Ljudje ob cesti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 12:
}}
''Takšna je torej cesta, ki vodi
iz preteklosti v prihodnost.''<br />
==I==<br />
Sem čez goličavo hiti popotnik. Vsak korak pospremi z zamahom proste roke in gre — varno, moško, prav nič utrujeno. Prišel je izza roba, iz ohlapne megle, ki boža ločice v dolini. Tam je dan še mlad, ni se še ugrel, medtem ko je tod, po kraškem robu razlita ena sama božja svetloba.
Popotnik se dviza po rdečem kolovozu, navzdol, navkreber, kakor je pač svet v teh krajih, in ureja korak z zamahi desnice. Z drugo roko napenja oprtnico, na kateri visi platnena torba. Tako prispe do pod Obrova in stopi na cesto, ki je sonce še ni oblilo.
Drugače pa ji ne manjka sonca tej ljubi, stari cesti, ves dan se greje na njem. Le tam, kjer steče skozi naselje, pade včasih nanjo za klobuk orehove sence. A kaj bi s tem! Vasi so redke in popotnik, če se je že odpravil z doma, ne kani posedati v hladu. Vdan v božjo voljo tepta po prahu, hiti s pripeko in svojo skromno mislijo ...
Takšna je cesta poleti.
Pozimi tudi ni najti na njej pravega zavetja, ker je speljana po vleknjenem žlebu, po nekakšnih ogromnih naravnih nečkah. Te pa so nagnjene na sever. Prav tako bi se moglo reči, zakaj tod se poizgubljajo brkinske
Burja! Fiii...
In zameti?
Vrstica 25 ⟶ 28:
Ubogo sirotno rastje vzdolž ceste! Nič drugega, če se vzame, ko brinje in pritalno rašelikovje, nič drugega ne more uspevati.
Ljudje pa, ti so na moč ponosni na svojo staro žilavo cesto. »Se bog, da jo imamo,« pravijo in pomolče ob spoštljivi misli. »Še dobro, res!«
Kdo ve kdaj v davnini je nastala! Bržčas spočetka sploh ni bilo ceste, marveč nekakšne stezine. In na teh se je kasneje utrdila vozna pot. Ali to je trajalo...
Poslej cesta na soncu ni imela več miru. Kdo ve koliko bremen je prenesla — oba zaliva bi nemara zasuli z njimi. Ljudje so na njej bogateli in propadali, bila jim je v veselje in trpljenje, mnogim, premnogim je prinesla pogin...
A kdo bi govoril o tem!
Vrstica 32 ⟶ 35:
Popotnik vzdihne in odloži torbo. Potem se njegov neveseli pogled izgubi na osamljeni cesti. Ah, da ... reče potrto. Kdo bi si bil mislil... Takšna je torej cesta, ki vodi iz preteklosti v prihodnost. Molčeča, brezbrižna, vase zaprta. Nič ne pove in je je ena sama skrivnost. Še dobro, da od časa do časa stopi nanjo človek ...
»Bog!«
»Bog.«
»Počivaš?«
Vrstica 43 ⟶ 45:
»Iz Loč, praviš? Ali iz Malih?«
Ne. Mar ne vidi, od kod prihaja?
Prav res, lahko bi bil opazil. »Tako je pač, staramo se... Iz Velikih, torej. Jaz, vidiš, sem iz Hotične.
»Da, da, ledenice.«
»To je povsem nekaj novega. Zlomek vedi, zakaj to počno, komu bo vse to hasnilo.«
Nič takšnega, navsezadnje. Jamo izkopljejo — ampak jamo! Globoko dolinico bi se reklo, in počakajo zimo. Pozimi na vozijo vanjo ledenih škrli, sklad na sklad, sklad na sklad, vse do roba. »Tako, vidite. Človek bi res
»Kaj ne, pod zemljo!«
»Tako vsaj trdi Bubnič. On bo pač vedel...« »Torej si je on to umislil! Slivarski stariha?« »Kajpada! Ali naj bi si bili Ločanci?« Ločanec se je moral nasmehniti.
Vrstica 56 ⟶ 58:
»Vrag vedi, kje se je ta vzel?«
»Vrag vedi...«
Tako gresta. Tlačita pot proti Podgradu in se
»Ti se, potemtakem, odpravljaš v svet?«
»No, da! Tako je naneslo,« meni Ločanec vdano.
Vrstica 63 ⟶ 65:
Ločanec predene torbo in se smehlja v zadregi. Hodi lagodno, njegov korak je še vedno kos opoldanski senci, vtem ko drobni Hotiščan kakor ovca; zasopel je in ga komaj dohaja. Kaj bi mu pravil! »Tako je pač naneslo,« reče znova in zre v daljo. Tam se cesta izgublja med griči, nov svet obeta na oni strani. Prav takšna je, ta stara, izprana cesta, kakršna mora biti: nekoliko valovita,
10
ovinkasta, da bi ne omalodušila popotnika, da bi mu ne vzela poguma. In pokrajina se spreminja. Polagoma,
V Podgradu sta šla vsaksebi. Hotiščan na davkarijo ali tja nekam, Ločanec je samo postal nekoliko, toliko pač, da je premeril dan, da se je poslovil.
Srečno torej!
Srečno!
Nato je krenil dalje.
Le kdo se je mogel v davnini toliko truditi s
Na ta način, čast bodi bogu, je našlo ime tudi onih sedemnajst ognjišč, ki jim še vedno pravijo Velike Loče, na oni strani reške ceste tudi Vele Loče. Hiše pravzaprav niso grajene na ravni, stopničasto rastejo iz podnožja
Ločanci, seveda, ti se prav nič ne menijo za nekdanje jezero, še bog, da se je nekam odcedilo! Po utrjeni
Ločanska dolina, vidite, je bila pravcato gnezdišče strahov in duhov, čarovnic, tošihov, hostnikov in tako dalje. Brž ko se je zgostil mrak, na, že so prežali izza grmja, izza vsake vrbe, a tudi po listnjakih so šarili, po skednjih, hlevih in hramih, na svetu povsod se jih je bilo nadejati — človeku so se morali jeziti lasje! Konec koncev: nobenega Ločanca niso ugonobili ne upepelili, grozili pa so brez prestanka — nikdar se ni moglo vedeti, kdaj bo prišlo najhujše. Torej jih je bilo treba odvračati? Kaj pa drugega! Imeli so blagoslovljeno vodo in vse svetnike; s temi so uspešno krotili duhove, vso ostalo hostniško drhal pa z rotenji in zaorokami.
Da, da, živeti je treba v božjem strahu, z dobrim namenom in nič se ti ne more zgoditi...
Poleg tega je bilo varstvo Loč in Ločancev zaupano trem železnim bogcem. Ti so rjaveli, da se ne reče viseli, vsak na svojem križu in vsak na svojem razpotju.
Kajpada se primeri, vse prečesto se lahko primeri, da Ločanec ne utegne upoštevati dobrega namena, ko se
12
Vrstica 79 ⟶ 81:
Nič takega navsezadnje! Toda v splošnem, to se lahko reče, je bil greh zelo redka zel v tem ličnem brkinskem zahrbtku.
H koncu stoletja pa, takrat se je marsikaj spremenilo.
Neke nedelje sta se pripeljala Bubnič in Dejak ter si ogledala okolico. Slivarski Bubnič je dobro poznal
S kakšno vodo?
No, da ne bi, denimo, zmanjkalo vode!
Ej, vode v Brkinih nikoli ne zmanjka! Na toliko
Toda poti so slabe.
Poti? Dajte no! Ali je vredno govoriti o tem?
Vrstica 92 ⟶ 94:
»O nekakšnih ledenicah govori, tako se mi vidi.« O ledenicah?
Tako je s kmečkimi gospodarstvi v Brkinih: dvigajo se in razpadajo, zrastejo na novo, pa zopet skopnijo, za to pač skrbe zaporedni rodovi na kmetijah. Kako naj bi bilo drugače? Ako človek dela na brkinski zemlji, mora z njo vskladiti tudi svoje življenje.
Le poglejte, kako se zemlja na poletje razbohoti in obogati — kamorkoli se ozreš, eno samo obilje: gore sena, sadja, žita. Potem, na jesen, pričnejo rasti še gomile listja, slame in praproti, vtem ko se v topli grudi debele sočni gomolji. A komaj se leto obrne, izgine bogastvo. Brkinska igna, ledine in plešivice osirotijo, prav nič niso na
Siromaštva v vasi pa sneg ne more prikriti. Tam sedaj bogati nekaj hiš. Bogati!... No, premoženje se pač množi, ker je hiša rodila prizadevnega gospodarja. In tak gospodar je kakor dobra letina: hišo popravi ali prezida skedenj, dokupi zemljo, gozdove, hlev napolni z dobro pasmo. Vse to lahko stori kmet s trdo roko in gibčno pametjo.
Hribar, postavimo, in Štakar imata konje in nekakšne stroje: slamoreznico, vejalnico. Vse to je zraslo iz nič, prav tako bi lahko rekli, iz niča!
Mar niso do pred nekaj rodovi tudi
Tem pa, Palčičevim, so takrat cveteli sadovnjaki!
16
vrtovi — da, da, nekaj se jih je preselilo k Matevževim, nekaj k Racetovim in tako naprej.
Palčič je bil pač slaba letina. Na moč slabo je
In po teh poteh ni bilo mogoče hoditi v obnošeni kmečki suknji, dajte no, Palčič je vendar občeval z
Da, da, mladost Janeza Palčiča ni surovela ob brani in plugu, niti ni venela v sramežljivem zatajevanju
Ah, kolikanj je Janezu Palčiču prijalo takšno
Seveda, Palčič se je staral. Premoženje se je tudi
Palčič je o tem najprej govoril s Kastelcem.
»Tak tako?« Kastelic je pogledal nekam začudeno, a končno je priznal, da bi bilo to najbolj pametno. »Le dovolj ugodno priložnost bi bilo treba najti,« je rekel.
Navsezadnje tudi to ni bilo nekaj tako nemogočega — manjkalo se je takih priložnosti! Toda nerazumevanje, s katerim so kmečki veljaki sprejemali odličnega snubca, ni budilo nikakih obetov. Kakor so se hčere otepale po-starnega fanta, tako in nemara še bolj so se očetje bali črede njegovih trmoglavih upnikov. Zakaj malo, prav malo je manjkalo, da mu ti niso odbobnali še tistega
Da, da, v tistih dneh se je Palčič močno zresnil. V
In teh ni bilo malo
V vsaki sanji, v vsaki dozdevni prikazni je bilo opaziti božji prst.
Mnogokrat je zadostovala nastava preproste miselne zanke, in glej, že se je vanjo ujela nujna Palčičeva želja. Nič zato, če se ni, jutri je bil tako in tako še en dan. Če pa se je, denimo, jata škorcev nad Grebenom vendarle usmerila tja proti Podgradu, potem so bili to veseli svat-je, ki gredo po mlado nevesto, po zalo Barčanovo Maro. (O, Mara, Mara, ali je bilo vredno, da se je Palčič potopil v to črno muko zgolj zato, da bi se dotipal do tvoje bele kože!) Mar to ni bilo zanesljivo znamenje? In koliko je bilo takih in podobnih znamenj!
Zato Palčič nikdar ni legel, preden ni počastil vseh
ježa na roženi palici, ne stopil čez prag pred popolnim duhovnim očiščenjem: »Odpusti mi, gospod, vse grešne misli in dejanja, storjena pod to streho, in ne daj, da bi moja noga stopila na pot pogubljenja...« Dušo, ki je toliko let medlela pod otrdelo skorjo grešne nesnage, pa si je izprašil z brezovo metlo. A tudi potem, ko je stopil čez prag, ni dal mesu in volji, da bi se valjala v leni vem udobju in samopašnosti; o, kajpada! Krotil ju je in pestil s samopremagovanjem, z manjšimi in večjimi žrtvami, tako da je, postavimo, izšepetal nekaj več molitvic ob znamenju v potoku; da je mimo bližnjice ubral
Dogodki torej, ki so se potem vpletli v Palčičevo
Čemu bi potemtakem trmoglava vera ne premaknila človeka; če se vzame, samega cesarja. Koga? — No, prav tega, ako se pokaže potreba znova poudariti, kako
Avstrijski cesar se je v tistih dneh res premaknil in odpotoval na jug. Šel je tja ne toliko zaradi razvedrila, kolikor zaradi državniške dolžnosti in vedoželjnosti:
razjedala morska voda; ali je pod njim v resnici več cementa nego utvare, o tem se je bilo treba prepričati.
Šel je torej tja, da presodi, koliko se lahko zanese na trdnost puljske luke, tega edinega avstrijskega
Toda istrskih in brkinskih podložnikov se je ob
Cesar, pravite...?
Ločanski gospodarji so nekaj dni postavali z rokami v žepih. Kakor po požaru ali pozimi, so postavali. Okrog njih pa se je smejalo poletje in delo je močno trpelo.
Le kdo naj se zanese na vse te čenče. Vsak izmed njih je že bil v Divači ali na Kozini. Kaj pa je bilo to:
Da, tako je povedal Palčič.
Palčič, seveda, on bi bil vedel marsikaj pojasniti, a vse tiste dni je preždel v Materiji. Sploh ga ni bilo na spregled.
Zaradi tega je bila zbeganost še večja. Joškov Ježin je videl cesarja na ognjenem vozu; kakor sveti Elija je drvel v Istro. Kozinci in Herpeljci so klečali ob poti z obrazi v prahu. A to so bila le ugibanja, kdo bi o tem govoril naglas! Nemara Jernej, on je tu in tam kaj
Pa je zopet buhnilo tam pri ledenicah. V zraku in pri tleh je vršalo. Dvignila se je jata vznemirjenih vranov, kvra, kvra, v Grebenu je srdito odjeknilo, uuh, je reklo, a tudi Škrljevci so pritajeno tožili nad vsem tem hrupom.
20
Spokojno zatišje, zasanjano v vekovno bajavost, se je vznemirilo. Surovost glasov je pregnala rodove
Po vsem tem se je zavzel tudi gospod župnik v Slivju. On, ki je lahko ocenjeval duše tudi po spovedniškem
šepetu, je sprva nemel v začudenem prisluškovanju.
se je nato pomenil o tem s svojim bogom in si izbral primerno nedeljo.
Ko se je kašljanje porazgubilo pod oboki, je gospod župnik pomembno dvignil roko. Najprej je spregovoril o telesnem trpljenju. O odtrganih udih, o odsekanih glavah in cerkev se je na mah napolnila z grozotnimi prividi. Po mršavih hrbtiščih faranov so pričele polzeti ledene znojne kapljice; prejkone krvave tudi te, zakaj nihče ni mogel upati, da se bo izvil iz te posvečene
Ali župljani vedo, kaj pravi Suplicij Sever? Ves svet je bil oškropljen z mučeniško krvjo in bolj so kristjani takrat hrepeneli po mučeniški smrti, nego sedaj nekateri hrepene po škofovskih palicah.
Ah, ta gospod Janez! Vedno se je skliceval na tega ali onega neznanca. Seveda, tukajšnje župnije se niso mogle ponašati s takšnimi mučenci; toda že tamle nad Dolino se je skrival sveti Socerb. Nekaj časa se je skrival tam brez pretiranega hrepenenja po mučeništvu, potem so ga seveda umorili, medtem ko so tržaškega patrona
A kaj naj bi bilo trpljenje mesa z nepopisnimi
Nikakor ne, akoravno so se tudi Orehovcev in Kovča-nov, Hotiščanov in Ritancev kaj krat lotevali nekakšni pomisleki. O, bili so trenutki, ko so se tudi preprostemu umu vsiljevale pregrešne, bogokletne primerjave. A kdo bi pravil o tem! Skušnjavec pač, ki ga je bilo treba odganjati z neomahljivo vernostjo. Ali sveti Avguštin ni delal tega? Samo z otročadjo, s to je imel človek cesto težave. In kaj tudi hočemo: otrok je otrok in od njega ni moč pričakovati, da bi ločil nespodobnost lastne golote od nagote angelskih ritk, ki venčajo stranske oltarje.
Vse to trpljenje je bilo pohleven dežek v primeri z gorjem v posmrtnem peklenju! O, ti moj bog nebeški!
Malone razločno je vzdihnila Luknjarjeva staruška nad tolikšno grešnostjo moških, in tudi zato, da je preložila težo telesa na manj otrplo koleno.
Na tak način se je znal gospod Janez približati
Navsezadnje je bilo konec tudi te maše, vsake maše je enkrat konec. Gospod Janez je pomil in pospravil tisto svoje posodje in odšel v zakristijo. Hram svetega Martina se je praznil in župnijski patron se je znašel zopet sam v neživljenjskem svetniškem in angelskem spremstvu; s tem bi moral sedaj prevejati in ophati vredne in nevredne vzdihe rotečih priporočil in tajnih sklepov, ki so se
Kaj bi ne, ko je bil zunaj dan tako živ, tako poln svetlobe in oddaljenih, znanih glasov.
Tistih nekaj ločanskih mož se je obotavljaje, brez naglice pomikalo proti pokopališkemu izhodu. Da ne bo kdo mislil, da se jim kam mudi — prav nič ne! Vsak si ogleduje svoj klobuk, poravnava ga in gladi, kakor se pač spodobi človeku z mirno vestjo, preden si pokrivalo natakne. Takšno vreme! de nekdo z vsakdanjim glasom. Da, da, vreme je bilo res nedeljsko. Na ta način so se izmotali na pot. Šli so skozi vas. Tja proti Bubniču, kakor po navadi.
Ko so se nekoliko osamili in se jim je v nosnicah
»Če ta pridiga ni bila namenjena Ločancem...« je rekel Markov Lovre, potem naj ga strela ubije.
He-he, pridiga. Vsakdo je vedel, komu je bila
»Vsaka pridiga je nekomu namenjena,« je rekel Ježin Joškov. »Neka Korinčanom, neka Rimljanom. Ta je bila namenjena Ločancem«
Pri Bubniču, seveda, tam tudi ni bilo mogoče govoriti o čem drugem. Čast, komur čast! Gospod župnik je znal svoj prav zelo spretno obrazložiti. In tudi temeljito
»Podpreti, podpreti.«
Toda pri tem se sklicuje na neznane ljudi. Na
Akvinskega. Ali ga kdo pozna? Kjee!
Človeku res ne ostane drugega, ko da zamahne z roko.
Vrstica 155 ⟶ 156:
Ali delo na loki ali v gozdu, to ti je docela nekaj drugega. Človek zavihti cepin, s koristnim namenom ga zavihti, pa se mahne po kolenu. Hvaljen Jezus, ali kaj naj bi rekel?
Ali pri ledenicah ...
Da. In tamle okoli svetih treh kraljev, če se vzame. Ko ti od brčin visijo strogi j i, huu! Mraz razganja cerovo deblo, človek pa mora vztrajati v Paldinu. Biti moraš tam in s premrlimi parklji nakladati ledene škrli. Z
Da, da, človek marsikaj prenese. Gospod župnik ne more vedeti kdo ve kaj o tem. On se lahko vsaja nad
Nič ne rečem zaradi kletvine. To nikakor ne more koristiti, toda denar. O njem ne bi smel tako govoriti. Na njem je cesarska podoba. In navsezadnje, vsega mu
To se je dogajalo spomladi, v prvem letu ločanskih ledenic. In tedaj se še ni moglo reči, na kakšna tla je padlo seme župnikovega modrovanja. Prav nič se še ni moglo reči o tem.
24
''Mlin je živ stvor, giblje se in nekaj pripoveduje...''<br />
==II.==<br />
Kravje stezine se spuščajo po tisti grdi strmini iz vasi, potem vodijo mimo napajališča naravnost v Ponikvo. Tik ob mlinu torej in Bržan nima nikakih težav z vaško čredo. Je, klikne, je, in stopi v mlin. Čreda parklja zlagoma dalje, ven iz Ponikve proti Robu, kjer se bo zdaj zdaj razlila sončna luč po leskov ju, po brinju, po griškem mlečniku.
Ni dneva, da bi Bržan ne pogledal k Valentu v mlin.
Tod je še temačno, ker je nad kotanjo malone
Bržan odmakne vegasto dver ter se nasloni na
Ali Valent nič ne sliši?
»Valent!«
Nemara tudi nič ne vidi ob tisti omokani petrolejki.
»Dobro jutro, pravim!«
Vendar še počaka, dokler Valentu spremenjeni
»A, ti si...« reče. Nato popusti delo. Skuša se
Toda to se ponavlja sleherni dan in Bržan je tega vajen. Nikakega sočutja nima z mlinarjem. Stoji tam pri vratih in se muza.
»Tisti tvoj križ,« reče prizanesljivo.
»Križ, križ,« de Valent veselo. Potem pridrsa bliže. Ali naj bi tarnal nad to svojo nesrečo? Eh, vzdihne. Sem in tja vzdihne, zgolj iz navade, zgolj zato, da se nekaj reče.
Migne z brado tja proti luči in spotoma otresa
Potem se krepčata med pomenkom.
»Tak tako, praviš?«
Vrstica 182 ⟶ 187:
»Tja nekam.« Ali Valent ve, kje je Kastav? »Med gozdarje, potemtakem.«
To je povedal Bržan o Kalčevem Janezu. Toda sedaj mora odriniti, nič več ne utegne postavati tod okrog mlina.
Na ta način je Valentu vedno očito, kaj se dogaja v vasi. Nič posebnega, navsezadnje, vas je majhna, ljudje so počasni in strpni. Nič takega, res, a mlinar živi z njimi. Udeležuje se njihovih prigod, žalostnih in veselih, pri najdrobnejših doživljajih vasi se zamuja. Tako na
Ločanci, seveda, ti ne vedo prav nič o tem... Mlin v Ponikvi je starikava, trhlena naprava. Nagnita kolesa toliko toliko da se še obračajo pod nasilnim
Čez brv pride kmetica s culo na glavi, postavimo, iz Markovščine. »Proso sem prinesla,« reče.
»Proso?«
»Da. Tole culico,« pravi ona.
Glejte no! Mlinar se ne more načuditi. »Le kje ste ga pridelali,« vpraša zavzeto. Ne, s prosom ne bo nič, stope počivajo, nerabne so, mrtve. Kdo ve, kdaj so zastale, niti Valent bi ne vedel tega povedati.
Kmetica zmaje z glavo pod culo. »Kje smo ga
Navzlic temu mlin v Ponikvi ni pogrešal vode in žita, ne vode na žita. Ločanci, Ritanci, Kovčani, Slivarci, ki so sejali ajdo in ječmen in proso in rž in pšenico in zlato koruzo, so vse to poželi in znosili k Caretu ali v Padež. Toda Ciči, ljudje z one strani reške ceste, niso bili tako občutljivi. Ho-ho, ti so komajda ločili moko od
Bržan je torej moral hiteti za vaškimi kravčeti in Valent je ostal zopet sam s svojim delom. Sele potem, ko se je dodobra zdanilo, je prišla Luca.
Najprej je upihnila luč, potem si je zatisnila ruto na glavi — tako! Moški, kajpada, bi si bil na ta način
Eh, da! Valent si bo lahko nekoliko oddahnil. Tu je bila sedaj Luca, krepka ženska, prizadevna ženska s
Valenta pa je šivalo v križu. V lakteh je imel še silno moč, to je bilo res, toda samo z rokami si človek tudi ne more vselej pomagati. Prej ali slej, tako je
Valent pa bi si zopet ne mogel želeti boljšega hlapca od Luce.
»Boljšega hlapca bi si res ne mogel želeti,« je rekel. Tako se je šalil, mislil zares in se vendarle šalil. He-he ...
Vsekakor se je Valentu začelo dozdevati, da se
»Pomeniti se bom moral z Martinom,« je rekel.
Zunaj je lajal Šek na ošabnega petelina. Bržčas se je petelin drznil priti v vežo, kajpak, z vso tisto svojo
krmi kokoši. Hlev in svinjak sta tudi spadala k mlinu in potem so bili tu še ljudje: vsi Mlinar j evi pač! Teh res ni bilo mnogo, nemara premalo, tem več pa je bilo dela. Martin in Valent in Luca in Lenka. Martin je mrlič, ako se sme tako reči, Lenka je še otrok... ah, ta deklina! Valent pogosto res ni znal prikriti svoje sreče. Toda če je Luca prišla v Ponikvo gospodinjit, potem je prišla sem gospodinjit — kdo naj bi vedno hlapčeval v mlinu! No, no, navsezadnje je bilo vse skupaj le stvar pomenka, zgolj stvar zrelega pomenka.
»Z Martinom?«
»Da, z njim.«
Luca je vdano kimnila. »Vsekakor bo treba nekaj ukreniti,« je rekla in šla iz mlina.
Z Martinom navsezadnje ni bilo težko pogovarjati se. Ležal je malone nepremično na podu vse od lanske
Martin bi bil zaklical, dvakrat, trikrat bi bil zaklical, ni vrag, da bi ga ne slišali v mlinu. Tam je bil Valent, ki je nekoliko naglušen, in to od večnega brbotanja, od nenehnega hrestljanja, toda v hiši, tam sta se mudili Luca in Lena — ko bi bil le zaklical: Pomagajte, ali nekaj takega pač...
V tem pravzaprav ni bilo nikake nevarnosti, prav nič ne, samo oglasiti bi se bil moral. Tako pa je brodil do pod pazduhe v vodi.
Vrstica 211 ⟶ 214:
Čujete!...
A kdo bi si bil mislil, da ga bo potem tako prizadelo!
Z Martinom se res ni bilo težko pogovarjati. Bile so ga same oči in dolge obledele dlake na izsušenem obličju. Vse ostalo je bilo pogrnjeno z rumeno ponjavo. Obledele dlake so se zganile le takrat, ko je Martinu krč zategnil lične mišice, tedaj so se neokusno naježile in bodle
Zvečer je Valent sedel ob Martinovi postelji. Sedel je tam in brskal s topimi prsti po svoji gosti bradi.
Nič takega, navsezadnje, Čičke človeku lahko vedno kaj nakani j o...
Valent se je moral torej zresniti. Pričel je govoriti o delu. Delo je raslo, vrag znaj kako, a je raslo. Vedno več ga je bilo, »jaz pa s pokvečenim hrbtom. Da ni Luce ...« Valent je dvignil roke. Pa saj se bo Martin lahko sam prepričal, je rekel spodbudno.
Martin je trenil z desnico pod rjuho toliko, da so muhe za hip vzletele in zopet sedle na tisto mesto. V očeh mu je vztlel plamenček zanimanja, tega ni bilo težko opaziti.
Valent je mencal, stiskal dlani med koleni, odganjal muhe, končno je rekel: »Sleherni dan ji ponavljam, da bo treba nekaj ukreniti. Nekoga bo treba najeti. Ali Luca...«
Martinu je vzdrgetala spodnja čeljust, zdelo se je, da bo zdaj zdaj spregovoril, tako se je zdelo spričo mučne napetosti v njegovem obrazu ... Nič razločnega, samo
»Luca? ... Ona, vidiš, noče nič vedeti o tem!«
30
Martinove oči še vedno niso bile prepričane. Tako, so vpraševale, tako?
»Noče!« je poudaril Valent. Bil je užaljen zaradi
To je na mah izgladilo trdost na upadlem licu, tudi roteče oči so našle svojo vsakdanjo spokojnost. Torej bi Martin privolil?
Kajpada! Mar Valent ne zna takoj razbrati tega iz odobravajočega, voljnega pogleda? O-o, z bratom
V jeseni je prišel v Ponikvo Jeroman, velik, samozavesten junačina. Prišel je tja in na mah uvidel, da ni dobrodošel. A bil je mlad in se je smehljal. Ker pa sta si bili očesci pod nasilnim čelom preblizki in ustnice nekam pretanke, smehljaj ni mogel nikogar ogreti.
»Aha,« je rekel Valent, »ti nam boš torej pomagal.«
Tako je pač, človek se mora včasih prijazno
Vtem pa drhti Luca v vse drugačni neučakanosti — lačnega človeka, bi se reklo, ki se mora zaradi
»Ali naši?« vpraša Jeroman.
»No, da. In naši?«
Vrstica 241 ⟶ 243:
Luca se je zravnala, samo oči in obrvi je obrnila proti stropu.
No, tu sta sedaj.
Motrita se z dolgimi, resnimi pogledi. Mnogokaj si objasnita na ta način, mnogokaj s pomembnimi
Iz mlina pa so prihajali vse drugačni glasovi. Tam sta se zopet sporekla večna prepirljivca, le kdo naj bi ju še poslušal! Valent že zopet vsiljuje Lenki moža, z vso vztrajnostjo ji ponuja novega ženina, s katerim se je bil baje že domenil in mu res ni kaj reči. To naj bi bil Joškov Jožin, zelo postaven mož, brkat in bradat.
Lenka se je hudovala. Valent pa se je šalil dalje in v hlinjeni resnosti skrival pretirano nežnost. Včasih mu ni bilo do šale, bil je utrujen in pobit in mu ni bilo do norčij. Razmišljal je o čem, morda o Martinovih živih očeh, potem je vzdihnil in nekaj rekel Lenki. Gor pojdi, ji je rekel. In Lenka je šla. Cestokrat pa se je lotil Lenke po ovinkih, z zvijačo ali norčavo ukano. Joškov Jožin, ta res ni bil več mlad, toda bil je dedec. Poleg tega se je ponašal z zlatim uhanom. Kaj meni Lenka o tem?
32
Nič! Lenka se je raztogotila in stekla na pod k očetu. Od ondot je bilo potem čuti njene pritožbe.
Tako je Valent ostal sam v mlinu in je lahko
V železni skrinjici pod ležiščem je Valent hranil nekaj drobnarij. Nič posebnega pravzaprav, razen tanke
Sedaj Valent ni bil več mlad in vid mu je pričel
Ta dan je sklenil, da se bo morala Lenka priučiti
Medtem se je Jeroman seznanjal s Ponikvo. Stara, mrka globanja ga je nekoliko oplašila. Kje je nebo, pri streli? Nagnil se je vznak in pogledal kvišku, na, pa se je zganila tudi pečina, prav nanj se je hotela povezniti. Ha, ta skalina, kako se je oblastno namestila v trobastem
zagatku! Mar ji je bilo ljudi! Kazala jim je pošastno lice z odtrgano čeljustjo in dvojnim žrelom in topo zrla v surovo preteklost. V tisočletja pač!
Da, da, samo čas ima takšno obličje ...
Jeroman se je stisnil kakor pišče. On je bil vajen trde ceste, prostrane griže, to pa je bila Ponikva. Na brvi se mu tudi ni zdelo varno; jezljivi slap se je penil in hrumel brez prestanka. Caral je omotično prejo in lovil nekoga vanjo. Človek se nikakor ni smel prepustiti temu zvodljivemu hladu.
Jeroman je nemel, Ponikva pa je bila polna
Prišla je nedelja in veliki dogodek je potrdil tudi gospod župnik s prižnice. »V bližnjih dneh,« je dejal, nato je ponovil vse ono, kar je bilo ljudem že znano. Pri večernici pa je litanijam žalostne matere božje pridal nekaj pobožnih misli na umrle in: »Za našega modrega vladarja in njegovo vladarsko hišo, oče naš...«
»Velik grešnik, res,« so menile ženske, vračajoč se po zavrteh v dolino. »Nič kaj prida človek,« so sodili možje pri Bubniču, »čemu bi drugače zanj tolikanj molili.«
Nemo posta vanje na pokopališču s pokrivali na dim-Ijah jih je bilo naveličalo in tako so si zdaj tu odpočivali.
V vse drugačni mrzličnosti so se znašli v Materiji in na Kozini. Tam pač, kjer sta stolovala župana. In ta dva sta bila vsekakor dolžna nekaj ukreniti. Nič
»Bržčas se cesarsko-kraljeva garnitura sploh ne bo ustavljala na vmesnih postajah, a priporočljivo in
34
kakor pa naj prizadeti župani v morebitnih dvomih s koristjo upoštevajo blagohotne nasvete visokorodnega gospoda barona iz Odoline.«
Potemtakem se je Kastelic lahko oddahnil. Tak tako, je dejal. Nikake nevarnosti ni bilo videti, da bi se človek zameril ali osmešil. Dobro, dobro... Skočil je torej k baronu v Odolino, nato sta s Palčičem sklicala v Materijo nekaj najveljavnejših občinskih mož.
»Vidite,« jih je nagovoril Kastelic, opletajoč z levico približno tako, kakor baron iz Odoline, »prejkone nas bo doletela čast, bilo bi torej...« in jim je obrazložil, kaj bi bilo priporočljivo in umestno.
Starci so zbrano poslušali. Potem pa, ko je župan umolknil, so bili v veliki negotovosti. Nekateri so si molzli brade, drugi so z izpahnjeno čeljustjo zbirali
Končno je Kastelic vendarle nekaj rekel. Vprašal jih je, ali so vse razumeli.
Kaj ne, so rekli.
Vrstica 270 ⟶ 272:
Navzkriž? Ne! Sive glave so se zamajale.
Potemtakem naj vsaka vas odbere svojega moža. Slo-pe, Ritomeče, Brezovica, Vrtviže, Ojstrica, Padež, Kozja-ne, Tatre, Mrše, Orehek, Kovčice, Slivje, Velike Loče, Markovščina, Skadanščina, Golac, Vodice, Jelovice, Gra-dišica, Bač, Materija, Povžane, Rožice... bi se reklo nekaj nad dvajset mož; z njim, županom, in Palčičem dovolj vrednih predstavnikov matarske občine.
To je bilo potemtakem urejeno. Vendar se je vse skupaj izteklo nekoliko drugače, kot je predvidevalo
Na kozinski postaji je bilo vse na svojem mestu, to se lahko reče. Očancev je prišlo več, kot sta jih
zvrstili pod ozelenelo lopo. Prednje so potem nagnetli nekaj šolske otročadi iz naj bližnjih vasi; toliko pač,
Tako! Vse na svojem mestu torej in kakor se je
Ampak sonce, to je imelo nad Krasom dokaj več moči kakor v Brkinih. Se onim trem orožnikom, ki so pretis-njeni in pozapeti stopicali ob progi, še njim je vročina jemala dostojanstvo. Kaj ne; pot jim je ščemeče curljal po vseh žlebičkih in pod razgreto čelado so se spočenjale drzne misli. Čemu ne bi smel človek žrtvovati
Vtem je za gričem nekaj pomomljalo, zaukalo je in vlak je bil tu. U-uf, je sapnil, u-uf, ter se ustavil prav tam pred lopo.
Tega glavarstvo res ni moglo predvidevati...
Na mah je bil prostor med lopo in vlakom poln ljudi iz pripovedk, kraljev in cesarjev, ali kaj?. Oni trije
Tak je potemtakem! Prav nič drugačen nego na
Vzlic temu je njegovo veličanstvo Kastelica močno ostrašilo.
O, ti moj bog nebeški! Ali ni nemara tu v bližini kje Odolinčan, on, ki bi se edini mogel znajti v tem krona-nem vrvežu, ker je tudi sam take pasme. Ne, barona ni bilo videti. Bržčas zato, je pomislil Kastelic, ker se ta
36
čas raje nego v cesarski, valja v milosti brezovske
Toda časa za ugibanje in oklevanje je bilo vražje malo. Njegovo veličanstvo je bilo že na tleh in naravnost proti lopi je krenilo.
Kaj? Kako?
Nič! Palčič je tedaj stisnil svojo palico v najbližjo roko. Skrivaj je dregnil oba župana in tako so vsi trije stopili za korak iz gruče. Tako, nekaj je bilo storjenega; togost je popustila, župana sta si nekoliko oddahnila. Ah, ta Palčič!...
Ko se je cesar ustavil, so se globoko priklonili. Nato je Palčič premišljeno in v cesarskem jeziku povedal, da se tukajšnje prebivalstvo vdano in ponižno klanja
Glejte no, cesarju je bilo všeč. Tenko se je nasmihal, nekajkrat je spodbudno kimnil z glavo. Očitno je skušal Palčiču pripomoči do srečne izpeljave nerodnega lepo-rečja, zakaj pozdravna molitvica, izrečena ob toliko
Kljub temu se je cesar za počastitev zahvalil. Potem je vprašal:
»Sedaj smo torej v Istri?«
»Da, veličanstvo, tu se začenja Istra.« Palčič se je priklonil, župana tudi. »In ... kako živite?«
»Ni sile, veličanstvo. Živimo pač...« Palčič se je
Do morja? »Poldrugo uro, veličanstvo. Z vozom tudi manj...« Palčič je iztegnil roko proti zahodu — vrag vedi, če je bilo to spodobno — in jo je naglo povesil.
»Lepo. Vi ste, kajpada, župan v teh krajih?«
Vrstica 300 ⟶ 302:
»Potemtakem se je res menil s cesarjem?«
»če ti rečem! Z njim se je menil.«
Kajpak o davkih, o slabih letinah in marsičem še. Ah, kolikanj je takšnole dobronamerno pretiravanje
Po vsem tem je postalo življenje dokaj bolj prijetno. Orožniki, vzemimo, so ga odslej spoštljivo pozdravljali. Domačini so se z rastočim zaupanjem obračali nanj in marsikomu se je zareklo: Kaj praviš, Palčič — vi, ki se spoznate na to ... Palčič se je namuznil, he-he, in povedal svoje mnenje.
Ves zatopljen v svoje misli se je včasih ustavil sredi loke. Ali na griži. Sel je in se nenadoma ustavil in odkril. Klobuk je podržal spoštljivo pred sabo in se smehljaje poklonil. Dober dan, gospod sodnik, je rekel. (Čestokrat
38
je bila plemenita gospa.) Potem se je pokril in se pomudil v kratkem pomenku z gospodom sodnikom. Vi ste torej tisti, bi moral reči med drugim sodnik, Janez Palčič iz Loč? Slišal sem, slišal. Srečali ste se z njegovim
Navsezadnje se je spričo tega slovesa na novo odprlo tudi nekaj predalov, ki so se bili prej zataknili. In to je bilo najpoglavitnejše. Da, da, gore boste prestavljali...
Vendar na tak način nikakor ni bilo mogoče še dalje vztrajati v samotarjenju in odpovedi. Veriga storjenih sklepov se je zrahljala, natrgala se je že ob tem prvem uspehu — kje naj bi človek ob nenadnih spremembah zmogel toliko zbranosti, da bi jo znova zakrpal? Tega Palčič res ni zmogel, vse preveč je bi zapreden v misel na ženitev. Vest pa, če je ravno hotela imeti svoj prav, je glušil z žvenketom srebra, ki se mu je ta čas nabralo v žepu.
Torej sta se Barčan in njegova Mara vendarle
S cesarjem da se je menil?
»Dobro, dobro, nič ne rečem, ne bi bil napačen takle snubec. Ali beseda, čeprav cesarjeva, še ni zlatnik.« Takšno je bilo njegovo mnenje.
Vrstica 316 ⟶ 318:
Ali so bili to kristjani?
Ne, to niso bili ljudje in Palčič se že zaradi njih ni mogel odreči svojim načrtom. Moral se bo pač oženiti. Čimprej se bo moral oženiti, dokler ne ugasne varuštvo skrivnostnih sil, ki jim je bil posvetil nekaj spokorniških tednov. Mgm, nič se ne ve, kdo vodi naša pota...
V Hrušici, vzemimo, pri Sesljevih sta bila Palčič in Kastelic vedno dobrodošla gosta. Tu se je domačinu
Pač pa ni bil popolnoma brezbrižen ob neki vablji-vejši priložnosti, tam, kjer oče in hči nikakor nista znala uskladiti svojih notranjih občutkov do zapoznelega
In tako sta se s Kastelcem potem vozila samo še v Brezovico.
Hu, ta Kristina, kakšna nenavadna ženska!
Mirna, stroga. To ji je pobralo dobršen del prikupnosti z zagorelega obraza. Toda vse ostalo, povito v preslegasto bombaževino, je bilo tudi Kristinina last in tako
»Ali je vedno tako resna?« je vprašal očeta.
Povžanec je gledal namrgodeno. Potem, ko je hči
Mar naj bi jo bil hvalil, Kristino? Kristinico? O, to vam je bila hudičevo zrno, marsikatero palico je bil zlomil na njej. Ali naj bi to pravil poštenim ljudem? »Takšna je pač.« To je rekel.
Uboga Povžanka, uboga Kristinina mati! Konec
»Vi niti ne veste...« je hotela reči. A stari je gledal po turško in tako je ostalo pri tem. Palčič in Kastelic sta lahko marsikaj videla, poslušati pa jima res ni bilo treba — svoje živine in svojih otrok Povžanec nikoli ni hvalil.
Prebil je mnogo težav in si nabral dokaj življenjskih modrosti. Najprej se je pehal z zemljo, potem se je moral rvati tudi z družino, ki se je množila in hotela zrasti po svoje. Po svoje? Seveda, kakor teletca! Kam pa pridemo, je menil Povžanec. Moral jih je torej s trdo roko in milo besedo učiti, kod naj hodijo. In to se mu je v dobršni meri posrečilo, zakaj nikjer ni bilo zapisano, da se morajo s starostjo človeku podvajati tudi nevšečnosti. On pa je imel svoja leta in sinove in ženo in hčer...
Vrstica 332 ⟶ 334:
Kristina?
Kajpak, ta, vsako nedeljo je nekam šla, bogtigavedi kam. Ako Kastelic in Palčič nista nič slišala o tem, naj se razprašata pri ljudeh — vsa dolina je bila polna čenč.
Ah, ta svojeglava ženska! Odtihotapljala se je z
opletal z jezikom, prav nič ni zaleglo. Ali naj bi jo bil priklenil k jaslim? Ho-ho, ustavite veter nad Krasom, pridržite jesen, da bi se ne prikradla v dolino... Kdo, res, bi bil mogel ponujati takšno hčer!
Kljub temu je Palčič močno vzljubil sprehode tja proti Brezovici. In kakor je sprva vabil s seboj Kastelca, da se je mogel opirati na njegov županski ugled, tako se je poslej ogibal Materije. Malokrat, prav malokrat se je še pokazal na županstvu.
Kastelic se je muzal. He-he, je menil, nemara se bo vendarle oženil.
Da, Palčič se je na to zelo skrbno pripravljal.
Naj je stopil po tej ali oni poti, po tej ali oni samotni stezi, vse so vodile mimo Rožic ali mimo Odoline
Ah, ja! Kristina, Kristinica...
Toda ona se je samo sramežljivo smejkala, nekaj je iskala v nedorasli, popaseni travi.
Vrstica 343 ⟶ 345:
Koliko pa je bilo pravzaprav teh dolgov? Tisoč, tisoč dvesto kron? Prav! Toliko, kolikor je lahko pričakoval od Povžanca. Potemtakem se bo naposled le znebil la-komnih pajkov!
Hu, takšne misli, kako so ga vedno vznevoljile! Palčič je segel po tobačnici.
Torej Kristinica
42
Silen je gozd v svoji prastari modrosti.
Vrstica 350 ⟶ 352:
III
,oJ *av »t bo $ol«fl[
To vam je gozd! Tu se začenja, ali konca mu nikjer ni videti, njegove sence se izgubljajo v modrikasti
Poleti se odene v zamolklo zelenino, da izziva sinjino nad sabo, na zimo osi vi in se približa zemlji. Skupaj potem o nečem premišljujeta.
Silen je gozd v svoji prastari modrosti. Jaz sem oče življenja, šepeče, in zemlja, zemlja je mati življenja...
Tak les tudi človeku zlahka kljubuje. Mar mu je tistih njegovih plenkač in žag in zagozd! Človek pride in odide, gozd pa ostane. Raste in živi dalje, okrepljen z brazgotinami. Prav nikakega sovraštva ne čuti do
Gozdarji si živo deblo najprej ogledajo. Tole je torej na vrsti, rečejo včasih. Nekajkrat ga obidejo, mendrajo po snegu, ozirajo se v stožčasto krošnjo, da, da, kimajo.
Nato ga obsodijo. In gozdno tišino načno tuji,
Ko prično trgati belo meso, se razširi smolnat vonj, hoja vztrepeta, zamaje se, potem omahne nad podseko s parajočim krikom. Sveži lub je poln odrgnin. Možje se nekoliko oddahnejo, prestopijo se za nekaj korakov, nato znova pokleknejo v sneg. Se-ša ...
Debla drvijo po razoranih rižah v dolino. Tu in tam se zataknejo, zajeze korito in na zagatnem kraju se zgrmadi skladovnica lesenih trupel. Pogosto se to
Daleč od doma je vse to, daleč od velike ceste. Janez živi sedaj z gozdarji in njegovi utrjeni udje zlahka
Na razkurjenem ognjišču se topi slanina, v
»Letos jih še ni bilo videti, letos...« Tako je rekel Tine Rodičan.
»Volkov?«
Kastavec Zušt si je sopeč iskal pripravno lego. »
44
Pravzaprav se jih nihče ne boji, volkov. V kladaro ne prihajajo, na to se še niso navadili. Podnevi pa v gozdu tako in tako niso nevarni — pri podiranju drevja je toliko hrupa! Toda ležati na varnem in se poigravati z ostanki domišljije iz otroških let, z malce pretirano predstavo o zlakotnjeni pošasti, ho-ho! Tak vam je volk! Pravcati gozdni strah. Ali si ga je sploh mogoče
»Takrat, vidite, smo drvarili v Bukovini. Plehka dežela, pri moji veri...« Zadnik išče nekaj pod pazduho in pripoveduje, pripoveduje in grabi po koži. »Nič ne rečem, mraz niti ni bil tako divji, toda snega, mokrega snega je tedaj nametalo, in toliko, da je delo zastalo. Kaj bi! Trije ali štirje smo se napotili v vas. Tja pač, da ne segnijemo v kladari, smo si rekli. Vas navsezadnje ni bila tako daleč, toda gazi, gazi — in ne prideš nikamor. In tako se je znočilo. Izkopali smo si torej globanjo ob skladovnici drv, da bi prenočili. Bilo je prav prijetno in lahko rečem, da smo se potili. Prav lahko bi tudi pospali
v tistem razgretem kotlu. No dobro,« je rekel Zadnik. Nato je dal svojim besedam nekaj več važnosti. »Ali ti ne prinese strela dva volka prav po naši gazi!« »Njo in njega, potemtakem?«
»Nemara res, toda mi smo se zlomkovo prestrašili. Nekaj časa smo samo stali in se gledali. Beštiji se nista upali naprej, pač pa sta vihali rilce, nemara zaradi ognja. Nekaj sta renčali...«
Kastavec Zušt je hotel nekaj svetovati. »Z ognjem bi ju morali,« je rekel.
»Kakopak! Z nami je bil neki Romun, ta se je prvi opogumil: pograbil je gorečo glovnjo in jo zalučal.
Zdelo se je, da doživlja Zadnik prav takšno napetost kakor ono noč v Bukovini.
»Vse skupaj je torej postalo vražje sitno. S kurišča smo pobrali vse, kar se je dalo prijeti, tam je ostalo le še nekaj žerjavice. Na to žerjavico bi morali nametati novih polen, a skladovnica, ta je bila tam ob gazi — na gazi pa sta stražila volka ...«
»Da sta strašila?«
»Kajpak, tudi strašila. Pomikala sta se bliže in bliže. Sedla sta, legla, se zopet pobrala, pa zopet sedla, a vedno za nekaj čevljev bliže kurišču, vedno bliže... Mi štirje smo se stisnili na nasprotni konec — samo pest žerjavice nas je še ločila. Čepeli smo in ugibali, kaj bi se dalo ukreniti. Gledali smo neumno, kakor v prikazni, bi rekel. Nekdo reče, naj bi stekli, do najbližjih bukev naj bi skočili in splezali nanje. Ni bilo več, ko nekaj korakov, če se vzame, a skoči skoči po odjenljivem snegu! »Potem zažgimo kožuhe in planino!« de Romun. »Ali v krčmo?« pravim. »Nanju!« revskne Romun. »Prava sramota,«
46
Lišekov glas, samo iz tistega njegovega prvobitnega
»Kaj vse lahko doživi gozdar v Bukovini!« Čabranec Mate je ležal na trebuhu. Glavo je pestoval v dlaneh in to, kar je rekel, je povedal z vso resnobo.
Potem se kladara umiri. Gozdarji so se nagovorili in omahujejo v sen. Ponoči kdo vstane in se bos opoteče iz kolibe. V potuhnjeni napetosti postoji pred vrati nekaj hipov, aah, zdehne, nato vztrepeta in se vrne. Na ognjišču še vedno tli nekaj pod prhkim pepelom; gozdar na vrže prgišče trsak, ocepek, dva in se znova zarije v gnezdo. Noč prisluškuje pogrkavanju in piskajočemu sopenju
Čez dolgo šele pride nov dan. Bleščeče zimsko jutro obsveti kladaro in snežni breg pred njo, opisan z
Tako minevajo zime v gozdu.
No da, čemu bi se ne pojavili tudi to zimo volkovi. Oglasili so se zvečer, pravzaprav je bila noč, toda
»Medveda, tega ni težko ukaniti. Z ujcem sva nekoč bežala pred njim po gozdnem kolovozu. Ujec je bil na-dušljiv in tako sva planila vsaksebi, vsak za svoj grm sva se skrila ob poti. Nemara, sva si mislila, bo dlakavec odrinil dalje.
Medved pa se je ustavil. Brž ko je pricopatil do tja, je postal. Zdaj bo po naju, sem si mislil. Ujec si je moral tudi misliti nekaj takega. .Smrdljivec!' je zarjovel s tisto svojo nadušljivo sapo. Kajpak, da bi ga ostrašil. Potem-
Vrstica 394:
Prav lahko, nekakšen rezget je bilo čuti.
Toda konji, ti menda ne tulijo ...
Eh, trobci! Zadnik mahne nestrpno z roko. Možje zopet onemijo, stegujejo brade, pripirajo oči — seveda, to so nekakšni glasovi... Stopili bi ven in si ogledali, kaj se dogaja, ali bi? Mlajši so takoj v škornjih. Nemara so res volkovi, pravijo, naj no vsak vzame sekiro. Nekdo je zrahljal leseno oknico in jo odloputnil. V kladaro je dahnil mraz, zunaj pa so se ponovili kriki. Te pošasti so nekoga napadle, tam so ljudje, ali čujete? Seveda, a kdo bi mogel biti, kdo naj hodi v teh urah po gozdeh. Tako so odropotali iz kladare v družbi cepinov in sekir.
»Le prižgi le nekaj ocepkov!«
»Ali jih bomo preganjali z ognjem?«
Vrstica 401:
48
Pomrzla skorja je hrstala pod obutvijo, vendar ni nesla moža. Gruča se je trgala, opletala je sem in tja med drevjem, gozdarji so omahovali, kakor da bredejo rekd. Ta in oni se je pogreznil do pasu. Živih glasov ni bilo več slišati, iz hoste je prihajalo nekakšno lomljenje in pokanje in hrstenje. Gozdarji so postali, ugibali so, kdo bi se mogel vicati v tem mrazu. Potem se zažene j o dalje, od kladare proti gozdni poti. Gazijo po celem in z mladih jelk usipajo nase prhke plazove. Janez hiti pred gručo. Sem in tja opleta z rokami in lovi ravnotežje. Ostali se dvizajo za njim preko zgoščenih senc. Opirajo se na toporišča sekir in hite, ne meneč se za kosme snega, ki drče z vej.
Tesna poseka izdaja gozdno pot. Pot je sedaj zame-tena in vodi na ravnico, kjer so nagromadena posekana debla. In na ravnici je bilo vse razorano. Po razteptanem, razpršenem snegu so črnele lise smrekovega lubja.
Volk?
Bilo je obilnejše, okornejše ...
Vrstica 408:
V smreki nad živaljo je zahrstelo, s snegom je padla na hlodovino senca in kričala. »Bratje! Bratje po bogu, pomagajte!«
Kaj ne! Tu je bilo pol ducata drvarjev, vsak s svojim orodjem in prišli so prav s tem namenom. Planili so torej naprej. S tremi, z vsemi štirimi so si pomagali po grmadi navzgor, z obrazi obrnjenimi proti vrhu in v skrbi za človeka, ki je z drevesa kapnil tik pred, hudič znaj, kakšno zverino.
Sanjajočo hosto, odeto s snegom in mesečino, so
»Nikar, bratje po bogu...«
Bratje po bogu so se komaj znašli. Bili so zasopli in iznenadeni. Tak tako? Tu sploh ni bilo nobene zverine, nikake nevarnosti. Na kladah je čepel mršav cigan, strgan in gologlav. Glave sprva ni bilo razločiti, imeti jo je pač moral tam, kjer se je belil strah v velikih očeh.
Vrstica 420:
»S sinom sva, dobri ljudje. Bog vas je dal,« je klical. »Toliko, da naju niso raztrgali!« »Ali volkovi?« »Volkovi! Uh!...« »Mnogo?«
»Čreda, bratje moji! Kakih trideset...«
Cigan je zajokal. »Kobilico so mi raztrgali, požrli so jo, satani!« Na mah je pozabil na svojo kožo, ta je bila sedaj na varnem in vrnile so se čisto vsakdanje skrbi. Torej je tudi cigan lahko srečen samo nekaj trenutkov! Njegov sin Geza je bil mnogo manj čustven. Ko je
Če je tako, potem ni vredno še naprej postavati tu. Ciganska družina jim lahko skoprni od mraza.
»Toda volkov, teh res ni moglo biti toliko.«
»Boš ciganu verjel! Po dva, po trije se klatijo po gozdu...«
»Tudi nocoj jih ni bilo več,« je rekel Zadnik. »Ti pa, po bogu brat, bodi vesel,« je rekel ciganu. »Da nista imela kobile, bi ne utegnila zlesti na smreko. Zato nič ne tarnaj. No, spravimo se...«
Najprej je bilo treba spraviti žrebe na varna tla. Izli-zana kopita so spodletavala na zmrzlini in tako so ga morali skoraj prenesti s skladovnice. Odpravili so se po razhojenem snegu, trije pa so z baklami krenili po
»Dva, pravite! Trije, pravite!«
Cigan je napel svojo mršavost, zelo se je razhudil nad tem, da mu ni šla vera. Nekaj velikih zob mu je uhajalo na svetlo, kakor da jih ima preveč in ne najdejo vsi prostora v očrnelih ustih. »Dva, pravite,« je rekel in se vzdignil. Toda tedaj se je nenadno spomnil na nekaj važnejšega. »Moje gosli!« je zajavkal. V njegovih očeh in kretnjah se je obnovil obup. Moje gosli, hotel je
»Pri streli goreči!«
»Mi ti jih nismo ukradli,« je rekel Mate.
Vrstica 436:
vreči torej, ki je hrstela kakor žlebovina. To naj bi bilo vredno joka!
»Sviralo,« reče Zušt, »pripravno za škoromade...«
Gozdarjem ni bilo prav nič žal, da se je vse tako izteklo. Imeli so sekire in gorjače, nekateri so nosili
V kladari je bilo prostora za vse. V njej je bilo varno in toplo. Na ognjišču so se cmarila neosušena polena, cvilila so od bolečine in se oddihovala kakor žive žrtve. Cigana sta se lahko v miru gostila: tu je bila topla
»Po materi se mu toži,« je rekel Tine Rodičan.
Tako je bilo z njim, kakor z Matijem. »Prav tako mu je kakor meni,« je rekel. »Sirota brez staršev, menda še ni padlo od sescev.«
Vrstica 443:
52
in bleščečo opremo. Potem so gozdarji menili, da bi ne bilo napačno, ko bi jim Pero odcvilil nekaj na tistole gnjat v vreči. Ali bi?
O, Pero je bil voljan storiti karkoli; zaigral jim bo Wagner j evo fugo. Nekaj takega, česar še niso slišali, in kar jim bo vznemirilo srca ali, postavimo, Beethovnov preludij... Pero si je obliznil prste — samo nekaj
Gozdarji so postali zaskrbljeni: nekaj čenča, s tem jim potemtakem ne bo mogel vznemirjati src.
A potem so spoznali, da so gosli živa stvar, topla in občutljiva kakor človeška duša. Sedaj, ko se je vrečevina otajala, so si jih lahko ogledali. Pero jih je odvijal
Najprej je igral nekaj, v čemer gozdarji niso našli nič pomembnega. Glasovi so bili zategli in žalostni. V njih je bila nemara skrita zgodba ciganskega potepuštva,
Iz te priprave ni mogoče izvleči kaj več kakor iz goz-darjeve žage, so si mislili. Toda nihče ni pokazal
Mar menijo gozdarji, da Pero ni pogodil njihove misli? Takoj jim bo ustregel. Rešili so mu življenje, se lahko
reče, bili so torej njegovi prijatelji, toda Pero je imel še drugačne prijatelje. S temi jih bo sedaj seznanil.
Vrstica 454:
Ali je še kateri ostal na hoji? Kaj čenča, črnjavec?
Gozdarji so se spogledali. Zadnik je popeljal svojo glavo sem in tja, naježil je brke. Dajte mu čutaro, je rekel.
Prav to se mu je telo, ciganu. Stisnil je gosli pod
Gozdarje je privzdignilo na ležiščih. Nekaj jim je
Nato se je oglasila oddaljena piščal. Glas se je
54
''Toda pod vso tisto črnjavo le mora biti nekaj živega...''<br />
==IV==<br />
To je lepo, pobožno branje. Besede zvenijo sicer jezno in tuje, a v dekliških ustih se nekoliko omilijo, izgubljajo izvirno togost in polnijo tišino kakor tajinstveno ro-tenje.
Lenka načne naslednji odstavek, da le s pogledom ujame nekaj začetnih besed, ostalo potem lahko odmoli na izust. Sama prav nič ne razume, res, toda Valent ždi negiben na stolčku in napeto zre v temo za okenskim steklom. Tako posluša oddaljeno zvonjenje. Lenka izgovarja zamotane besede, nekam po svoje jih zloguje, da si s tem olajša branje — čemu naj vse to služi, si nikakor ne more razložiti. Z Valentom je treba včasih nekoliko potrpeti, si misli.
Da, da, Lenki se nikakor noče razjasniti.
To so pač molitve, ji je spočetka dejal Valent, nemške molitve.
Vrstica 467 ⟶ 470:
»Pravzaprav to niti ni masna knjižica, to so nekakšne izbrane molitve, pobožno razmišljanje. No, Lenka, čemu bi ti pravil...«
Čemu bi ti pravil!... Ah, tega mu sestra Rozarija nikdar ni rekla. Nikoli mu ni rekla, »čemu bi ti pravila«, ko jo je pričel begati z vprašanji. In ta ob prvih srečanjih niso bila prav nič drugačna, kakor vprašanja, ki mu jih je po toliko letih zastavljala Lenka.
Lenka pripoveduje Valentu podrobnosti zelo
O, da, Valentu je bilo mnogo do tega. On prav dobro razume vsako izgovorjeno besedo; zapletene misli iz
Bolšči nepremično v temo za oknom in vsrkava vase enolično žuborenje, ki vre z Lenkinih ustnic. Ko pa se dekle odhrka, ko se skuša oddahniti, tedaj se mu brž pri-prejo oči in čopka nad njimi se grozeče povesita.
Ali naj Lenka čita dalje?
Prav umestno bi bilo to, zakaj Valent leži zdaj na bolniški postelji in nestrpno čaka, da se bodo pričele rožnate ustnice sestre Marije Rozarije zopet premikati. Leži pravzaprav le na pol. Ledja ima obzidana z mavcem in noge štrle kvišku, zadrgnjene z jermeni in nategnjene s škripčevjem. Tako ravnajo kosti nemški zdravniki.
V bolnišnici je kakor v cerkvi. Stožčasta okna
Če Valent pomisli, da je doma iz nekakšnih Loč, iz nekakšne Pred jame, daleč tam ob reški cesti, sakrament, kaj vse se lahko pripeti človeku na tem svetu! Iz Loč torej, iz Velikih Loč! Čemu potem visi v tem čudnem, tihem templju, ves povit in pretišnjen... Prostor se odmika, beži v daljo in pada v globino in Valent se
Tudi s časom ni nič, prav nič ni z njim. Kako naj Valent ve za trajanje takšnih sprehodov po praznini. To so nemara dolgi popoldnevi ali razvlečena tiha jutra, nemara so zgolj trenutki, kdo naj ve to! Toda vrača se z njih z nenavadno naglico, s presenetljivo naglico misli, ki ga iztrga iz omotice in nekam trdo ravna z njim ob pristanku.
Valent se zave, a se obotavlja. Noče odpreti oči, noče gledati začudenih obrazov, noče poslušati neumnih vprašanj. Od nekod ga je pač prineslo, toda on noče dajati pojasnil na neumna vprašanja. Samo za las razmakne veke, samo skozi senco rdečkastih trepalnic oprezuje. Tako nekaj časa motri svojo okolico. In kaj vidi? Nič. Prav nič se ni bilo predrugačilo med njegovo odsotnostjo: stopalo visi na škripcu in ni večje od povesma volne.
Komaj za hip ga je odneslo. Bolniku nasproti visi glava z blazine, iz ust se mu je pocedil curek sline. Vse je na svojem mestu, le tik ob njem se je zganilo nekaj temnega. Valent še vedno ne dvigne trepalnic, samo oči obrne in ugotovi, da se je ob njegovem vzglavju nabrala kopica črnih gub. Potuhnjeno si ogleduje te gube in ploščatega izlizanega boga, ki je pritrjen na svetlem križu z rumenimi zakovicami. Obešen na beli vrvici se Kristus od časa do časa zgane, obrne Valentu hrbet, potem se na pol skrije v naborkih črne tkanine. Toda pod vso tisto črnjavo mora biti nekaj živega! Roke, stegno ali kaj?
Tak tako, duhovnika so mu poslali. Lejte no, duhovnika ...
Valent je grdo polomljen, čemu bi ga drugače držali na tej natezalnici. Bolečine tudi še niso odnehale, prav zdajle bi moral skrivenčiti ustnice, ko bi ga oni ne gledal — toda glava je cela, rame so nepoškodovane. In tudi želodec, čast bodi bogu! Potemtakem je skrb za njegovo dušo nekoliko preuranjena.
Valent razmišlja nekaj časa o smrti. Toda glasovi od zunaj, izza zaprtih oken, kjer se bržčas pode otroci po snegu, ga raztresejo.
Torej duhovnik, si reče, spovednik. Potem neopazno razširi očesni špranj ici: nad posrebrenim križem so črne platnice. Kajpak, marni župnik prebira svoje molitve, mrda z ustnicami in strpno čaka, da se Valent zave.
Nemara niti ne bere, temveč moli za njegovo dušo. Če je tako, potem si ga mora Valent ogledati. Veke dvigne oprezno, kakor bi se bal, da bodo zaškripale. Zelo
Tu ob njem sedi črna nuna. Ha, torej ta... In Valent zopet miži. Čim dlje skuša ohraniti v očesnih punčicah ujet odblesk črnobele podobe, a ta se razblinja v višnjevo pego in izgine. Poškili vnovič. Res, nuna. Čemu mu bo
58
ta? Mladi obraz ima vklenjen v belem skorjastem oklepu in čita. Nič ne bo z umiranjem, potemtakem. Glejte no. Valent postane nenadoma vesel, ves razigran, prav nič mu ni mar, če leži v bolnišnici. Nekaj natrtih kosti — kaj pa je to! Nekaj črnjavk po telesu! Nič več ne miži, ves je navdušen za tiho sosedo.
»Citate?« šepne. In oči se mu smejejo.
Tako je Valent spoznal sestro Rozarijo. Tiho,
Lenka se je ozrla po Valentu. Vzdihuje, si je rekla. Le čemu vzdihuje? Potem je čitala zlagoma dalje. »Citate?«
Nuna se je nasmehnila, rahlo, komaj opazno so se ji razprle blede ustnice. »Da,« reče, »čitam.«
Vrstica 496:
»Molitvenik.« Zopet je odprla knjigo. »Redovni mo-litvenik. Vas še vedno mučijo bolečine?«
Bolečine? Valent je odkimal. »Poglejte, kako so me obzidali, nič več ne čutim.« Toda ona, zakaj je ona tu pri njem, to bi rad vedel.
Nič naj se ne trudi, je rekla tedaj sestra Marija
Nič naj se ne trudi, je vnovič poprosila.
Ah, Valentu ni bilo niti malo do tega, zakaj sestra Marija Rozarija se je nagnila nadenj, razprla mu je srajco na prsih ter skušala vtakniti tisto mrzlo stekleno reč pod
Vrstica 503:
»Vročino imate,« je rekla nuna. Naglo je umaknila roko.
Kajpada, od njega je puhtela vročina. Vročino? »Meni se ne zdi,« je rekel. Toda sestra se je že obrnila in krenila k drugemu bolniku.
Le kod hodi s tistimi svojimi očmi! Tako je ugibal Valent naslednji dan. Toda namesto sestre Marije Roza-rije se je pojavila sestra Marija Angelika. O, tudi sestra Angelika je bila strpna. Prijazna, ustrežljiva velika nuna se je pri vsaki postelji pomudila s spodbudnim
Razigranost zimskega sonca in snežna bleščava sta pobelila bolniško sobo. Tak dan na pol ozdravi bolnika. Vstal bi in si pretegnil zastale ude. Sprehodil bi se po sobi, prav gotovo bi se sprehodil, da ni sestre Marije Angelike, ki prišumi od nekod in začudeno sklepa roke.
»No, kam pa vi?« de in se smeje.
»Na Dunaj bi stopil,« pravi bolnik zaskrbljeno. »
Lep dan, res! In Valent? Tonil je v občutkih, ki ugo-nabljajo človeka dan po veselici, ena sama puščoba je bila v njem. Lep dan da je danes? Dajte no, sestra Marija
Angelika, le čemu se smehljate! Nemara betežnikom, ki hlinijo veselost? Ali tem? Dajte no, sestra Angelika!
Potem je podremaval, da bi skrajšal mučno
Minil je dan, minila je noč in potem še en dan. V
Da, da, vsak drugi dan. In potem vedno pogosteje, tudi takrat, ko je ni vezala služba, je prihajala.
V srcu Valentina Cergola se je razraščalo pregrešno nagnjenje. Tudi v srcu in mislih sestre Marije Rozarije je zorelo nekaj takega. Razbohotilo se je kakor škodljiva zel na vlažnem vrtišču. Brž ko se je tega zavedla, je
Uboga sestra Marija Rozarija ni našla utehe. To je bilo zaradi mladosti, zaradi zrahljane zbranosti v
A kaj bi, čas je šel svojo pot!
Vznemirjajoči občutki, ki so preganjali sestro Marijo Rozarijo, so postajali zahtevnejši, nič več jih ni bilo
Začetno ugodje še ni popolnoma splahnelo, ko se je sestrino lice toliko približalo Valentu, da se ga je mogel dotakniti s suhimi ustnicami. Priložnosti in pretvez za to res ni bilo malo. Pomagala mu je, da se je na ležišču nekoliko dvignil, pa je hudobni bolnik pomoč zlorabil, kljub posrebrenemu bogku, ki se je spokončil na odeji. Nuna je bila huda, kakopak, preteče se je našobila ter naglo odkrilila drugam, čimdalj stran od skušnjavca.
Valent in sestra Marija Rozarija sta skrivaj kradla blažene trenutke. Ali vsega vendarle ni bilo moč prikriti. Gostje tega oddelka seveda, ti so imeli svoje težave.
Vsega res ni bilo mogoče prikriti. Ko je, denimo, sestra Marija Angelika bedela ponoči, Valentu ni bilo do njenih uslug. Vso noč je preždel v svojem kotu, vso noč je potrpežljivo prenašal svojo zapuščenost. Tožbe sosedov ga tudi niso vznemirjale. Zaradi njega bi sestra Marija Angelika lahko mirno prespala noč v svoji celici, prav nič se ji ni bilo treba truditi z njim. In vendar je bila sestra Marija Angelika tako ljubezniva, ena sama dobrota je je bila.
To končno ni bilo nič nenavadnega. Valent si nemara ni drznil nadlegovati pobožne stare nune, čemu bi sitnaril, si je bržkone mislil. On je bil mnogo bolj zaupljiv s sestro Marijo Rozarijo, ki je ponoči presedela ob njem po nekaj ur in mu čitala iz svojega molitvenika. Šepeta-je seveda, da bi ne motila drugih bolnikov. S pritišanim glasom, da je v presledkih lahko vpredla v šepet besedico, ki ni bila tiskana v pobožni knjigi. Ako bolnik ne more spati, potem naj mu sestra prebira molitve, da bo usnul v enoličnem žebranju. In to je bilo zelo preprosto. Valent je zaspal, nič več ni smel pasti pogleda na sestrinih ustnicah, na njenih svilenih obrvih, spokojno je moral čemeti in z zaprtimi očmi poslušati šepetanje. Zato pa so imeli njegovi prsti tem več opravka s sestrinim zapestjem v širokem črnem rokavu. Takšno vedenje naj bi prevaralo spogledljivce! He-he, bili so betežni, res, toda na očeh in ušesih ni nihče bolehal...
Zato je prednica, mati Marija Cecilija pl. Globotschnig, nekoč povabila k sebi sestro Marijo Rozarijo in ji rekla:
»Sestra Marija Rozarija!«
Ostalo so povedale plemenite ustnice, stisnjene v trpki bolečini, in zaskrbljeni pogled vzvišene matere.
Ohlapno oblačilo je skušalo skriti trepetajočo sirot-nost mlade nune, toda bingljajoči križec ni poznal
»SJišala sem, ljuba hčerka, da vam delo bolniške strežnice ne prija.«
Sestra Rozarija je pridušeno zaječala. Iz tega ni bilo mogoče vedeti, kaj namerava; odgovoriti ali zahlipati v solzah.
»Nekaj vas vznemirja, sestra Marija Rozarija.
popolnoma izmučila. Zato naj odslej prevzame opravke sestre Marije Agate v spodnjih prostorih. Pri tem naj sestra Marija Rozarija ne pozabi molitve, naj ne
»Molite!« je poudarila častita mati. »Tudi jaz bom molila za vas!«
V spodnjih prostorih Tli bilo kdo ve kako veselo.
Valentu tudi ni bilo prijetno. Še slabše mu je bilo kakor sestri Mariji Rozariji, zakaj v brezdelju je lahko vse do kraja domislil. Poleg tega so ga izluščili iz tiste sadraste lupine, nasajal se je že na noge, ki pa so se tako odvadile hoje, da so mu bile spočetka v veliko
Da, da, bili so dolgi, žalostni dnevi. Zunaj je kopnel sneg. Prejšnjih sotrpinov ni bilo več. Enega so odnesli, drugi so odšli sami, prišli so novi, toda ti se niso prav nič menili za Valentove tegobe. Valent je tapljal sem, tapljal tja, da bi si utrdil pomehkužene krake. Premikal se je nekoliko sključen, ker ga je v hrbtu še vedno nekaj krčilo, nekaj ga je težilo, tako da se je moral podpirati z rokami.
»Ni slabo,« je menil zdravnik, »ni slabo.« Valent naj le hodi, čimveč naj se sprehaja. Potemtakem lahko gre? Kam?
I, kam! Domov!
Domov? Ho-ho! Zdravnik se je smejal. Valent naj le hodi, čimbolj naj se razgiba, je dejal in šel.
Na ta način je Valent zašel na hodnike velike
Prav nič mu ni bilo mar, Valentu, kaj se dogaja na dvorišču. Sneg in kostanji in jokavo vreme, vsakdanje stvari pač, prav nič mu niso lajšale ali tešile duše. Toda tam na umazani gazi se je že nekajkrat pojavila sestra Marija Rozarija. Ne vsak dan, res, a nekajkrat jo je bil že opazil. Lejte no, si je dejal, Rozarija. Togost je
V tistih nizkih čevljih je morala hoditi zelo oprezno, da bi ne zajela zmehčane brozge. Krilo je držala za ped od tal in omahovaje hitela tja čez. Kam pravzaprav? Tja čez dvorišče pač, kjer tudi ni manjkalo vrat...
Končno sta se Valent in sestra Marija Rozarija
Sešla sta se v zavetju podpritličja, v senci seženjskih obokov, skozi katere bržčas tudi božje oko ni videlo
Tako se je plesnivo podzemlje na mah spremenilo v čudovito preddverje komaj slutenih skrivnosti. Valent se je spuščal vanj z vznemirljivim občutkom skrunilca tempeljske posvečenosti, ki pa se nikakor noče upreti grešni želji, neutešljivi želji, da bi srknil iz nedotakljive posode. O, tudi tak dan bi moral priti!
Seveda je prišel tak dan. Tudi tak dan, pravzaprav večer je prišel. Večer, ko sestra Marija Rozarija ni
Sestra Marija Rozarija je bila osramočena. Moj bog, je vzdihovala, moj bog! Ihte si je uravnavala škrljubasti oplet, da bi skrila levi uhelj in nekaj svetlih, štrlečih las nad njim. Vsa zbegana se je umaknila za visoko polico, vsa zmedena je lovila misli, ki pa se nikakor niso hotele povezati v takšno ali drugačno doslednost; drhtele so, kakor njene roke, potrepetavale so kakor njeno telo...
Navsezadnje tudi Valentu ni bilo prijetno. Mencal je v zagati pred leseno polico in bil od sile ubog v tisti prteni pisani halji. Velika reva, je pomislil in se odločil, da bo šel. Čemu bi še čakal, je menil. Naglo si je po-zapel tistih nekaj ploščatih gumbov. Kar šel bo!
Seveda je šel, toda naslednji dan je bil zopet tu. In ker sestra Marija Rozarija tudi ni podlegla kesanju, je igra postala nevarna. Koristnih posledic nikakor ni bilo mogoče pričakovati.
Odtlej se je Valent dan na dan uril v hoji po
To so bila sedaj zelo neprijetna razmišljanja. Valentu se ni nikamor mudilo. Prav nič se mu ni mudilo od tod, zakaj s sestro Marijo Rozarijo sta pričela o nečem razmišljati, pričela sta ugibati, kako bi se izteklo, ako bi...
Sestra Marija Rozarija se je stresla ob sami misli.
»Z vami da bi šla
No, da. Valent se je prvi spomnil na to.
Sestro Marijo Rozarijo je ta misel zelo iznenadila, močno jo je zbegala. Modre oči so se odsotno zazrle mimo Valentovega obraza, sledeč predstavam razburkane
»Kaj menite, sestra Marija Rozarija?«
No da, prav lahko bi si premislila.
Sestra Marija Rozarija se je pri vila k novemu ženinu. Štrleči locenj ni vzdržal pritiska, upognil se je in se nekoliko nalomil. Prav tako kakor sestrina stanovitnost, ki je bila tudi nekam nalomljena in ošibljena, le da zanjo ni bilo najti primernega škrobila. Kaj naj bi mu torej odgovorila, Valentu? Nič, nasmehnila se je. Bila je pripravljena omahniti v sproščenost Eve, ki jo bog peha iz togosti nebeškega vrta v sladke nevarnosti
Dobro, potem se bosta v prihodnjih dneh domenila o podrobnostih. In Valent je oddrsal iz pralnice in po viju-gavih stopnicah navzgor. Z vsem časom, ki mu je bil na razpolago, je potem tehtal velike dogodke.
Toda naslednji dan nune ni našel v podzemlju. Ni je bilo tam ne v bolnici, sploh je ni bilo več na spregled. Prav nič ni zaleglo, če je Valent po trikrat na dan
Nadenj so se zgrnile črne misli: da ni zbolela...
Ho, to bi bila rešitev, to bi mu v dobršni meri olajšalo muke, čeprav sestri Mariji Rozariji ne bi priželel niti mrvice slabega. Toda v tem hipu...
Valent je podoživel nekaj trenutkov v takšnem
Vsekakor so razkrili, kaj se je dogajalo v podkrovju te preklete človekoljubne barke. Zdaj imajo ubogo nuno bržčas zaprto v kakšni samotni celici; nemara so jo zaradi hude spozabe celo tepli, ali kaj? Saj si menda samostanci še vedno iztepajo iz kože in iz telesa nespodobna
Valenta so se na mah polotili maščevalni naklepi — šel bo in ...
Nemara pa so jo spodili? Pokazali so ji samostanska vrata in jo priporočili božji prizanesljivosti! Ho, Valent bi bil znova skoraj poskočil...
Po nekaj dneh se ga je končno spomnil zdravnik. Ko se ga je nagledal iznad naočnikov, si je te preložil skoraj na teme, tako da Valent res ni vedel, čemu mu služijo. In potem šele ga je vprašal, če gre vse po sreči.
Po kakšni sreči? Stari hudomušnež je najbrž nekaj namigaval, prejkone na Valentovo znanje s sestro Marijo Rozarijo. Po sreči, je rekel! Valent bi se čimprej rad pobral od tod.
Prej pa se je moral sleči in napraviti nekaj gibov, prav tako kakor na naboru: počepnil je, se sklonil, ko se je vleknil vznak, se je malce namrdnil.
»Boli?«
Ne, ne, nič ne čuti. Nekoliko olesenel je pač, zato se spakuje.
Prav njemu bo pravil, zdravniku!
Vendar mu je bilo to na moč po volji. Prav dobro, je dejal, zelo dobro, je rekel, navzlic žeblju, ki ga je tudi on opazil v Valentovem križu. Predstojništvo bolnišnice mu je bilo sporočilo, da je Valentin Cergol vznemiril spokojno ozračje njihove človekoljubne ustanove, da je zlorabil ustrežljivost samaritanskega doma in skušal
»Zelo dobro,« je rekel zdravnik. Ali kani Valent
Da. Kam pa naj bi odpotoval? Ali bi lahko šel
Tudi to se je zdelo zdravniku zelo pametno. Le nekaj nasvetov mu je moral še dati, nekaj zelo koristnih
Kakopak, le čemu mu vse to pripoveduje. Z vsem tistim obiljem, ki ga čaka doma. Valent bo samo polegal, samo posedal bo, le tu in tam se bo sprehodil, da se mu noge še bolj utrdijo. Mar mu je bilo potrebno še kaj
Navsezadnje rudniška uprava tudi ni imela posebnih koristi od Valentovega prizadevanja. Samo škodo je imela z njim. Bolnišnica je bila človekoljubna ustanova, vendar
brez izdatnih podpor ni mogla shajati, zato je načela
Da, da, je rekel Palčič, tako je vedno v Brkinih. Najbolje obrodijo češplje ...
To je rodbina te blagoslovljene Urbarjeve kmetije. Številna rodbina ujcev in tet, vnukov, dedov in babic, ki zvedavo čaka, kakšen bo videti najmlajši. Toda ta se je upiral, nikakor ni hotel priti na svet in mater je izmučil skoraj do smrti. Le kaj naj bi še ukrenili! Mnogokrat se namreč zgodi, da otroku ni všeč tak in tak prostor, bog-vedi zakaj, a njemu ni všeč, on se tam nikakor noče roditi. Potemtakem morajo mater prenesti drugam. No, dobro, babica je bila izkušena ženska, marsikaj je vedela o tem. V Zejanah, tako je slišala praviti, tam so imeli nekoč še hujše neprijetnosti s porodnico, dokler je niso prenesli v stajo. Prav tja! Po naključju je imel Cič v tisti staji samo črno drobnico. In ženska se je takoj oddahnila, takoj se je rešila. In tisti sin, vidite, je sedaj misijonar med zamorci...
Johanco so najprej spravili v svetlejšo sobo; tam je bilo tudi več prostora za vse iznajdljive ženice, ki so se gnetle okrog porodnice. Toda nerojenemu človeku tudi tu ni prijalo — uboga mlada nevesta, s čim se je vendar pregrešila! Ženske so morale skrbno pozapreti okna in vrata, da bi pridušile njeno kričanje, bile so v večnem strahu, da se ne bo udrlo ležišče pod njo, s takšno silo je mlada nevesta vlekla k sebi končnice široke postelje. O, ti moj bog nebeški, koliko moči je bilo v teh belih, golih lakteh. Zenice so vzdihovale, nemočno so sklepale
roke in se preplašeno gledale — le kaj naj bi človek še ukrenil...
Tako je razmišljal tudi Štefan. Tapljal je po temi pred hišo, sem in tja je hodil pod razsvetljenimi okni ter
Zjutraj se je usedel in položil roke na mizo. Potem je ogledoval te roke: bile so težke, členkaste in
Štefan je bil vajen vtisniti ali vzdigniti ali prenesti, akoravno se je pri tem kaj strlo. Naj se! Ali naj si torej sedaj ogleduje te silne roke, te šape, bi se reklo, ki jih v največji stiski sploh ni bilo mogoče uporabiti?
Po takšnem premisleku se je bilo treba za nekaj
Ako človek pogleda iz ločanske doline proti orehov-skim ali kovčkim hribom, si takoj ustvari določno
Konj se napenja in hiti v to mlečno noč. Kakšna vredna žival je to! Če Palčič pomisli, kako je opletal za njim prožni voziček po strmi potesini, po blatu in skozi jel-ševje mimo Orehka sem na ravan — dobra žival, res! Sama strela je v njem! Sedaj sope in se pari, kakor sveže zorana njiva.
I-je pram!
Nekaj ur se že vozi Palčič s tujcem. Videti je pameten, razsoden človek, ko bi ne bil tako preplašen. Spočetka je samo spraševal. A mokre veje ob strugasti poti so ga smrčale po obrazu, zato je cesto skočil z voza in koračil za Palčičem. Spodrsaval je in hitel za njim. Spodbujal je konja in spraševal.
Kako bo z njegovo ženo, kaj meni Palčič?
»Kakor bo božja volja,« je menil Palčič.
»Dobro,« je rekel tujec, »toda pri življenju bo
»To je vse v božjih rokah, sinko, vse v božjih rokah.«
Palčič je bil nejevoljen. Ob tem neučakancu je tudi njega minevala strpnost. Poleg tega se je moral umikati
jelševju, ki je bilo prav tako nadležno kakor tujčevo
Štefana je morila zaskrbljenost, mučil se je z jedkimi očitki. Zadnji korak v noči je prvi korak iz teme. Tako je dejal Palčič. Vse prepustiti božjim rokam, toda kaj bo potem z ženo, kaj bo z otrokom, to naj mu pove Palčič. Štefan je ječal, Palčič pa je menil, da se pritožuje nad slabo potjo.
»Da, da,« je rekel, »takšne so te naše poti. Kakor hudourniki.«
Štefan se na božjo voljo ni hotel več zanašati. Tej je bilo vedno zadoščeno, naj je človek umrl, naj je človek živel, božja volja pač! Moral bi bil iti v Bistrico, tja bi bil moral iti. Sedaj bi se nemara že vračal z zdravnikom, ah, koliko časa je bil potratil, in sedaj se vrača z
Moža sedita drug ob drugem in se vozita po megleni planjavi. Zakrknjeno molčita, kakor da sta si sovražnika. Palčič bi bil moral marsikaj povprašati, marsikaj bi hotel pozvedeti, toda s takšnim človekom se res ni bilo moč porazgovoriti. Njemu da bi prikril svoje misli? Dajte no, Palčič je prav dobro vedel, o čem razmišlja hribovec. Navsezadnje Prelože niso bile več daleč, vredno je bilo natakniti si naočnike, potrpeti in potem se bo videlo...
Tako je pač, če ljudje v stiski čakajo na pomoč. Nepo-trpežljivo mencajo in vzdihujejo, ker jim je duša polna strahu in upanja hkrati. A čas je kakor hrib, okoren in brezbrižen, nikamor se noče premakniti. Ko pa se človek, ki je bil poslan po čudodelni lek, vendarle vrne, ga
Okoli Palčiča je bil ducat ljudi. Z vso skrbjo so mu pomagali stopiti z vozička in kazali veliko spoštljivost do svetlih naočnikov in naškrobljene srajce. Vsa čast učenemu človeku, vsa čast! Osiveli in zaskrbljeni Urbar je pospremil Palčiča do praga. »Mi smo neuki ljudje,« je rekel spotoma, »neuki ljudje, gospod zdravnik, toda glede plačila ...« Palčič je dvignil srebrnega peska in zamahnil z njim po zraku. Kakor da bi on ne videl, na kolikšni sitosti sloni ta spočita, mirna hiša. Zal bi mu bilo, močno mu bi bilo žal, ako bi razočaral te dobre ljudi.
Z Johanco je bilo tako kot prej, pravzaprav še slabše, ker se je izgubljala v omotici. Prav nič ni bilo mogoče vedeti, koliko je še življenja v očeh pod priprtimi vekami. Čemela je nepremično in koža na njenem obrazu se ni prav nič razlikovala od požoltele krstne sveče, ki so jo po dvaindvajsetih letih odvili iz svilene rute. Le kdo se je bil spomnil na to?
Štefan nikakor ni mogel gledati te goreče sveče. Segel je s prsti po bojazljivem plamenčku in plamenček je takoj ugasnil. Potem je stal tam z ugaslo svečo v roki, dokler ga ni nekdo obgovoril. Če bi šel ven, je rekla babica. Johanco je zopet spreletel drhtljaj in babica ga je odvedla. To niso prizori za moške, je rekla.
Tako je Štefan odtaval iz sobe, okorno in omahovaje, kakor da hodi po temi. Njegove odsotne misli so uskladile oprezno tapljanje z ugaslo svečo, ki jo je tiščal v roki; menil je, da se tiplje skozi noč. Čemu bi si potemtakem ne svetil tudi po stokajočih stolbah, dol v vežo, kjer je čakal Palčič!
Seveda, Palčič je bil tam v pomenku s starim
Navsezadnje je bil Štefan zopet tu. Ta bo tako in tako obrazložil, česar prej ni utegnil. Kakopak, trohico krivde je čutil Palčič tudi na lastni vesti. Prav zaradi tega se ni hotel dotakniti božjih darov na blagoslovljeni
mizi. Niti omrsnil se ni, akoravno bi bil nadvse rad osla-dil plehko slino s tisto rdečo bedrovino, ki se je ponujala s pladnja. Sicer pa se bo takoj videlo, kaj bo povedal Štefan.
Vrstica 622 ⟶ 610:
»Ali tod?« je vprašal.
Urbarica je šla naprej. Spotoma se je opravičevala zaradi mračnega stopnišča. Tako je pač pri nas, je rekla. Palčič si je mislil, da Urbarica pač ne more vedeti, kako je pri Palčičevih v Ločah.
Potem je Urbar jeva hiša utihnila. Pomirila se je in napeto prisluškovala, kaj se bo zgodilo. Takle človek, so menili, marsikaj ve, prav nič mu ne bo treba ugibati. Ako je sploh še kaj upanja, se mora vsak hip spet pokazati in svetovati. Nemara bo o tem govoril le z babico?
Toda babica je privihrala s poda zelo slabe volje. O, nori, nehvaležni ljudje, je rekla. In to jezljivo, s šlekastim glasom, ker ji je jezik uhajal v svežo škrbo. Potem se je razburjeno ogledovala po kuhinji; kje je njen oplet, to je hotela vedeti.
Oplet? Dajte, no, botra, kaj se je vendar zgodilo?
76
Stari Urbar jo je skušal pridržati, ostalim tudi ni bilo všeč njeno obnašanje, radi bi bili vedeli, čemu vsa ta naglica, ali babica je stisnila ustnice. Končno je le iztaknila svoje ogrinjalo. Tako, zbogom! In je šla.
Sorodniki so onemeli. Vprašujoče so pogledovali
Ko je mrak zastrl okna, je prišel Štefan. Ves ta čas je blodil po vrtu, kjer se je namočil in namrazil, in sedaj je bil zopet tu. Gologlav, nagnjen nekoliko naprej je stal tam sredi kuhinje ter vpraševal z očmi. Mar ne bodo nič rekli? Kaj naj bi rekli! Čakajo pač. Naj se no usede, tjale naj se usede, so mu prigovarjali. Nemara bo vse dobro, čemu bi izgubljal pamet!
»Pamet, pravite?« O kakšni pameti govorijo? On je popolnoma pri sebi, toda gori na podu je nekaj zajokalo, nekaj je zavreščalo, ali oni niso nič slišali?
Ne, nihče ni nič slišal.
Potem naj stopijo venkaj, tjale pod okna naj stopijo, saj so odprta ...
Kajpada, Palčič se je bil lotil neprijetnega opravka po svojih najboljših močeh. Sprva je sicer nekoliko
Od zdravnika pa so dobri ljudje pričakovali dejanj.
Dobro, dobro, je zaključil Palčič svoja dognanja.
Najprej je odgnal babico.
Tu je bilo vse preveč ljudi, in same ženske — ni čudno, da si otrok ni upal na svet. In če bi prišel, no, potem bi v tem žaltavem smradu tako in tako ne utegnil živeti.
»Ti dve okni bo vsekakor treba odpreti,« je rekel
Zatem se je z ljubkujočim tipanjem poslovil od
In kaj je potem storil Palčič?
»Nič takega, kar bi bilo podobno zdravniku.«
Vrstica 648 ⟶ 635:
»Da. In potem mi je ukazal, naj si vzamem stol in naj se lepo usedem. Tjakaj za vrata naj se usedem, mi je naročil.«
Urbar je menil, da je Palčič ravnal zelo pametno.
Tako se je videlo sedaj tudi Urbarici. Toda takrat ji Palčičevo početje ni bilo niti najmanj po volji.
»Niti najmanj ne!« je rekel odločno.
»Ko je bil torej odgnal babico,« je pravila, »in
Ali naj pri vijem luč, sem ga vprašala.
Ne, ne, je rekel. V mraku in zraku se najlepše počiva.
Vrstica 659 ⟶ 645:
»Tak ali tak,« je rekla. »Toda Johance se sploh ni dotaknil. Tako ravno ne, prijel jo je bil za roko, in potem, ko se je vznemirila, jo je pogladil po čelu. Ali drugače... O, ti moj bog nebeški, kako sem se namorila, kako sem se prepotila! Vse je bilo na meni.
Naj mi ne zameri, sem hotela reči, nekaj sem hotela vprašati, toda on je dvignil roko. Kaj čem, sem si mislila, bom pač molčala. In to se mu je menda hotelo. Brž, ko so Johanco zvili krči, ji je pričel govoriti. Božal jo je po laseh in govoril. Ali kako! Mehko, priliznjeno, kakor z otrokom — še mene je obšla milinja...«
»O, ti prikazen!« je rekla stričevka. Vendar brez jeze, brez nasajenosti. Nemara se sploh ni več hudovala na Palčiča, smrknila je in segla po predpasniku. Ah, ta
Pa o čem ji je govoril, to bi radi vedeli.
»O čem? Kdo naj bi si bil zapomnil vse tisto. Skušal jo je potolažiti, pomiriti jo je skušal. Rekel ji je: Vidiš, Johanca, predvsem se je treba umiriti. To ji je rekel...«
Vrstica 669 ⟶ 655:
Ali to ni nič. Vi niti ne veste, o kakšnih prismuknje-nostih ji je potem govoril. Poglejte, poglejte, je rekel, kako se je pordečila! Johanca da se je pordečila, ona, ki so je bili zgolj lasje in obrvi na beli posteljnini!
»O ti moj bog nebeški!« Nekdo od poslušalcev je vzdihnil.
Teta Liza je zavrtela oči, zamahnila je z roko. Boga, je rekla, niti v misel ni jemal. Takšni so pač zdravniki. Rekel ji je, da je kakor jabolko, in naj ga sedaj dobro posluša. Če je torej zdrava, če je nič ne teži... Ali te kaj boli? jo je vprašal. Ne, nič — je šepnila Johanca. No torej, on bo menda vedel nekaj o tem. Neznanje in nepoučenost, to je tisto, to je vir vsega hudega. Sedaj pa je on tu, popolnoma naj se mu zaupa; ali mar ve, kaj bi bilo najbolj pametno? Ne? Ko bi se poskušala
»Tak tako, vidiš! Kaj pa je vendar takle porod!
Potemtakem je čisto odveč vsako naprezanje in nate-zanje, čisto odveč je vse to. Kam pa pridemo s takšno togostjo! Kam pa pridemo z vsemi temi vozli in zadrgki, ki sta jih strah in napor namotvozila otročičku na pot... In, kako pravi Johanca da se bo reklo temu, no temu vreščaju?«
Palčič je govoril sproščeno, glasno. Pomagal si je tudi z rokami in Johanca ga je zavzeto poslušala. Potem je vstal, lagodno se je dvignil in govoril dalje. Pripovedoval je nekakšno zgodbo o nebogljeni, podrhtevajoči jerebici, nemara zato, ker je tudi Johanco spreletel drget.
»Z vsako božjo stvarco je tako,« je pravil. Sproti je iskal po žepih zavitke in jih skrbno zlagal na skrinjo. »Z vsako božjo stvarco, pravim...« Odmašil je zeleno stekleničico, poduhal tisto reč ter se nagnil nad Johanco: s temle naj si ovlaži ustnice. Botra pa, če bi bila tako
Potem se je vrnil k svoji jerebici.
»To je vse drugačna tesnoba,« je pravil. »To je strah pred zunanjo nevarnostjo. Ali nam preti kaj takega? Prav ničesar se nam ni bati, menim
Vtem si je morala Urbarica natreti roke z razpuščeno mažo. Potem je gnetla in mesila Johanco povsod tam, kjer se je zdelo Palčiču potrebno. Morala se je potiti in znojiti brez vsakršne Palčičeve pomoči, zgolj ob
Palčič se zaradi tega ni prav nič vznemirjal. »Da, da,« je rekel, »tako je vedno v Brkinih. Najbolje obrodijo češplje.«
Palčič je prebil noč pod oboki stare Urbarjeve hiše, v najbolj snažni Urbarjevi postelji je prespal to noč.
toliko da ji je voščil srečo, toliko da se je še nekoliko pošalil s tisto najmlajšo v Urbarjevi rodbini. Rekel ji je, da je čvrsta, da ima brezzobe dlesni kakor starica, in to je dobro za mater, je rekel. »Dobro za mater, ki te bo dojila.« Zabičal ji je, naj ne pozabi nanj, ko se bo možila. Potem se je poslovil.
Peljala sta se s starim Urbarjem, vse tja do Orehka ga je pospremil. Hotel ga zapeljati prav do doma. Toda na Orehku je Palčič stopil z vozička in dejal, da se bo nekoliko razgibal. Posprehodil se bom nekoliko, je rekel. Tu dol čez Igno je pot kakor lesa. Dan pa je lep in on bi se prav rad malce posprehodil skozi jelševje. Urbar naj se le vrne. Prav lepo zahvaljen.
Če je tako... Toda stari Urbar tudi ni našel dovolj vrednih besed, da bi se primerno zahvalil Palčiču za storjeno dobroto. Zato se je nekaj časa boril z njegovimi rokami: Palčič nikakor ni hotel dopustiti, da bi se ga stari Urbar kakorkoli dotaknil. Toda branil se je tako spretno, da je obvaroval svoj ugled in ob slovesu kljub temu otipal zlatnik v telovniku.<br />
''Bila sta si zelo podobna, baron in njegov konj: obema je uhajala mladost, obema se je ohladila plemenita kri.''
<br />
==VI==<br />
Cesta se krči med griči, potem se izgublja v dalji s pojemajočim, otožnim spominom. Od ondot prihaja popotnik. Nad Čičarijo se zbirajo veliki oblaki in se napenjajo v beli bohotnosti. Ena sama lenivost jih je in buj-nost in mehkoba. To so spomladanski oblaki.
Popotnik vodi za seboj serastega konjiča, oba sta videti utrujena. Prihajata od daleč in dodobra sta se nasopla po grapah in strmih stezah. Tako sta hodila predvčerajšnjim, včeraj, danes sta končno zašla na grižo, stopila sta na reško cesto.
Popotnik je izmučen, toda duh mu je sproščen, poskočen. Ho-ho, prav rad bi nekoliko poplesal po tej domači, izprani cesti.
»Sedaj sva tu,« reče konjiču. Potaplja ga po široki čeljusti. Tu sva navsezadnje! In do večera, reče veselo, bova doma...
Vsekakor bosta doma do večera.
Vrstica 694 ⟶ 682:
Dolgo pot imata za seboj.
Popotnik postoji sredi ceste, da se pomeni s konjičem. Privzdigne mu to nogo, potem ono nogo, z dlanjo očedi kopito in vešče otipava roženo školjko. Ho-ho, de nato, prav nič hudega nama ni, Cigan. Utrujena sva pač...
Tako mu prigovarja. Zatem sname konjiču s plečet
Spotoma se bosta nekje odpočila, in to bo v Podgradu. Okrepčala se bosta, kakopak, okrepčala in pricapljala domov še pred mrakom.
Pomlad je bila na cesti in na griži, tudi v čičarijskih gorah je bila pomlad. Medtem pa ko si je gora skušala nadeti čimveč zelenja in se skriti v njem, so ljudje slačili težke, zamaščene kožuhe. Hodili so med hišami goloroki. Popravljali so orodje, prebirali so semena in prepeljavali živino. Nekateri so pregledovali vprego in mazali
Janez je privezal Cigana pod Barčanovo lopo, potem je šel v gostilno. Zazdelo se mu je, da je stopil čez domači prag, kajti tam je zagledal tudi dva znana obraza.
Palčič iz Loč in Kastelic iz Materije sta bila bržčas nekam namenjena. Osivela moža sta tičala v pražnjih oblekah, vsak pod svojim črnim klobukom. Bila sta
»Dober dan!«
»Dober dan!«
Palčič je dvignil obraz in se razveselil. Poglejte ga, fanta, je rekel. Svileni trak mu je potegnil naočnike z nosa, toda bil je zadrgnjen v telovnikovi gumbnici in naočniki so brez škode zabingljali na njem. Poglejte ga, fanta! Palčič se je udobrovoljil, in ko je bil tak, je vedno poiskal roženo tobačnico. Obtolkel jo je torej tudi tokrat, da bi si vsak vzel svoj ščepec.
Bog pomagaj!
Tako, tako! Sedaj, ko se je odkihal Janez, naj se nekoliko pokrepča, potem bi jima pripovedoval. Kastelic in Palčič sta bila vedno željna novic, njun ugled je slonel na bogastvu izkušenj in poučenosti; samo s tem je bilo moč koristno voditi veliko občino.
Janez se je nekoliko obotavljal. Ni bil sam, zunaj je imel še nekoga.
»Zunaj imam Cigana,« je rekel, kakor da se
Cigana?
»Da. Konjiča, hočem reči. Kupil sem ga bil od
Kastelic in Palčič sta se zabavala. Vrag vedi, kakšno mrho vlači okrog, sta si mislila. Navsezadnje je Kastelic zamahnil z roko. Nič naj ga ne skrbi, mar nima Barčan hlapca! Naročili bodo torej hlapcu, naj jim nakrmi in napoji tisto žival.
No, dobro. Janez je potem pripovedoval, kako je na Hrvaškem, kako se tam dela, koliko se tam zasluži. Palčič pa je mimogrede dejal, da sta z županom namenjena na Volosko.
»Samo barona še čakava,« je rekel tako, brez
»Res ne vem, kod hodi,« je rekel župan.
Na dvorišče se je primajal voz. Težak voz, visoko naložen s črnimi vrečami, polnimi bukovega oglja. Pred krčmo je postalo glasneje. Čič je peljal oglje v mesto, s seboj je imel pomočnika in oba sta sedaj kričala na mršavi kljusi, da bi laže potegnili tovor okrog lope. Hii, vranic v tebi!
Ti Čiči so znali ravnati s svojim blagom: malo krme, mnogo udarcev, mnogo vika. Seveda, tu je že takoj drugi voz, tretji in četrti. Tako so vozarili v skupinah, sajasti, z olisanimi rokami in obrazi, s črnimi tovori in črnimi mezgi. Kakor brkinski vrani.
Vsi ti možje so se potem zgrnili okoli žrebeta, ga
Navsezadnje je nastal hrup in vik in tedaj je Janez vendarle stopil iz gostilne. Samo za hip, je rekel, toliko, da vidi, kaj se dogaja.
Pod lopo je bila vesela gruča oglarjev. Zgrnjeni so bili okrog Cigana in se veselili in se smejali. Prav vražjo zabavo so morali imeti. Janez je torej stopil tja, da si to ogleda.
Kakopak! Cigan je rital in brcal, hrzal je in strigel z ušesi, dva voznika pa sta se kosala z njim. Skušala sta ga zajahati. Zdaj ta zdaj oni se mu je zavalil na usločeno hrbtišče, da uprizori poskočno igro. Žival ni bila dorasla, njena kopita niso bila okovana, vendar se je znala
S tem so se torej zamujali!
Janez se je prerinil bliže. Oklenil se je priložnostnega jezdeca, tega, ki je bil na vrsti. Tako je priskočil na
Okorni jezdec se je zvrnil Ciganu pod noge. In ne da bi bil slabič. Bil je sin Čičarije in pogled na njegov žilavi tilnik je vzbujal spoštljive pomisleke. Toda gozdarjeva roka je težka. Moj svet, so rekli vozniki, padel je, kakor da bi ga s hrastovo dogo, je padel!
Vse to sta si lahko ogledala Kastelic in Palčič. Pa tudi baron iz Odoline, ki se je vtem prizibal na svojem ko-leslju. Baron nikakor ni mogel dovolj učinkovito obsoditi početja voznikov. Barbarstvo, je dejal, in potem še
In še dobro, da so bili tu, zakaj možje so se nekam vznemirili, pričeli so iztegovati roke. Potegnili bi se bili za rojaka, prav gotovo bi se bili zavzeli zanj, ko so
»Ti niti ne veš, po kom si udaril?« Palčič je stopil tesno k Janezu. »To je Jeroman iz Ponikve,« je rekel. »Tam hlapčari.«
Kakopak. Jeroman je prebil nekaj dni v Vodicah in na povratku v Ponikvo se je vozil z oglarji. Poglejte no, kaj ga je doletelo! Toda župan in baron in Palčič so bili veljavni možje in so zlahka ukrotili razboriteže.
Oglarji so se klavrno razhajali. Omuhavali so se okoli živine in se odpravljali dalje. Nekateri so se vrnili v
»Toda, dragi moji,« je rekel po nemško.
Zravnal se je ter si otresal nesnago z rokavic.
Vrstica 736 ⟶ 722:
Baron je zamahnil z roko; bil je pripravljen sprejeti kakršnokoli stavo.
»Pojdimo,« je rekel, »stopimo nekoliko pod streho.«
Spotoma je vprašal Janeza, če pozna »Cavallerio ru-sticano«. Škoda, pravcata škoda. In tu niti ni šlo za
»Mlada kri,« je rekel Kastelic, »mlada kri...« S
Baron je torej ugotovil, da Janezovo žrebe ni malo-vredna ciganska para, temveč iz plemenskega hleva. In Odolinčan se je prišteval med veščake, kdo mu ne bi verjel! V tem je bil torej vzrok njegove dostopnosti,
Janez se je znašel v veliki zagati. Tu nista bila le župan in Palčič, bil je tudi baron z vso tisto svojo
»Iz Slavonije, torej,« je rekel baron. In kam ga vodi sedaj, konjiča?
Janez je iskal pomoči pri Palčiču. Vsakokrat je
No, da, je rekel. »Tam si ga je prislužil, konjiča. V neki konjarni in sedaj se nikakor ne more ločiti od njega.«
»Popolnoma razumem,« je rekel baron. Le kdo bi se hotel ločiti od skokonoge srnice. Ali za primerno ceno ...« tako je namignil. Zatem se je predal modrovanju o
»Primerno orodje in primerno žival,« je rekel. »Ali ne, mladi prijatelj?«
Toda baron ni čakal odgovora, klical je krčmarja.
Baron je nekaj časa obtrkaval z zlatom okovano to-bačnico, potem je odškrtnil okrogli pokrovček.
»Sto kron je denar,« je rekel.
Janez se je z zahvalo ubranil tobaka, oni trije pa so z ugodjem vlekli vase ščemeči prah, ta iz ščepca, oni vnic z roke.
»Lep denar,« je rekel Kastelic. »Toliko sem mu bil že sam ponudil.«
Tako? Baron je bil videti zelo iznenaden. Naslonil se je nazaj, da bi vidneje izrazil svoje začudenje, in
»Potemtakem,« je rekel resno, »ste se namenili voziti gnoj s konjem, ki bi ne bil v nečast cesarskemu hlevu?«
Janez ni mogel vedeti, kam vse to meri. Vse skupaj je bržčas norčija, si je mislil. Kakopak! Baron ga vika, nekakšno šalo si je izmislil o dragocenem konju. Zajel je torej sapo, da bi pojasnil, od kod je pri vedel Cigana. Toda tu se je zopet vmešal Kastelic.
Vrstica 759 ⟶ 743:
Baron je bil človek, ki je vse to razumel. Ako ni hotel tega preočitno pokazati, je bilo zgolj zaradi dopadljivega privida; le kakšen bo tale serec prihodnjo pomlad? Kakor veter... Izvlekel je denarnico in odbral v njej nekaj temnozelenih bankovcev.
»Tu je sto kron,« je rekel.
Baron je vstal in se pokril. Nato je rekel, da bi
In kdo se ne bi odločil! Palčič in Kastelic sta
Nič! Kupčija je bila domenjena, le da baron ni mogel takoj najti tistih sto kron. V listnici jih ni bilo, v tem žepu tudi ne...
»Takole, vidite, hodim po svetu,« je rekel nejevoljno. Končno se je oglasil po nemško, toliko, da je lahko nekaj namignil, da je nekaj rekel županu.
Ali ne bi, dragi Kastelic? ...
O, seveda, prav rad. Čemu gospod baron ni takoj
To je bilo potemtakem urejeno. Janez je lahko spravil denar. Pri tem so mu prsti drgetali, kakor po prestanem naporu, kakor da so vabljivi zelenkasti papirji
Baron pa je šel in si še enkrat ogledal Cigana.
»Jutri, pojutrišnjem pošljem ponj,« je rekel Barčanu. »Ubožec moj,« je pristavil in zmajal z glavo. Nikakor pa ni mogel prikriti vzhičenja nad srečno uro, ki ga je
»Ako vam je drago, gospodje!...«
On je bil pripravljen. Palčič in Kastelic sta se naglo pozapela. Spravila sta se na županov voziček, pozdravila ter pognala.
Vrstica 774 ⟶ 757:
Pozdravljen, je zaklical s koleslja.
Srečno!
Bil je prava igrača ta njegov voziček na dveh kolesih. Od daleč je bilo videti samo konja, koščatega, visokono-gega rjavca, ki je nosil glavo pretirano visoko. Taka je bila pač baronova zahteva in rjaveč se ni smel nositi
Janez je ostal sam tam na Barčanovem dvorišču.
Janez se vrača sam. Čez grižo gre z lahko torbo in težkim srcem. Ali ne taplja nekaj za njim? Ne ... V torbi je zvitek kože in kos togega usnja, stožec belega sladkorja in še marsikaj je v torbi, vse skrbno pozavito. Prava reč, si misli, tale drobiž! In srce mu postaja vse težje, kljub praznoti. Ali je bil zaradi tega toliko časa zdoma?
Ko pride na Rob, postoji, da bi se nekoliko razgledal. Tam pravzaprav ni bilo opaziti nikakih sprememb. Loka je ležala globoko pod Robom v pričakovanju večernih senc, vas se je še kopala v škrlatnem prahu. Doma je, lahko reče. Z Roba vidi očrneli hrbet slamnate strehe, ozaljšane z zelenim šopom. To je Kalčeva streha. Siromašna in skromna se skriva za razraščenim kostanjem.
Tako se torej vračam, čisto sam se vračam ...
Res, nihče ne taplja za njim, Janez se zaman ozira. Steza vodi navzdol po strmovitem grebenu, skrita je v zarastlini in se nikdar ne more ogreti na soncu. Na sama kolena se človek ne sme zanašati po tej strmini, tu in tam se mora oprijeti debla ali potegniti vejo za sabo.
Vrstica 789 ⟶ 771:
Kakopak, prav tam pod vrhom se nekaj premakne, nekaj se beli: kos krila okoli skrčenega podkolenja, ali kaj?
»Ne glej gor?«
»Ne?«
Naj torej spleza od tam. »Dol se spusti!« »Ne!«
Vrstica 795 ⟶ 776:
Iz krošnje se usuje prgišče češenj. Kaj naj to pomeni!
Lenka se povzpne više. Udobno se vgnezdi v vejnati rogovili, nagne se in pokaže razburjen obraz.
Janez vidi ta obraz skozi svetle vrzeli v zelenju in vsa prisebnost mu izgine v vzvalovljeni krvi. Ho, si misli, to ni otrok; ni več suhljato mače, ki ga je bil nekoč
Nikako opozorilo mu ni bilo več potrebno. Buljil je v tla, v poteptano travo okoli debla, bil je prepaden in osramočen. Pobrati mora torbo in oditi, tako si misli. Prav to se mu je moralo nakreniti...
»Menil sem, da je otrok,« reče in se skloni. »Tako sem menil...« Nato pograbi torbo in stopi.
Vrstica 806 ⟶ 787:
Molk!
»In vreča? Kaj imaš v vreči?« »V vreči?«
Janez poprime torbo. To ni nikaka vreča, si misli, ampak pripravna platnena sprava, še tak dež je ne
»To in ono,« de brezbrižno. Nič posebnega pravzaprav.
Glas na drevesu je utihnil. Janez tudi ni našel izbrane misli, da bi podaljšal pomenek. Ogledal si je bil
Ali se ne spušča dol?
Tako na razdaljo diha bi se z njo ne upal srečati. Danes nikakor ne. Zavihti torbo in gre.
Lenka se ne more načuditi. Pravkar je zdrsnila v travo, ravna si lase in strmi. S pritalne veje visi
Tudi loko je že zajelo poletje. Trava zori in pomlad odhaja, zdaj zdaj bo odšla tudi s predjamske ledine.<br />
''To je vir v leskovju, ki žužlja svojo enolično prirodno molitev ...''
| |||