrini!« se zadere drugi in takisto dvigne
rumeno paličico. Tedaj bi morali videti modrijana s stolice Svetega Simplicija! Podplate je
pobiral po tlaku, prav kakor bi gorelo pod njim,
in trtice, s katerimi mu je bilo ovito obuvalo,
so popokale in ostale za njim, dočim je hitro
meril korake po temnih hodnikih! Za njim sta
sopihala lakaja in ga pretepavala z rumenima
paličicama, kadar sta ga dohitela. Tako so
častili tiste dni pobožni strežniki učenika z vseučilišča
Svetega Simplicija! Od tedaj ga nisem
ugledal prej, nego takrat, ko je v prevzvišenih
prostorih prevzvišene stolice razkladal vnetim
učencem teorijo blaženega Antona od Kala!
 
Meni pa je izpregovoril načelnik straži:
»Pater polkovnik še ne spi. Ukazal je, naj te
pripeljejo predenj! Stopaj torej!«
 
Šel sem z omenjenima strežnikoma v notranje
sobe. Kakšen blesk, ko sem stopal po
teh sobah! Zlato in srebro se je lesketalo s
sten in se iskrilo tudi s preprog, ki so senčile
visoka okna. Obilo dragocenih podob sem gledal
v zlatih okvirih in največkrat tebe, belopolta
Suzana, ko sta se ti v kopeli čudila poželjiva
starca, ali pa tebe, Faraonova žena, ko si vsa
pregrešna zavajala mladeniča iz dežele kanaánske!
Vse to se je žarilo v svetlih okvirih in ponosna
telesa čarobnih žensk so zbujala pregrešne
strasti. Tako je stanoval polkovnik, ki
ga je vezala obljuba vednega uboštva!
 
Ko dospemo skoraj do zadnje sobe, mi
izpregovori spremljevavec z rumeno paličico:
 
»Tukaj notri je pater polkovnik. Veselo je
čul, da si mu odštel že šestdeset lir, in zategadelj
te je hotel videti že danes. Vstopi torej,
nama pa, ki sva te vodila, daj vsakemu po pet
lir, ker je tako predpisano v dekretu nadškofa
Vrbana in ker si denaren!«
 
Vzel sem iz pasa deset lir in jih odštel
lakajema. Eden mi je nato odprl vrata in stopil
sem v sobo, kjer je bival tisti večer
prelat-polkovnik
gologlave straže.
 
Slabo je bila razsvetljena soba, ki sem stopil
v njo. Ostal sem pri vratih in le polagoma se
je privadilo moje oko polumraku, ki je vladal
v prostorni dvorani. Ondi pri bogato obloženi
mizi sta sedeli dve osebi, ki se iz početka
niti zmenili nista zame. V živahnem razgovoru
sta bila moža, in eden — škrlat, ki je bil zavit
vanj, je pričal o visokem dostojanstvu njegovem
— je bil jako razburjen. Veliko ga ni bilo
v obleki, bil je pritlikavec in v dve gube mu
je lezlo neznatno telesce. Na glavi ni imel las,
iz česar sem sklepal, da imam pred sabo polkovnika
gologlave straže. Obezal si je glavo
z veliko ruto, kar je zopet pričalo, da ga je
trgalo ali pa da so ga boleli zobje, ako jih je
še kaj imel.
 
Polkovnik je bil tisti večer razburjen, in
prav tedaj, ko sem stopil v sobo, je udaril z
roko po mizi, da so zazvenele steklenice in da
se je zazibalo vino v njih.
 
»Na mojo vero,« je kričal, »ali se je kaj
takega že kdaj pripetilo polkovniku telesne
straže, polkovniku, ki je osivel in ohromel v
svoji službi, ki se je tolikokrat prehladil v tej
službi, da ga trga po udih, prav kakor bi mu
lucifer tičal v sleharni kosti? Vprašam te, pater
major — natoči mi črnega afriškega vina, ki
mi ga je poslal kardinal iz Hartuma! — ali se
je takemu polkovniku že kdaj pripetilo kaj
takega?«
 
»Nikdar ne!« odgovori hitro pater major
in prav tako urno natoči črnega vina polkovniku
in sebi v srebrno kupo. »V nebo vpije krivica,
ki se ti godi!«
 
»Saj se še spominjaš,« nadaljuje polkovnik
milo, »kako izvrstno ti je spekel drozge in drage
ptice; niso bile ne premehke, ne pretrde, ne
ožgane, ampak rumeno zapečene, kakor da so
od samega masla! Sedaj pa pomisli, kakšne so
bile pečene ptice, ki smo jih morali časih jesti v
škofiji! Ni bilo ne pečeno, ne kuhano, kar se nam
je pokladalo, nego osmojeno je bilo in ožgano,
da nič takega. Na mojo vero, tega ne prebijem!
Vse gori in tli v meni! Natoči mi rumenega
vina, tistega, ki ga mi je poslal prošt iz Damaska!
Na mojo vero, da ni vina na zemlji, bi obupal!«
 
»Res je tako, kakor praviš!« hiti pater major,
točeč vino, »poštenemu človeku je sladka ta
pijača često edina tolažba! Toda kako se je
zgodilo vse to, povej mi vendar!«
 
»Kako se je zgodilo?« odgovori pater polkovnik.
»Vrag se je vteknil vmes in sedaj sem
siromak, da ga nimam vrstnika pod nebeškim
solncem! Saj veš, da je pri meni stara Meta —
ničesar hudega ne misli, pater major! — da mi
streže, da mi zavija noge v flanelo, ako me tare
putika, in da mi poklada kuhana zelišča na
glavo, ako me trga po njej«.
 
»Čul sem že, da jo imaš pri sebi, in tuintam
se je že kaj govorilo o tem.«
 
»Vrag vzemi vsako govorico! Saj je nimam
brezplačno, saj plačujem na leto 1000 lir, da so
mi jo dali z ženskega oddelka! Prejšnje čase,
ko je bila še mlada in ko tudi jaz še nisem
zavijal svojih kosti v flanelo — toda, kaj, saj
veš, da so bili prejšnji časi boljši od današnjih!«
 
»Gotovo!« pritrdi pater major in prav tožno
povesi glavo, na kateri se ta hip jako sumnjivo
žari veliki bakreni nos. »Res minuli časi so bili
lepši in mladost je tudi lepša od starosti! Ali
ne govorim resnice?«
 
»Seveda«, odgovori pater polkovnik, »in
zato je največja krutost, ako vzamejo človeku
še tisto malo, kar ima na starost! Grom in
strela!«
 
»Huda krivica se ti godi!« pravi pater
major. »Toda, ali imaš še kaj tiste črnine? Če
se ne motim, si jo dobil s Sicilije?«
 
»Nimam! Do zadnje kaplje mi je pošla,
toda dobra pijača je bila. Vendar pij kaj drugega, saj imaš še obilo steklenic pred sabo, ki
jih niti načela nisva!«
 
Pater major si natoči in pije. Potem vpraša:
»Povej mi, kaj se je zgodilo dalje?«
 
»Torej stara Meta je pri meni in dobra
duša je, kakor gotovo je uboga duša moja.
Odkar je nadškof Martinus vpeljal najstrožje
predpise blaženega Antona od Kala — temu je
sedaj pol leta — je prepovedana ženskam vsaka
govorica. To ti je znano! Moja Meta že pol
leta ni izpregovorila niti besedice, toda v sebi
je nosila besed na milijone. Povsod so silile
na dan zaklenjene te besede, pri očeh, pri ušesih,
povsod. Kako se je zvijala, kako je zdihala, kako
je zatezala usta, govoriti pa vendar ni smela,
ako se ni hotela udeležiti smrtnega greha in
ako ni hotela zapasti neusmiljeni inkviziciji
proti ženski govorici! Smešno jo je bilo opazovati.«
 
»Haha!« se zasmeje pater major.
 
»Naposled se mi je pa vendarle smilila stara
ženica, pater major!«
 
»Haha!«
 
»Nikar ne misli zla, pater major!«
 
»Ne mislim, pater polkovnik, ne mislim!
Starost, haha!«
 
»Dobro moje srce se je topilo, pater major,
in dejal sem si: »Kaj, ko bi ji izposloval posebno
privoljenje, dispenzo, da bi smela vsake tri tedne
govoriti vsaj po en dan?« Bal sem se, da je
sicer ne zadene kap in da je ne zaduši zaprta
govorica, kar je vsekakor mogoče pri ženski«.
 
»Zakaj ji pa ne naročiš tezalnice blaženega
Antona od Kala, ki se ženski usta zamaše tolikanj
spretno? Zakaj ne, pater polkovnik?«
 
»Vidiš, pater prijatelj,« odgovori pater polkovnik,
»tiste stvari nimam rad v hiši, ženski
preveč zakriva obraz in ta je pri ženski vendar
najlepši!«
 
»Haha, pater polkovnik!«
 
»Ne misli si ničesar hudega, pater major!
Kaj bi mi ženska z zakritim obrazom? Potem
se ji pa na vratu tudi napravijo rane in žulji,
ako bi predolgo nosila tezalnico blaženega Antona
od Kala! In lep bel vrat, pater major, to
je tudi lepa stvar!«
 
»Pater polkovnik, popolnoma sem tvojega
mnenja!«
 
»No, vidiš! Kaj sem hotel drugega! Prosil
sem dispenze in ponudil nadškofovi blagajni
petsto lir. Ali vse to se dobi težko, saj veš,
kakšni so gospodje na dvorcu! Vsak bi rad
kaj dobil; ako mu ne daš, se ti upira, da ne
opraviš ničesar!«
 
»Res je tako!« zagodrnja pater major.
»Njega milost, nadškof Martinus, tiči preveč v
rokah mladih ljudi in ti počenjajo ž njim, kar
hočejo!«
 
»To ti je prvi ljubljenec,« odgovori zatem
pater polkovnik, »tisti stolni nadvikarij Gregorij!
Ta nam nadškofuje; in na Boga in na sveto
Trojico, razmerje je to, da bi ga morali naznaniti
v Timbuktu, sicer zagazimo s to provincijo,
da kar iz blata ne bodemo mogli! V Timbuktu,
pravim! Ali prav govorim, pater major?«
 
»Tudi jaz pravim: v Timbuktu!« pritrdi
major; »ali kaj hočeš? Kje dobiš človeka, ki
naj bi odprl usta? Ali jih odpreš ti, pater polkovnik?
Preden se zaveš, tičiš v pesteh sveti
komisiji za ohranjenje nadškofove časti in niti
dvakrat ne treneš z očmi, že ti vzamejo škrlat
in te obsodijo na delo v Saharo, da bodeš vozil
pesek in požiral prah do zadnjega dne življenja
svojega. Zini torej, ako se ti ljubi! Jaz
molčim in kadar srečam nadvikarija Gregorija,
tedaj sem mu najslajši in najboljši prijatelj.«
 
»Saj to je!« zdihne pater polkovnik, »in
dobro sem vedel, da svoji Meti — ne misli
ničesar pregrešnega, pater major! — ne dobim
dispenze, če mi ne pomore stolni nadvikarij
Gregorij. Naročil sem torej svojemu kuharju
Andreju, naj pripravi, kar je dobrega pod milim
nebom, in skuha, speče in ocre, kar prihaja
na mizo pri največjih pojedinah.«
 
»In kuhar Andrej?«
 
»Kos je bil svoji nalogi! Dva dni je klal
in skubel, kuhal in pekel, drl in cvrl! Tretji
dan smo povabili stolnega nadvikarija Gregorija
in smo mu obložili mizo z jedili, kakršnih ne
dobivaš niti pri nadškofu in njega pojedinah!
Prišel je in zadovoljnega obraza začul mojo
prošnjo, da bi smela moja Meta vsake tri tedne
po en dan govoriti in da bi se glede na izredno
razmerje odvezala zapovedi blaženega Antona
od Kala, s katero je ženski v večni modrosti
prepovedana slehrna govorica!«
 
»No, in potem?«
 
»Potem je sedel stolni nadvikarij Gregorij
za mojo mizo in jedel kar pol dne in pil do
pozne noči. Prehvaliti ni mogel kuharja in me
izpraševal, odkod sem pridobil ta biser kuhinji
svoji. Vse je hvalil, vse mu je dišalo! Prevzele
pa so me vinske moči in v svoji oslabelosti
sem združil s hvalo nadvikarijevo tudi svojo
hvalo. Jedla in pila sva in neprestano hvalila in
povzdigovala do neba kuharja Andreja, ki nama
je pripravil izvrstno kosilo. Kakor rečeno, v
pozni noči sva se ločila; obema so vreli možgani,
noge pa so bile trde, kakor je trda zemlja, ako
jo pokriva dolgi zimski led!«
 
»In ali si dobil dispenzo, pater polkovnik?«
 
»Dispenzo res,« odgovori polkovnik žalostno,
»in sedaj se bojim vsake tri tedne tistega dne,
ko je dopuščeno govorjenje stari moji Meti! Če
imaš ženišče v hiši, pater major, takih dispenz
ne prosi! Laže in mirneje bodeš spal!«
 
»Haha, pater polkovnik!«
 
»No, toda dispenza še ni bila najslabše!
Z njo sem prejel še drugo debelo zapečateno
pismo iz nadškofijske pisarne. Ko odtrgam pečat
in preberem glavo: »Nos Martinus, apostolicae
sedis gratia« i.t d., sem menil, da omedlim in
da se mi razklenejo vezi življenja mojega. Kaj
sem čital?«
 
»Kaj si čital?«
 
»To-le: Naš milostivi nadškof je sklenil,
da se mi vzame kuhar Andrej, ker božjemu
hlapcu in polkovniku gologlave straže ni dopuščeno,
da sta mu miza in skleda prva skrb.
In vzeli so mi ga, pater major, in sedaj cre in
peče v škofovi kuhinji, kakor je prej cvrl in
pekel pri meni. No, pa tega mi ni storil archiepiscopus,
to vse mi je nadrobil archivicarius
Gregorij, ki se vsak dan pase pri škofovi mizi!
Da ga dobim v pest, mi amice, mu zabelim
pregrešno dušo, da se bode za vedno spominjal
trenutka, ko mi je ukradel kuharja Andreja!«
 
»Pomiri se, pater polkovnik! Kaj ti hasne,
ako mu potareš nekaj kosti v tolstem telesu?
Hipno si v pesteh sacri officii defendendae
dignitatis sacerdotum in potem se le takoj poslovi
od vseh kuharjev in vseh dobrih jedi, kar
jih je gospod Bog ustvaril vernikom svojim v
slast in veselje! Ali ni vse tako, kakor sem
govoril?«
 
»Vse, prijatelj major, in za Boga, to mi
peče in stiska trpečo dušo, da temu nadvikariju
ničesar ne morem, akotudi sem načelnik gologlavi
telesni straži in edini potomec starega
plemenitega rodu, ki je cvetel že v časih, ko
so plavolasi Germani gospodovali po teh pokrajinah.
Kje je bil tedaj še ta nezreli mlečnik,
naš vikarij Gregorij? Na mojo vero! To mi
greni življenje, da ne jem in ne spim, kakor bi
moral jesti in spati poveljnik gologlavemu polku.
Grom in strela, vrag vzemi to življenje, in če
hoče, tudi nad vikarija Gregorija!«
 
Ves razkačen udari s pestjo ob mizo, da
se vse potrese na njej.
 
»Kdo ti sedaj kuha, pater polkovnik?«
vpraša major rahlo.
 
»Kdo mi kuha?« Pater polkovnik iznova
udari ob mizo, da se prevrne nekaj kup na njej
ter curkoma lije črno vino od nje. V svojo nesrečo
pa je prelat-polkovnik tistega dne čisto
pozabil, da mu velja v hiši dispenza in da so
ravnokar minili trije tedni, odkar je stara Meta
izpregovorila zadnjo besedo. Neizrecno je razsrjen
pater polkovnik, ko se v steni odpro prikrita
vrata in se v njih okviru prikaže gospodinja,
stara Meta. Priznati sem moral, da ta srčna
ženska — ki isti večer vpričo obeh gologlavih
vojakov ni kazala niti najmanjšega strahu —
ni bila še pretirano stara. Orjaška je bila in
krepka in v potezah svetlega obraza ji je kraljevala
nekaka silna odločnost; torej sem takoj
spoznal, da se patru obristu ne godi predobro,
če ga v trenutku prepira navdado nje moči. Ne
trdim, da je bila tedaj prevestno napravljena,
temveč vse na njej je pričalo, da je ravnokar
vstala z mehke postelje. Tembolj pa je bila
oborožila svojega ognjevitega duha. Bliski so
ji šinjali iz oči in od srda se je tresla ta izvrstna
gospodinja. Toliko da se je prikazala pri
vratih, že je omahnila pest, s katero je polkovnik
tolkel po mizi in vsa njegova osebica
je še bolj zlezla v gube. Tudi patru majorju ni
bilo nič kaj dobro pri srcu in kalne poglede je
obračal po steni, kjer mu je visela vitka sablja.
V duhu pa je premišljal, kako bi prišel hitro
do orožja, da bi se kar najurneje izgubil pri
vratih.
 
Stara Meta je v tem brez groze in strahu
pristopila k mizi, kjer sta pila gologlava starca.
Sedaj je pa ona udarila ob mizo, da se niso
pretresle samo kupe, temveč da sta se pretresla
tudi patra častnika, in sicer ne malo!
 
»Metka!« zaječi pater polkovnik od strahu ...
 
»Sestra v Gospodu!« prosi pater major, »ne
srdi se preveč! Saj ga nisva pila čez mero!«
 
Temno ju gleda nekaj časa prav kakor
jastreb, če ugleda pod sabo golobico, ki mu ne
more več unesti življenja. Molči nekaj časa,
bržkone iščoč primernih izrazov. Ti so se ji brez
dvojbe ponujali toli obilo, da ni znala, po katerem
bi segla najprej. Potem pa so valovi nje
duše predrli vse zatvornice in voda je udarila
čez vse bregove!
 
»Torej tako!« je pričela Meta z mogočno
zvenečim glasom, »tako se živi v {{razprto|moji}} hiši!
Tukaj se pije in lije, prav kakor bi sodci ne
imeli dna! Lepa je ta! Ali sem jaz zadnja v hiši,
ali sem manj nego tale pater major, ki si je s
tvojim vinom okoval nos, da se mu sveti kakor
bakren lonec? Seveda, zate mora vse biti; ako
naj se napase tvoja oseba, potem se ti ne smili
nič! Saj ne sme govoriti! Saj mora molčati!
Tako se tolažiš! Ako si pa stara Meta poželi
novega predpasnika, ali neznatne svilnate rutice,
tačas je vse predrago, takrat je prazna mošnja
in zadnja lira je izginila iz predalca! Taka
grdoba si ti! In kadar mi je zavezan jezik, da
ne smem izpregovoriti pametne besedice, ali si
prišel že kdaj in izpregovoril: Metka, izpij kupo
vina, saj ga je obilo v kleti in potrebna si ga
tudi? Nikdar nisi prišel!«
 
»Pod smrtnim grehom ti je vendar prepovedano
piti vino, ker si ženska!« zastoče
prelat-polkovnik v silni stiski.
 
»Pod smrtnim grehom!« se zasmeje Meta
porogljivo. »Kaj se nam pripoveduje z lece o
zapovedi svetega Janeza XCIX? Ali ne govori
dekret: »Ker se rabi vino pri svetih mašah
božjih«, govori duh blaženega Antona od Kala,
»odslej naj ga pijo samo mašniki božji!« Ni li
zakon jasen? Odgovori sedaj, bilka plešasta!«
 
»Lepo te prosim, molči, Metka!«
 
»Kaj bi molčala! Ali nisem v svoji hiši?
Ali te nisem čakala in potrpela, kolikor le more
trpeti ženska? Pod smrtnim grehom! Poslušajte,
ljudje krščanski! Ti si pa takšen, da se bojiš
smrtnega greha! Seveda!«
 
»Milo te prosim, molči, Metka! Saj nisva
sama!«
 
»Meni nič do tega! Presvetlemu nadškofu
potožim, ali pa nadvikariju Gregoriju, da zve ves
svet, koliko pregrehe tiči v tvoji usnjati koži!
Sedaj pojdimo spat, to je navada v moji hiši!
Ravnajta se po tem oba! In ti, bakreni nos,
glej, da izgineš! Že me srbe vsi prsti, da bi ti
pomlatila obraz!«
 
Že je dvignila pest, ali tedaj je bil pater
kakor sapa pri svoji sablji. Niti opasal je
ni v sobi, tako ročno je izginil pri vratih.
Pater polkovnik pa je vil roke in vzkliknil:
»Oj, ti nesrečna dispenza! Ti preklicana dispenza!«
 
Meto je s tem vzklikom razdražil še huje.
»Tebi bi bilo po volji, da bi morala vedno
molčati kakor miš v luknji pod zidom! Toda
nič ne bode! Ali sem morda edino zato na
svetu, da ti zavijam ude v flanelo? Kaj še! Povem
ti, potrpežljivost moja je prikipela do vrha
in nič več ne bodeš pometal z mano! Teh požeruhov
nečem v hišo, da veš; ravnaj se po
tem! To je zadnja moja beseda! Ako ne, ti
zapojem drugo pesem, ti suha dlaka ti! Sedaj
se poberi spat! Toda le urno!«
 
»Že grem, Metka! Že grem!« hiti prelat
polkovnik.
 
Zdajci ugleda nje razljučeno oko mene, ki
sem doslej ponižno stal v somraku pri vratih. V
novem življenju mojem je bila to prva ženska,
s katero sem imel opravila. Toda kruto me je
sprejela.
 
»Kaj,« je kričala, »tukaj tiči še drug pojeduh?
In opit je že do grla? No, tebi pa odprem
vrata drugače!«
 
Že je iztezala pesti proti meni in oči so mi bile
v nevarnosti, da mi jih izpraska. Tedaj mi je rešitelj
Azrael razširil duševno obzorje, da se mi je
še bolj razjasnilo hišno razmerje patra polkovnika.
 
»Sestra Meta,« ji šepnem na uho, »pomiri
se in bodi oprezna! Strežnik Peter je ravnokar
prišel iz tvoje sobe, ali rumeno svojo paličico,
znak službe svoje, je pozabil v njej.«
 
Omahnila ji je pest in siknile so Meti besede
izmed zob: »Da bi vzelo peklo tega tepca!«
 
Komaj čuti prelat-polkovnik, da se polega
nevihta v srcu zveste gospodinje, že se mu
zbudi vojaški pogum.
 
»Res! Kdo je to?«
 
Rekši skoči k meni. »Kaj delaš tukaj? Kdo
te je poklical?«
 
»Tujec sem!« odgovorim.
 
»Tiho! Dokler govorim jaz, mora vsakdo
molčati v moji hiši!«
 
Stara Meta se je v tem izmuznila iz sobe
in ravno zategadelj je kričal pater polkovnik
tako hrabro name.
 
»Govori torej, če te vprašam!« se zadere
iznova. »Meniš li, da me bodeš smešil v moji
hiši? Kdo si?«
 
»Tujec, ki hoče v mesto!«
 
»Tujec! V mesto hočeš! Spominjam se. Na
ime Porodnice božje! Sedaj se pa ne spominjam,
ali sem poslal kurirja na sveto komisijo! Jezus!
Če sem morda pozabil! Več sva pila s tem
bakrenim vragom, nego morem prebiti!«
 
V sobo stopi strežnik Peter. Zopet ima rumeno
paličico v rokah in z mirnim glasom naznani
gospodu svojemu: »Sveta komisija je
prišla!«
 
»Tedaj nisem pozabil!« se razveseli polkovnik.
»Torej sem vendarle poslal kurirja! Moja
glava pač misli na vse! Kje je zbrana sveta
komisija?«
 
»V modri sobi!«
 
»Pelji tujca vanjo! Sveti komisiji pa naznani,
da sem bolan in da se zato ne morem udeležiti seje.
Ako se sklene, tujec tudi lehko prenoči pri meni!
Sob imam obilo! Tudi to poroči sveti komisiji!«
 
Nato se pater polkovnik obrne k meni:
»Koliko si že plačal zame, tujec?«
 
»Šestdeset lir!«
 
»Plačaj jih še šestdeset, ker si nastavljal
ušesa po mojih sobanah in po kotih, kamor si
se vrinil nepoznan!«
 
Vzamem iz pasa šestdeset lir, da jih odštejem
patru polkovniku. Mislil je že, da je
njegov ta denar, kar se zopet odpro prikrita
vratca in stara gospodinja se nam iznova prikaže
iz svoje spalnice.
 
»To je pa moje!« izpregovori jako odločno.
»Saj ni treba, da bi vse poganjal po grlu, saj
lehko tudi kaj daš za hišo! Lire so moje!«
 
Pograbila je denar in porogljivo pristavila:
»Ti spat! Ti, Peterček, pa pelji tega tujca do
svete komisije! Odrinimo!«
 
Tako se je tudi zgodilo. Ko stopiva s
Petrom v modro sobo, je bila ondi že zbrana
takoimenovana »mala komisija za preiskovanje
tujcev«. Načeloval ji je stari kanonik od svetega
Nikolaja, sivolas in dobrovoljen gospod. Zapisnikar
je bil nadvikarij Gregorij, mlad in precej
lepo rejen gospod, ki se mu je takoj videlo,
da mu jako teknejo pečene ptice, ki jih obira
pri mizi škofovi. Strežnik Peter pove najprej,
kar mu je naročil pater polkovnik.
 
»Lepo! Lepo!« pravi stari kanonik. »Pa naj
spi, no, pri patru polkovniku. Kaj pravite, vi
otročiči?«
 
»Jaz pravim,« odgovori nadvikarij, »da se
ravnajmo strogo po predpisih. Popustnost se
čestokar najostreje kaznuje sama.«
 
»Tudi moje mnenje!« pritrdi svetega
Florijana cerkovnik in tretji član male komisije.
»Kako bi sodil o nas blagi nadškof, ako smo
popustni proti tujcu, ki je morda krivoverec, ali
še kaj hujšega!«
 
»Obraz njegov ne kaže tega,« se brani kanonik.
»Obilo greha ta človeček še ni storil na
svetu!«
 
»Obraz, oče kanonik? Meni pa ravno ta
obraz ni po volji! Gotovo se ne motim, če
trdim, da se je ta človek že mnogo šalil s
služabniki božjimi!«
 
Nadvikariju Gregorju pritegne tudi cerkovnik
in še dostavi: »Poglejmo le njega dolge
lase! Krščanski človek se striže in brije! Ravnajmo
se po predpisih blaženega Antona od
Kala!«
 
»Pa se ravnajta po njih, sitneža!« zagodrnja
kanonik. »Sveta komisija za izpraševanje tujcev
je itak sklicana za jutri; v eni noči mu podgane
in miši ne oglodajo kosti! Tajnik Gregorij,
sestavi zapisnik in popiši tujca! Ti cerkovnik,
pa imej pripravljen pečatni vosek in pečat male
komisije! Ta čas lehko nekoliko podremljem.«
 
Načelnik male komisije precej zaspi. Vendar
tem marnejši je nadvikarij tajnik. Sestavi obširni
zapisnik in mojo osebo vestno popiše do
zadnjega lasu. Zmeril je, kako dolge so mi roke
in noge; končno sem moral stopiti še na tehtnico,
da se je uradno določila teža mojega
telesa. Ko se je vse to lepo zabeležilo in po
komisiji zakonito podpisalo, so me tirali v nekako
ječo, ki so jo imeli za takšne namene
pripravljeno v mestnem ozidju. Na golih deskah
sem moral prebiti prvo svojo noč na zemlji;
miši in podgane so mi bile družice in voda, ki
je neprestano kapala od stropa, me je premočila
do ranega jutra malone do kože. Težke
železne duri so trikrat zaklenili za menoj, in da
bi se ne mogla pripetiti zamena, je pritisnila
nanje mala komisija petkrat svoj pečat in prednje
postavila dvojno stražo, ki je vso noč čula pred
ječo.
 
Tako oprezno in modro so leta 4000. po
Kr. r. ravnali s tujcem, ki je hotel v belo našo
Ljubljano!
 
Drugo jutro me je zbudilo na trdih deskah.
Vse kosti so me bolele in glad me je davil.
V ječi sem tičal in najmanjše jedi mi ni pripravila
dobrotna roka. Tudi posode z vodo ni
bilo, kakršne so bile pred 2000 leti v najslabšem
zaporu. Ko se spustim s plesnivih desak na
ilnata tla, se razprši tolpa podgan v vse kote;
pod stopali pa mi malone zapluska, toliko je
vode po zemlji. Poizkušam močna železna vrata,
ali bi se ne dala odpreti, toda brezuspešno;
zakličem, da bi privabil morda stražnika; razlega
se sicer glas po hodnikih, ne prikličem pa
žive duše! Obrnem se na drugo stran, kjer v
temnem kotu opazim napol skrita vratca. Močno
se začudim, ko vidim, da niso zaprta; brez vsake
težave jih odprem in stopim na nekakšno dvorišče.
Po kamenitem tlaku je poganjala redka
trava, in pajek je od stene do stene napredel
umazano svojo mrežo. Visoko tam gori se je
kazalo nekoliko modrega neba; iz tega se je
videlo, da je to zapuščeno dvorišče še v mestnem
ozidju, čegar strmo zidovje ga je obkrožalo.
Krenem po tlaku dalje; povsod enaka zapuščenost
in samota! Dospem do kraja, kjer mi visok
železen paž zapre daljši pot. Onikraj paža se
razgrinja širen vrt s pisanimi gredicami in belo
posutimi stezami. Bila je jesen, ali vendar je
po tem kraju kalilo marsikatero cvetje. Zadaj se
je dvigala s svojimi stebri in stolpiči mogočna
in krasna palača; na njej pa se je vse lesketalo
od zlata, kakor bi gledal tempelj, ki ga je nekdaj
kralj Salomon sezidal Gospodu na čast.
 
Ko še gledam čarobno krajino pred sabo,
zapojo zvonovi z visokih stolpov, da mi zašumi
v duši kakor nekdaj, ko mi je pel še Sv. Vida
zvon; solnce se mi je prikazalo izza ozidja, da
je bilo takoj vse svetlo in rahla sapa je zavela,
da se je zazibalo stotero cvetje, da se je gibalo
tudi vejevje in da je ž njega padalo zlato sadje
v zeleno travo. Komu se je priklanjalo cvetje?
Tedaj je stopila izza zelenega grmičja deklica,
cvetoča in krasna, da je pred njo hipoma otrpnila
in onemogla lepota prirodna. Ali naj jo
primerjam vitki jelki, kipeči s trde skale proti
nočnemu nebu, ki se ji z njega naproti lesketa
večna zvezda; ali naj jo primerjam plahi srni,
ki ob robu temnega gozda z velikim svojim
očesom opazuje rodovito polje, kamor si ne
upa? Ali naj jo primerjam gazeli, ki jo je levje
rjovenje prebudilo iz kratkega počitka, da od
brezmejnega strahu otrpne, kakor bi že čutila
v sebi ostre zobe orjaka-krvoloka?
 
Bila je kakor jelka in kakor plaha srna je
obstala na belem poti; nje veliko oko se je
uprlo vame, da se mi je pretreslo srce, in da
se je v tistem trenutku v to ubogo, toliko da
ustvarjeno srce naselila ljubezen z vso pozemeljsko
srečo in nesrečo svojo.
 
Stopila je bliže in nje obličje se je kopalo
v jutranji zori, ko me je tiho povprašala:
 
»Ti si tujec, ki so ga zaprli snoči?«
 
»Da, prav tisti!«
 
»Moj Bog, kako si mlad! Ali si res krivoverec,
kakor pripoveduje nadvikarij Gregorij?«
 
»Poglej na okrog! Bog se nam kaže povsod;
kako bi bilo mogoče, da bi ga ne spoznali?«
 
»Torej veruješ v pravega Boga?«
 
»Verujem!«
 
»In v Kristusa, Odrešenika našega?«
 
»Verujem!«
 
»In v čisto Devico, ki ga je porodila grešnemu
svetu?«
 
»Verujem!«
 
Razjasnil se ji je obraz in radostno je izpregovorila:
»Sedaj vem, da te ne sežgo na
grmadi in da mi je dovoljeno govoriti s tabo.
Ali te smem vprašati še kaj?«
 
»Vprašaj!«
 
»Odkod prihajaš?«
 
»Z visokega severa, kjer kali le malo cvetja
in kjer je zemlja malone vse leto zavita v sneg.«
 
»Česa iščeš pri nas?«
 
»Spoznati hočem kraje in rodove.«
 
Molčala je nekaj časa, potem pa živahno
vprašala: »Ali si bil že na naboru in ali so te
potrdili za zakon? Ali si pustil doma ženo, v
cerkvi s tabo poročeno?«
 
»Nikogar nisem pustil na domu in nihče
ni točil solza, ko sem odhajal v tuji svet.«
 
»Torej šele prideš k naboru?«
 
»V krajih, ki so me porodili, ne poznajo
takih naborov.«
 
»Ženiti in možiti se vam je tedaj sploh
prepovedano?«
 
»Nikakor ne!«
 
»Moj Bog, kako pa se ženite in možite?
Kje si dobiš zakonsko ženo, če ne pri naboru?«
 
»Ako se dva poročita na visokem severu,
ju je združila ljubezen.«
 
»Ljubezen! Kaj je to?«
 
»Z besedo se ne da povedati. Kakor se
posuje spomladi zeleni travnik s pisanim cvetjem,
da ne vemo, odkod, tako pride ljubezen v srca
naša. Pride sama hipoma kakor strela, ki udari
iz črnega oblaka!«
 
»Ostane li potem vedno cvetoča ta vaša
ljubezen? In če zvene, če se potem posuši?«
 
»Prava ljubezen vedno zeleni in dan za
dnevom poganja nove cvetove!«
 
»Ni li greh takšna ljubezen?«
 
»Je li greh, ako cvete vrt pred tabo? In greh
naj bi bilo, če se ti razcvete srce? Cvetje, eno
in drugo, ustvarja večni Bog, ki je ustvaril človeka,
da je deležen sreče.«
 
Obrnila se je od mene in se zagledala v
krajino pred sabo. Belo roko si je položila na
zamišljeno čelo in dolgo časa je premišljala.
 
»Mislim in mislim,« je izpregovorila končno,
»a vendar ne morem uganiti, kakšna je ta vaša
ljubezen! Morda je sreča, morda nesreča. Sam
Bog to ve!«
 
Nato dostavi: »Visoko je že priplulo solnce!
Brat me čaka, in napočil je trenutek, da odidem.
Bog bodi s tabo, tujec!«
 
Hotela je oditi.
 
»Pri nas na severu,« sem izpregovoril, »se
ne poslavljata tako hladno pravovernika, ako
sta se slučajno srečala na poti življenja.«
 
Prihitela je nazaj.
 
»Evo ti roke,« je rekla sramežljivo, »in v
molitvi svoji se te bodem spominjala!«
 
Vidno se je pretresla, ko sem se doteknil
nje roke, in do las se ji je zardel rožnati obrazek.
 
»Pregrešno je,« je zaihtela, »če podaja
ženska roko moškemu, ki ni bil izbran zanjo
na naboru!«
 
»V ta greh ne verujem,« odgovorim srčno.
 
»Pri vas tega ne štejejo v greh?«
 
»Gotovo ne, in pravoverniki se poslavljajo
po zgledu Kristusovem.«
 
»Kakšen je ta zgled?«
 
»Poljubljal je celo sovražnike svoje in pravoverniki
naj bi se ne poslavljali s poljubom?«
 
»S poljubom?«
 
Skočila je od ograje, prav kakor da jo je
pičil gad v beli prst.
 
»S poljubom se poslavljate?« je rekla tiho.
 
»Tako je navada naša in božji svečeniki
jo odobrujejo. Odrešenik naš je poljubil celo
svojega izdajavca!«
 
»Pri nas pa je prepovedano!«
 
Srčno odide po peščenem poti. Že sem
menil, da me zapusti. Obstala je in se ozrla po
vrtu. Potem pa je obrnila zorno lice proti meni
in nje oko me je obsevalo dolgo dolgo. Nato
je bila bliskoma pri ograji in toliko da je čulo
uho nje plašne besede:
 
»Posloviva se po vaši navadi!«
 
Že je pritiskala svoje lice k mrzlemu železju
in na to lice, voljno kakor ličece dozoreli breskvi,
sem pritisnil usta in učakal prvi srečni trenutek
na stari materi zemlji. Ona pa je zbežala po
zelenih tratinah kakor vitka gazela.
 
Azrael, varuj jo in ohrani jo meni, da mi
vsaj ena kaplja osladi grenko trpljenje zopetnega
življenja!
 
Zrl sem za njo, ko je čimdalje bolj izginjala
med zelenjem. Časih je postala in se ozrla po
meni. Potem pa se je skrila za drevjem prav
kakor boginja, ki se mi je le za trenutek prikazala
izmed temnih oblakov.
 
»Kdo je bila?« sem zdihnil k Azraelu, da
bi mi razkril temo, ali angel Gospodov ni hotel
uslišati zdihanja mojega.
 
Vrnil sem se v zapor. Potrte so bile moči
mojega duha in čutil sem prvo nesrečo. Leno
je lezel čas in kaplje, od stropa padajoče, in
živali, po blatnih tleh švigajoče, so zbujale še
večjo žalost v osameli duši moji. Pol dneva je
minulo, ko je šele zarožljal ključ v vratih. Vstopil
je strežnik z rumeno paličico in mi naznanil, da
me kliče predse pater polkovnik.
 
Stopivši v vežico, sem čul polkovnika, ko
je ravno izpregovoril patru majorju: »Imeti mora
veljavnega zagovornika. Ravnokar sem dobil dekret,
da mu je izpit odpuščen in da mu je brez
ovire dovoljeno stopiti v mesto. Kaj praviš ti,
amice?«
 
»Kaj naj rečem?« zagodrnja pater major.
»Bolje bi bilo, da so ga sežgali ali živega zakopali
v zemljo! Po takih tujcih prihaja pohujšanje
v mesto, prej ali pozneje! Poslušaj me,
pater polkovnik, prej ali pozneje!«
 
»Dobro govoriš, amice! Saj vedno pravim,
da je nadškof Martinus premehak; hodi le po
srednjem poti in ta je dandanes najslabši. Ko
bi še živel Jakobus LVII., bi bil drugače podkuril
temu tujcu! Drugače, mi Hercle!«
 
»Sedaj se mu vrne tudi konj s prtljago,«
zastoče pater major. »In meni bi bil to tako
pripraven konjiček!«
 
»Ne morem ti pomagati, amice!« odgovori
pater polkovnik, »evo ti dekreta; letaá ti jemlje
vsako nado!«
 
Poklical je stražnika v sobo in mu izročil
dekret, s katerim me je nadškof Martinus spričo
pastirske svoje oblasti oprostil stopiti pred sveto
komisijo za izpraševanje tujcev in mi dodelil
milost, da sem smel iti brez ovire v njega stolno
mesto. Strežnik me je vodil nato po različnih
temnih hodnikih, dokler nisva dospela do visokega
portala, skozi katerega mi je vabno zasijal
krasni jesenski dan.
 
»Semkaj te moram postaviti po ukazu patra
polkovnika,« izpregovori rumeni stražnik; »za ta
pot mi znaša pristojbina pet lir. Plačaj!«
 
Plačam mu in ga odpravim. Stopim na
solnce. Bil sem na majhnem trgu tik mestnega
ozidja. Pred mano na levo in desno stran so se
razprostirale mestne hiše in brezštevilne cerkve
s stolpi. Ozke ulice so se pričenjale kakih
dvajset korakov od mene in držale v središče
mesta. Hiše so bile zidane v štiri in še celo v pet
nadstropij; od znožja do vrha so kazale stene samo
svete podobe, svetnik je bil videti vštric svetnika,
vse v kričečih barvah in izdelano po slabih umetnikih.
Ko zamišljen ogledujem te umotvore, me
zbudi konjsko kopito, ki močno udari ob tla.
Obrnivši se, zapazim ob strani svojega konjička
s prtljago. Povodec pa mu je držal stari moj
znanec, profesor z vseučilišča Svetega Simplicija.
 
»Čakam te že dolgo uro,« me ogovori ponižno,
»žival je nestrpljiva in vročekrvna; neprestano
bije s kopiti ob zemljo!«
 
»Ali ne poučuješ na vseučilišču?« vprašam
osupel.
 
»Dali so mi dopust. Oznanilo se je po
mestu, da si išče tujec strežnika. Takoj sem
hitel v škofijo in se ponudil za ta posel. Ponudili
so se še drugi, končno pa so vendar meni
podelili službo pri tebi, sosebno zato, ker sva
že stara znanca. Službo imam in naš rector
magnificus se kar peni od jeze.«
 
»Kako to?«
 
»Ker bi bil sam rad dobil strežniško to
službo.«
 
»Pojdiva v mesto!« izpregovorim nato. »Prav
rad te sprejmem v službo. Kam naj kreneva
najprej?«
 
»Najprej morava k slavni policiji!«
 
»Kaj vraga,« se začudim, »policijo imate
tudi?«
 
»Gotovo! Stari in slavni so pisatelji v imenitnih
svojih delih dokazali, da je več tisoč let
stara ta institucija in da so mogle brez nje
prebivati samo barbarske države. Naša policija
pa je tudi izvrstno urejena in, ko je papeževo
brodovje leta 1989. zasedlo države na južnoafriškem
nosu, se je uvedla ondi policija po
našem vzoru.«
 
»Čudno! Čudno!«
 
»Prepričal se bodeš sam o vsem! Odriniva
sedaj in, ako želiš kaj pouka, ti bodi moja
učenost verna in poslužna strežnica!«
 
»Hvala ti iskrena! Spominjati se hočem prijaznosti
tvoje!«
 
Napotiva se v omenjene ozke ulice. Pozornost
so mi zbujale podobe po zidovih. Kakor
smo nekdaj slikali svetega Florijana z golido
pod ostrešja, tako se je kazal malone nad vsakimi
vrati droben svetniček, držeč na vrvici
majhnega psa.
 
»Kdo je sveti mož s psičkom?« vprašam
svojega strežnika.
 
»Svetnik še ni,« mi odgovori, »vendar
menim, da bode skoro. Blažencem ga je uvrstil
že nadškof Jacobus LVII.«
 
»Kako je ime blaženemu možu?«
 
»Blaženi Anton od Kala je to; v tej provinciji
ga prištevamo cerkvenim učenikom, ker je spisal
obilo svetih in učenih knjig.«
 
»Čemu vodi s sabo psička?«
 
»Takoj ti razjasnim! Ko je živel omenjeni
sveti mož, so ga napadali brezverci od severa
in juga in zasmehovali so njega in svetost njegovo.
Gori v mestu na severu mu je živel najhujši
nasprotnik — svete knjige nam gotovo
dokazujejo, da ga je obsedel satan že pri rojstvu
— in s pomočjo tega satana je spisal mnogo
hudobnih knjig ter tako sejal ljuljiko med pšenico,
ki se je usipala iz rok blaženega Antona
od Kala na njivo Gospodovo. Boj je bil resnice
z lažjo. Že je omagovala resnica, ki se kaže v
ponižni nagoti svoji, in že je zmagovala laž, ki
se kaže v bleščečem, pregrešnem lišpu. Blaženi
Anton se posti nato petnajst dni, šestnajsti dan
pa gre na Sveto Goro, dvigne roke proti severnemu
mestu in prosi prekletstva z neba na sovražnika
svojega. In glej, zgodi se čudo! Prvo
čudo blaženega Antona od Kala! Ponižan je
bil satan in njegov služabnik v severnem mestu
je izgubil v tisti uri, ko je sveti mož na Sveti
Gori dvigal koščene roke proti oblakom, dar
jezika in namesto tega daru mu je ostalo edino
lajanje, kakor ga čujemo pri svojih psih.«
 
»Ali je to čudo blaženega Antona od Kala
dokazano?«
 
»Nedvojbeno!«
 
»Hm! Dobro torej! Zato ima psička pri
sebi?«
 
»Prav zato. Imeniten pomočnik je pri pasjih
boleznih, kar je sosebno v našem mestu velikega
pomena, ker je toliko psov. Glej, tukaj je policijsko
poslopje!«
 
Obstala sva pred prostornim zidovjem, v
katerem je tiste dni gospodovala policija ljubljanska.
 
»Najprej se nama je oglasiti pri patru
gvardianu, da nama da svoj visum.«
 
»Pri patru gvardianu?« se začudim.
 
»Dà, pri patru gvardianu. Naša policija je
izročena že tristo let očetom kapucinom, ki izvršujejo
svoj posel na veliko zadovoljstvo premilostivega
nadškofa!«
 
»Kako je to mogoče?«
 
»Prav lehko! S takšno policijo je pomagano
državi in pomagano tudi redovnikom kapucinom.
Kdor zagazi slavni policiji v pravično pest, mora
plačati določeno pristojbino, ako je količkaj denaren.
Po tem poti ima država brezplačno policijo
— pomisli, koliko denarja se je potrosilo
prej v sirovih časih! — očetje kapucini, ki zidajo
sedaj že deseto cerkev, pa imajo redne in stalne
letne dohodke.«
 
»Za Boga, modra naredba! Razjasni mi še,
s kakšnimi posli se sosebno bavi vaša policija?«
 
»Različni so ti posli in težavni. Največ
opravka dajo grešniki, ki so se pri izpovedi
očistili grehov svojih.«
 
»Tega ne umejem. Kaj je slavni policiji do
izpovedanih grešnikov?«
 
»Pozna se ti, da nisi čital knjig blaženega
Antona od Kala! Večna previdnost ti je zaklenila
ta vir modrosti in sedaj begaš v temi. Poslušaj!
Do tistih dob, ko je zavladal nadškof
Jacobus LVII., je bila izpoved strogo cerkvena
ustanova. Izpovednik je odpuščal grehe in pokoro
je nakladal grešnikom. Ali se je pa naložena
pokora opravljala, ali ne, kdo ve! Kaj pa piše
blaženi Antonius? Država ima vso moč v rokah
in nje dolžnost je, s to močjo zabraniti, da se
ne dela greh in da grešnika dohiti tudi upravičena
kazen. To je načelo blaženega Antona
od Kala. In ali morda ni utemeljeno v prirodi
in božjih zakonih?«
 
»Utemeljeno je! Toda kako se uporablja
v vsakdanjem življenju?«
 
»Precej ko je nastopil nadškof Jacobus LVII.
slavno svojo vlado, je združil z izpovednico železno
pest posvetne vladne moči. Kdor se izpove
grehov, njemu naloži breme cerkvene pokore
ali naloži se mu tudi breme posvetne pokore.
In to breme je težje od prvega!«
 
»Kakšno je?«
 
»Zdajci ti povem. Kdor je izpovedan, temu
izroči izpovednih bel listič, kjer je zapisano
število palic, ki mu jih našteje posvetno oblastvo
v pokoro izpovedanih grehov!«
 
»Število palic! Je li prav čulo moje uho?«
 
»Resnično, število palic! Kaj bi bila naša
država brez palice! Blagonosno to orodje je steber,
da, glavni steber javnemu življenju našemu!«
 
»Razloži mi še, kako nadzira posvetno oblastvo,
da se vsakomur odšteje prisojeno število,
kakor določa izpovedni listič?«
 
»V ta namen se je pomnožilo število
fratrov–redarjev.
Vsaka izpovednica ima posebnega
nadzornika-redarja. Kadar se je pa vsa tolpa
izpovedala, jo odpelje frater v to poslopje, da
se brez odloga opravi posvetna pokora.«
 
»Moj Bog, koliko li imate redarjev?«
 
»Nekaj nad dvetisoč.«
 
»In koliko je takih, ki dele palice, ki tepo?«
 
»Haha! Ti še ne poznaš izobraženosti stoletja
našega! Toda pojdiva na policijsko dvorišče;
ako se ne motim, tu stroji delujejo prav
sedaj.«
 
»Stroji?«
 
»Dà, stroji! Pojdi in čudi se napredku naših
razsvetljenih dob. Seveda naju puste samo na
moški oddelek, ali baš ondi so največji in najlepši
stroji!«
 
Konja priveže k zidu. Potem stopiva v vežo.
Tukaj se je že slišalo šumenje, kakor bi bučala
sapa okrog gorskih vrhov. Vmes je pokalo prav
takisto, kakor bi se na Veliki petek počasi gonila
ropotulja v visokem cerkvenem zvoniku.
Stopivšemu iz veže se mi je razgrnilo prostorno
dvorišče. Kakšno živahno gibanje in življenje
se je gnetlo tu! Največjo pozornost so mi zbujali
stroji, razpostavljeni semtertja po dvorišču. Bili
so to nekaki zaboji, iz katerih so štrlele palice,
težke in debele. Ugledal sem stroj z desetimi
palicami, ta je bil najmanjši; pri največjem,
pravem orjaku, pa sem naštel celo štirideset palic.
V dveh vrstah so gledali častiti drogi iz zaboja,
in če je frater-redar zasukal ročico, se je zavrtel
leseni hlod v zaboju in prva vrsta je tlesknila
po klopeh, razstavljenih pred strojem. Kadar je
zasukal drugič, je tlesknila druga vrsta po drugih
klopeh, katerih prva vrsta ni zadela prej. Fratri-redarji
so prav tedaj jako ročno razgnali izpovedance
v različne oddelke. Oni, ki so imeli
na listkih po pet palic, so so združili v posebno
tolpo in zasedli prostor pred strojem z desetimi
palicami. To je bil isti stroj, pri katerem je
štela vsaka vrsta po pet palic. Drugi, z desetimi
palicami na listkih, so se postavili pred stroj,
iz katerega je štrlelo dvajset palic v dveh vrstah.
Tisti izpovedanci, ki se jim je prisodilo največ
palic, so obkrožili stroj s štiridesetimi palicami.
Bili so to stari nespokorni grešniki, ki so jako
lahkodušno opažali grozne stroje in katerim se
je kazalo na licu, da jim ni veliko do tega, ali
dobe deset palic več ali manj. Vmes so bili
tudi starčki, ki so že iztežka nosili svoje kosti
in slabotni otročiči, ki se jim je od groze treslo
šibko telesce. Ko je bilo pred stroji vse lepo
razvrščeno, se je oglasil pater kapucinec, stoječ
na nekaki leči — imenovali so ga patra eksekutorja
— in tlesknil z rokami. Kakor strela
so udarili izpovedanci med klopi, stoječe pred
strojem; vsak si je izbral svojo in legel nanjo.
Otročiče in starce, o katerih je bilo pričakovati,
da bodo v bolečinah izkušali sredi eksekucije
zdrkniti s klopi, so privezali z jermeni
nanjo. Ko so bile pri vseh strojih zasedene
klopi, je dvignil pater eksekutor roko in zanosljal:
»Grešiti se ne sme!«
 
Te besede so bile fratrom pri ročicah znamenje,
da so jih pričeli vrteti. Ali so vam padale
palice, prav kakor bi se prala preja pri vodi!
Vmes se je čulo škripanje z zobmi, ihtenje, zdihanje
in sosebno vekanje otrok, ki so se kakor
belouške zvijali pod udarci. Ko se je pri prvem
stroju ročica zasukala desetkrat in pri stroju
orjaku štiridesetkrat, je nosil na tepenem delu
telesa vsak grešnik in grešniček toliko palic,
kolikor jih je bilo zapisano na belem lističu.
Stroji so se ustavili, privezane grešnike so odvezali
in vsi pretepenci so se postavili v dolgo
vrsto. Frater je rožljal pred to vrsto z orjaško
pušico in vsak, ki je čutil grenke udarce, je
plačal v pušico nekaj drobiža. Pater-eksekutor
pa je z lece svoje neprestano nosljal: »Grešiti
se ne sme!«
 
»No!« me ogovori profesor Sv. Simplicija,
»kako sodiš sedaj o javnem razmerju našem?
Ali ni to vzor, kako naj se vzajemno podpirata
cerkveno in posvetno oblastvo? Ali ni to vrhunec
izobraženosti?«
 
»Dobro! Državi s takimi napravami se
moram čuditi. Toda če sem prav videl, morajo
tepeni grešniki še nekaj plačati?«
 
»Prav si videl! Kako naj bi se drugače
živili naši bratje redarji? To je ravno modrost
v modrosti te naprave.«
 
»Povej mi še nekaj! Opazujem in opazujem
tolpo izpovedancev, a menim, da so to zgolj
siromaki. Kje li so bogatini? Ali ne dobivajo
tudi ti svojih palic?«
 
»Kaj neki misliš? Bogataši se odkupujejo
in sicer s petimi lirami za vsako palico. Prav
tukaj je prvi vir dohodkov, ki jih toliko potrebuje
presvetli nadškof. Ali ni to modro?«
 
»Modro! Premodro! Tudi to mi razjasni.
Ali ne zahajajo duhovniki in dušni pastirji tudi
k izpovedi? In če zahajajo, kako je ž njimi in
kako je s palicami na belih listkih?«
 
»Da naši dušni pastirji greše, dasi malokdaj,
o tem ni dvojbe. Zato zahajajo k izpovedi in
dobivajo bele listke. Toda, ali si že čul kdaj,
da so tepli duhovnika?«
 
»Nikdar ne.«
 
»Beli listki veljajo torej pri duhovnikih le
simboliški, ker ravno drugače veljati ne morejo!«
 
»Kako naj umejem to?«
 
»Stopaj za mano!«
 
Šla sva v najoddaljenejši kot dvorišča in
obstala pred prostorom, ki je bil ograjen z
železnim, pozlačenim pažem. Napravljena je bila
od desak streha nad tem prostorom, a na spodnji
strani je bila prevlečena z žametom. Sredi prostora
je stal stroj desetih palic, s svilo obvit.
Palice pa so bile v pravem pomenu šibice in,
da se udarec ni čutil, so jih obvijali z volno,
da so padale kakor rahla sapica po onem, ki
je ležal na blazinasti klopi.
 
»Vidiš,« izpregovori profesor, »tukaj simboliški
tepemo izpovedanega duhovnika. Seveda,
takrat ne sme nihče na dvorišče in edini pater
gvardian opravlja svojeročno posel pri stroju.
Pri nas je pravica za vsakogar ista, ali ne? Kaj
takega izvestno nimate v sibirski republiki?«
 
»Res ne!«
 
»Sedaj odriniva v poslopje, sicer odide oče
gvardian na izprehod in potem ga danes ne
učakava več.«
 
Oče gvardian še ni šel na izprehod, zato
sva hitro in lehko opravila svoj posel pri njem.
Najlepši uspeh sem dosegel v tem, da mi je
izročil pismeno privolitev, s katero so mi bila
odprta vrata na ženski oddelek. Za vse to sem
plačal samo petdeset lir, kar se mi ni videlo
preveliko.
 
Pred policijskim poslopjem odveže profesor
konja pri zidu in me vpraša: »Kam greva najprej?
Obilo je znamenitosti v belem mestu, da
jih v enem dnevu ne ogledava. Ako ti je do
tega, da poslušaš dober svet, kreniva najprej k
pravosodni palači!«
 
»Dobro! Pojdiva tja!«
 
Ko odrineva, opazim, da se je napotilo za
nama pet bratov kapucinov.
 
»Čemu korakajo ti za nama?« vprašam
spremljevavca.
 
»Da naju nadzirajo. Takih redarjev kroži
obilo po Emoni in marsikakšen greh je že preprečila
njih roka!«
 
Ko mu ne odgovorim ničesar, dostavi ponosno:
»Da, da, izvrstno naše redarstvo vtika
svoj nos v vsako stvarco in niti prah ne pade
z mize, da ne bi zvedelo tega!«
 
»Vse se je izpremenilo!« zdihnem sam v
sebi, »samo slavna policija je ostala ista in
vtika prej kot slej svoj nos v sleharno stvar!«
 
Nato se odpravimo po ozkih ulicah proti
pravosodni palači. Nikjer ni videti človeškega
obraza in tudi pri oknih se ne prikaže nihče.
To zbudi moje začudenje, ki ga ne prikrivam
spremljevavcu svojemu.
 
»To je premoder ukaz nadškofa Jakopa!«
— mi prične razlagati profesor. »Tukaj sva na
oddelku zakoncev. Na tem oddelku pa je zopet
vsakemu stanu odkazan poseben prostor. Tukaj
sva ravno pri krojačih. Da ne tratijo časa pri
delu, jim je prepovedano gledati skozi okna ali
pohajkovati po ulicah. Policiji naši pade v pest,
kogar zasačijo redarji pri oknu ali na ulicah,
če se ne more izkazati s potrebnim opravkom.
Zato je redarstvu našemu toliko posla!«
 
Ozrem se po svoji petorici. Kakor strele
jim švigajo pogledi okrog oken in vrat, da bi
zasačili plen.
 
»Kogar zalotijo, ta plača?« vprašam.
 
»Gotovo, in na sedalu mu zapoje palica.«
 
Sedaj mi je bilo jasno, čemu so redarji
tako strogo čuvali okna. Pokazati se ni hotel
prestopnik zakona in nadejal sem se, da odrine
petorica moja praznih rok. Toda ni se zgodilo
tako. Tam, kjer so ulice prav zelo tesne, se
odpre okno v pritličju, in sicer prav pred nosom
učitelju z vseučilišča Sv. Simplicija. Odskočil je,
da ga ni zadel vatel, s katerim je nekdo zamahnil
iz okna proti njemu. Pri oknu pa stoji
dolg, koščen možiček, krojač od nog do glave.
Z dolgim vatlom suva na mojega strežnika, ki
se mnogo trudi, da se izogiblje udarcem in da
na drugi strani obdrži konja, ki se tudi plaši
krojačevega kričanja.
 
»Grdoba!« vpije junak iglar, »ali sem te
vendar dobil v pest? Rasejo li tunike po drevju,
da jih lehko brezplačno natresaš nase? Dve liri
si mi dolžan že dve leti! In jaz stradam, da
sem suh kakor igla! Plačaj, sicer ti potarem
vsa rebra! Prej se mi ne ganeš, dokler ne
plačaš!«
 
Že se pripravlja, da bi z okna skočil na tlak,
in sluga moj trepeta s praznim žepom in bledim
licem ter čaka, kako se razmota vsa ta stvar. Toda
rešijo ga bratje redarji, ki zavijejo prav v tistem
hipu okrog ogla in ki se jih ni nadejal ubogi
krojaček.
 
»Dober si za tri lire!« zakriči prvi frater
birič in zgrabi iglarja za vrat, da se takoj strese
kakor trepetlika na gorskem rebru.
 
»In osem palic ti odštejejo,« dostavi drugi
porogljivo, »ker si se kazal brez potrebnega
opravka pri oknu!«
 
Pošteni rokodelčič jih zaklinja na vse svetnike
in na krvavo stegno blaženega Antona od
Kala, da bi mu zanesli. Ali biriči tistih dob so
imeli jeklena in neizprosna srca, prav tako kakor
leta 2000 po Kr. r. Raztaja se mi srce, da sežem
v pas in plačam redarjem tri lire, da izpuste
krojača. Temu samemu pa plačam dolg vseučiliškega
profesorja in srce mu prekipi od
hvaležnosti, da kliče name vse blagoslove blaženega
Antona od Kala!
 
Dospeli smo na kraj, kjer so se ulice razširjale
v prostoren trg. Sredi tega trga je stalo
znamenito poslopje, na čigar sprednji strani je
bila velikanska presna slika, v živih barvah kažoča
našega Odrešenika, ko izganja z bičem
prodajavce iz hiše Gospodove.
 
»Evo ti naše pravosodne palače!« izpregovori
ponosno profesor Sv. Simplicija. »Takoj
privežem konja k zidu in potem si ogledava
notranje prostore. Prepričan sem, da se ti napolni
duša s strmenjem; izvestno mi pritrdiš,
da je provincija naša v vsakem oziru najpopolnejša,
kar jih ima oče papež na zemlji!«
 
Toliko da izreče, že tleskne z dolgo svojo
osebo po zemlji, da se zakadi prah izpod njega.
Takisto stori tudi onih pet redarjev in se od
silne vdanosti zvija po tleh. Kaj je provzročilo
to nenavadno vedenje mojega spremstva?
 
Po trgu mimo pravosodne palače prirožlja
sedaj težka, srebrno okovana kočija, ki jo vleče
osem tolstih dolgorepih belcev. Pred njo jaha
tolpa jezdecev z dolgimi biči v roki. Eden izmed
njih švrkne ž njim proti meni, vendar me ne
zadene, ker mu je jermen prekratek. Da me je
zadel, bi me bil razmesaril brez dvojbe na zadetem
mestu. V kočiji sami na vijoličasti blazini
čepi star mož, z zlato verižico ob rami. Izpod
belih las mu gleda mrtvo oko, prav kakor bi
se mu nič več ne ljubilo na božji zemlji. Videl
se mi je ta starec enak levu, ki mu je starost
zdrobila gladne zobe iz lačne čeljusti!
 
Njemu ob strani sedi v nebeški krasoti svoji
moja znanka, ki jo je moje oko prvič ugledalo
tisto jutro med cvetjem gosposkega vrta. Zdelo
se mi je, da me je opazila in da se je sklonila
na sedežu. Tedaj pa zavije voz v tesne ulice,
da mi takoj izgine izpred oči.
 
»Sveti Jezus!« tarna strežnik, dvigujoč se iz
prahu, »kaj si storil, da se nisi zgrudil, kakor
smo se mi?«
 
»Za deset lir si dober!« se veseli frater
birič.
 
»In za izdatno število palic!« dostavi drugi.
 
»Kdo je bil to?« vprašam radovedno.
 
»Za Boga,« odgovori profesor, »saj ti je
morala že vse razkriti gola pamet! Bil je to
največji naš dobrotnik, naš oče in ljubljeni
služabnik božji, nadškof Martinus.«
 
»In ženska ob strani njegovi?«
 
»Sestra njegova, zorna naša kneginja
Marija!«
 
== VIII. ==
 
»Oglejva si najprej civilni oddelek!«
 
Tako je izpregovoril učitelj z vseučilišča
Sv. Simplicija, ko sva stala v visoki lopi pravosodne
palače. Kreneva na desno stran po širokih
stopnicah in dospeva na hodnik, v katerem
se vrste vrata pri vratih, prav kakor nekdaj na
hodnikih samostanskih.
 
»Tukaj me vse spominja samostana!« rečem
spremljevavcu. »Čemu toliko vrat?«
 
»Pravo si pogodil,« odgovori profesor, »v
samostanu sva. Ta oddelek pravosodne palače
je izročen očetom iz reda svetega Frančiška,
ki pa imajo zavezo, da so nam pridni in pravični
sodniki.«
 
»Kaj?« se začudim, »očetom frančiškanom
je izročeno vaše pravosodje?«
 
»Čemu ne? Pravosodna palača se je morala
zgraditi. Ž njo se je dosegel dvojen namen:
očetje iz reda sv. Frančiška so dobili svoj samostan,
ne da bi bili kaj plačali; država pa svoje
sodnike, ne da bi kaj plačevala. Zopet vzor, kako
se podpirajta posvetno in cerkveno oblastvo!«
 
»In po kakšnih zakonih sodijo sodniki vaši?«
 
»Zakonov nimamo nikakih. Nekdaj so jih
imeli, ali dokazalo se je, da so vsi zakoni sveta
izvirali od hudiča. Sodniki naši opirajo svoje
sodbe zgolj na svoje knjige, bodisi na Sveto
pismo, bodisi na spise blaženega Antona od
Kala. Ker obsezajo sosebno zadnji spisi samo
resnico, so pravične tudi naših sodnikov sodbe.«
 
»Ne dvojim! Toda kaj je s pritožbami? Je
li prepovedan vsakršen priziv do višjega sodnika?«
 
»Nikakor ne. Zlasti so nam sodniki naši
župniki. Kadar župnik neče soditi, ali kadar
nisem zadovoljen z njega sodbo, se smem zateči
pred sodni dvor očetov frančiškanov, kjer teče
vir neizkaljene pravice.«
 
V tem sva prišla do dvorane, kjer so se
obravnavale pravde.
 
»Plačaj liro vstopnine,« me opomni sluga,
»v dvorani pa se vedi spodobno, ker je pater
predsednik oster!«
 
Plačam vstopnino fratru, ki je z veliko pušico
prežal pred vhodom. Ko sva vstopila, je bila
dvorana še prazna, samo tam zgoraj sta sedela
pri dolgi hrastovi mizi očeta frančiškana, ki sta
vestno prebirala knjige. Morda sta molila, morda
sta se le hlinila. Dvorana je bila podobna velikanski
kleti; nikjer ni bilo podobe, ne druge dike na
stenah. Potisneva se v kot; profesor pa mi pravi:
»Šele dva sodnika sta tukaj. Tretjega in patra
predsednika še ni. Zadnji pride pater predsednik.«
 
»Prav tako je bilo pred 2000 leti,« si mislim,
»tudi takrat so prihajali predsedniki zadnji k
razpravam.«
 
»Danes bode malo posla,« izpregovori sodnik
pri hrastovi mizi. »Ti župniki nam pojedajo vse;
kako bodemo živeli, ako se nam ne izboljša
justica?«
 
»Da, resnico govoriš!« dostavi tovariš, »že
včeraj je podpisal pater predsednik dekret, s
katerim se župnikom po deželi ukazuje, da se
morajo zdržavati sodeb v pravdah, katerih vrednost
znaša nad petdeset lir, in stranke vsegdar
nakazovati k našemu sodišču!«
 
Vstopila sta še dva sodnika in frater pisač.
»Patra predsednika še ni,« se zajezi prvi, »vedno
stara pesem! Mi se trudimo, pater predsednik
spi; mi se oblačimo v haljo od kozje dlake,
pater predsednik v svilnato kuto. Kje je tu
pravica, confratres?«
 
»Ničesar bi ne rekel,« dostavi drugi, »ako
bi bil mož le kos svoji nalogi! Vse zmede, kar
mu pride pod palec, in jaz mislim, da takega
nezmožnika še nismo imeli na predsedniškem
stolu. Kaj menite, confratres?«
 
»Tako je,« se oglasi tretji, »le nekoliko
potrpite, pa bodete videli, kako zmlinči današnji
slučaj, dasi je jasen kakor modro nebo.«
 
»Da bi mu premilostivi nadškof le skoro
dal boljšega naslednika! Vsakdo izmed nas bi
smel po večji pravici sedati na njega stol. To
je senca, nikar predsednik!«
 
V tem mnenju so se strinjali vsi. Ko pa
je takoj potem vstopil pater predsednik, bi jih
morali videti, kako so planili s sedežev in kako
so se priklanjali svilnati halji! Toda leta 4000.
je bilo prav tako, kakor leta 2000. po K. r.!
Pater predsednik še opaziti ni hotel globokih
poklonov, češ, predsedniki so na svetu edino
zaradi tega, da se jim drugi klanjajo!
 
»Pričnimo!« Pater predsednik sede, suhi
frater pisar pa hiti na hodnik, da pokliče stranke.
Prvi vstopi župnik Svetega Jakopa. Vsi sodniki
in ž njimi pater predsednik vstanejo ter se mu
poklonijo.
 
»Kakšna ti je zahteva, reverende?« vpraša
predsednik sladko.
 
»Nocoj mi je nekdo pobil okna. Vem, da
mi tega ni storil drug, nego sosed Emilij. Že
nekaj časa mi nagaja, kjer more. Škode mi je
50 lir, toda zaradi posebno hudobnega namena
naj mi plača 100 lir!«
 
»Pravična je tvoja zahteva, reverende!« se
oglasi predsednik, »scriptor, zapiši sodbo, cum
jure executionis. Emilius plačaj 100 lir. Obravnava
je končana!
 
Dočim se je pisala sodba šentjakopskemu
župniku, vprašam svojega strežnika: »Ali se ne
zasliši tudi tožena stranka? Naj li Emilij plača,
ne da bi se mogel braniti?«
 
»Si li slep,« odgovori mi, »ali ne vidiš, da
je tožnik mašnik, ki ne more govoriti drugega,
nego resnico? Pri nas, v tej vzorni papeževi
provinciji, sme zahtevati vsak mašnik, da se mu
takoj izroči sodba s pravico do izvršbe, ne da
bi se toženec klical pred sodišče. Ali si že čul
kdaj, da bi mašnik božji hodil po stezah krivice?«
 
»Nikoli ne!«
 
»Zato vidiš, da so naše naredbe v tem
oziru premodre! To je najhitrejša justica —
proti sodbi ni dovoljena nobena pritožba —
kar si je le misliti moremo. Ni li res tako?«
 
»Res! Čujva, o čem razpravljajo sedaj.«
 
V dvorano je v tem stopil človeček suhe
rasti; lakota in edinščina mu je gledala pri sleharni
gubi z bledega obraza. Ž njim je vstopil
trebušast mož; polna skleda se mu je odsevala
s tolstega in zalitega obraza. Oba obstaneta pred
sodiščem.
 
»Kdo toži?« vpraša predsednik.
 
»Jaz,« odgovori suhi možiček.
 
»Koliko troškov si založil?«
 
»Dve liri! Vse, kar sem imel!«
 
»Dve liri!« zagodrnja pater predsednik.
»Hek! Dve liri! Hek! Ako nimaš več, čemu se
pravdaš? Vidi se mi že, da si slepar! Vendar
bodisi, razpravljajmo in forma pauperum! Kako
ti je ime in kaj si?«
 
»Hieronim Corvus! Vodo in stare cunje
prodajam po mestu!«
 
»Nezaslišano!« zakliče predsednik, »kakšni
ljudje se dandanes že pravdajo! Odstopi! In ti,
toženec, koliko troškov si založil?«
 
»Petnajst lir! Čast bodi Bogu in Materi
božji! In še ni šla zadnja iz hiše!«
 
»Frater scriptor,« ukaže predsednik, »prinesi
stol zatožencu, da sede! Kako ti je ime?«
 
»Deodatus Bos! Pomočnik sem florijanskemu
cerkovniku, ki ga mi Bog ohrani še
mnogo let!«
 
»Sedi, Deodate! Ti, Corve, pa nam razloži,
čemu tožiš takega moža? Toda kratko, ker
nismo tukaj, da bi poslušali prazne besede.
Hitro torej!«
 
»Vodo prodajam,« prične tožitelj, »in stare
cunje kupujem. Vse moje imetje je konjiček,
ki mi nosi vodo. Če mi pogine, tedaj sem berač.
In sedaj sem kupil na dan svetega Lavrencija
od tega človeka konjička in mu pošteno plačal
kupnino. Bilo je 150 lir. Vse moje imetje! Bog
se me usmili! Pogojeno je bilo, da je konjiček
zdrav in brez hibe. Ali slep je na oboje oči in
zatoženec ga neče vzeti, kar bi bilo pošteno
in pravično! To je moja tožba, poštena in pravična
je! Pomagajte mi, patri sodniki!«
 
»Kaj odgovarjaš, Deodate?«
 
»Tožba ni pravična. Zmenila sva se, naj
tožitelj konja ogleda in da mu nisem porok za
hibe, ki jih lehko opazi sam. »Oglej si konja,«
sem mu dejal dvakrat in trikrat, »oglej si konja,
konj ne more ogledati tebe!« In res ga ni
mogel, ker je bil slep. Govoril sem resnico in
zato menim, da je župnik-sodnik pravično sodil,
ko je zavrnil tožitelja.«
 
»Je li res tako? Ali je res govoril, da si
oglej konja, ker te konj ne more ogledati?«
 
»Tako je bilo!« zaihti tožnik, »ali to so
bile le zvijačne besede, nič drugega!«
 
»Odstopita!« zarenči predsednik. Vsi gremo
iz dvorane. Po jako kratkem posvetovanju nas
pokliče predsednik iznova pred svoj sodni stol.
 
»Začujta sodbo! Hek! Hek! V imenu premilostivega
nadškofa, očeta našega Martina!
Pritožba — hek — Hieronima Corvusa je neupravičena
— hek — in nedopustna, zato se
zavrže. In to vse iz razlogov — hek — prvega
sodnika in na podlagi Svetega pisma — hek —
ki ne dopušča, da bi kdo trpel škodo, ako je
govoril resnico! Hek! razprava je dognana!«
 
Hieronimus Corvus ječi kakor zajec, če ga
pes ujame. Deodatus Bos pa vsakemu sodniku
poljubi roko in patru predsedniku celo obe.
Potem gre žarečega lica iz dvorane, dočim se
Hieronim solznih oči opoteka za njim.
 
»Spominja me to postopanje nekoliko sodišč
leta 2000.,« sem govoril sam v sebi, in čudo
ni, da sem se dolgočasil na civilnem oddelku.
Izrazil sem željo strežniku, naj bi odrinila na
kazenski oddelek. Zapustiva torej patra predsednika
in njega sodnike ter kreneva po stopnicah v lopo in potem po drugih stopnicah v
prostore, kjer je sukala pravica krvavi svoj meč.
Pri tem morava prekoračiti neko temno in zadehlo
sobano. Ko se je moje oko privadilo
somraka, so se mi kazali tukaj zgodovinski
znanci. Od »železne device« do »španskega
čevlja« sem opazil vse slavnoznane člane nekdanje
torture v novih in izpopolnjenih oblikah!
 
»Čemu rabi to orodje?« vprašam profesorja
z vseučilišča Sv. Simplicija.
 
»To je naša tortura,« odgovori zavestno,
»in nanjo smo sosebno ponosni!«
 
»Pri kakih zlodejnikih jo rabite?«
 
»Pri tistih, ki izvršujejo hudodelstva v duhu
in mislih. Takim se zločinstvo dokaže prav
težko!«
 
»Ali se s torturo posreči dokaz?«
 
»Vselej brez izjeme. Vidiš tedaj, da torture
ni moči pogrešati v dobro urejeni državi. Ali
ni res tako?«
 
»Tako je, kakor si govoril!«
 
Potem vprašam: »Sedaj mi še povej, ali
so očetje frančiškani tudi sodniki na kazenskem
oddelku, in če ne, kdo sodi ondi?«
 
»Očetje frančiškani imajo s civilnim oddelkom
obilo posla in tudi toliko dohodkov, da
lehko izhajajo. Sedaj grade že dvajseto cerkev
svojo. Zato je nadškof Jacobus kazenski oddelek
izročil svojim kanonikom, ker so itak
slabo plačani in imajo le pičle dohodke.«
 
»Čital sem, da imajo po nekaterih državah
državne pravdnike, ki s svojimi obtožbami preganjajo
zločince. Kako je v vas?«
 
»V nas je državno pravdništvo prepuščeno
očetom jezuitom proti temu, da jim kanoniki
odstopajo nekaj dohodkov, ki jim jih prinaša
kriminalna justica. Toda v tem oziru so vedni
prepiri, ker očetje jezuitje neprestano stokajo,
da dobivajo premalo in da se jim državno
pravdništvo ne izplačuje. Ali sedaj hitiva! Zvedel
sem, da se ravnokar prične druga razprava v
stvareh kaplana Primoža. Zanimiva bode, ker
se kaplanu očita dolga vrsta hudodelstev, zlasti
veleizdaja in krivoverstvo!«
 
Po hodniku, kamor sva dospela, so se gnetli
fratri redarji, čuvajoči red. Ker se je danes
sodil kaplan, je prišlo mnogo občinstva. Pri
vhodu je tudi tukaj prežal nekakšen cerkovnik
z veliko pušico v roki. Plačati se je moralo pet
lir vstopnine, kar je odgnalo nekaj radovednežev,
ki so tudi hoteli poslušat. Dvorana, kjer se je
sodilo, je bila večja od one na civilnem oddelku.
Stene so bile prevlečene krvavo-rdeče, kar je
spominjalo tega, da se v teh prostorih vrši
krvavo pravosodje. Sodniki so sodili pri dolgi
hrastovi mizi, pogrnjeni z rdečim prtom. Takisto
so bili stoli rdeče prevlečeni in sodniki sami
so nosili rdeče talarje; vse je bilo
krvavo-rdeče,
sam pater državni pravdnik je nosil črno haljo
in sedel na črnem stolu, enak črnemu vranu.
 
Razprava se je pričela prav tedaj, ko sem
vstopil. Sodilo je sedem kanonikov Sv.Nikolaja;
sodišču je načeloval prošt Ambrož, zapisnikar pa
je bil stari naš znanec, nadvikarij Gregorij. Zatožne
klopi ni bilo: tiste dni so morali zatoženci stati
pred krvavim sodiščem in s težko verigo so jih na
nogi priklepali k velikemu železnemu obroču,
ki je bil v ta namen zabit v tla pred sodno mizo.
 
Danes je nosil težko verigo kaplan Primož
in če se je nekoliko prestopil, se je vlekla za
njim kakor črna kača. Bil je še cvetoč mladenič.
Težko breme ob nogi ga ni trlo preobilo. Kakor
vitka jelka je stal pred svojimi sodniki in niti
za trenutek se mu niso na krasnem obrazu
kazala znamenja strahu ali groze, s katero je
združen kraj, kamor so ga pritirali.
 
»Sedaj se prične v imenu našega gospoda
in nadškofa razprava proti tebi, kaplan Primož!«
 
Tako zanoslja prošt Ambrož in še vpraša:
»Ali so stroški založeni?«
 
»Dvestoinpetdeset lir se je vložilo v kapiteljsko
blagajnico!« odgovori nadvikarij.
 
»Kdo jih je založil?«
 
»Prodali smo mu kravo in voziček in vse,
kar je imel v kaplaniji svoji.«
 
»Dobro, dobro!« noslja prošt. »Torej je
vse v najboljšem redu!«
 
Tukaj mu seže v besedo zastopnik državnega
pravdništva. Kakor suh pajek se razvije s črnega
stola in zakliče porogljivo: »Dvestoinpetdeset
lir! In naš red je dobil za to obširno in težavno
stvar samo trideset lir, dasi mu gre po dekretu
nadškofa Jakopa šestdeset lir! Kdo ima v žepu
ostalih trideset lir?«
 
Nato se tudi predsednik prošt Ambrož razkorači:
»Pater državni pravdnik,« mu odgovori
pikro, »razpravo vodim jaz, prošt Ambrož.
Brez mojega dovoljenja ne sme nihče govoriti,
in tudi ti ne, pater državni pravdnik. Ker si pa
govoril in nisi prosil dovoljenja, te kaznujem
z globo tridesetih lir, o katerih trdiš, da jih
mora še dobiti tvoj red. S tem je vse urejeno.
Nadvikarij zapiši, kar sem govoril!«
 
Od srda kipeč vzklikne jezuit - državni
pravdnik: »Nadvikarij, piši tudi, da se državno
pravdništvo pritožuje!«
 
»Dobro, dobro!« reče prošt, »le piši, Gregorij,
dasi menim, da je taka pritožba nedopustna.
No, o tem bode sodišče ukrepalo pozneje!« —
 
»Kaplan Primož,« se obrne nato k zatožencu,
»ti veš, zakaj si tožen?«
 
»Vem,« odgovori leta z zvenečim glasom.
»Očita se mi, da sem v srenji svoji oznanjal
besedo božjo v narodnem jeziku in ne v tujem
jeziku latinskem.«
 
»Jezik, ki ga govori cerkev, nam ni tuj,« izpregovori državni pravdnik ostro, »ne sme nam
biti tuj.«
 
»Ali poznaš izgovor,« vpraša predsednik,
»s katerim opravičiš početje svoje? To ti je
znano, da je slavni nadškof Jacobus tisti stari
gorjanski jezik obložil s prekletstvom in ga sosebno
strogo prepovedal služabnikom božjim?«
 
»Znano mi je,« odgovori zatoženec srčno,
»toda dotični dekreti nadškofa Jakopa so krivični
in meni neveljavni?«
 
Ta odgovor zbudi veliko iznenadenje in
strmenje tako v občinstvu, kakor pri sodnikih.
 
»Pater Primož,« se zatogoti prošt, »pokori
si jezik! Vse to te utegne spraviti na grmado!«
 
Zopet se oglasi pater državni pravdnik:
»Besede toženčeve so nespoštljiva kritika nadškofovih
dejanj, kar utemeljuje hudodelstvo
veleizdaje. Tudi na ta slučaj razširjam obtožbo
svojo!«
 
Kakor vidite, bil je to državni pravdnik
po volji božji, prav kakor bi se bil izvežbal v
poslih svojih že leta 2000. po Kr. r.
 
»Kaj še navajaš v svoje opravičilo?« vpraša
predsednik zatoženca.
 
»Sklicujem se na svetnike. Sveto vero sta
nam prinesla v te kraje sveta brata Ciril in
Metod. Nista je oznanjala v jeziku latinskem,
nego v jeziku narodnem. Ako sta mi v zgled
brata svetnika, Ciril in Metod, ne vem, kako me
tožite?«
 
Sodišče je po tem odgovoru nekako zmedeno.
Državni pravdnik pa se oglasi porogljivo:
»Brata svetnika! Pater Primož, tvoje teološko
znanje stoji na slabih nogah. Saj ni čudo! Ako
bi bilo drugače, ne bi bil zagazil na mesto, kjer
te gledam danes krvavečega srca! Brata svetnika,«
— zdajci povzdigne glas, da kar grmi po vsej
dvorani — »brata svetnika! Ali ti je neznan
petdeseti dekret nadškofa Jakopa? Kaj ti govori
ta znameniti dekret? {{razprto|Da je svetništvo vzeto
bratoma Cirilu in Metodu za to provincijo}}, in to spričo skrivnega razodenja, ki
ga je bil deležen nadškof Jacobus!«
 
Ponosno sede pater državni pravdnik.
Sodniki-kanoniki mu hvaležno pritrjajo in majo
s tolstimi obrazi, da je videti miza sodniška
kakor pomladanska njiva, kjer giblje sapica
cvetočemu maku rdeče glavice. Tudi
prošt-predsednik
si oddahne. Bilo je toliko dekretov nadškofa
Jakopa, da mu je letá o bratih Cirilu in
Metodu izginil iz spomina!
 
»Brata Ciril in Metod,« izpregovori prošt,
»nista več svetnika v nas in slabo izpričevalo
si daješ, pater Primož, da si v tem nevednik
četudi si bil mašnik božji! Ta izgovor te torej
ne opravičuje.«
 
»Pred vami,« odgovori kaplan Primož ponosno,
»pred vami morda ne, pač pa pred mojo
vestjo in pred mojim Bogom, ki je postavil
mašnike zaradi svojega ljudstva in ne ljudstva
zaradi mašnikov svojih. To je moj dekret,
reverendissimi!«
 
Kakor osa se zatogoti pater jezuit na črnem
svojem stolu: »V teh besedah je obseženo iznova zločinstvo veleizdaje in obsežen je v njih
tudi prvi ali naglavni greh proti propisom blaženega
Antona od Kala, ki zapovedujejo, da mora
rimski katolik vselej in pri vsaki priliki verovati,
da je ustvarjeno ljudstvo zaradi mašnikov in ne
mašniki zaradi ljudstva. Zato predlagam spričo
tolike trdovratnosti, naj se bivši kaplan Primož
takoj po obsodbi izroči torturi in naj se dene
za dve uri v španski čevelj. Ali ni prav tako,
očetje sodniki?«
 
Makovo cvetje okrog sodniške mize se zopet
zmaje in vsi sodniki pritrjujejo predlogu patra
državnega pravdnika.
 
»O tem pravičnem predlogu,« noslja prošt
Ambrož, »bode ukrepalo sodišče ob svojem času.
Sedaj prestopimo k drugi točki. Zatoženec Primož,
ali ti je znano, česa si zatožen nadalje?«
 
Zatoženec se nekoliko zamisli, potem odgovori:
»Ničesar mi ne očita vest.«
 
»Haha!« se grohota državni pravdnik in ž
njim se smeje vse rdeče sodišče. »Veleučeni in
prevzvišeni prošt predsednik, obnovi mu spomin
in poostri mu vest! Za Boga, in taki ljudje so
mašniki v današnjih dobah!«
 
Morda bi se pater državni pravdnik še bolj
razžaril v tistem hipu, toda prav sedaj se na
iztežaj odpro visoka vrata v rdeči steni, katerih
dosihdob niti opazil nisem. Strežniki prineso
zlato pretkan prestol in ga postavijo na vzvišeni
prostor za sodno mizo.
 
»Nadškof Martinus prihaja!« zajeca profesor
z vseučilišča Sv. Simplicija in pade na kolena.
Že kleči vse in tudi jaz se sklonim v prah;
samo zatoženi kaplan Primož stoji kakor smreka
na svojem mestu in neče upogniti kolena, obteženega
z verigo. Jezuit državni pravdnik, zvijajoč
se v prahu, sikne nato:
 
»Tudi ta slučaj veleizdaje pridenemo svoji
zatožbi!«
 
Skozi visoka vrata vstopi sedaj nadškof
Martinus, zavit v vijoličasto obleko. Hodil je ob
palici, ker je bil v visokih letih. Na pragu obstane
in dvigne oko proti nebu, prav kakor bi
iskreno molil. Potem leze k svojemu prestolu
in s pomočjo strežnikov iztežka sede na mehko
blazino.
 
»Vstanite!« izpregovori zaspano, »in pričnite
tam, kjer ste prestali! Ta slučaj je tožen, ta slučaj
kriči v nebo! Spanje mi jemlje v poznih nočeh,
da imam takšne mašnike v svoji provinciji!«
 
V tem se je visoko sodišče dvignilo s tlaka
in iznova zasedlo rdeče stole svoje. Tudi državni
pravdnik je kakor pajek splezal na črni svoj stol.
 
»Evo nam človeka,« govori stari prelat počasi
in tiho, »od katerega je prišlo pohujšanje!
Malinski kamen naj se mu obesi na vrat in potopi
naj se v globočino morja! Kaj predlagaš,
državni pravdnik?«
 
»Dosedaj, celsissime,« odgovori pater jezuit
vdano, »hotel sem predlagati pregnanstvo v
Saharo in dveurno torturo. Toda slučaj se poostruje
od trenutka do trenutka, in neprestano
prosim svetega Duha, da bi mi odkril pravi
pot!«
 
»Pregnanstvo v Saharo,« se oglasi nadškof,
in sliši se iz njega trdega glasu, da je malone
nejevoljen, »pregnanstvo v Saharo! To bi bil
nekakšen srednji pot, pater, ali veruj mi, srednja
steza je najslabša steza! Prošt, nadaljuj!«
 
Prošt Ambrož segne po zavitku, ležečem
na mizi pred njim.
 
»Tebi, pater Primož, vest ne očita ničesar?«
 
Tukaj se oglasi stari nadškof: »Prošt Ambrož,
ti ga imenuješ patra? Vzdevaš mu torej
pridevek, ki je častna svojina neomadeževanim
pravim mašnikom? Pater Gregorij, koliko troškov
pripade proštu predsedniku?«
 
Proštu Ambrožu obledi rdeče lice, zakaj
njega duša že čuti bližnjo nevihto.
 
»Petdeset lir, celsissime!« odgovori nadvikarij.
 
»Zapiši, nadvikarij, da se odda teh petdeset
lir moji blagajnici! Ti pa, prošt Ambrož, pazi,
da mi prihodnjič spretneje vodiš kazenske sodbe.
Prošt, nadaljuj!«
 
Prošt Ambrož se sam v sebi roti na starega
nadškofa, ki mu je pred nosom požel plod naporne
razprave in mu vzdeva priimke, zaradi
katerih bi se moral stokrat posaditi na zatožno
klop. Ves ta vihar pa se ne kaže na zunaj;
predsednik Ambrož je miren in ponižen ter
hvaležno vdan sprejme sodbo višjega pastirja.
Nadškof Martinus, saj se je vedelo, je bil precej
skop in je rad spravljal zveneči denar v svoje
predale. Zaradi njega je zahajal k razpravam in,
ako se mu sodnik ni vedel po volji, mu je vzel
plačo in jo prisodil samemu sebi. Tako se je
pripetilo tisti dan tudi ubogemu proštu Ambrožu.
 
»Tebi, zatoženi Primož, ne očita vest ničesar?« ponovi predsednik svoje vprašanje.
 
»Ničesar!«
 
Nato vzame prošt že omenjeni zavitek in
razvije staro in raztrgano knjižico. Bog zna, kdaj
se je tiskala in kako da je niso dosihdob zmleli
krutih časov ostri zobovi!
 
»Kakšna knjižica je to?« vpraša predsednik
jezno.
 
»To so poezije Franceta Prešerna!« odgovori
zatoženec mirno.
 
»In kje smo izteknili te poezije?« zagrmi
jezuit državni pravdnik. »Niso li tičale v predalu
tvoje mize, ko smo ti preiskali kaplanijo? Govori,
zatoženec!«
 
»Ne tajim!«
 
»Kako je zašla bogokletna ta knjiga v tvoje
stanovanje?« vpraša prošt Ambrož temno.
 
Mirno odgovori zatoženec: »Za drag denar
sem jo kupil. In božja Porodnica mi je priča,
da sem jo čital v bridkih svojih urah, bodisi
podnevi, bodisi v trdih nočeh. Ali obhaja me
strah, da je morda to zadnji Prešeren, ki ga je
še dobiti na slovenskih naših tleh. In vi ga
sežgete, vi krvoloki!«
 
Debele solze se utrinjajo kaplanu Primožu
po velem licu. Ihte dostavi: »Ni mi do življenja,
vendar da položite na grmado dela moža, ki je
bil toliko boljši od vas, to mi greni smrtne
trenutke!«
 
»Vsi ste čuli,« se dvigne zastopnik obtožbe,
»kako govori zatoženec. Odkrito priznava pregrešno
svoje početje in niti ne taji, da je na
srcu nosil bogokletno knjigo. Zapovedi blaženega
Antona predpisujejo smrt temu zločinstvu. Tako
bodi v imenu pravičnega Boga in našega presvetlega
nadškofa Martina.«
 
»Smrt, res, pravo si pogodil!« se oglasi
nadškof Martinus. »Kdor seje plevel med ovčice
Gospodove, tega poberi smrt! Sodbe ne potrebujem
nikake. Na podlagi moči, dane mi po
Gospodu, sodim in razsodim, naj se bivši kaplan
Primož v svarilo hudobnikom in v tolažilo dobrim
vernikom sežge, kakor kos lesa na grmadi sredi
polja emonskega! Obenem ukazujem, da se
pregrešna knjiga — in prosimo Boga, da bi
bila zadnja! — sežge in da se nje pepel raztrese
na vse štiri strani sveta! Tako bodi po
božji in moji volji! Obsojenca odpeljite!«
 
Zdajci prihite fratri biriči in z velikim ključem
odklenejo verigo, s katero je bil kaplan Primož
prikovan na tla. Potem mu okujejo roke še v
veliko težje verige, da resnično omaguje, ko ga
tirajo v ječo. Prestopivši prag smrtnonosne
dvorane, objema še z zadnjimi pogledi skromno
knjižico, v kateri si ti, France Prešeren, pred
več nego 2000 leti združil vse žarke svoje po
Bogu oblagodarjene duše!
 
Ko se zapro vrata za obsojencem, zadnjim
zavednim Slovencem, se dvigne nadškof Martinus
s sedeža in udari s palico, na katero se
je navadno opiral, po deskah, da zamolklo
zazveni po vsej dvorani. Hipoma priskočijo
strežniki in kanoniki, drug postrežnejši od
drugega. Toda strast mu je toliko napela vse
žile po osušenem telesu, da brez strežniške pripomoči
prileze do mize, kjer leže poezije Franceta
Prešerna. S tresočo roko pograbi stari
nadškof staro knjigo, ki se je z umazano in
raztrgano zunanjostjo svojo čudila bržkone sama
najbolj, kako je zašla v to belo roko in blizu
iskrečih dragih kamenov na prelatovih prstih.
 
»Anathema sit!« izpregovori nadškof in
migne fratrom biričem. Ti so tega namiga že
pričakovali in bliskoma udero iz dvorane po
orodje, nalašč pripravljeno za talce prilike. Skoro
prineso majhno ognjišče, na katerem plapola
plamen, že prej zanečen. To ognjišče postavijo
pred škofa: vse občinstvo, vsi kanoniki z biriči
in državnim pravdnikom, vse poklekne in moli
Boga, da je dodelil papeževi provinciji čast in
slavo in da je zopet pokončal knjigo, toli škodljivo
in hudobno! Svojeročno vrže nato nadškof Martinus
knjigo na žareče oglje, da se zvijajoč skoro
izgubi v rdečih plamenih. In ko ni belega ostanka
o njej, razprostre sivi prelat roke proti stropu
in zapoje zmagonosno:
 
<center>»Te Deum laudamus!«</center>
 
Tako so blagoslovljenega leta 4000. po
rojstvu našega Odrešenika slovesno in veličastno
sežgali zadnjo knjižico poezij
 
<center>'''Franceta Prešerna!'''</center>
 
== IX. ==
 
Čudo se je zgodilo! Nadškof Martinus sam
je hotel govoriti z mano in zato me je pozval
v svojo palačo, obloženo z zlatom. Kaj enakega
se ni do tistega dne pripetilo še nikdar. Učenjaki
so brskali po arhivih in prečitali na tisoče
starih listin, toda nikjer niso mogli zaslediti, da
bi bil nadškof emonski kdaj sprejel tujca, ki
je bil vsekdar neljub gost v belem mestu!
 
Meni pa se je zgodilo takole: Po obsodbi
kaplana Primoža sem se hotel še nekoliko ogledati
po mestu.
 
»Kam sedaj?« vprašam učitelja-strežnika,
ko pred justično palačo odvezuje konja s stene.
 
»Morda v taverno našega presvetlega nadškofa,
da si okrepčava telo. Moje meso že peša,
in povem ti, da danes še nisem zaužil ničesar.«
 
»V taverno nadškofovo!«
 
»Da, edina je v mestu, ker so si svetli nadškofje
naši vedno pridržali pravico do dohodkov,
ki jih daje edina dopuščena gostilna starodavne
naše Emone!«
 
»Dobro! To gostilno si oglejva! Spotoma
pogledava nekoliko na vseučilišče, morda na
medicinski oddelek! Rad bi vedel, kakšne zdravnike
imate v tej razsvetljeni dobi?«
 
»Zdravnike! Čital sem o njih v starih knjigah.
Toda že dolgo jih ni in dandanes ve malokdo,
kaj so bili nekdanji zdravniki.«
 
»Kdo pa vas ozdravlja, kadar bolehate, in
kdo vam pripravlja hitrejšo smrt, kadar je bolezen
prehuda?«
 
»Videti je, da prihajaš iz barbarske Sibirije.
Čemu bi bili zdravniki? Kdo je vse ustvaril? —
Bog. Kdo vzdržuje vse? — Bog. Kdo zapoveduje:
ti živi, ti bodi pokončan? — Bog. Bog
vse dela in, kar hoče, to se zgodi in, kar se
zgodi, to je po volji Njegovi!«
 
V mojih sibirskih možganih se je pričelo
daniti. Odgovorim mu: »Tvojim besedam se
ne da ugovarjati, ker obsezajo zgolj resnico.«
 
»Vidiš torej, če izhaja vse od Boga, tedaj
te vprašam, odkod izhajajo bolezni naše? Od
Boga! Če pa imajo ta izvir, ali smeš dvojiti, da je
naš Gospod Bog sam, ki hoče imeti bolezni? Kdor
bi jih odpravljal, bi se upiral volji božji in zdravniki
niso bili drugega, nego uporniki proti jasno
izraženi volji božji. To ti je vendar umevno?«
 
»Popolnoma. Bog torej pošilja bolezni in,
če Mu je taka volja, jih jemlje zopet. Ako bi
se zdravniki vtikali vanje, bi bili strežniki Belcebubovi,
ker bi motili pota božje volje?«
 
»Tako je, kakor si govoril! Hudičevi služabniki
so bili zdravniki in v naši starodavni
Emoni so leta 2930. na trgu pred škofijsko
cerkvijo poslednjega z voli raztrgali na štiri
kose! Od tedaj se ni upal nikdo več lotiti
zdravniškega posla in od tistih časov so nam
edini zdravniki Bog in Njega svetniki, ki nam
pošiljajo bolezni in jih tudi ozdravljajo, če je
tako določeno v brezkončnih sklepih božjih!«
 
»Medicinske fakultete torej nimate?«
 
»Hvala Bogu, da ne!«
 
»Tedaj v taverno nadškofa Martina!«
 
Solnčni žar notranje sreče se je razširil
profesorju po vsem obrazu. V duhu je že sedel
za mizo v škofijski gostilni in točaji nadškofa
ljubljanskega so postavljali predenj sklede, iz
katerih se je prijetno kadilo in še prijetneje
dišalo. Usoda mu ni dodelila te sreče. Ravno
ko sva hotela odriniti, nas je obsula hipoma
precejšnja straža. Načeloval ji je sam cerkovnik
Svetega Nikolaja, ki je bil obenem tudi nekakšen
praefectus praetorio škofijske palače. Naznanil
mi je, da je nadškof ukazal, naj me tirajo
predenj.
 
»Deležen bodeš torej sreče,« nadaljuje cerkovnik,
»da bodeš gledal nadškofu in vladarju
našemu v obličje. Po predpisih blaženega Antona
od Kala stane ta sreča sto lir. Plačaj!«
 
Plačam. Nato mi zavežejo oči in me tirajo
v sveto palačo po skrivnih hodnikih, držečih iz
justičnega poslopja v nadškofijski dvorec.
 
Ko mi odvežejo oči, stojim v bleščeči dvorani.
Nadškof Martinus sedi na prestolu in obdaja
ga deset proštov in štiristo kanonikov. V
svojem ornatu je bil in pastirsko svojo palico
je držal v roki. Z levico migne proštu Ambrožu;
leta stopi predme in hohnja dolgo vrsto latinskih
besed. Bal sem se že, da zadremlje nadškof
Martinus in vseh štiristo kanonikov okrog
njega. Pozneje se mi je povedalo, da je prošt
Ambrož izganjal hudiča iz mene. Bil sem tujec
in zato se je moralo ravnati oprezno, da bi
»sacrum palatium« ne padel satanu v oblast,
če bi se bil hotel slučajno z mojim mesom v
moji osebi pritihotapiti na to sveto mesto!
 
Ko je dokončan naskok prošta Ambroža,
izpregovori nadškof: »Poklicali smo te pred
prestol svoj. V imenu Boga, pristopi in odgovarjaj
nam po vesti in pravici!«
 
Stopim bliže. »Mlad si še in cvetočega lica.
Hercle! Kje so časi, ko smo tudi mi cveteli v
mladosti! Starost je zima, ledena zima! Čemu
smo te poklicali? Mnogo je skrbi in tarejo nas,
ko čuvamo neprestano, trenutek za trenutkom,
to provincijo, dano nam po Bogu. Poslušaj in
odpri dušo besedi naši!«
 
»Duša moja je kakor njiva in zrno modre
besede se zasej vanjo!«
 
»Torej poslušaj! Obilo smo užili blagoslovov
božjih na zemlji. Polje nam je obrodilo, ljudstvo
naše nam je izkazovalo neprestano pokorščino
in vojske naše so premagale vsakega sovražnika.
Sreča naša je cvetela kakor roža spomladi in
časih so se nam dvigali upi tako visoko, da se
nam ni zdel nedosežen biserni prestol v starodavnem
Timbuktu! Tako je bilo. Toda sedaj
nas je objela starost in morda se nam danes,
morda se nam jutri zapro življenja vrata. Fiat!
Fiat! Življenje ni vredno mnogo in prekratko
je tudi.«
 
»Čemu smo te poklicali? Ozri se! Obdaja
naš prestol deset proštov in štiristo kanonikov;
vendar je še drugih deset proštov in drugih
štiristo kanonikov, ki smo jih pregnali izpred
obličja svojega. In to nam teži dušo in ne
hoteli bi stopiti iz življenja, preden nismo poravnali
pereče te stvari.«
 
Deset proštov in štiristo kanonikov je bilo
pri teh besedah nadškofa Martina jako nemirnih.
Šepetali so in kazali, da jih tare skrb. Nadškof
pa je nadaljeval:
 
»Pregnali smo jih izpred obličja svojega in
sedaj nam razriva dušo nemir, je li bilo to delo
naše Gospodu po volji, ali ne. Strankarstvo nam
divja po državi, mladi in stari se bore neprestano.
Prvi posnemajo zgled blaženega Antona
od Kala; drugi se sklicujejo na ljubezen, češ, da
je letá prva zapoved božjim mašnikom. Kje je
resnica? Kolikokrat smo vstajali z ležišča svojega
o polnoči in prosili Boga, naj nam pošlje
svojo zvezdo, da se razsvetli temna steza naša.
Ali molitve niso sezale do Gospoda in prej in
potem nas je obkáljala tema in prej in potlej
so nas glodale dvojbe. Odprli smo srce skrajni
stranki, in sedaj ne vemo, nismo li pregnali
pravičnikov, ki njih dela prijajo Gospodu neba.
In sedaj ne znamo, ali ne nosimo na srcu svojem
pisanega gada, ki grozi vsak hip izliti smrtni
strup svojega zoba v zdravo naše meso?«
 
Deset proštov in štiristo kanonikov je kar
obledelo pri teh besedah nadškofa svojega. Vsi
so se šteli v vrstah stranke »mladih« in vsi so se
tresli za mogočni svoj vpliv, iz katerega so jim
izvirali mogočni dohodki.
 
Ali nadškof Martinus nadaljuje: »Čuj in
poslušaj! Tudi v tej noči nam spanje ni hotelo
okrepiti udov. Vstali smo in zdihovali pred svetim
razpelom, naj nam Gospod razkropi z žarkom
svoje milosti temo in nejasnost. Skrivnostna tolažba
se je vlila v trpeče naše srce in, ko smo
legli na trdo svojo posteljo, nas je objelo takoj
sladko in rahlo spanje. In nebeška svetloba nas
je oblila, da smo ugledali vse svetove, kolikor
jih je razsejanih med zemljo in med gorečim
prestolom, kjer kraljuje naš Oče nebeški. Po vseh
teh svetovih pa je prihajal angel Gospodov in ob
roki je vodil človeka. V dalji je bil velikan, v
bližini pa se je skrčil v osebo, ki je svojska
nam pozemeljskim sinovom. In pred nami je
obstal angel Gospodov ter izpregovoril:»Privedem
ti tujca, nadškof Martin, leta ti prežene vse
dvojbe! Njega poslušaj!« Že je izpregovoril in že
je ugasnila nebeška luč in svetovi so razpadli
v večno temo!«
 
»Čudo! Čudo!« hite kanoniki. In deset
proštov dostavi: »Naš nadškof je svetnik! Bog
se mu razodeva! Hosana!«
 
»Tiho!« zapove nadškof ostro. »Končali še
nismo govora svojega. In sedaj vprašam tebe,
ali si ti tujec, ki smo ga gledali v srečnih sanjah
ob roki božjega angela?«
 
Azrael, to je tvoje delo! Zatorej odgovorim
srčno: »Sem!«
 
»Ali ti je znan pomoček, da se razkrope
moje dvojbe pred resnico, kakor se razkrope
deževni oblaki pred solnčnimi žarki?«
 
»Znan mi je!«
 
»Razodeni ga in ne prikrivaj ga žejni duši
naši!«
 
»Ne morem, ne smem!«
 
»Kako to? Za Boga, kako to?«
 
»Zapovedano mi je, razodeti ti resnico od obličja
do obličja. Tuje uho ne sme čuti mojih besed!«
 
Takoj izpregovori nadškof Martinus: »Ves
dvor odstopi! Komur je ljubo življenje, odstopi!
Na najkrutejšo jezo našo, odstopi!«
 
Zaječalo je deset proštov in štiristo kanonikov.
In strupeni pogledi so se bliskali po meni,
ko je njih zbor zapuščal svetlo dvorano. Dolgo
dolgo sva se razgovarjala z nadškofom, vendar
tuje uho ni čulo, kar sva govorila. Končno se mi je
odkazalo bogato stanovanje v škofijskem dvorcu,
in moj strežnik, profesor z vseučilišča Svetega
Simplicija, se je smel utaboriti v škofijski kuhinji,
kjer je pomival sklede in krožnike, kjer
se mu je pa tudi godilo tako dobro, kakor še
nikdar v življenju.
 
Tisto popoldne so zagrmeli topovi z mestnega
ozidja in z neštetih zvonikov so zapeli
nebrojni zvonovi. Po ulicah so begali tekači,
kurirji in trobentači, nabijali na stene in razglašali
nastopni
 
<center>'''Dekret nadškofa Martina.'''</center>
 
Mi, Martinus, po apostolskega sedeža in po
milosti božji nadškof te provincije, ukazujemo in
hočemo, da bodi tako!
 
Pozdrav in blagoslov vsem mašnikom, cerkovnikom
in drugim! Prijalo je Bogu, da se je
nas usmilil in našo dušo potegnil iz teme. Človeku
ni dobro biti samemu, in vzpričo skrivnega
razodenja božjega smo spoznali, naj se tudi
mašnikom, če sami žele tako, ne krati pravica,
da bi bili deležni dobrot, ki izvirajo človeštvu
iz tega, da je Gospod neba in zemlje Adamu
dal tovarišico, rožnato Evo. Mi, višji vaš pastir
in kralj, nečemo se podvreči temu dekretu.
Vsakdo izmed vas, bratje, si izprašaj vest, in če
mu ni živeti, kakor je živel sv. apostol Pavel, mu
dovoljujemo, da si izbere družico, dasi je iz
rodu Benjaminovega!
 
Tako je ukazano! Tako je zapisano! Jutri, v
dan blaženega Antona od Kala, se zglasi vsakdo
pred našim obličjem, da mu dodelimo posebno
privolitev in ga odvežemo pregrehe in zlobe!
 
Tudi to je ukazano!
 
Dano v imeni blaženega Antona od Kala,
po njega smrti leta 1992.
 
<p align=right>'''Martinus''',
archiepiscopus et rex.</p>
 
 
Napočil je drugi dan. Nadškof Martinus je
zopet sedel na svojem prestolu v bleščeči dvorani.
Danes ni bilo niti proštov niti kanonikov.
Sam je bil na zlatem stolu in tam v kotu pri
mizi je tičal nadvikarij Gregorij, da bi zapisal
vse, kar bi se pripetilo pri današnjem sprejemu.
Tudi meni se je dovolilo, da sem bil deležen
tega sprejema. Pri oknu sem stal in zrl na
škofijske vrtove, kjer se je izlivalo solnčnih
žarkov zlato po cvetočih gredah in zelenih tratinah
in kjer se je tedaj zopet izprehajala zorna
kneginja Marija, krasna in mila, kakor dan mlade
pomladi. Toda moral sem ostati tukaj in gledati
veli in dolgočasni obraz nadškofa Martina,
ko je dremal na prestolu svojem.
 
»Morda vendar nikogar ne bode!« zdihne
nadškof na svojem prestolu. »Torej sem jim
delal krivico, hudo krivico. Pravični so, in prišteval
sem jih grešnikom!«
 
Tedaj takisto nadvikarij Gregorij pri svoji
mizi zdihne prav globoko. Močni ta zdih zaveje
tudi nadškofu okrog ušes. Mehko povpraša:
»Kaj ti vznemirja dušo, služabnik Gregorij? Mlad
si in življenja cvetna steza se ti odkriva! Kakšna
ti je sodba o našem dekretu; ali ga odobruješ
v srcu svojem?«
 
»Svetlost Vaša!« zaihti vročekrvni Gregorij,
»cvet modrosti je ta dekret in še pozni rodovi
bodo občudovaje pisali o njem!«
 
»So li resne besede, ki so ti sedaj prekoračile
mejo belih zob?«
 
»Resne, svetlost, resne!«
 
Nadškof Martinus obrne obraz proti stropu.
Da ga ni preobladala strast, bi zapaziti moral
nadvikarij Gregorij, kako so se podaljšale poteze
na svetlem obrazu. Toda opazil ni ničesar.
Srčno je nadaljeval: »Dobrotni ogovor, s katerim
me je osrečila Vaša svetlost, daje mi
srčnost ...«
 
»Govori! Govori!«
 
»V prahu ležeč dvigam roke proti svetlosti
Vaši in prosim, naj sem deležen dobrote presvetlega
najnovejšega dekreta.«
 
»Ti se hočeš oženiti, nadvikarij?«
 
Že hoče skipeti višji pastir in le iztežka
pomiri visoke valove v duši svoji. Zamisli se
in izpregovori naposled:
 
»Mlad si še in satana še nisi udušil v svoji
krvi. Concedatur! Katero si izbral za družico?«
 
»Pater polkovnik gologlave straže ima gospodinjo
in leta se je prikupila srcu mojemu!«
 
»Zapiši, da ti je dovoljeno! Leta že ima,
in ako ti jo je naš Gospod odmenil za pokoro,
čemu bi ti branili! Concedatur!«
 
In srečni nadvikarij Gregorij zapiše srečnega
srca, da sme biti deležen dobrot najnovejšega
presvetlega dekreta. Tedaj vstopi strežnik in
naznani nadškofu, da prosijo prevzvišeni proštje,
ali bi smeli pred obličje svojega škofa in vladarja.
 
»Vseh deset proštov?« zaječi stari nadškof.
 
»Vseh!«
 
Vstopilo je vseh deset proštov in razvrstili
so se pred prestolom svojega nadškofa prav
tako, kakor se zbero lastavice na jesenski veji,
ko se odpravljajo na solnčni jug.
 
»Kakšna je želja tvoja, prijatelj in prošt
Ambrozij?« S tresočim glasom je govoril nadškof
te besede. Takrat pa so se pozlačeni stropovi
velikanske dvorane razkrojili pred pogledom
moje duše in hipoma se ji je razgrnilo
zeleno zračno morje, sezajoče daleč tja do modrih
vrhov orjaškega Himalaja. In staremu Himalaju
na ledeni glavi si sedel še vedno v nebeškem
svojem svitu, veličastni angel Azrael! In zornožareče
peruti si razprostiral v sinji zrak, da moje
človeško oko niti ni moglo ugledati krajev,
kamor sta v tistem trenutku sezala rdeča meča
tvojih ramen! Angel Gospodov pa je upiral
bisernato oko na starega nadškofa in prošte
njegove, zbrane kakor jesenske lastavice okrog
svetlega prestola. In vsaka črta se je gibala
božjemu angelu na večnem obrazu in pristen
nebeški nasmeh je pregnal vsako ostrost z njega.
Azrael, poslanec Gospodov, se je smejal, in
njegov nasmeh je šinil kakor gorka južna sapica
stari zemlji po otrpli vršini in v pozni jeseni je
zacvetela livada, pognalo sleharno drevo!
 
»Kakšna je želja tvoja, prijatelj in prošt
Ambrozij?«
 
Stari prošt skloni svoje telo in izpregovori
sladko: »Prihajamo čestitat tvoji svetlosti in
visokosti!«
 
»Čestitat?« se začudi nadškof, »in na čem?«
 
»Na modrosti tvoje svetlosti in visokosti!«
 
»Kako se kaže ta modrost?«
 
»V najnovejšem presvetlem dekretu!«
 
»Tudi vi se divite temu dekretu?« zaihti
sivi nadškof.
 
»Divimo se mu in povzdigujemo ga do
neba, celsissime!«
 
»Vi vsi se hočete poprijeti dobrot tega
dekreta?«
 
»Deset nas je tukaj proštov,« zahiti Ambrozij,
»in vsi smo, razsvetljeni po blaženem
Antonu od Kala, sklenili soglasno, da se poprimemo
teh dobrot.«
 
Nadškof stisne roko v pest in izpregovori
osorno: »Za Boga! Natura non dedit!«
 
»Kaj?« in že se hoče razvneti priletni gospod,
ako bi se ne spomnil še v pravem hipu, da stoji
pred višjim pastirjem svojim. Pobožno vdano
zavije oči proti nebu in reče ponižno: »Dedit!
Dedit!«
 
Prav tako so govorili licemerci devetnajstega
stoletja, zavijajoč oči, zmeraj Boga noseč na
jeziku in grešeč za sleharnim plotom, če je
ravno prilika nanesla!
 
Vladika se nekaj časa zamisli, da pomiri valove
svoje jeze, ki mu pluskajo po razburjeni duši.
 
»Odstopite vsi!« izpregovori končno, »in
služabnik Gregorij, zapiši, kakšno družico si izbere
vsakdo proštov naših. Nadškofjo svojo odločbo
sklenemo in izrečemo pozneje!«
 
Deset proštov obkoli nadvikarja Gregorija;
ta pa zapiše imena izvoljenk, ki so bile namenjene
za emonske proštije.
 
V tem vstopi zopet sluga in naznani, da si
želi štiristo kanonikov pred škofa svojega.
 
»Vseh štiristo!« zaječi nadškof Martinus.
 
»Vseh!«
 
Res prikoraka v dvorano polnoštevilna
tolpa rdečih kanonikov. Tako se usipljejo pred
vladiko svojega, kakor se usiplje zreli sad z
drenovega drevesa, če ga otreseš v pozni
jeseni.
 
Izbrali so si svojega govornika, gospoda
rdečih, zalitih lic in okroglega trebuha. Vso noč je
koval primeren ogovor; čuda torej ni, da mu teče
sedaj beseda kakor med. Najprej blagoslavlja sebe
in ves kapitelj »strožje observancije«, da so po
božji milosti učakali čase najnovejšega presvetlega
dekreta. Zahvalja višjega pastirja za milosti
in dobrote, ki odsevajo iz tega dekreta. Na
dolgo in široko razklada, kako je nekje v stari
knjigi izteknil izrek, da podpira gospodinja
hiši tri ogle, mož pa samo enega. Bistroumno,
kakor je bilo dano gospodu rdečih lic in okroglega
trebuha, dokazuje, da je omenjeni izrek
pristno zlato, ki bodi čislano tudi v sedanjih
dobah. Prestopivši na podrobnosti, našteva opravila,
bremeneča sleharno korarsko hišo. Koliko
je treba pometati, beliti, čistiti, umivati, prišivati
gombov, pospravljati, in vse to dan za dnevom!
Koliko se pogubi, koliko pokrade! Kako vse
drugače bode, če se dobi gospodinja, ki bode
hiši podpirala tri ogle in ki jo bodo s hišo
družile marsikatere dobrosti. Nato prestopi na
vzvišeno stališče ter hvali Boga in škofa, da se
mašnikom sedaj godi tako dobro. Dokazuje pa
zopet toli bistroumno, kakor po navadi, da so
bili nekdaj krutejši časi, ko so mučili in morili
Gospodove služabnike. Živo popisuje poslušavcem,
kako je bilo tedaj, ko so barbari pribili
svetega Petra na križ in obglavili svetega Pavla.
Govori o preprostih dušah, docela prepričanih,
da se takšni časi ne morejo več vrniti. Govornik
pa razklada jako ognjevito, da žive mašniki sedaj
še srečno in mirno, da se pa lehko čez noč
izpremeni razmerje, da se vzpneta barbarstvo in
liberalstvo do nekdanje mogočnosti svoje. »In
ako nas bodo,« govori svetlolični mož, razvnet
od svetega ognja, »in ako nas bodo preganjali,
kakor so nekdaj preganjali Kristusove apostole
in učence, ako nas bodo vlačili po shodnicah
in nam grenili vsak trenutek življenja, kje naj
si iščemo prave ljubezni in tolažbe, če ne pri
tovarišicah, podeljenih nam po najnovejšem
svetlem dekretu?« Nato se postavi na strogo
cerkveno stališče, ki je vselej in povsod odločilno
kanonikom »strožje observancije«. Po
njega prepričanju bi smel in mogel trditi le duševen
slepec, da bi bil najnovejši presvetli dekret
cerkvi kot takšen na kvar. Ravno narobe! Ponovil
bi se oni čisti in blaženi Benjaminov rod,
odprl bi se studenec, iz katerega bi sveta cerkev
zajemala svoje mašnike, po rojstvu že namenjene
za svoj poziv. »Ako bi sam blaženi Anton od
Kala« — tako konča kanonik svoj govor —
»zasedel stolico Svetega Nikolaja, menimo, da
bi izdal prav ta presvetli dekret, s katerim si
je tvoja prejasnost in premilost pomnožila slavo
in mir!«
 
»In vi hočete biti deležni dobrot svetega
dekreta?« vpraša nadškof.
 
»Hočemo! Soglasno smo sklenili!«
 
»Vsi?«
 
»Vsi!«
 
»Stopite k služabniku Gregoriju in ta piši!«
 
Vseh štiristo kanonikov se gnete okrog
mize ubogega Gregorija, in ta piše in piše, da
ga prstje bole in da mu znoj kaplja na beli
popir, kamor zapisuje svojih kanonikov srčne želje.
 
Sivi nadškof pa v tem sprejema druge prosivce.
Prihajali so, kakor prihajajo ose na medeno
hruško, in vrata so si podajali iz roke v
roko. Polnoštevilno se je zbrala vsa »skrajna«
stranka in vsakdo v nje vrstah je gojil željo,
da bi se udeležil dobrote najnovejšega presvetlega
dekreta. Višji pastir pa je pod težo svojega
zlatega ornata kar omagoval na zlatem prestolu,
in zelo sem se čudil, da ga ni tedaj treščila kap v
smrti temne prepade. Iztežka dvigne trudno lice
in z mrtvim pogledom premeri zbrane prosivce
v širi dvorani. Vsi pričakujejo, težko pričakujejo
končne odločbe.
 
»Vsi ste zbrani,« prične archiepiscopus, »in
polnoštevilno vas vidim pred svojim prestolom.
Niti enega ne pogrešamo! Pač, pač, Andrej,
stari kaplan Svetega Jakopa župe, ta je izostal,
njega pogreša naše oko! Benedicite! Benedicite!«
 
Prezgodaj se je razveselil nadškof Martinus!
V tistem hipu se namreč odpro vrata in v dvorano
prisope — ker komaj hodi — stari kaplan
Andrej. Putika mu je mučila ude, zato mu je
postrežnica Anica s flanelo ovila malone vse
telo. Pri vsakem koraku zaječi in bi se brez
dvojbe zgrudil na svetli tlak, da se ne opira na
svojo postrežnico Anico. Ta je kar prišla s
svojim gospodom in, ker je imela ravno dan
svoje dispenze, nismo se čudili, da je govorila
prav veliko.
 
Ko priječita in prikrevsata pred nadškofa,
zaščeblja takoj:
 
»Evo naju, in sedaj govori, gospod Andrej!«
 
Gospod Andrej ne more takoj dobiti besede
in gleda kakor zaboden voliček v škofa svojega.
 
»Govori!« se zajezi leta. »Govori!« se zajezi
tudi postrežnica, »sedaj je čas, da govoriš.«
 
»No, no,« prične Andrej, »tvoji svetlosti je
itak vse jasno. Hvala za najnovejši presvetli
dekret! Dober je, samo da bi človeka ne drla
putika in tisti preklicani kašelj vsako jutro!«
 
»Kaj bi se plazil okrog oglov,« se zatogoti
Anica, »govori naravnost! Kaj meniš, da je bilo
prijetno, ko sem te ovijala deset let? Rada bi
vedela, kdo bi te bil! Govori, toda hitro!«
 
»Saj govorim! Evo dekreta Vaše presvetlosti
in dober dekret je to. No, če ni drugače, saj
se tudi oženim, celo osemdesetletnemu Davidu
so dali mlado deklico ...«
 
»Kaj? Mlado hočeš?« zatuli postrežnica
Anica. »Dokler sem bila mlada, sem bila dobra,
sedaj, ko sem stara, hočeš imeti mlado! Lepa
je ta! Ali toliko ti povem, če mi jo pripelješ
v hišo, tedaj me šele spoznaš! Zavijem ji vrat,
izpraskam oči in na kosce jo razrežem. Tebi
pa ne vem, kaj naredim! Vse! Mlado, glejte
no, mlado!«
 
Zdajci se stari ženski stori tako milo, da
se spusti v glasen jok.
 
»Sedaj, ko se mi nudi velika sreča, sedaj
me neče! Je li to krščansko?«
 
Otira si debele solze z velega obraza in
ječi: »To ti povem, gospod Andrej, drago mi
plačaš ta trenutek! Mlado ženo in pozneje kopo
otrok v hišo, seveda, to bi bilo po tvojih mislih!
Ali tako ne bodeva vozila, gospod Andrej, ker
veš, kako je, in veš, kaj vse vemo, ti nehvaležnik!«
 
Sedaj mine potrpežljivost staremu prelatu;.
zato veli strežniku, naj odvede čudno dvojico
iz dvorane. Čuli smo še pri zaprtih vratih, kako
je grmela postrežnica Anica na svojega gospoda
Andreja, ki ga je stokajočega spravljala po
stopnicah. Na svojem sedežu pa se je dvignil
nadškof Martinus. Navzlic svoji starosti je stal
kakor hrast sredi ravnine. Srd mu je ojeklenil
vsak živec in bliski so mu švigali iz oči.
 
»Sedaj je končano. Hvala božji Porodnici,
da se nam je odkrila resnica! Satan sam nam
je zatemnil pogled, da smo begali v temi. Sedaj
pa je solnce resnice posijalo v sleharni kotiček,
in pred nami stojite v goloti svoji! Služabnik
Gregorij, daj nam, kar si zapisal!«
 
Trepetaje prinese nadvikarij Gregorij dolgi
dolgi svoj zapisnik.
 
»Ta zapisnik,« pravi škof, »bodi podlaga
preiskavam, ki naj se izvrše nemudoma. In naša
škofja beseda vam bodi porok, da bode ostrost
naše vodilo! Kdor je v pregnanstvu, ta se
povrni na naš dvor. Vas vse, za rane Kristusove,
preženemo pa s svojega dvora, kakor se
prežene iz čede gobova žival. Govorili in vedli
ste se, kakor bi bili svetniki, ali v srcu ste nosili
satana v gorkem gnezdu. Prve izkušnjave, ki
je prišla na vas, niste mogli prebiti, in Bog vas
je dal v pravične naše roke. Pregnani ste vsi,
ali bojimo se, da se bode morala zapaliti marsikatera
grmada na emonskem polju in da bode
treba sežgati obilo gobovih grešnikov, ki jih
štejemo v okuženi sredi vaši! To je naša odločba,
to je sad najnovejšega našega presvetlega
dekreta! Poberite se izpred našega obraza,
in jok in škripanje zob bodi med vami, ki ste
vsi veliki grešniki!«
 
Tako govoreč se zgrudi višji pastir na
mehko blazino, tiščeč v beli svoji roki beli zapisnik,
s katerega se razširja luč na skrivne
stezice in temne kotičke. Proštje, kanoniki in
vsi drugi prosivci so odhajali, prav kakor bi jim
za hrbtom že gorele grmade. Vsi so kazali blede
obraze, na katerih jim je besnela togota, ali
pomagati si niso vedeli. Bil je to poraz »skrajne«
stranke, kakršnega še ni učakala zgodovina do
tistega dne ...
 
Azrael pa je še vedno sedel na najvišjem
robu sivega Himalaja in smeh mu je pretresal
nebeško telo, da se je stari Himalaja kar majal
pod nebeškim tem smehom!
 
== X. ==
 
V noči prej je govoril Azrael v sanjah z
menoj. Odkril mi je prihodnjost in mi naznanil,
da bode skoro izpolnjena doba moje druge
ustvaritve, tako da se mi bode zopet vrniti v
večnost. Ustrašil se nisem druge svoje smrti;
kar sem opažal po zemlji, me ni mikalo, in
ukoreninilo se mi je v srcu prepričanje, da zemlja
ni vredna, da bi bil človek dvakrat ustvarjen
zaradi nje. — Kaj mi je pomenila smrt, ko sem
vendar videl, da je narod slovenski že davno
poginil in da se ne zbudi več po grobeh, kamor
so ga zagrebli blaženega Antona od Kala nevedni
učenci! Kdo bi torej v takem razmerju
ne umiral radostno?
 
Moral sem se potruditi, če sem se hotel še
dalj ogledati po stari Emoni. Poklical sem profesorja
z vseučilišča Svetega Simplicija in mu
razodel željo, da bi si ogledal tako imenovani
ženski oddelek. Ker sem imel plačano privolitev
za vstop, ni bilo nikake težave, in takoj tisto
popoldne — predpoldne se je bila ujela stranka
blaženega Antona od Kala v past najnovejšega
presvetlega dekreta — kreneva na pot, pustivši
v škofjem dvorcu konja in drugo prtljago.
Vprašam spremljevavca, kje je slavnoznani oddelek
neomoženega ženskega spola.
 
»Torej,« me vpraša ponosno, »tudi v vašo
ledeno Sibirijo je že zaslul ta zavod, ki nam
jamči, da se naše ženstvo dobro in nravno
vzgaja in vzreja? V nas je ne poznamo tiste
mesene ljubezni, ki je omadeževala prejšnja
stoletja!«
 
Opisal mi je potem na dolgo in široko ležo
ženskega oddelka, naznanil mi število samostanov
in božjih hramov — ki so vsi stali v
tem oddelku — in mi govoril, kako široko in
dolgo je ozidje okoli njega. Iz gostobesednega
popisa sem posnel, da je ženski oddelek na
starodavnem našem Golovcu in da se razteza
na desno in na levo v ravnino, kjer se širijo
polje in vrtovi, obdelovani po neomoženem
ženstvu. Vse to je bilo obzidano, in kohorta
starih devic je stražila pri vsakem vhodu, da se
ni pritihotapil na oddelek neoženjen človek.
 
Izkušal sem spoznati krajino, ki sva hodila
po njej. Po moji sodbi sva imela grad ob levici
svoji — stopala sva po cesti, ki je nekdaj
vodila proti imenitni naši Kurji vasi. Kakor
sem se prepričal pozneje, so bila velika vrata
na ženski oddelek prav tam, kjer je tlačeni
rod, če je hotel iz Kurje vasi čez most v
belo mesto, moral plačevati drago mitnino
leta 1900. po Kristusovem rojstvu.
 
»Kako imate vse to urejeno? Kdaj oddajate
otroke posameznim oddelkom?«
 
»Vse to,« mi odgovori strežnik in profesor,
»vse to je urejeno preizvrstno. Kadar je otroku
pet let, ga vzamejo roditeljem in ga oddado
po spolu, bodisi na neoženjeni, bodisi na neomoženi
oddelek.«
 
»In koliko časa ostane tam?«
 
»Dokler pri naboru ni potrjen v zakon.«
 
»In svojih roditeljev ne vidi nikdar več?«
 
»Dokler je na oddelku, ne. Roditelji so
največkrat prav radostni, da izgube breme iz
hiše. V nas se težko služi vsakdanji kruh in
davek, ki ga plačujemo, da se vzdržujeta oddelka,
je velik!«
 
Zdajci doideva tolpo, ki se varovana po
gologlavi straži počasi pomiče po prašni cesti.
Štela je kakih dvesto mladeničev in mož. Nekateri
so bili že precej priletni, drugi pa še
prav mladi, pravi bledoličniki, kakor da so
ravnokar prebili dolg zapor in po dolgi dobi
zopet prišli na čisti zrak. Klavrno je stopala ta
tolpa pred mano. Govorili niso, samo časih so
z mogočnozvenečim glasom zapeli pretožno pesem:
»Miserere, miserere.« Zdeli so se mi kakor
pogrebci, ki neso k pokopu svojega srca najdražje
in najljubše bitje.
 
Postala sva nekaj časa, da so naju zopet
prehiteli. Zaradi gostega prahu ni bilo moči
hoditi ž njimi.
 
»Kdo so ti nesrečniki?« vprašam spremljevavca.
»Izvestno hudodelniki, ki so jim prisojene
ostre kazni, morda celo zločinci, ki odhajajo v
pregnanstvo v puščavo Saharo? Čemu pojo
miserere, in čemu jim tiči groza na bledih obrazih?
Govori, prijatelj, in pojasni mi vse to!«
 
»To niso hudodelniki,« prične profesor z
vseučilišča Svetega Simplicija, »in tudi ne obsojenci,
ki jim je nastopiti trdi pot v peščeno
Saharo. To so mladeniči na poti k mesečnemu
naboru, da bi jih potrdili za zakon.«
 
»Vsak mesec imate takšne nabore?«
 
»Vsak mesec. Oglasiti se sme vsakdo, komur
je drago stopiti v sveti zakon. Komur je
sreča mila, dobi prijetno družico, komur pa usoda
ni prijateljica, mu naloži na rame staro in grdo
devico, da mu greni življenje, kolikor more.«
 
»In čemu pojo miserere?«
 
»Kako naj se ti izrazim? Zakon je tudi pri
vas v Sibiriji negotova stvar, prav kakor bi se
človek napotil v slabotnem čolniču na morje,
kjer ga čakajo viharji. Ni li res tako?«
 
»Pametno govoriš! Tudi pri nas v Sibiriji
so združeni zakoni z viharji.«
 
»Vidiš torej! In tako je bilo vedno in drugače
nikdar ne bode. Se li sedaj še čudiš, da pojo
ti ljudje miserere, kadar korakajo k naboru?«
 
»Ne čudim se!«
 
»Toda letos imajo ti mladeniči še drug
vzrok, da niso preradostni na poti, kjer sva jih
ravno došla.«
 
»Odkrij mi tudi ta vzrok.»
 
»Letos je sploh slabo leto. Preveč se jih
je oddalo v župnišča in kapelanije. Tja so vzeli
najmlajše in najlepše, tu pa so ostale starikaste in
pegaste, ki človeku nikakor ne morejo ogreti srca.«
 
»Kako naj te umejem?«
 
»Potrpi! Vse ti odkrijem. Mlada in krasna
ženska ima na svetu več prilike, da zagazi v
pregreho nego ona, ki je priletna, in kateri ne
cveto rože po licih. Ali ni to res?«
 
»Popolnoma res!«
 
»Kolikor lepša je ženska, tem več ima izkušnjav.
Taki ženski se mora vzeti vsaka prilika
in odkazati ji je mesto, kamor ne sezajo valovi
pregrešnega vsakdanjega življenja. In kje bi bila
varnejša nego v hiši, kjer ni prepira, ne jeze,
ne strasti?«
 
»Imate li obilo takih hiš?«
 
»Imamo jih! To so naša župnišča, kaplanije
naše. Vse te svete hiše ne morejo biti brez postrežne
in delavne ženske roke!«
 
»Izvestno ne!«
 
»Zato so razlagavci svetih knjig blaženega
Antona od Kala naposled izvedli, da pristoji
župniščem in kaplanijam, kjer vladajo gospodje
»strožje observancije«, prednost pri naboru za
zakon, tako da si smejo postrežnice in kuharice
izbirati izmed devic, prihajajočih na nabor. Ali
ni to modro?«
 
»Premodro!«
 
»Mnogo pregreh se prepreči tako. Toda
letos, kakor sem ti že pravil, je bilo dokaj
služeb izpraznjenih, in zato so župnišča in kaplanije
pri mesečnih naborih prav pridno asentirale
zase, seveda na škodo moškemu spolu,
v kolikor se je udeleževal naborov!«
 
Po teh pojasnilih sva dospela do mesta,
kjer je visoko ozidje obdajalo širen prostor.
Spomini iz devetnajstega stoletja so mi govorili,
da so se na tem mestu razprostirali nekdaj
zelene naše »Prule«. Bile so sedaj obzidane
okrog in okrog, in izza ozidja je šumelo kakor
šume čebele v panju.
 
»Kaj se godi za tem zidom?« vprašam
spremljevavca.
 
»Tukaj je naborni prostor!« mi odgovori
profesor. »Oglejva si nabor! Poučen prizor je,
in ko se vrneš v sibirsko svojo domovino, izpodbujaj
sodržavljane, naj nas posnemajo! Dovolitev
za vstop se nama itak ne more kratiti.«
 
Pri nizkih vratih je stražilo nekaj gologlavcev.
Tisti debeli poročnik, s katerim sem se bil seznanil
že prvi dan v mestnem ozidju, je veleval
danes na tem mestu. Moj strežnik se izkaže s
policijsko privolitvijo in, ko poročniku še posebe
plačam deset lir, smem vstopiti.
 
Po prostoru, odločenem naboru, je mrgolela
množica, vendar so bili možje strogo ločeni od
žena. Poslednje so nadzirale redovnice, ki jih
po obleki nisem mogel spoznati. Bog ve, kakov
red je bil to, ker so se ženski redovi tedaj tako
pomnožili, da jih je bilo samo v Emoni nad
tristo. Moštvo pa je nadziral naš gologlavi poročnik,
ki je časih stopil tudi med ženstvo, kjer
je s strokovnjaškim očesom pregledoval blago,
tisti dan postavljeno na trg.
 
S strežnikom stopim mirno na stran, pričakujoč,
kakov bode zanimivi ta nabor. Takoj
opazim, da je ženstva mnogo več od moštva.
Malo je bilo krasnih obrazov in res so bila
župnišča in kaplanije to leto posnele vso smetano
zase. Vendar so bile izvečine mlade in
čvrste, in samo po nekod je stala v vrsti devica,
ki je že mnogokrat propadla pri naborih in
sedaj že omagovala pod obilimi leti. Te stare
device so stale s povešenimi očmi sramežljivo
v vrsti, ali v srcu so iskreno molile, da bi vsaj
danes ne propadle pri usodnem naboru.
 
»Morda pričnemo, soror Evlalija?« vpraša
poročnik. »Iz župnišč in kaplanij ne pride nihče,
saj je že potekel čas, v katerem nam je bilo
čakati teh gospodov. Danes itak ne bode nikogar,
saj nimajo kaj vzeti. Pričniva torej, soror Evlalija!«
 
»Pa pričniva, pater poročnik!« odgovori redovnica.
»Tudi jaz menim, da ne bode nikogar.«
 
Že hoče pater poročnik ukazati, naj se naborniki
in nabornice postavijo v dolgi vrsti in
že hoče izreči, da je potekel čas, v katerem so
smela župnišča in kaplanije rabiti pravico svojo,
kar potisne župnik z Vrhnike skozi vhodna vratca
potni svoj obraz, rekoč: »Za Boga, vendar še niste
pričeli? Malone bi bil zamudil tudi to priliko!«
 
Obstane sredi tolpe in si briše čelo z velikim
modrim robcem.
 
»Oj, pater poročnik, pozdravljam te! In
tebe, soror Evlalija, tudi! Ali sta zdrava? Veseli
me, veseli! Začeli pa vendar še niste?«
 
»Nismo!« odgovori soror Evlalija.
 
»Dobro! Kako li sem hitel! Kar studenci
lijo od mene!« In zopet si otira z modrim
robcem potno lice.
 
»Kako je kaj, soror Evlalija? In tebi, poročnik?«
 
Kakor vidite, je imela Vrhnika tudi v tisti
dobi zgovornega župnika. Niti odgovora ni pričakoval.
 
»Dobro, kakor vidim. Mene, soror Evlalija,
mene pa je zadela huda nesreča. Kar obupal
bi, žalosten sem, da nič takega.«
 
»Kakšna nesreča?« vpraša poročnik radoveden.
»O tebi nismo čuli ničesar zadnje dni.«
 
»Velika nesreča!« odgovori župnik. »Stara
moja Jera mi je umrla. Moj Bog! V najboljših
letih je še bila, pa so ji noge otekle in zadnji
petek sem jo pokopal!«
 
»Jera je umrla!« izpregovori redovnica sočutno.
»Pomilujem te!«
 
»Hvala ti! Ali si danes kaj čednega pripeljala
semkaj? Kaj praviš ti, poročnik, ki imaš
strokovnjaško oko?«
 
»Oglej si zbrano ženstvo in izbiraj! Takšna
je pravica tvoja!« odgovori pater častnik čemerno.
 
»Potrebujem je res, verujte mi! Ona mi je
umrla in hiša je velika! — Kako pa je z najnovejšim
presvetlim dekretom, hihi?«
 
»Ali nisi bil pri avdienciji?«
 
»Žal, prišel nisem za časa!« se jezi župnik.
»Konjička sta mi opešala in prisopihal sem v
Ljubljano, ko je bila že vsa ceremonija izvršena!
No, povedalo se mi je od strani, da se nekaj
kisa. Deo gratias, da sta mi opešala konjička!«
 
V tem se je ženstvo postavilo v dolgo vrsto
in župnik z Vrhnike je hodil ob tej vrsti. Pregledoval
je obraz za obrazom, neprestano govoreč:
»Kako vam je, dekletca? Ali rade molite, ali
rade častite Boga? Hej, soror Evlalija, kaj mi
svetuješ? Ti me poznaš! Katera bi mi bila prava
gospodinja, hej?«
 
»Soror Evlalija, mene priporoči!« Tako se
jih oglasi nad trideset, govoreč vse obenem.
Sčebljanja ni ne konca, ne kraja; do malega
vsaka bi šla rada za gospodinjo na Vrhniki.
 
»Veseli me!« se sladka župnik, »da me
imate rade! Le počasi, da vas nekoliko pregledam, nekoliko preiščem! No, pa ti kaj zini,
pater poročnik! Ti si veščak v takih stvareh.«
 
»Izberi si jo, kakor ti drago!« zagodrnja
pater poročnik, »toda izberi si jo hitro! Saj
vidiš, da se mudi! In kdaj se potem dožene
nabor? Ali naj tičim do pozne noči tukaj zaradi
tebe, ki si prišel tako pozno? Podvizaj se!«
 
»Ne huduj se no, pater poročnik! Pojdeva
pa nato v škofijsko gostilno in plačam ti, česar
ti poželi srce.«
 
Tako tolaži župnik z Vrhnike tolstega patra
poročnika. Sklonil se je k njemu in mu zašepnil:
»Ne bodi takšen, ne bodi! Saj vidiš, da mi je
težko izbirati. Nič posebnega nimate pod roko
danes! Hudika, da je res! Hehe!«
 
Po dolgem preiskovanju in premišljanju
se odloči vrhniški župnik za devico, ki je bila
po moji sodbi, izvirajoči iz devetnajstega stoletja,
brez dvojbe najboljša, kar jih je bilo
dobiti na današnjem naboru. Polnolična in lepo
rasla, je cvetela v zorni mladosti, tako da ni
čuda, ako je oko častitega gospoda »strožje
observancije« naposled zadovoljno obtičalo na
nje licu.
 
»Ti bodi gospodinja na Vrhniki!« vzklikne
župnik radostno. »Soror Evlalija, zapiši v svojo
knjigo, da si jo danes izberem na podlagi svoje
svoboščine! Kako ti je ime?«
 
»Ambrozija!« zdihne izbrana devica, ki je
v tem prav močno obledela.
 
»Ambrozija!« se razveseli gospod z Vrhnike.
»Da bi mi neprestano kuhala zgolj ambrozijo
v vrhniški moji kuhinji! To ime mi bodi dobrega
pomena! Soror Evlalija, piši, piši!«
 
Soror Evlalija stopi k mizi, kjer leži debela
knjiga. V njo hoče zapisati, da si je župnik
vrhniški izbral Ambrozijo za gospodinjo svojo.
Da se je to zapisalo v knjigo, je bila Ambrozija
za današnji nabor izgubljena in nihče bi je ne
smel več zahtevati v sveti zakon.
 
»Je li komu znan kakov zadržek?« zahohnja
pater poročnik. »Kdor ve za takšen zadržek,
vzpričo katerega ni smeti zapisati tega, kar hoče
zapisati soror Evlalija, ta ga povej! Nedolgo, in
prepozno bode! Tebi, župnik, pa častitam; dobro
gospodinjo dobiš v kuhinjo! Meni in sestri
Evlaliji plačaj po pet lir! To so stare naborske
pristojbine! Kaj je z zadržkom?«
 
»Kaj bode z zadržkom!« odgovori župnik
in že išče po širokem žepu svojih deset lir, da
bi ž njimi poravnal staro nabornino. »Kakšen zadržek
— hudika, kje pa imam denar? — Kdo naj
pove zadržek, ko vidim dekle šele danes prvič?
Piši Evlalija, piši! Potem pa spravita denar
in v najlepšem redu je vse, akotudi vama odkritosrčno
povem, da je nabornina preklicano
visoka!«
 
»Jaz poznam zadržek!« izpregovori nekdo
v množici. »Nič se ne zapiše v knjigo, to vam
rečem!«
 
»Kdo govori tako?« vpraša pater poročnik
ostro. Mož se je že bal za svojih pet lir.
 
»Jaz govorim tako!«
 
Iz moških nabornikov se pririje bledoličen
mladenič pred gospoda vrhniškega in se oblastno
postavi predenj.
 
»V knjigo se ne zapiše nič!«
 
»Kdo si?« vpraša pater poročnik.
 
»Kovač Miha sem!« reče vprašanec, »in svojo
kovačnico imam tik ozidja ženskega oddelka!«
 
»Kakšen je oni tvoj zadržek?« se oglasi
župnik skrbno.
 
»Trden, prav kakor bi ga prikoval z železom!« Tako se odreže kovač.
 
»Govori!« se zadere nanj pater poročnik,
»in Bog ti bodi milostiv, ako lažeš!«
 
»Čemu bi legal, ko vendar nisem počenjal
ničesar pregrešnega?«
 
»Govori torej!«
 
»Kovačnico imam tik ozidja ženskega oddelka.
Tam kujem. Ambrozija pa je zahajala
na ozidje in časih sva se gledala. Prijala mi
je devica in srce moje se je veselilo nje lepote.«
 
»Ako ni drugega, to ni nič!« se oddahne
gospod z Vrhnike.
 
»Ugajala mi je devica, vendar tudi jaz sem
ji bil po volji!«
 
»Vse premalo!«
 
»Obetala sva si zakon!« dostavi kovač, »in
sicer obetala prav resno!«
 
»Vedno še premalo!«
 
»Tik ozidja je moja kovačnica in tik kovačnice
rase stara češplja. Po tem drevesu sem
splezal v temni noči na ozidje. Čemu tudi ne,
ker sva si resno obetala zakon?«
 
Župnik z Vrhnike si mane roke jako nemiren.
 
»Zakon obetala, resno obetala,« zajeca
končno, »to še vedno ni nič!«
 
»Nekaj je že! Glede na resni obet sva se
vdala po predpisih blaženega Antona od Kala
ljubezni, ki je dovoljena samo v zakonu, ali pa
tedaj, kadar se je zakon resno obetal. Ravnala
sva se strogo po predpisih blaženega Antona od
Kala in sedaj menim, da je dekle moje. Tako
je resnica in vsak hip jo potrdim s prisego!«
 
»Ambrozija,« vpraša soror Evlalija, »ali
govori ta mladenič resnico?«
 
»Resnico!« zaihti Ambrozija in se spusti v
rahel jok.
 
»Torej moramo po predpisih blaženega
Antona od Kala dekle prisoditi kovaču Mihi,«
dostavi poročnik, »in ti, župnik, si izberi drugo!«
 
»Izberi si jo ti!« se zatogoti župnik, »med
takšno starino naj bi izbiral! Rajši nič!«
 
Obriše si z modrim robcem potno čelo,
potem pa odkoraka hudo jezen, pustivši vse
druge device silno razvnete, ker tudi leta 4000.
po Kristusovem rojstvu niti ena devica ni hotela
biti stara!
 
»Kaj, starina?« so ščokotale vse obenem.
»Boga hvali, ako sploh dobiš žensko, ki ti pojde
pod streho! Kaj pa meniš, da si, ako si župnik
na Vrhniki? Glejte si no! Starina, starina!«
 
Gospod z Vrhnike se podviza prav močno,
da izgine pri vstopnih vratih, zakaj resnično se
mu je bati, da bi mu ves nabor ženskega spola z
nohti ne razpraskal rdečega obraza. Tako se
je osvetila teorija blaženega Antona od Kala na
vrhniškem župniku!
 
Sedaj se prične nabor. Soror Evlalija naznani,
da je izpraznjenih šest zakonskih mest, ki
se bodo iznova izpopolnila na današnjem naboru.
 
»Kako naj umejem to?« vprašam svojega
slugo.
 
»V naši državi,« mi odgovori, »je urejeno
vse izborno. Pri nas imajo zakonci poseben oddelek,
takisto imajo vdovci in tudi vdove svoj
poseben oddelek. Ako si vdovec, iti moraš takoj
iz bivališča na oddelku zakoncev in se preseliti
na oddelek vdovcev. Ali ni to pametno?«
 
»Gotovo!«
 
»Ondi si zopet med zgolj vdovci in ni ti
prilike, da bi grešil. Ali ni to premodro?«
 
»Premodro!«
 
»Tako se nekaj zakonskih mest izprazni mesec
za mesecem in nabore imamo mesec za mesecem!«
 
»Kako se vrše ti nabori?«
 
»Vsak nabornik in takisto vsaka nabornica
ima svojo številko. Danes izžrebajo šest moških
in šest ženskih številk. Zanje potem vadljajo.
Ali bi počakala? Takoj se prične srečkanje.«
 
»Jasno mi je vse! Čemu bi čakal srečkanja?
Pojdiva rajši na ženski oddelek!«
 
»Tudi dobro! Saj itak ne utegneva dosti.
Vidiš, tako je pri nas urejeno vse izvrstno, in
malo je mest, kjer bi se grešilo tako malo
kakor v naši Emoni!«
 
Nato odrineva na ženski oddelek.
 
== XI. ==
 
Da, ondi, kjer se je nekdaj raztezala slavna
naša Kurja vas, tam je bil tiste dni vhod na
imenitni ženski oddelek. Visoko ozidje je kipelo
pred mano proti nebu in velikanska vrata so
se šopirila v tem ozidju, nekako tam, kjer so
nekdaj trdosrčni služabniki trdosrčne države iztiskavali
mitnino ubožnemu kmetiču iz lačnega
žepa! Mogočni stebri od marmorja in granita
so obkrožali vrata; leta pa so bila lita od težkega
brona in mnogo krasnih podob se je
kazalo po njih. Na obokanem okviru, ki se je
krožil vrhu vrat, sem opazil orodje, nekako podobno
šlemu, kakor so jih svoje dni nosili vitezi,
ko so napadali trgovce in strežne njih
hlapce. Bil je ta orjaški šlem pozlačen, da se
je svetil daleč tja v barjanski svet.
 
»Kaj pomeni viteški ta šlem?« vprašam
spremljevavca.
 
»Za Boga, to ni šlem, to je vender tista
vsemu olikanemu svetu znana tezalnica, ki jo
je izumil blaženi Anton od Kala!«
 
»Ali jo naše ženstvo še nosi?«
 
»Potrebno bi bilo; ali sveta navada je
vendar nekoliko ponehala, odkar je umrl nadškof
Jacobus LII.«
 
»Kako to?«
 
»Da ti govorim resnico: Sedanji nadškof
ima sestro, kneginjo Marijo. Leta je odločno
nasprotovala sveti tezalnici in nadškof Martinus
je premehak, da bi se upiral rodni sestri svoji.
Mlajše ženstvo pa je itak potegnilo ž njo, tako
da ima dandanes tezalnica blaženega Antona
prav slabe čase!«
 
»Ali jo še nosijo?«
 
»Po nekod vsekakor še dobiva staro devico,
ki je prepadla pri vseh naborih, tako da ji sedaj
zgolj zavist goni jezik, kakor goni voda malinsko
kolo!«
 
»In te nosijo tezalnico?«
 
»Da, da, iz vzroka javne varnosti! Vendar
so še druge, ki so ustanovile tako imenovani
deseti red blaženega Antona od Kala in so se
sveto obljubile, da bodo svetniku svojemu na
čast neprestano nosile njega tezalnico!«
 
»Ali so to mlada dekleta?«
 
»Vse priletno, vse postarno! Skrivoma ti
bodi rečeno, moč blaženega Antona od Kala
nekaj peša, odkar je umrl blaženi Jacobus LII.«
 
»Kako to?«
 
»Zbudila se je sekta, ki dokazuje, da je
blaženi Jacobus LII. prav tiste cene, kakor blaženi
Anton od Kala.«
 
»In sedaj se prepirajo eni za tega, drugi
za onega?«
 
»Istina!«
 
»Nasledek temu pa je, da peša češčenje
tako blaženemu Jakobu LII., kakor blaženemu
Antonu od Kala?«
 
»Tako je!«
 
Prekoračiva most čez Ljubljanico. Pri vratih
se izkaževa s pismeno privolitvijo in plačava
stari nuni, prezebajoči pri samotni mizi, vstopnino
štirideset lir. Prestopiva prag velikanskih
vrat. Zdajci stojiva pred poslopjem kohorte
starih devic! Tedaj sem prvi ugledal ženske te
vojake! Odlikovala jih je res prav zrela starost
in videl sem obraze, kakršne je mogel gospod
Bog ustvariti le v togoti svoji! Sive kite so
imele vrhu glave spletene v nekakšen turban,
kar je dajalo grdim obrazom vtisek še večje
grdobe! Hodile so bose in gologlave. Edina
oprava jim je bila nekakšna rdeča samostanska
halja, oborožene pa so bile z dolgimi sulicami
in kratkimi meči za pasom.
 
Vsa kohorta je bila tisto popoldne pokonci.
Na širem prostoru med svojimi vojašnicami so si
bile napravile taborišče. Zapalile so trideset ognjev,
nad katerimi so na drogovih viseli velikanski kotli.
 
»Kaj se kuha v kotlih?« vprašam svojega slugo.
 
»Arabska kava!«
 
»Kaj? To imate še tudi na zemlji?« se začudim.
 
»Glavna menaža je pri kohorti! Sicer pa ti
svetujem, amice, da odstopiva. Poizkusiva se
tihotapski umekniti, zakaj vidi se mi, da je kohorta
razljučena.«
 
»Čemu neki?«
 
»To zveva takoj! Samo za tisto grmičje
stopiva!«
 
Skrijeva se za grmičje. Dvajset korakov od
naju se pali prvi ogenj. Kakih petnajst glav
ženske soldateske sedi okrog njega. Dolge sulice
so naslonile na bližnjo steno, mečev pa niso
odložile. Tuintam ga katera potegne iz nožnic
in vihti po zraku. Nekatere nosijo loncu podobno
orodje na glavi, da jim je zakrit ves obraz.
 
»Čemu imajo te lonce?«
 
»Na vse svetnike, ali še sedaj ne poznaš tega
orodja? Blaženega Antona od Kala tezalnica je!
Te s tezalnico so najhujše izmed njih. Neprestano
jih razjeda notranji srd, ker bi rade govorile,
toda ne smejo ziniti vzpričo slovesne obljube!«
 
»Poslušajva, o čem govore!«
 
»Najbolje bode, ako odrineva! Ti ne veš,
kakšne so, kadar besne!«
 
»Čemu bi besnele ravno danes? Poslušajva!«
 
»Volja tvoja mi je ukaz!«
 
Živahno se razgovarjajo.
 
»No,« se togoti soror Kordula — tako jo
kličejo druge — »ali je obsezal ta dekret kaj
pregrešnega? Ako ga je nadškof izdal, čemu ga
je zopet preklical?«
 
»Ali ni že zakon zapovedan v svetih knjigah?« se oglasi druga - klicale so jo tovarišice
za soror Teodoro — »in kaj bi bilo to posebnega,
ako bi se ženili tisti, ki imajo največ dohodka?«
 
»Prav tisti,« - izpregovori tretja - dejale
so ji soror Fortunata — »prav tisti, ki ima kaj
dohodka, naj se ženi, da žena ne bode stradala!
Najpametnejši dekret je bil, kar jih je kdaj izdal
nadškof emonski!«
 
»Kaj bode takšen nadškof,« — izpregovori
četrta — soror Andrea - »kaj nam hoče takšen
star človek? In ali mu podpiramo prestol zato,
da nas vodi za nos, da nam zbuja up, ki nam
ga precej zopet zaduši?«
 
»Kdo je rešil državo,« vpraša soror Kordula
ponosno, »ko se je uprl vikarij Luka?«
 
»Kdo drug nego naša kohorta!« se odreže
soror Teodora prav tako ponosno. »In sedaj se
nam tako plačuje?«
 
»Koliko prezebamo, koliko prestradamo! Kaj
imamo lepega na svetu, kaj dobrega? Ničesar!«
 
Tako kriče vse. Tiste pa, ki zaradi tezalnice
blaženega Antona od Kala ne smejo govoriti,
dvigajo od slepega srda pesti proti nebu, ali
pa vihte gole meče po zraku.
 
»Za Porodnico božjo!« zaječi profesor z
vseučilišča Svetega Simplicija, »ako naju sedaj
opazijo, naju ubijejo.«
 
Ko se nekoliko potolažijo, vpraša soror
Teodora: »Kako je prišlo vse to?«
 
»Takoj vam razjasnim vse!« prične soror
Kordula. »Iz pravega vira sem zajela resnico.
Povedal mi jo je prijatelj, nadvikarij Gregorij!
Danes zjutraj še sva govorila o tem.«
 
»Govori! Govori!« hite vse. Ta poziv privabi
mnogo poslušavk od sosednjih ognjev. Vse
se gneto okrog sestre Kordule, ki pripoveduje
tako le:
 
»Da, nadvikarij Gregorij mi je povedal vse!
Da imamo njega za nadškofa, potem bi se dalo
živeti!«
 
»Vikarij Gregorij nam bodi nadškof!« kriče
nekatere. »Kdo naj se nam ustavi, ako hočemo
me tako?«
 
»Poslušajte me!« kriči soror Kordula, »poslušajte
me, tovarišice in device! Potem sodite!«
 
»Govori!«
 
»Nadškof Martinus ponoči ni mogel spati;
morila ga je starost. Ko ga obide spanje, se
mu prikaže blaženi Anton od Kala v nebeški
svetlobi. Svetnik sam mu je pokazal zlato ploščo,
kjer je bil doslovno zapisan dekret, ki ga je
izdal drugi dan nadškof Martinus!«
 
»Ali čujete?« zakriči razdražena tolpa, »svetnik
sam!«
 
»Svetnik sam!« nadaljuje Kordula, »in zato
je bil dekret izraz božje volje same, bil je dejanje,
kakršno prija Bogu samemu!«
 
»Čemu ga je preklical nadškof Martinus?«
se zatogoti soror Fortunata.
 
»Čemu?« hočejo vedeti vse.
 
»To se je zgodilo takole: V mesto se je
priklatil tujec, Bog ve, kako. Gologlavi vojak,
ki je v pozni noči stražil na mestnem ozidju,
pripoveduje, da je ugledal Belcebuba samega,
ko je kakor goreča metla krožil nad mestom in
se potem spustil vanje, kjer je odložil tistega
tujca. Drugi zopet pripovedujejo, da se je satan
v podobi učitelja z vseučilišča Svetega Simplicija
priplazil v mesto in s seboj pripeljal tistega tujca.
Bodisi kakorkoli, gotovo je, da tiči satan vmes!«
 
»Kaj je počenjal tujec nato?« vpraša soror
Andrea s tankim glasom.
 
»Priplazil se je v sveto palačo našega nadškofa
in ga premotil — kako bi bilo to sicer
mogoče, da ne tiči vmes gospodar pekla s kopitom
svojim? — premotil ga je, da mu je
odprl uho. Da, nadškof Martinus je odprl peklenskemu
tujcu uho, in leta ga je s sladko
besedo pregovoril, da je preklical blagonosni
dekret!«
 
»Nezaslišano! To vpije v nebo! O, da bi
nam sveti Bog dal v pest tega tujca!« vzklikne
soror Teodora. »Na drobne kosce ga razsekamo,
hudobnika, ki nam je zapeljal nadškofa Martina!«
 
Bliskoma potegnejo svetle meče in prisezajo,
da me razsekajo na drobne kosce, ako me dobe
v pest.
 
»Na večne bogove!« zastoka profesor ob
meni, »v lepi pasti tičiva! Ko bi le mogel natihoma
odriniti s tega kraja! Kar zemlja mi tli
pod nogami!«
 
»Tiho!«
 
»Ali naj sedaj vse to prebijemo molče?«
prične sestra Kordula iznova. »Sodba moja je
ta, da ne, stokrat ne!«
 
»Ne, ne!« zakriči vsa kohorta.
 
Tedaj se razvname po mestu čuden hrup.
Čuje se iz dalje krik in vrišč, kakor da vpijejo
brezštevilne množice. Vmes zabuče zvonovi iz
vseh zvonikov obširne Emone in z mestnega
ozidja zagrme topovi.
 
»Kaj pomeni vse to?« vprašuje ženska soldateska
začudena.
 
»Streljajo! Kriče! In me spimo tukaj!«
 
V tistem hipu prisopiha na plan pri visokih
vratih stari naš znanec, pater poročnik pri gologlavi
straži. Prah mu je obsul obleko in znoj
mu zaliva tolsti obraz. V roki vihti golo sabljo,
na katero si je privezal bel robec. Pri tolpi
obstane in se v prvem trenutku brezuspešno
trudi, da bi iztisnil besedico iz zaprašenega grla.
 
»Kakšne novice nam prinašaš, pater poročnik?«
vpraša sestra Teodora. »Kdo kriči po
mestu in čemu pokate s topovi raz ozidje?«
 
»Tovarišice, device!« zasope poročnik, »dovolite,
da se oddahnem! Poslanec sem polka
gologlave telesne straže.«
 
»Kaj nam poročiš?«
 
»Nekoliko duška, nekoliko duška, sicer me
zaduši!«
 
»Mirujmo! Ali glej, da se skoro oddahneš!«
Tako reče soror Kordula.
 
»Čuli ste,« povzame poročnik, »o najnovejšem
dekretu nadškofa Martina. Ali ste ve za
ta dekret, tovarišice in device?«
 
»Smo, z dušo in srcem!« To je enoglasni
odgovor.
 
»Tudi mi smo za dekret. Zato se je uprl
gologlavi polk in sedaj je obča vstaja po
mestu.«
 
»Kako je s prošti in kanoniki?« vpraša
ženska, ki je doslej nosila blaženega Antona od
Kala tezalnico na glavi. Zdajci jo potegne z
obličja in jo trešči pod kotel v ogenj, rekoč: »Odslej
ne nosim več tega lonca! Vas pa vprašam,
kako je s kanoniki in prošti?«
 
»Nadškof Martinus,« odgovori pater poročnik,
»je velel zavleči prošte in kanonike v temnico,
kjer so jih ovili z železjem. Ali naš polk
je udaril v ječo in siloma oprostil vse!«
 
»Bene, valde bene!« pritrjuje kohorta.
 
»Kako je z nadškofom Martinom?« se oglasi
soror Fortunata. »Naj li ta stari človek še vedno
prespi svoje dneve na škofovskem prestolu?«
 
»Siloma smo mu vzeli vlado,« odgovori oče
poročnik, »in prav sedaj so se zbrani proštje in
kanoniki v slovesnem izprevodu — njim buče
zvonovi in grme topovi — napotili v katedralo,
da si izvolijo novega nadškofa. Nadškofa Martina
pa smo pehnili v ječo in ga vkovali v železje,
da se mu godi tako, kakor je želel drugim.«
 
»Bene, valde bene!«
 
»Ve se torej pridružite vstaji?«
 
»Z dušo in srcem!« odgovori v imenu
vseh žensk sestra Kordula. »Ali glejte, tukaj
dohaja nadvikarij Gregorij!«
 
Res je prihitel ta služabnik božji proti
zbrani kohorti in klical že iz dalje: »Tovarišice
in device! Pomagajte nam! Tisti satanski tujec
tiči med vami! Z dovolitvijo ordinariata se je
pritihotapil na vaš oddelek in moji vohuni mi
poročajo, da še ni šel iz ozidja vašega. Primite
ga in izročite ga sveti pravici!«
 
»Smrt mu bodi!« Kakor hiene hite k sulicam
in neprestano kriče po življenju mojem.
Tedaj si hoče učitelj Svetega Simplicija pomagati
iz zagate in kakor zajec, ko začuti pse v
logu, bi se ukradel rad z nevarnega mesta. Molče
se splazi od mene in na vso moč beži proti
vratom. To mu je bila poguba! Ugledalo ga je
oko sestre Kordule: »Glejte ga, tam beži!«
 
In udero se za njim in mečejo nanj ostre
svoje sulice, da je takoj obsut s smrtnimi
ranami. Zadelo ga je orožje v pleče; od bolečine
raztegne roke, potem se zgrudi z obrazom v
prah, kjer obleži v krvi in milo ječi.
 
»Ta ni pravi!« izpregovori nadvikarij.
»Vendar tudi ni škoda, da umre!«
 
»Umiram!« zdihuje profesor, »in najhuje mi
je, da umiram lačen!«
 
Tako žalostno mi je poginil edini prijatelj,
ki sem si ga pridobil v drugem svojem življenju.
 
Opazivšemu krutost razburjene tolpe, se mi
zbudi ljubezen do življenja po vsem telesu. Bil
sem samo umrjoč človek, akotudi sem že nekoliko
poznal skrivnosti božje večnosti! Takšen
strah me obide, da mi zastane sleharna kaplja
krvi, da se mi ježe lasje in da mi zdajci čelo oblije
mrzli pot. Pobegniti in rešiti se, to je edina misel,
ki se še more poroditi v trpeči duši moji. Kakor
plaha srna pobegnem po beli stezi navpik. Ne
oziram se niti na desno niti na levo; neprestano
hitim dalje, da malone čujem glasni trepet plahega
svojega srca. Za sabo slišim rjovenje besnih
žensk, slišim tudi nadvikarija Gregorija, ki
opominja razljučeno tolpo, da me ne sme umoriti,
ker bi bila škoda, ako bi se polagoma ne spekel
in ne sežgal na goreči grmadi ...
 
Že mi omagujejo moči, že se mi delajo
črne lise pred pogledom in že mi grozen obup
oklepa dušo, ko dospem do kraja, kjer se iz
zelenja blešči zlata ograja. Za ograjo med zelenjem
pa stoji krasna vila, kjer je z zlatimi
črkami zapisano: Hiša kneginje Marije.
 
»Kneginja Marija!« Tukaj se mi nudi rešitev!
Bliskoma splezam preko ograje in begam po
vrtnih gredicah proti malemu poslopju, čegar
okna se leskečejo v jesenskem solncu. Pribežim
do vhoda in po marmornih stopnicah me podita
strah in groza. Hipoma sem pri njej v krasni nje
sobi, kamor je prepovedano vstopiti moškemu
spolu. Zamišljena sedi, sanjajoč v jesensko nebo.
 
»Kneginja Marija!« vzkliknem in omahnem
na svetli tlak pred njo, »kneginja Marija, reši me!«
 
»Ti si, tujec!« mi reče rahlo. »Pri tebi je
bila ravnokar duša moja! Vem, da je pregrešno,
ali moje misli so neprestano pri tebi!«
 
Nebeška ljubezen ji zasije iz oči; skloni se
k meni in mi položi mehko roko na glavo.
 
»To menim, da je ljubezen!« šepeče sama
v sebi. Meni pa je sreča zatopila srce, da sem
pozabil vsega, da sem pozabil celo nadvikarija
Gregorija, ki mi je s tulečo tolpo stregel po
življenju. Dvignem se; od sreče se zliva oko v
oko. Bilje trenutek ljubezni; bil je najslajši hip,
kar sem jih prebil po drugi svoji ustvaritvi!
 
»Evo nam ptiča v kletki!« se zagrohoče
nadvikarij. Svojemu ženstvu na čelu je prilomastil
v sobo in sedaj preži kakor jastreb pri
vhodu.
 
»Kneginja Marija, tudi dnevi tvoje ošabnosti
so minili!« izpregovori nadvikarij. »Nadškof
Martinus je v ječi in ti pojdeš za njim.
Uklenite oba!«
 
Stare hetare planejo v sobo in naju jako
spretno uklenejo v težko železje. Ponosno je
vpričo te svojati trpela kneginja Marija tožno
svojo usodo in niti besedice ni odgovorila na
zbadanje starih žensk.
 
»Sedaj ju odvedite v temnico!« zapove nadvikarij.
»Čakajte še nekoliko!«
 
Ugledal je zdajci težki moj pas, iz katerega
sem doslej zalagal troške dragega bivanja v beli
Emoni.
 
»To se mora ohraniti v pravih rokah!« pravi
Gregorij in od veselja se mu razširi tolsti obraz.
Rekši stopi k meni in mi svojeročno odpaše denarnik.
Roka mu omahne pod težo mojega pasa.
 
»Služabniki satanovi imajo dosti denarja!
Haha!«
 
Smeje se, da se mu kar trese trebušček.
 
»Poglejmo si to zlato! Odslej bodi Bogu
na čast!« Sede k mizi, da bi nanjo izsul zveneče
zlato. Zdajci odpre pas in ga iztrese, toda
namesto zlata se usuje iz njega kup umazanega
sirovca! Obraz nadvikarija Gregorija pa je bil
v tistem trenutku čistega zlata vreden ...
 
Hvala ti, Azrael! —
 
== XII. ==
 
Upor proti nadškofu Martinu se je posrečil.
Slovesno so odstavili starega vladiko in zbrani
proštje in kanoniki so izvolili namesto njega
- Bog ve, po kakih pritiskih — nadvikarija
Gregorija. Prvi čin tega nadškofa je bil ta, da
je ustanovil sveto inkvizicijo, ki naj bi sodila
nas jetnike. Izpraševali so nas, pokladali nas na
torturo in nas končno prepričali, da smo v zvezi
s hudičem. Čuda torej ni, da so nam prisodili
smrt na grmadi. Saj smo tudi pošteno zaslužili
takovo smrt! —
 
Napočil je večer smrti. Debela megla je
legla na emonsko polje in zakrivala velikansko
grmado, ki so jo zgradili hlapci svete inkvizicije.
Na tej grmadi sem pričakoval smrti in z
mano so je pričakovali nadškof Martinus, kneginja
Marija in kaplan Primož. Okrog in okrog
po jesenskih njivah se je zbralo na tisoče radovednikov,
ki so kurili svoje ognje in pri njih
kuhali večerjo. Vse je bilo pomešano, moški in
ženske, in vse je čakalo iztežka, da bi se zanetila
grmada, kjer bi poginili nasprotniki blaženega
Antona od Kala!
 
Noč že lega po zemlji, ko se pripelje iz
mesta nadškof Gregorij. In ž njim se pripelje
deset proštov in štiristo kanonikov. Zasedejo
vzvišene svoje prostore in mladi nadškof takoj
migne biričem, naj zapalijo grmado. Tako se
zgodi. Obkroža nas dim in v podobi plamena
se zvija smrt okoli nas.
 
»Kneginja Marija,« izpregovorim družici
svoji, »ne boj se umreti! Večnost je pravičnejša
od zemlje!«
 
»S tabo umreti mi je sladko!«
 
Usmilil se je nas Gospodar sveta in poročil
ukaz angelu svojemu. Azrael je tedaj zapustil
sedež na sivem Himalaju, razvil peruti in se
spustil v nižino. V podobi bliska je treščil na
grmado sredi polja emonskega in nam rešil
dušo iz trpečega telesa.
 
Rahlo nas je vzel v naročje in potem kakor
vihar krenil med svetovi v večni eter. Iz dalje
se je videla smešna in malenkostna zemlja
kakor rdeča pičica, prav kakor atom, izgubljen
med orjaki svetovi.
 
Krasni obraz se Azraelu raztaja od nebeške
miline, ko me vpraša: »Je li želja tvoja, da se
še kdaj vrneš na zeleno zemljo?«
 
»Nikdar več!«
 
»Torej spite, dokler vas ne zbudi trobenta,
da ste navzočni, ko bode Gospod sodil pravičnike
in licemerce!«
 
Izpustil nas je in zadremali smo v večni
temi, kakor zadremlje trudno dete v gorki
postelji ...
 
Vidimo pa se tedaj, ko pogine človeštvo
apokaliptiškim jezdecem pod kopiti in ko pride
Gospod v zarji svoji, da sodi pravičnike in —
licemerce! —
 
[[Kategorija:Ivan Tavčar]]
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Mrtva_srca_(1902)«